Pogoltnost in ponižnost

Razprodaja nacionalnega premoženja pomeni, da bo ta država nazadnje lahko konkurirala le z nizko ceno delovne sile

Bilo je spomladi 2011. S sodelavci iz agencije AUKN smo bili povabljeni v državni zbor na koalicijsko usklajevanje strategije upravljanja kapitalskih naložb države, in sicer tistega dela, ki se je nanašal na privatizacijo državnih podjetij. V nekem trenutku je pogovor nanesel na Krko. »Kakšno je mnenje ministrstva za gospodarstvo o državnem lastništvu v Krki?« sem vprašal. Krka je eno naših najboljših podjetij, edino, ki ga zahodne investicijske družbe umeščajo med regionalne »blue chipe«. »Eee, Krka ...« je zajecljal namestnik gospodarske ministrice Radičeve, »… zakaj bi morali mi dati mnenje o Krki, zakaj ne bi o tem odločalo raje ministrstvo za zdravje?«

To je bilo vse, kar je bilo ministrstvo za gospodarstvo sposobno povedati o naši najuglednejši multinacionalki. V nadaljevanju so dali svoj »prispevek« k strategiji privatizacije. Razpredelnico, pripravljeno v programu Excel, na strani in pol, kjer je bilo v eni koloni ime podjetja, v drugi pa ciljni lastniški delež države v odstotkih. Nobenih strateških ciljev, nobene utemeljitve, nobenih alternativnih predlogov, nobene analize mogočih posledic. Takrat sem mislil, da smo doživeli dno strateškega vodenja države, a sem se zmotil. Nisem namreč še doživel ministrov Šušteršiča in Čuferja. Šušteršič je, potem ko ga je visoki predstavnik OECD Kirkpatrick konec maja 2012 spomnil, da Slovenija ni izpolnila ničesar od tistega, kar je ministrstvo za finance obljubilo na sestanku OECD aprila 2012, menda rekel (tako naši tedanji mentorji Norvežani), da strategija ni potrebna, ker bomo tako ali tako vsa pomembnejša podjetja prodali do konca leta 2012. Je čas primeren za prodajo, je res smiselno na vrat na nos prodajati največja slovenska podjetja? Ni pomembno, pomembno je, da vse gre! Hvala bogu smo takrat to norost tedanje vlade uspešno ustavili. A smo prišli z dežja pod kap. Namesto Janše in Šušteršiča smo dobili Bratuškovo in Čuferja. Ta je na posvetovanju (15. 7. 2013) pri predsedniku države gospodu Pahorju dejal: »Za prvim paketom (podjetij za prodajo, op. p.) bo prišel še drugi in tretji, da bi se nato lahko lotili tistega, kar v svetu imenujejo prava privatizacija, namreč privatizacija zdravstva in šolstva.« Mislil sem, da me bo kap. Minister za finance mirno govori proti ciljem lastne vladajoče koalicije, proti obljubam, ki so jih tedanje stranke koalicije dale volivcem. Neverjetna predrznost.

Sem pa takrat začel na dejanja ministra Čuferja gledati s posebno pozornostjo. Še posebej na »pritiske EU« glede privatizacije. So nekdanji poslanci vlade Bratuškove res lahko prepričani, da za pritiski EU, naj privatiziramo, ni stal Čufer s somišljeniki, ki se je lepo skril za širokim hrbtom zahtev EU? Da ne gre za to, da je EU zahtevala privatizacijo, ampak da se Čufer morda ni niti pogajal in je EU ponudil nekaj, kar je bilo v temeljnem nasprotju s programom vladajoče koalicije? Kako so lahko nenadoma vsi pozabili, da EU v skladu s svojimi predpisi nima nikakršne pravice države siliti v privatizacijo in da je dolžnost politikov varovati interese države? Že res, kaj pa mednarodni investitorji? Če ne prodamo podjetij, nam menda ne bodo dali denarja. O čem sploh govorijo ti ljudje? Svet se utaplja v presežni likvidnosti in držav, ki imajo tako trdno makroekonomsko sliko kot Slovenija, ni veliko. Če delo zakladništva ministrstva za finance ne bi bilo tako zanikrno, Slovenija ne bi smela imeti nobenih težav na mednarodnih trgih kapitala. Ste vedeli, da jo je EU (gre za poročilo The 2013 Euro plus monitor) ocenila kot državo, ki bi morala biti glede na svoje makroekonomske podatke (majhen bančni sektor, majhen državni in zasebni dolg, izjemno ugodna struktura dolga, orjaški presežek plačilne bilance …) najodpornejša proti finančni krizi med vsemi državami evroobmočja? Takole pravijo v omenjenem dokumentu: »Majhna dinamična ekonomija z nadpovprečno oceno za ekonomsko zdravje. Njene fiskalne in bančne težave so več kot rešljive, če bo prisotna politična volja.« Kdo ima zdaj prav? Šušteršič in Janša, ki sta s svojimi izjavami sesuvala ugled lastne države v tujini in klicala trojko, Čufer, ki bi razprodal vso državo, ali vrhunski makroekonomisti v Evropi, ki so pripravili to poročilo? Kako to, da država, ki bi morala biti najodpornejša proti finančni krizi v Evropi, zaide v finančno krizo? In je zato treba zmanjšati delavske plače in pravice, sesuti socialno državo in razprodati premoženje, ki ga je ta narod s svojimi žulji prigaral v desetletjih?

