Vlado Miheljak
-
Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve. Kolikokrat smo to že ugotavljali? In v petek se je znova potrdilo. Dopoldan je bil festival kolture, popoldan kulture, pravzaprav kultur. Dopoldan vzdušje čitalniškega patosa, predmoderne ikonografije: veliko meha, malo smeha. Kot na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru pred skoraj poldrugim stoletjem. Dobro, razlika je. Takrat so se ljudje sami pripeljali z vozovi, tokrat so jih organizirano in brezplačno zvozili z avtobusi. Prav slednje je dalo še dodatno, balkansko mitingaško dimenzijo.
-
Slovenija po dvaindvajsetih letih spet začenja tam, kjer je bila konec osemdesetih in na začetku devetdesetih. V nekakšnem repasažu; dodatnem poskusu – tako demokratična javnost, ki je zgroženo ugotovila, da ji je nekdo ukradel državo, in prav tako tudi tisti del politične elite, ki je prepričan, da ga ni bilo zraven, ko so drugi polnili žepe in osvajali centre moči. Oboji skušajo popraviti, kar je bilo zamujeno v dveh desetletjih. Zato so prvi šli na cesto, drugi na okope.
-
Že res, da bežeče stranke s potapljajoče se koalicijske ladje niso dosledne. Od SDS so (zlasti SLS in DeSUS) neuspešno zahtevale, da umakne Janšo zgolj kot premiera, ne tudi kot predsednika stranke, pa lahko mirno nadaljujejo koalicijsko zgodbo, od PS pa zahtevajo, da popolnoma umakne Jankovića tudi iz stranke, da morebiti lahko zgodbo sploh začnejo. No, ni problem preostra zahteva do PS, ampak premehka do SDS.
-
Slabe banke zelo verjetno ne bomo dobili. Nič hudega. Čisto dovolj je, da imamo slabo vlado, slabo cerkev in navsezadnje tudi slabo opozicijo. Slednje se v zadnjem času kar pozablja. Opozicija je za nastalo situacijo prav tako kriva, čeprav ne toliko kot vladna koalicija. Ne zato, ker bi bila odgovorna za napačne, nesmiselne, destruktivne in ideološko nasičene poteze vlade in koalicije, ampak ker ne odigra ustrezno svoje opozicijske vloge. Pozitivna Slovenija zato, ker je ne zna, socialdemokrati pa zato, ker je nočejo. Najljubši šport enih in drugih pa je, da si medsebojno nagajajo. In to se v naslednjih dneh in tednih lahko izkaže kot velik problem.
-
Pravzaprav si Janša ne bi mogel izbrati boljšega kraja za klavzuro pred radovedno javnostjo in mediji. V velikem slogu je šel k samodržcu še večjega sloga. K politiku, ki je bil razglašen kot osebnost leta organiziranega kriminala! Ne vemo, ali mu je kaj koristnega svetoval; ali mu je morebiti vsaj izrazil podporo v teh težkih časih. Jo pa vsekakor potrebuje. Še zlasti, ker mu jo je po medijskem pritisku in evroposlanskih poizvedovanjih odtegnil predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Ne le odtegnil. Postavil ga je na laž. Res sta se pogovarjala, potrjujejo iz urada predsednika Evropskega sveta, ampak ne o slovenskih notranjih zadevah. Pogovor je potekal v okviru niza telefonskih pogovorov na temo naslednika Jean-Clauda Junckerja na čelu evroskupine. Ob tem so zatrdili, da »predsednik Evropskega sveta ne želi komentirati ali se vpletati v slovensko domačo politiko«.
-
Ne vem, komu je bilo v torek v Odmevih huje: ali Janezu Janši ali Rosviti Pesek. Trudila se je biti korektna, rahlo preskakovala ključna dejstva, pozabila, da ima na voljo podvprašanja, s katerimi se preverja tisto, kar intervjuvanec preskoči, česar ne odgovori, pustila, da je namesto o sebi govoril o članih KPK, a izpadlo je klavrno. V torek zvečer je premier stal pred gledalci s spuščenimi hlačami. Janša sicer spada v generacijo, ki je prepričana, da je vse možno pojasniti z dialektičnim materializmom. Stara izobrazba mu tokrat ni pomagala. Lukenj v zgodbi ni bilo mogoče pojasniti »dialektičnomaterialistično«. Nobenega običajnega cinizma in samozavesti ni bilo opaziti.
