O avtorjih

IDFL ali Innovative Design For Living je arhitekturni in oblikovalski studio, ki sta ga leta 2006 v Ljubljani ustanovila arhitekta in oblikovalca Iztok Lemajić in Sandra Banfi Škrbec. Ustvarjata na področju arhitekture, oblikovanja interjerja, oblikovanja opreme prostora in grafičnega oblikovanja. Z multidisciplinarnostjo ponujata drugačen pogled na prostor. V času krize, ko se zelo malo gradi in ko je vse več arhitektov brez dela, je prav široka paleta znanj tisto, kar jima zagotavlja posel. Ne glede na naravo prostora, najsi bo pisarna, stanovanje ali urbani prostor, nadgrajujeta osnovne bivalne potrebe posameznika in skupnosti. V odprtem dialogu z naročnikom iščeta možnosti za vzpostavitev drugačnega razmišljanja o prostoru in njegovi funkciji. Med zadnjimi izvedenimi projekti IDFL sta hiši na Kodeljevem v Ljubljani, ureditev Veslaškega centra v Mali Zaki in ciljne regatne arene s sodniškim stolpom v Veliki Zaki na Bledu (v sodelovanju z arhitektoma Miho Kajzljem in Iztokom Kavčičem), ureditev pisarn za WirtschaftsBlatt, ureditev vhodne avle objekta, kjer poleg WirtschaftsBlatta prostore najema tudi časopis Die Presse ter ureditev pisarn za dnevnike Večernji list, Poslovni dnevnik in 24Sata v Zagrebu. Njun najnovejši projekt je ureditev pisarn za transportno podjetje LKW Walter na Dunaju.

Mostovi kot znamenitost

Tudi mostovi določajo naše okolje. Nekateri so občudovanja vredni, drugih niti ne zaznamo. Vendar bi morali biti kot vsi posegi v prostor zasnovani spoštljivo do svoje okolice, pa naj gre za umestitev v neokrnjeno naravo ali v urbani prostor. Premostitev rek, sotesk, ožin in dolin je vedno igrala pomembno vlogo v zgodovini naselij. Že v antičnih časih so bili mostovi pomemben dokaz za plemenitost gradbeniške obrti in tehnike. Mostove lahko opredelimo na več načinov, Andrea Palladio, pomemben italijanski arhitekt in inženir 16. stoletja, pa se je verjetno opisu mostu kot stavbe najbolj približal z izjavo: »... mostovi naj bi določali duh skupnosti z razkazovanjem prostornosti, trdnosti in užitka«.

Blokada Slovenije

Ste že opazili, da se Slovenija nekako ne znajde v svetu odličnosti, v katerem danes živijo uspešne države in regije Evrope? Ste morda opazili tudi, da imajo agencije resne težave posneti reklamo v urejenem okolju, podobnem, kot ga poznamo iz ameriških in angleških nadaljevank - in potem praviloma pristanejo v ljubljanskih Murglah? Najti ulico, kaj šele naselje ali četrt, ki bi bila urejena, je v Sloveniji nerešljiva naloga.

Maja Ivanič: »Primanjkuje nam splošne kulture«

Maja Ivanič je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in predsednica mednarodne arhitekturne konference Piranski dnevi, več let pa je bila urednica revije Hiše. Z različnimi publikacijami, razstavami in konferencami poskuša dvigniti zavest o prostoru in pomenu kakovostne arhitekture.

