Jože Mencinger

Zdi se, da se v šestih letih finančne in gospodarske krize nismo ničesar naučili. Zategovanje pasu, socialna kapica, razprodaja državnih podjetij – vse to nas še bolj oddaljuje od rešitve. Zaradi klečeplazenja domačih politikov pred bruseljskim uradništvom se spreminjamo v kolonialno periferijo, ki ji vladajo tujci, opozarja dr. Jože Mencinger, eden od vodilnih slovenskih ekonomistov, upokojeni profesor Pravne fakultete in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu EIPF.

Metod Dragonja

Vpliv gospodarskega ministra je v obdobju finančne krize skrčen na minimum. O ključnih ekonomskih ukrepih odločata minister za finance in predsednica vlade. Metod Dragonja bi naloge gospodarskega ministra lahko opravljal ležerno. A je namesto tega dregnil v prodajo Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Z razlogom. Ta prevzem ima lahko uničujoče posledice za celotno domače gospodarstvo. Dragonja je bil dolgoletni predsednik uprave Leka, na tem položaju je dočakal tudi prodajo Leka švicarski multinacionalki Novartis, pred nastopom ministrskega položaja marca letos pa je pet let vodil predstavništvo NLB v Moskvi.

Boštjan Jazbec

Slovenija ni več med najbolj problematičnimi članicami Evropske unije. Gospodarska rast se krepi, tujci povprašujejo po naših izdelkih, zadolževanje države se je občutno pocenilo. Po oceni Evropske komisije smo celo v boljšem položaju kot Finska in Nizozemska, prva se je v težavah znašla, ker je ugasnila Nokia, druga zaradi velikega deleža hipotekarnih posojil. Toda to še ne pomeni, da smo rešeni. Čaka nas še dolgotrajen in mučen proces razdolžitve podjetij, saj je to pogoj za novo kreditno rast, opozarja guverner Banke Slovenije dr. Boštjan Jazbec.

Dušan Mramor

Kako podjarmiš državo? Dva načina sta: da jo okupiraš z vojsko ali da jo spraviš v primež zadolžitve. Slovenija danes plačuje visoko kazen za štiri leta debelih krav, ko smo se pod vlado Janeza Janše brezglavo zadolžili v tujini. Paradoksalno: nekdanji junak osamosvojitve je najbolj odgovoren za to, da je Slovenija izgubila gospodarsko samostojnost. O izvirnem grehu zadolženosti, pretirani previdnosti bankirjev pri kreditiranju gospodarstva, neizbežnosti privatizacije, pa tudi o nesmiselnosti državnega subvencioniranja podjetij smo se pogovarjali s prof. dr. Dušanom Mramorjem, nekdanjim finančnim ministrom in enim najbolj cenjenih predavateljev Ekonomske fakultete v Ljubljani. Odkar ni več dekan te fakultete, ima še manj časa kot prej. A se ne pritožuje. »Navajen sem veliko delati. Ko sem bil še minister, sem spal samo po dve uri na noč, sicer pa sem delal. Če si v vladi, se moraš zavedati, da je od tvojih odločitev odvisnih dva milijona ljudi.«

Torbjörn Månsson

Tri največje banke v državi – NLB, NKBM in Abanka – imajo po obsežnih lanskih dokapitalizacijah ogromno kapitala, ki pa ga ne usmerjajo v gospodarstvo. Raje igrajo varno igro in presežek denarja vlagajo v državne obveznice, podjetja pa medtem umirajo. To podaljšuje kreditni krč in onemogoča okrevanje gospodarstva. Na potezi je država, ki je stoodstotna lastnica teh bank, meni švedski ekonomist Torbjörn Månsson, nekdanji izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank, zdaj pa svetovalec upravnega odbora te družbe. Månssonova ključna naloga v DUTB je vzpostaviti delujočo ekipo in ustanovo. Pred tem je 18 let delal za ameriško svetovalno družbo Bain & Company, ukvarjal se je predvsem z upravljanjem terjatev, svetoval pa je tudi pri prestrukturiranju podjetij.

Michael Roberts

Michael Roberts je psevdonim Roberta McKeeja, 67-letnega britanskega ekonomista, ki je zaslovel s spletnim dnevnikom, v katerem pravilno napoveduje vse ključne makroekonomske premike. Že dobrih trideset let je svetovalec v Cityju, finančnem središču Londona, je pa tudi soavtor programskega besedila Britanskega kongresa sindikatov o socializaciji bančništva, v katerem zagovarja javno lastništvo in javni nadzor nad bankami. Na povabilo Inštituta za delavske študije je prejšnji teden predaval v Ljubljani.