-
Torej, »bodimo realni, zaželimo si v letu 2013 nemogoče«, bi si lahko voščili v sikstiejterskem slogu. Želje so lepe, pričakovanja realna, realizacija pa imaginarna. Že res, da novi spletni načini komuniciranja dajejo akcijskemu potencialu novo dimenzijo, a proizvajajo tudi veliko iluzijo. Iluzijo, da se virtualni svet predstav in resničnost samodejno prekrivata. Zato imajo tisti, ki so brez zgodovinskega spomina in brez vpogleda v analogno realnost, napačne predstave in pričakovanja.
-
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Dva leva
Član programskega sveta RTVS, Janšev sindikalist in upokojeni strojevodja, si predstavlja javno televizijo kot železnico. Televizijski program in spored pa kot vozni red. So redni in izredni prevozi. Pač po potrebi. Skupaj z Aplencem, akademikom Kosom, in kar jih je še kurjačev in kondukterjev Kmetičeve kompozicije, bi kar določili, česa neuko ljudstvo ne razume ter kaj, kako in kdaj naj jim prosvetljeno novinarstvo razloži. No, v aktivu novinarjev informativnega programa so sicer ogorčeno izrekli protest, a javna hiša je spet razumela grožnjo kot pomoč in prisluhnila njihovi obskurni zahtevi.
-
14. 12. 2012 | Mladina 50 | Dva leva
Nerazumljivo! V Mariboru je cel kup zelo mladih demonstrantov v priporu. Namreč, zunajrazpravni senat mariborskega okrožnega sodišča je, kot poročajo mediji, zavrnil vse pritožbe priprtih po demonstracijah prejšnji ponedeljek v Mariboru zoper sklepe preiskovalnih sodnikov o odreditvi pripora. Hkrati pa je sedmerici, potem ko so jih preiskovalni sodniki že izpustili na prostost, spet odredil pripor. Kaj je nerazumljivo? V prvi vrsti to, da so odvzeli svobodo precej neselektivno, ležerno, povprek. -
7. 12. 2012 | Mladina 49 | Dva leva
»Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna.«
Kdo to pravi? Pahor? Virant? Lahko bi tako eden kot drugi, a besede je izrekel Alessandro Gradossi, ustanovitelj italijanske podružnice grške Zlate zore (Alba dorata) v Trstu (v intervjuju za Primorske novice). Neofašist. Kar ne pomeni, da sta prva dva po osebnostni formaciji fašista, ampak kaže na neko sprevrženo antipolitičnost, ki ustvarja v kriznih časih fašistoidni potencial. In prav antipolitičnost je bila v temelju »programa« zmagovalca predsedniških volitev. -
30. 11. 2012 | Mladina 48 | Dva leva
Po eni strani si rečem, končno so se ljudje prebudili! Po drugi strani me »revolucije«, kjer so v prvih vrstah Viole in Green Dragonsi, ne navdušujejo. Pravzaprav zastrašujejo. In hkrati se vprašam, mar je vse skupaj zgolj slepilo, droga za frustrirano, a nereflektirano javnost. Ljudje se jezijo, a hkrati kanijo za doslej zadnjo formalno instanco upora proti samovolji in aroganci sedanjih oblastnikov izbrati človeka, ki se bo »odločno«, kot sam rad poreče, uklonil avtoritarnemu predsedniku vlade. Kot se je vedno …
-
23. 11. 2012 | Mladina 47 | Dva leva
Če bi imeli neko normalno situacijo, bi bilo bolj ko ne vseeno, kdo je predsednik. Razlike v slogu in še zlasti v psihološkem profilu obeh kandidatov so ogromne, a vseeno ne bi bilo usodno, če bi prišlo do zamenjave. Toda prilike v deželi so vse prej kot normalne. Živimo v stanju na pol izrednih razmer, dramatičnih turbulenc.
