|  Mladina 3  |  Pisma bralcev

Proti razprodaji

Da je deklaracija proti razprodaji v vseh svojih tezah upravičena, mi ni treba posebej poudarjati. Naj se spomnimo samo zahtev evrokratov, ki so o njih mediji samo sramežljivo poročali: Ko prodajate, se ozirajte samo na ponujeno ceno in na nič drugega. To je zahteva rubežnika, ki mu ni mar za „kolateralno škodo“. Vsak kmet bo tudi pri prodaji v stiski ocenil, kako se da izogniti sekundarni škodi. Toda kaj imajo tu iskati rubežniki? Slovenija svoje dolgove odplačuje, rubežnika pa pošljejo nad neplačnika.

Hvalabogu imamo med sicer neoliberalno sestavo parlamenta stranko, ki je deklaracijo podprla.

Nasprotno pa se obnašajo številni mediji. Še svež je napad mladega novinarja TV na Mencingerja, češ da za svoje teze ne zna navesti niti enega primera. Po zasliševalskem vprašanju, ki se je končalo z „navedite mi en primer“, je skušal kolega Mencinger odgovoriti na svoj način, a mu je omenjeni nebrušeni novinarski diamant presekal besedo in ga označil za nekoga, ki govori na pamet. Da sicer uspešen medij izroči poročanje novincu, ki se še ni naučil, da agresivna razkoračena drža in zibanje v bokih med pridiganjem svojih stališč ne spada k dostojnemu poročanju, je znak za alarm: ne bo razprave, bo samo pobijanje heretičnih stališč. Rjoveča leta pač. Pobijanje tez iz deklaracije z iztrganimi številkami nas spomni, zakaj je stari cinik Churchill rekel: „Ne verjamem nobeni statistiki, razen tisti, ki sem jo sam ponaredil.“ Z napačno rabo številk se da najbolje pačiti dejstva.

Sploh pa je čas, da se spet spomnimo na to, kaj je demokracija. Iz ust vseh političnih propagatorjev neoliberalizma slišimo floskulo: „Ni nobene alternative.“ Nedavno umrli Ulrich Beck je nemško gibanje PEGIDA označil, tako je poročal ARD, kot „ekstremizem sredine“ (Extremismus der Mitte). Dresdenske demonstracije, na katere hodijo pestre množice, so sicer lovišče za desnico in skrajno desnico, toda ko demonstrante pozivajo, naj upoštevajo, da Nemčija potrebuje imigrante, se to od njih odbija. Nekaj nemških komentatorjev je že ugotovilo, zakaj: na cesto niso šli zaradi naslovne parole „proti islamizaciji Zahoda“, temveč zato, ker jih nihče v ničemer od njihovih realnih težav ne posluša, ker jim nenehno samo trobijo (z Angelo Merkel na čelu): „Es gibt keine Alternative“ - Ni nobene alternative. Bistvo demokratičnega procesa je iskanje in ponujanje alternativ. Da „ni nobene alternative“, pa je geslo totalitarizma. Vemo torej, kje smo. Odgovor na to parolo je lahko „Politike imam polhen kufer“ in neudeležba na volitvah, v dresdenskem primeru pa „sredinski ekstremizem“. Opozarjanje na demokracijo pa je v atmosferi totalitarnega neoliberalizma postalo tako „subverzivno“, da je zmerna leva stranka takoj razvpita kot „ekstremna levica“.

Božidar Debenjak, Ljubljana

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.