James Henry

James Henry, danes glavni ekonomist Mreže za pravične davke (Tax Justice Network), vodilne nevladne organizacije, ki se bori proti davčnim oazam. Dolga leta je bil glavni ekonomist v svetovalnem podjetju McKinsey, lahko pa se pohvali tudi s pomočjo številnim državam pri preiskovanju pranja denarja. Je pisec številnih del, njegova najbolj znana knjiga je Krvavi bankirji, zgodbe iz globalnega podzemlja (Blood Bankers). Z njim smo se pogovarjali, ko se je udeležil posveta Kako vrniti denar, ki ga je pripravil državni svet.

Dr. Marjan Senjur

V začetku tega meseca je Evropska komisija Sloveniji dala črno piko. V državi naj bi obstajala »presežna makroekonomska neravnovesja«, so ugotovili. Slovenija je tako postala edina članica EU, v kateri je do tega sklepa Evropska komisija prišla že drugič, evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Olli Rehn pa je takoj zatem poudaril, da mora Slovenija pospešiti proces privatizacije, s privatizacijo bank v državni lasti vred. O resnosti teh ocen smo se pogovarjali z dr. Marjanom Senjurjem, ekonomistom z ljubljanske ekonomske fakultete, bivšim vodjem fiskalnega sveta (2009–2012), nekdanjim gospodarskim ministrom (1997–2000) in veleposlanikom v Veliki Britaniji (2002–2004).

Jože Mencinger: »Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Prof. dr. Jože Mencinger je prava mora ekonomistov, ki poveličujejo prosti trg in privatizacijo. S svojimi kontroverznimi izjavami ruši ustaljene miselne vzorce in izziva kritike. Ko gre za ekonomsko politiko države, je zagovornik previdnosti pred zaletavostjo, kar se je doslej praviloma izkazalo za koristno. Je predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani, že pet desetletij pa deluje tudi na Ekonomskem inštitutu PF, kjer ureja publikacijo Gospodarska gibanja.

Dr. Lovre Božina: »Privatizacija hrvaških bank je bila ena največjih napak, kar smo jih naredili«

Dr. Lovre Božina (1952) je eden največjih hrvaških bančnih strokovnjakov. Je profesor na katedrah za podiplomski študij v Zagrebu, Osijeku, na Reki, v Splitu in Pulju, kjer je zaposlen na Fakulteti za ekonomijo in turizem Univerze Jurja Dobrile. Je seveda pisec več knjig in učbenikov. Še posebej ponosen pa je, da je na profesorsko mesto pred približno 25 leti prišel iz prakse. V začetku osemdesetih let je začel delati v Hrvaški narodni banki, nato je delal v znani Službi družbenega knjigovodstva, SDK, kjer je bil odgovoren za banke. Od tam, pravi, bi lahko kariero nadaljeval v bančništvu, tako kot številni njegovi kolegi. A se je raje kakor za denar odločil za pisanje knjig.

Aleš Praprotnik: »Banke se obnašajo parazitsko in ne družbeno koristno.«

V katero smer bi morala iti reforma denarnega in bančnega sistema? Zakaj bi o tem spraševali le ekonomiste in bančnike? Pogovarjali smo se z Alešem Praprotnikom, avtorjem knjige Denar – Nedolžna prevara?, v kateri pokaže, kdo v resnici ustvarja denar. Praprotnik je socialni pedagog, končal pa je tudi študij okoljskih ved. Verjame, da je denarni sistem v središču problemov, s katerimi se danes spopadamo, saj posredno ali neposredno vpliva na večino stvari v naših življenjih. »Zato ga je treba razumeti.«

Mitja Gaspari: »Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati.«

Evropa je močno podcenila težave v bankah. Če se bodo pri stresnih testih, ki bodo letos doleteli vse ključne banke v Evropi, uporabile tako rigorozne predpostavke kot pri slovenskih bankah, bo za kapitalsko okrepitev potrebno nameniti še vsaj 500 do 800 milijard evrov, ocenjuje ekonomist Mitja Gaspari. Pri čemer so evropske države že doslej za pomoč bankam namenile več kot 1600 milijard ali skoraj 13 odstotkov bruto domačega proizvoda EU. Gaspari je vodil Banko Slovenije od leta 2001 do leta 2007, zaradi česar je po mnenju opozicije eden od najodgovornejših za nastanek kapitalske luknje v domačih bankah. Priznava, da je bilo pri upravljanju tveganj veliko pomanjkljivosti, a hkrati pravi, da je nadzor odpovedal samo toliko kot v vseh drugih državah.