-
16. 11. 2012 | Mladina 46 | Dva leva
Seveda tisti, ki govorijo, da jih rezultat ni presenetil, blefirajo. Celo samozazrti Borut Pahor je priznal, da je rezultat zanj veliko, a prijetno presenečenje. Resda presenečenje, a razlogi niso tako nerazumljivi. O.K., volilna udeležba je res bila nizka, pravzaprav katastrofalno nizka. A ne za posamične kandidate, ampak za perspektivo parlamentarne demokracije. Na nizko udeležbo se lahko izgovarjajo tudi izvajalci volilnih napovedi, ker ogromna razlika med napovedano in realizirano volilno udeležbo lahko pripelje do zgrešenih rezultatov. Kandidati se na udeležbo ne morejo sklicevati. Če kdo ni pripeljal »svojih« volivcev na volišča, je to verjetno njegov problem, ne alibi.
-
9. 11. 2012 | Mladina 45 | Dva leva
Kdor je pogledal seznam javnih osebnosti iz znanosti, kulture, umetnosti, podpornikov Obame in Romneyja, mu je vse jasno. To sta res dva različna svetova.
-
2. 11. 2012 | Mladina 44 | Dva leva
No, pa se je začelo. Če sem prejšnji teden lahko le špekuliral, je sedaj bolj ko ne jasno: Majerjeva kovačnica je odpisala Zvera. Kako to vemo? Ker ne gredo v poskus javnomnenjskega zakola Pahorja, ampak Türka. Če bi verjeli v Zvera in ga skušali poriniti v drugi krog, bi se lotili ranljivejšega in šibkejšega Pahorja. Tako pa so šli direktno na veliko tarčo, s čimer posredno postavijo Pahorja za svojega kandidata. Koliko uspešno, bo jasno v kar najkrajšem času. A načeloma je v Sloveniji tako, da se velika predvolilna razkritja obrnejo proti tistemu, ki jih producira. V tem tednu so režimski mediji aktivirali dve petardi. Prva se nanaša na politiko in prakso predsednikovih pomilostitev, druga na politiko in prakso predsednikovih odlikovanj.
-
26. 10. 2012 | Mladina 43 | Dva leva
To Martinovo nedeljo bo nekdo od trojice serviran na praznični povolilni večerji kot močno pečena, pravzaprav prismojena gos. No, morda celo dva, kajti obstaja realna, čeravno ne velika možnost, da se volitve končajo že v prvem krogu. Kot stvari sedaj stojijo, je sedanji predsednik Danilo Türk zelo blizu absolutne večine v prvem krogu. Vse je odvisno od tega, koliko svojih potencialnih volivcev mu bo uspelo pripeljati na volišče.
-
19. 10. 2012 | Mladina 42 | Dva leva
Mevže in navadni demokrati imajo to čudno navado, da ob izgubi zaupanja odstopijo oziroma vsaj ponudijo odstop brez fige v žepu. Pravi demokrat nikoli ne odstopi. Niti ko izgubi na volitvah. To je pred leti lepo pokazal Lech Wałęsa, ki se je menda, potem ko ga je v predsedniški tekmi premagal Kwaśniewski, zaprl v kabinet, zastrl zavese in so ga morali prijatelji skoraj na silo zbezati iz brloga.
-
12. 10. 2012 | Mladina 41 | Dva leva
Tako, sedaj pa je naš premier mlade demokrate, se pravi svojo, Janševo mladež, napotil na demonstracije pred parlament. Nič novega. Ko so po neuspelem kaplarskem puču pomladi leta 1994 odstavljali Janšo, je bilo tudi tako. Skupaj so zvozili za nekaj avtobusov zelo jeznih in zelo dobro organiziranih spontanih demonstrantov. In nacionalka se je takrat izkazala. Kot vedno v usodnih trenutkih. Prenos, malo iz parlamentarne dvorane, malo z ulice, je bil vsaj tako angažiran in frenetičen kot prenos nogometne tekme med Rusijo in Slovenijo v Mariboru jeseni 2009, ko smo se prebili na svetovno prvenstvo.