Potratna moda

V energetski strategiji EU ima učinkovita raba energije v zgradbah pomembno mesto. Nikjer drugje ni možno tako hitro tako veliko prihraniti. In to z razpoložljivimi tehnologijami, brez posebnih stroškov za drage in dolgotrajne raziskave in razvoj. Skladno s sprejetimi direktivami bodo čez deset let vse zgradbe v EU projektirane in grajene v nizkoenergetskem in pasivnem standardu. Tudi Slovenija ima, vsaj na papirju, zelo ambiciozne cilje. Nacionalni energetski program predvideva, da bo do leta 2020 treba zagotoviti stoodstotni delež skoraj ničelno energijskih stavb med novimi in obnovljenimi stavbami. Ali smo v Sloveniji pripravljeni na take izzive? Na področju enodružinskih hiš prav gotovo. Osveščenost pri državljanih je visoka, veliko so k temu pripomogli mediji. Hiše so dobro izolirane, kakovostno zastekljene, veliko jih ima prezračevalne sisteme. Nizkotemperaturno ogrevanje je tako rekoč standard, kotli na biomaso in solarni sistemi za pripravo tople vode in proizvodnjo elektrike so zelo pogosti. Veliko hiš se gradi v pasivnem in nizkoenergetskem standardu. Temu trendu v celoti sledijo slovenski proizvajalci montažnih hiš, ki ponujajo visokokakovostne, energijsko varčne objekte. Država je zgledno poskrbela za subvencije. Za pasivno gradnjo je možno pridobiti kar 25 tisoč evrov nepovratnih sredstev. Pri prenovah gre nekoliko počasneje. Kompletne energijske sanacije so redke. Ker smo Slovenci v preteklosti gradili prevelike hiše, so stroški prenove za take objekte zelo visoki. Vse višje cene energije in obdavčitve velikih hiš z malo stanovalci bodo tudi tukaj kmalu prinesle spremembe. Torej, na področju projektiranja in gradnje enodružinskih hiš ni bojazni, da ne bi sledili visokim ciljem, ki jih bo določala EU.

Fenomen vintage

Zadnja leta je v mednarodnih kulturnih in znanstveno-raziskovalnih ustanovah vse večje zanimanje za fenomen t. i. socialistične arhitekture in urbanizma. Mednarodna javnost namenja veliko pozornost umetniškim dejavnostim vseh držav nekdanjega vzhodnega bloka, predvsem sovjetski Rusiji. V zadnjih mesecih na to temo po vsej Evropi in Severni Ameriki potekajo razstave, simpoziji, festivali, znanstvena srečanja, prevajajo se teksti, pišejo se knjige, doktorske in diplomske naloge. Newyorški New Museum prav zdaj gosti veliko retrospektivo z imenom »Ostalgia«: v petih nadstropjih sodobnega dragulja japonske arhitektke Kazujo Seidžima več kot petdeset umetnikov iz dvajsetih držav vzhodne Evrope predstavlja slike, kipe, fotografije in umetniške instalacije na temo ikonografije bivših komunističnih režimov. Ena najpomembnejših fakultet za arhitekturo v Franciji Paris-Belleville je izdala študijo o ruski arhitekturi 20. stoletja. Na Dunaju deluje galerija Architektur am Ringturm, ki je v zadnjem desetletju promovirala monografske razstave o arhitekturi iz skoraj vseh nekdanjih socialističnih držav, letošnja pa je bila posvečena Ukrajini. Medijsko zelo odmevna razstava Balkanology, ki predstavlja predvsem posttranzicijske spremembe balkanskega območja, potuje po vsej Evropi že nekaj let. Letos julija je bil na berlinski Tehnični univerzi organiziran simpozij z naslovom »1945+«, kjer se je oblikovala prva evropska mreža raziskovalcev te tematike. In, ne nazadnje, Evropska unija je financirala zelo ambiciozen raziskovalni program pod imenom Unfinished modernisations, ki so ga pripravili beograjski in zagrebški arhitekturni zavodi pod znanstvenim vodstvom Vladimirja Kulića in Maroje Mrduljaša. V njem sodeluje več kot trideset mladih znanstvenikov z območja celotne bivše Jugoslavije, ki se ukvarjajo z njeno arhitekturo - vsi ti bodo sodelovali pri postavljanju končne razstave na to temo, ki sodi v sklop kulturnega programa Maribor EPK 2012.

Kuhinja kot gledališče

Osnovna šola Trnovo v Ljubljani je bila zgrajena leta 1961 po načrtih arhitekta Emila Navinška. Arhitekt Navinšek je zasnoval vrsto šol po vsej Sloveniji po načelih modernizma, ki jih je prvič predstavil pri Gimnaziji Bežigrad že leta 1936. Stavbe brez hodnikov, te nadomeščajo odprte osrednje avle z visokimi stropi in s svetlobo prek krajših stranic stavbe, so bile velika revolucionarna novost. Arhitektura je preprosta in racionalna, z jasno tlorisno zasnovo in s čistimi fasadnimi kompozicijami. Materiali so bili v začetku kamen in teraco za talne in stenske obloge skupnih prostorov, parket, lesena okna in lesene stene pa v učilnicah in kabinetih. Vendar je le malo šol ohranilo prvotno podobo. Spremembe v šolskih programih so povzročile številne dozidave, od športnih dvoran, knjižnic, servisnih prostorov pa do menjave prvotnih materialov. Dozidavam in predelavam se ni mogla izogniti niti osnovna šola v Trnovem. Najprej je bila prizidana športna dvorana, nato upravni del, kuhinja z jedilnico in malo dvorano in nazadnje knjižnica. Z vsakim prizidkom je njena prvotna jasna zasnova bledela.