Cvetka Selšek: »Slovenija se še lahko reši sama, ne glede na rezultate stresnih testov.«

Cvetka Selšek je v SKB banki zaposlena 22 let. Enajst let je bila predsednica uprave, pred tremi leti pa se je preselila na položaj predsednice upravnega odbora in tako nima več izvršne, temveč nadzorniško funkcijo. SKB je v lasti francoske skupine Société Générale, ene največjih bančnih skupin v območju evra, in je ena redkih bank v Sloveniji, ki kljub krizi dobro poslujejo. To ni ne posledica sreče ne naključij, ampak predvsem manj hazarderskega kreditiranja.

Darko Končan: »Davek na nepremičnine je bistveno milejši ukrep, kot bodo rezi, ki nas bodo doleteli, če se nam zgodi grški scenarij.«

Darko Končan se je za uvedbo sodobnega nepremičninskega davka zavzemal že pred več kot desetletjem, ko je bil še državni sekretar na ministrstvu za finance. Zdelo se mu je krivično, da samo del lastnikov nepremičnin plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Enako razmišlja še zdaj, ko na davčno politiko države gleda od zunaj, kot zasebni davčni svetovalec. Prepričan je, da je s tem davkom bremena gospodarske krize mogoče bolj solidarno porazdeliti med vse socialne sloje, kot če bi se vlada odločila, da proračun pokrpa s kriznim davkom.

Neven Borak: »Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost.«

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Aljoša Tomaž: »Še vedno se lahko rešimo sami.«

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, med drugim je bil član poslovodstva Ljubljanske banke in pooblaščenec Banke Slovenije v njeni predsanaciji, predsednik uprave Abanke ter prvi mož KD banke. Po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, postal pa je tudi član strateškega sveta vlade, ki Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarsko rast in Slovenijo potegniti iz krize.

Jože Mencinger: »Vlada bi se morala upreti Bruslju«

Eno je dober namen, po katerem je nova vlada bolj leva, socialno usmerjena in strpnejša. Drugo je realnost. Dosedanja ekonomska politika kaže predvsem, da smo v dvajsetih letih postali zakotna provinca na milost in nemilost prepuščena evrobirokraciji, ki se z vsiljevanjem »pomoči« izživlja na majhnih članicah, da bi prikrila svojo nesposobnost, nemoč in krivdo za razmere v EU.

Uroš Čufer: Ne verjamem, da lahko iz krize pridemo brez privatizacije.

Nekdanji bankir dr. Uroš Čufer je že dvanajsti minister za finance v kratki zgodovini samostojne Slovenije in tisti, od katerega se pričakuje največ. Država je v globoki recesiji in še kar tone. Čuferju ni lahko. Po eni strani nanj pritiska Bruselj, ki pričakuje, da bo čim prej zakrpal proračunsko luknjo, po drugi strani pa koalicijski partnerji in sindikati, ki pričakujejo, da bo javne finance spravil v red s filigranskimi rezi v socialne pravice. Manevrski prostor je ozek in vsaka napaka lahko drago stane. Če še bolj dvigne davke, zaduši gospodarsko rast. Če pretirano varčuje, prav tako. Zagovarja pristop, da je treba slabe novice povedati takoj, ker da so tako manj boleče. Odkrito navija za privatizacijo, pravi pa tudi, da bi morali v Sloveniji zbrati politični pogum za odločnejše reze v pokojnine, plače in socialne transferje.

Iztok Seljak: »Treba je zbrati 50 najbolj sposobnih direktorjev, politikov, sindikalistov in še koga in jih zakleniti v sobo, dokler se ne poenotijo.«

Nekoč so bile čipke in živo srebro, danes pa Idrija živi skoraj izključno od visoko tehnoloških izdelkov. Pravzaprav se celotno slovensko gospodarstvo nad vodo drži le še po zaslugi uspešnih izvozno usmerjenih podjetij, takšnih, ki se recesije niso ustrašila, temveč so jo pravočasno izkoristila za preboj na svetovne trge. Eno takšnih podjetij je Hidria. Zaposluje 2500 ljudi, od tega 400 inženirjev, ima tri raziskovalne inštitute, ves čas gospodarske krize, z izjemo leta 2008, pa ustvarja dobiček, ki ga izdatno vlaga v razvoj. Na vrhu te slovenske globalne korporacije, ki je bila pred kratkim razglašena za najbolj inovativno v Evropi, je predsednik njenega poslovodnega odbora in izvršni direktor Iztok Seljak. Bivši košarkaš, ekonomist in večni optimist, ki verjame, da Slovenija še vedno lahko postane druga Švica.