Ni treba, da je vsako podjetje državno, in tudi ne, da se vse proda. Majhen narod mora ravnati izrazito pragmatično. Privatizacija podjetja bi morala biti orodje državne razvojne strategije, ne ideološko ali še manj fiskalno vprašanje. Tako bi morala na primer biti prodaja Telekoma predvsem plod strategije razvoja telekomunikacij. Bo sprejemljivo ceno telekomunikacijskih storitev in vlaganja v razvoj sodobne infrastrukture bolje razvijalo državno ali zasebno podjetje? Bo zasebno podjetje zagotavljalo tudi vključenost odročnih krajev v omrežje? Telekom Slovenije je bil podjetje, ki je med primerljivimi podjetji največ vlagalo v razvoj. Njegova tehnološka raven je, če navajam poročilo angleške investicijske banke Barclay’s, med najvišjimi v Evropi. Bo privatizirano podjetje še toliko vlagalo v razvoj in pokritost države ali bo prva naloga »črpanje« kupnine na račun razvoja, kot je bilo, ko je hrvaški telekom prevzel Deutsche Telekom? Kakšne bodo posledice za konkurenčnost Slovenije, če ne bo več toliko vlagala v kritično infrastrukturo, kot so telekomunikacije? Kakšno je razmerje med donosom na kapital v Telekomu in obrestmi, ki jih plačujemo na državni dolg? Se da donos podjetja izboljšati z menedžerskimi ukrepi? Za koliko? Se ta prodaja državi sploh splača iz finančnega ali še bolje iz strateškega razloga? Ste morda slišali, da bi vam predstavniki države kakorkoli odgovorili na navedena vprašanja? Da bi vam s številkami in tehtnim strateškim razmislekom utemeljili svojo odločitev? Vse, kar slišite, je, »da smo obljubili«. Pa ste pri tem upoštevali predvsem interes slovenskega naroda? Se v Sloveniji sploh zavedamo, da, potem ko smo monetarno suverenost prepustili ECB, ko z reformami EU pospešeno izgubljamo fiskalno suverenost, da nam ostaja samo še državno lastništvo ključnih podjetij, s katerim bomo lahko usmerjali razvoj in ohranjali akumulacijo v državi? Če izgubimo še to, bomo lahko konkurirali le še s ceno delovne sile.

Peticijo Preprečite razprodajo! lahko podpišete na spletni strani www.mladina.si, lahko pa nam podporo sporočite na elektronski naslov desk@mladina.si ali pošljete na Tednik Mladina, Dunajska c. 51, 1000 Ljubljana, s pripisom Peticija Preprečite razprodajo!

Nemci in Francozi so tudi obljubili, da bodo spoštovali maastrichtske omejitve, pa so obljube umaknili v trenutku, ko bi to škodilo nacionalnemu interesu. Že, že, bi rekli kritiki, ampak gre za veliki državi, majhni moramo menda »ubogati«. Saj veste: »Quod licet Iovi, non licet bovi.« Ampak če govedo že mora ubogati, kako to, da Madžari pod Viktorjem Orbanom vseeno napredujejo, čeprav je njihov makroekonomski položaj slabši od našega, pa podjetij ne razprodajajo, ampak, nasprotno, pospešeno odkupujejo nazaj tista v strateških panogah? Morda nima to toliko opraviti z makroekonomskim položajem kot z osebno integriteto, pokončnostjo hrbtenice in kakovostjo strateškega razmisleka nacionalne politične elite.

Je pa še en vidik privatizacije. Pred kratkim sva skupaj predavala z enim izmed viceguvernerjev Banke Slovenije. Takole je dejal: »Kamorkoli pridemo, povsod je ista mantra: privatizirajte, privatizirajte, privatizirajte!« Tujce res tako skrbi za blaginjo Slovenije ali je zadaj druga zgodba? Zadnja leta so razvite države (ZDA, Velika Britanija, Japonska, ECB) natisnile tisoče milijard dolarjev, funtov, jenov in evrov, da bi rešile svoje bančne sektorje in svoja gospodarstva. Prej ali slej bo ta denar, ki je bil ustvarjen brez ustreznega povečanja družbenega proizvoda, »ex nihilo«, torej iz nič, povzročil dolgoročni val inflacije.

Še preden se bo to zgodilo, pa bodo naredili vse, da se ta iz nič ustvarjena denarna masa spremeni v realno premoženje in s tem v gospodarsko in politično moč. Zato je treba najti bedake brez glave, hrbtenice in morale, ki bodo nasedli tej neoliberalni prevari, da ni pomembno, kdo je lastnik. Naivneže, ki bodo tik pred valom neizbežne inflacije pod ceno razprodali realno premoženje, namesto da bi se lotili resnega upravljanja države.

Največji greh našega političnega razreda niti ni toliko strateška zblojenost, operativna nesposobnost in moralna oporečnost, ampak predvsem to, da nam je vzel sanje iz leta 1991. Če kaj, potem bi morala biti naloga politike to, da daje družbi neko vizijo, smer, ambicijo, da sili družbo k doseganju višjega potenciala. Da maksimira razvojne možnosti, narodovo samostojnost in blaginjo. Kar dobivamo namesto tega, je pogrezanje naroda v razvojno brezizhodnost, depresijo in revščino, vsa ambicija politične elite pa se zdi služba v Bruslju in kakšen odstotek od prodaje za lepšo pokojnino.