Arhitektura je lahko tudi masivna

Bolzano, glavno mesto istoimenske pokrajine v deželi Trentinsko-Zgornje Poadižje, se iz več razlogov razlikuje od naše ustaljene predstave Italije. To mesto, ki šteje nekaj več kot sto tisoč prebivalcev, zaznamuje dokaj konfliktna zgodovina in še danes so vidne posledice oblastne in nasilne politike fašističnega režima na italijanskem ozemlju. Ko je bil Bolzano po prvi svetovni vojni priključen k Italiji, je s svojo okoliško pokrajino doživel množično kulturno in urbano italijanizacijo. Že v prvih letih fašističnega režima so bile sprejete urbanistične zasnove za večje mestno središče, ki naj bi po direktivi samega Mussolinija doseglo skoraj tako velikost in število prebivalcev, kot ju ima danes. Rušenje avstrijskih simbolov, vsiljevanje novih urbanističnih osi, grajenje monumentalnih mestnih blokov in stavb, ki označujejo fašistično propagando po vsem območju tedanje Italije, izseljevanje avstrijskega in doseljevanje italijanskega prebivalstva z juga ter ustvarjanje novega industrijskega območja za zaposlitev Italijanov so leta 1928 pripeljali do sramotnega simboličnega akta, ko je bil v središču mesta postavljen bel marmorni slavolok, posvečen italijanski prevladi in njihovim padlim vojakom v prvi svetovni vojni (Monumento alla Vittoria). Njegov arhitekt Marcello Piacentini je bil eden najtesnejših Mussolinijevih sodelavcev. Danes je na polotoku znan kot »peteršilj«, kajti njegova dokaj povprečna dela so v vsakem večjem mestu, ki se je razvijalo v času avtarkije. Ta je 'okrašen' z vsemi takrat nujnimi retoričnimi simboli in arogantnim latinskim epigramom: »Tukaj so meje domovine. Od tu smo vzgajali druge z jezikom, s pravosodjem, z umetnostjo.«

Oblikovalski presežki

Muzej za arhitekturo in oblikovanje je v sodelovanju z ministrstvom za zunanje zadeve, ministrstvom za kulturo, ministrstvom za gospodarstvo, javno agencijo za podjetništvo in tuje investicije, uradom vlade za komuniciranje in različnimi slovenskimi diplomatskimi predstavništvi v tujini konec septembra pripravil prvo obsežno mednarodno predstavitev slovenskega produktnega oblikovanja v zadnjih dvajsetih letih. S prepletanjem gospodarstva in kulture ter aktivnim sodelovanjem vladnih institucij na področju kreativnih industrij želijo promovirati vrhunske slovenske proizvode in podjetja ter povečati prepoznavnost Slovenije skozi industrijsko oblikovanje. Le tako bo Slovenija postala mednarodno prepoznavna in uveljavljena kot razvojno učinkovita država s kreativno produkcijo konkurenčnih izdelkov in storitev, z visokotehnološko razvitimi podjetji, s prepoznavnimi blagovnimi znamkami in z visoko stopnjo poslovnega ugleda. Razstava pod naslovom Silent Revolutions: Sodobno oblikovanje v Sloveniji je bila na ogled v Dray Walk Gallery, Tent London, v okviru londonskega oblikovalskega festivala, v pičlih štirih dneh pa si jo je ogledalo kar okoli 9200 obiskovalcev. Prvi predstavitvi v Londonu bo sledila naslednja v sklopu Dutch Design Week v Eindhovnu na Nizozemskem, ki bo na ogled od 22. do 30. oktobra, nato pa še v Ljubljani na Slovenskem forumu inovacij ter v Milanu in Helsinkih. Po besedah kustosinje razstave Maje Vardjan razstavljeni predmeti (nekatere izmed njih predstavljamo v nadaljevanju) poosebljajo strasti posameznih ustvarjalcev, zagon, inovativni razvoj in visokokakovostno proizvodnjo. Gre tako za izdelke velikih industrij z lastnimi blagovnimi znamkami kot tudi za proizvode, ki v manjših serijah nastajajo v rokah oblikovalcev samih.