Dušan Mramor: »Nehajmo sanjati. Slovenija ni v položaju, ko ji ne bi bilo treba varčevati.«

Dr. Dušan Mramor po šestih letih zapušča mesto dekana Ekonomske fakultete v Ljubljani, ostaja pa predavatelj in raziskovalec v tej ustanovi. Po novem je tudi član sveta vlade za razvoj, ki predsednici vlade Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarstvo, vendar se v tej vlogi ne namerava oglašati javno. Podpira vladne ukrepe za stabilizacijo javnih financ, od znižanja plač v javnem sektorju, dviga davkov, prodaje državnih podjetij do zapisa fiskalnega pravila v ustavo – pravi namreč, da smo se sami spravili v položaj, ko je vse to neizbežno. Ne pristaja na logiko, da bi morali najprej zagnati gospodarsko rast in šele potem uravnotežiti javne finance.

Thomas Mayer: »Slovenci imajo kravato v omari, samo zavezati si jo morajo!«

Thomas Mayer (59) je poklicno pot začel na Inštitutu za svetovno gospodarstvo v Kielu. Med letoma 1983 in 1990 je delal na različnih položajih v Mednarodnem denarnem skladu v Washingtonu. Nato je sledilo sodelovanje z družbama Salomon Brothers in Goldman Sachs. Od leta 2002 do 2009 je bil glavni ekonomist za območje Evrope pri banki Deutsche Bank v Londonu. Nato je bil dve leti, od 2010 do junija 2012, glavni ekonomist skupine Deutsche Bank, danes pa je glavni raziskovalec v Središču za finančne raziskave na Goethejevi univerzi v Frankfurtu.

Michel Husson: »Ideja o emancipaciji je imanentna marksizmu.«

Michel Husson je statistik in kritični ekonomist, zaposlen na Inštitutu za ekonomske in družbene raziskave (IRES) v Parizu. V fokusu njegovega preučevanja so vprašanja zaposlovanja, primerjalna delovna storilnost in delitev prihodkov, predvsem z vidika delovanja neoliberalnega sistema kapitalizma. Husson ubira svojo pot marksističnega preučevanja družbenih pojavov, saj je prepričan, da dogmatizem stare šole marksizma ne zmore pojasniti družbenoekonomskih razmerij v vsej kompleksnosti. Posveča se iskanju razmerij med različnimi ekonomskimi pojavi in tako proučuje zgradbo današnjega kapitalizma. To počne tudi v svoji knjigi Čisti kapitalizem, ki je prevedena v slovenščino.

Janez Fabijan: »Prej smo pretiravali z državo, češ da mora biti prisotna povsod, zdaj bi podjetja mačehovsko pustili propasti.«

Če vlada ne bo takoj začela reševati podjetij, kmalu ne bo več kaj rešiti in tudi ne kaj prodati. »Opažamo nevarnost potencialnih sovražnih prevzemov podjetij, ki jih pripravljajo tuje multinacionalke. Tarča so temeljne dejavnosti pomembnih slovenskih podjetij, ki so se zaradi prezadolženosti znašla v težavnem procesu prestrukturiranja,« opozarja mag. Janez Fabijan, namestnik guvernerja Banke Slovenije in vodja projekta prestrukturiranja podjetij pri Banki Slovenije.

Franček Drenovec: »Problemi slovenskih financ so še povsem rešljivi.«

Ne samo javne finance, vsa slovenska družba potrebuje korenit preobrat. Rešitev je še vedno mogoča brez pomoči zloglasne trojke, a samo, če bo nova vlada razumela opozorila stroke. Dovolj je bilo varčevalne histerije in izrednih razmer. Nujna je obnovitev normalnosti. Brez tega bo ekonomski in socialni razkroj povsem ušel izpod nadzora, opozarja ekonomist Franček Drenovec.