-
5. 10. 2012 | Mladina 40 | Dva leva
Takole bi lahko potegnili črto čez afero: Rim je govoril, primer je zaključen. Brez srda, brez odvečnih in pretirano pristranskih besed. Pravzaprav je bil primer sorazmerno mehak oreh. Mož srednjih let že vse življenje išče očeta. Pot iskanja ga pripelje v materin domači kraj. Od sorodnikov in krajanov dobi namig o domnevnem ljubimkanju med njegovo (takrat) mladoletno materjo in kaplanom Rodetom, ki je bil takrat sredi tridesetih let.
-
28. 9. 2012 | Mladina 39 | Dva leva
Živimo v čudnih časih in še bolj čudni deželi. Verjetno ni prav veliko držav, ki jih vodijo vojni dobičkarji, preprodajalci orožja, goljufi, ponarejevalci, lažnivci in špekulanti. In še huje. Če se iz Slovenije napotite proti vzhodu, ne boste med Ljubljano in daljnim Islamabadom našli države, ki bi jo upravljal človek, pravnomočno obtožen kaznivih dejanj.
-
21. 9. 2012 | Mladina 38 | Dva leva
Saj veste, kako se na umetelen način reče volilni kampanji? Demokratični ritual. Ritual vsekakor, nisem pa prepričan, da v celoti, vedno in povsod demokratični. Neredko se zdi, da je kampanja prej demokratični nateg. Na vsakokratnih volitvah se odločamo, komu bomo dali … svoj glas, kajpak. V amerikanizirani kampanji, ki je že zdavnaj okužila tudi Evropo, so kompetence potisnjene v ozadje oziroma pomešane s kakšnimi drugimi in drugačnimi veščinami, talenti in obeležji. In ko oz. ker ne moremo izbirati po kompetenci, izbiramo po simpatijah. Če torej že moraš biti kot volivec nategnjen, je prijeten občutek, če te nategne tisti, ki ti je bolj simpatičen. Svobodna izbira partnerja je navsezadnje ena temeljnih človekovih pravic.
-
14. 9. 2012 | Mladina 37 | Dva leva
Menda naj bi pred davnimi časi Maji napovedali za letošnje leto konec sveta. Poznavalci majevske kulture pravijo, da je to neumnost, da gre zgolj za iztek nekega koledarskega cikla. Torej, nesmiselno je pripisovanje napovedi Majem. To pa ne pomeni, da je apokalipsa izključena.
-
7. 9. 2012 | Mladina 36 | Dva leva
Država je zapadla ne le v hudo ekonomsko in finančno, ampak še hujšo konceptualno depresijo. Tisti, ki so si prigoljufali mandat za vodenje države iz krize, delajo vse, da bi jo pahnili v še večjo krizo … da bi jo dotolkli. Vse, kar se je v zadnjih mesecih delalo na področju zdravstva, šolstva, kulture, pokojninske reforme, socialne države ..., je šlo v smer razgradnje države in družbe.
-
31. 8. 2012 | Mladina 35 | Dva leva
He, he. Najprej sem pomislil na Joeyja Skaggsa. Še en bistroumen nateg? Še zlasti, ker se je vse skupaj zgodilo neposredno po zagonetnih in tragičnih peripetijah dobrovoljnega škofa Urana. To bi bilo res groteskno, da bi sedaj štafetno palico radoživosti in očetovstva osumljenega celibaterja prevzel njegov domnevno veliki nasprotnik in preganjalec. No, že osnovni preizkus ovrže drzno hipotezo. V takem nategu bi moral zavestno sodelovati sam kardinal, ki je pod težo javnega pritiska, kapljo za kapljo, že prvi dan afere potrdil precejšen del domnev. Najprej prijateljstvo z domnevno materjo otroka, potem njuno zelo tesno prijateljstvo, ki je mejilo na ljubezen. In na koncu je privolil celo v test očetovstva. Rode seveda v čem takem ne bi sodeloval, kajti s tem bi sebe in cerkveno institucijo, ki jo pooseblja, sam osmešil.
-
24. 8. 2012 | Mladina 34 | Dva leva
Težko presodim, ali je Slavoj Žižek res imel pravi freudovski govorni spodrsljaj ali ga je lepo zaigral. A vsebuje temeljno resnico: Pussy Riot so pomembne samo v razmerju do Putina. Onkraj kritičnega razmerja do režima konkretna akcija in sploh aktivnost skupine ne bi imeli nobene teže. In seveda – ne nepomembno – punce za prekršek niti približno ne bi prejele drakonske kazni. Komu je v Rusiji v resnici mar za pravoslavje?
-
17. 8. 2012 | Mladina 33 | Dva leva
»Kaj storite, ko ljubite kakšno osebo?« so vprašali gospoda K.
»Naredim si neko predstavo o njej in skrbim, da ji je čim bolj podobna,«
odgovori gospod K.
»Kdo? Predstava?«
»Ne, oseba,« odgovori gospod K.
— Bertolt Brecht -
10. 8. 2012 | Mladina 32 | Dva leva
Spletke v slovenski filiali nebes
Veliki šmaren ali velika maša, kot katoliki tudi poimenujejo dan Marijinega vnebovzetja – moj hudobni prijatelj ga blasfemično imenuje dan aviacije RKC, pač z aluzijo na nemško ljudsko poimenovanje Mariä Himmelfahrt – je za vernike velik praznik. Sam ga nisem z veseljem čakal le kot bogaboječ katolik, ampak tudi kot publicist. Namreč, praznik je bil hkrati parada bizarnosti vrhovnih klerikov. Spomnite se samo Rodetovih nagovorov, ki so praviloma tako razkurili slovensko javnost, da se je ohladila šele, ko je postregel s kakšno še bolj sprevrženo opazko o Sloveniji in njenih prebivalcih.
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Dva leva
Še en zaplet ob slovesnosti. Tokrat o govorcu na slovesnosti pri Ruski kapelici. Nič novega, boste porekli. Res je, a to ne pomeni, da je vredno in dovoljeno zgolj zamahniti z roko. Če to ni nič novega, je toliko bolj strašljivo. Kajti Majer se več ne brzda, se ne obvlada in se več niti ne trudi delati vtisa. Ko neki oblastnik doseže takšno stopnjo arogance, preostane le vprašanje, ali ga odplakniti ali pa bo on odplaknil nas. Pomenljivo je, da tokrat niti najbolj zvesti režimski novinarji niso skušali za vsako ceno opravičiti Majerjeve oblastne arogance.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Dva leva
Ne vem, kako se Majer počuti v teh dneh. A negativno vzdušje je okužilo celotno deželo. Že prej ni bilo kaj prida. Vsesplošno nezaupanje, slaba volja, zadrtost. Sedaj je zavladal popolni defetizem. Tako hitro in tako globoko še nihče na najvišji ravni slovenske visoke politike ni zapravil zaupanja. No, morda pa je ta ocena napačna. Namreč v nasprotju z zmagovalci volitev, ki so vsaj za nekaj časa unovčevali povolilno evforijo, je Majer startal kot poraženec volitev. Velik poraženec. Morda bodo čez sto let kronisti političnega dogajanja izid volilnega boja 2011 opisovali kot izenačen, a velikosti poraza ne definira odstotna razlika, ampak raven aspiracij.
-
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Dva leva
Spadam v generacijo, v kateri ni več tako redko dejstvo, da je treba iz telefonskega imenika izbrisati kakšnega prijatelja, znanca. Ker je umrl. Samo pri enem imenu se nisem mogel odločiti za izbris. Namreč pri, kot sem ga svoj čas ljubkovalno poimenoval, svojem najhujšem prijatelju. Petru Božiču. Petra preprosto ne moreš izbrisati. Pri njem je bila meja med življenjem in smrtjo vedno navidezna.