James Meadway: »Obstaja realna nevarnost za radikalizacijo neoliberalizma – lahko dobimo evropske ’čajanke’ po zgledu ameriških tea parties.«

James Meadway je ekonomist pri londonski organizaciji New Economics Foundation. V središču njegovega raziskovanja so pravični in vzdržni ekonomski modeli. V prispevkih, ki jih objavlja v Guardianu in na svoji spletni strani, trdi, da so načini, ki jih na poti iz krize uporablja Evropska unija, v temelju napačni. Zato se kriza lahko ponovi. Nasprotuje varčevalnim ukrepom kot prevladujočemu orodju pri reševanju krize. Meadway se zavzema za reševanje evropskih gospodarstev s postkeynesianskimi modeli investiranja, razmišljati pa bi morali tudi, kaj je onkraj kapitalizma, čeprav le zato, da bi si spet pridobili tisto, kar so si ljudje v delavskih bojih v minulih 150 letih že izbojevali.

Bogomir Kovač: »Predčasne volitve ne bodo ekonomski samomor države, so pa lahko politični samomor Janše.«

Čas je za novo ekonomsko politiko, za alternativni razvojni model. Sedanji pristop je dokazano škodljiv. Kako naprej, kako zagotoviti gospodarsko rast in okrevanje? O tem z dolgoletnim kolumnistom Mladine, ekonomistom prof. dr. Bogomirjem Kovačem.

Dieter Helm: »Zapravili smo dve desetletji in pol, četrtino stoletja, na poti nikamor. Za precejšnjo ceno.«

Dr. Dieter Helm je profesor na Univerzi v Oxfordu, kjer predava predvsem o energetski politiki. Je tudi vodja Odbora za naravni kapital pri britanskem okoljskem ministrstvu, delovnega telesa, katerega naloga je britanski naravi določiti ekonomsko vrednost. Sodeluje v ekonomski svetovalni skupini britanskega ministra za energijo in podnebne spremembe. Bil je svetovalec evropskega komisarja za energijo. In je avtor ene najbolj uničujočih kritik sedanjega evropskega in svetovnega načina lotevanja boja proti podnebnim spremembam.
Kjotski protokol ne deluje in nikoli ne bo, Evropa zapravlja denar za neučinkovite tehnologije rabe obnovljivih virov energije, hkrati je dolgoročno vse manj konkurenčna, njeni izpusti toplogrednih plinov pa se povečujejo. Če se stvari ne bomo lotili drugače, nimamo prav nobenih možnosti za kakršenkoli učinkovit boj proti podnebnim spremembam, opozarja v knjigi The Carbon Crunch (Ogljični krč).

Dr. Angela Wigger: »Nevarnost fašizacije je tukaj.«

Dr. Angela Wigger predava globalno politično ekonomijo in mednarodne odnose na univerzi Radbound v Nijmegenu na Nizozemskem. V središču njenega raziskovanja je konkurenčnost v Evropski uniji. Po njenem ideologija konkurenčnosti, ki se je razvijala zadnjih 30 let po nareku gurujev neoliberalizma, razkraja družbene vezi, solidarnost in vodi evropske družbe – skupaj z ideologijo gospodarske rasti za vsako ceno – v nevarne vode. Ekscesna konkurenčnost na finančnih trgih pa je pahnila zahodne družbe v krizo. Dr. Wiggerjeva se v zadnjem času posveča iskanju novih razvojnih poti za evropske družbe, ki ne bi slepo sledile diktatu kapitala. »Ustvariti je treba svet, kjer bodo solidarnost, družbena povezanost, sodelovanje med ljudmi bolj izraženi in razviti,« trdi Wiggerjeva.

Joachim Becker: »Nujno je treba zavreti poglabljanje neoliberalizma v Evropski uniji, saj je to slepa ulica«

Joachim Becker je Nemec, ki že skoraj 25 let živi v Avstriji. Na dunajski ekonomski fakulteti predava razvojno ekonomiko, politično ekonomijo in teorije države. Evropsko unijo vidi kot vse zvestejšo deklo kapitala in ji zaradi neenakopravnih odnosov med njenimi osrednjimi in obrobnim članicami prerokuje razkroj. Kje v teh razmerjih stoji Slovenija?

Aleksander Aristovnik: »Ne morem se znebiti občutka, da vlada pod krinko uravnoteženja javnih financ izvaja ideološke posege v družbo.«

Zakaj prav krčenje srednjega razreda najbolj ovira zagon gospodarstva in kakšne bodo posledice prenaglega varčevanja v javnem sektorju? O tem z dr. Aleksandrom Aristovnikom, izrednim profesorjem ekonomike javnega sektorja na ljubljanski Fakulteti za upravo in mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti.