Dva leva / Vlado Miheljak: Kačje jajce

»Stara družba, Abel, temelji na nadvse romantični podobi dobrega v človeku. In to vse zelo zakomplicira, saj z njo ne more udejanjiti naših idej. ... Dobri človek je zmota, perverzija narave ... Enkrat boš lahko vse to pripovedoval komu, ki bo sicer pripravljen prisluhniti, a ti ne bo verjel. Navkljub dejstvu, da lahko vsak, ki to želi, vidi, kaj bo prinesla prihodnost. Je kot kačje jajce. Skoraj že popolnoma razvitega reptila lahko jasno vidimo skozi tanko membrano.«

To je potrdil tudi dr. Ljubo Bavcon, ki je v svojem uvodnem referatu na konferenci SZDL o človekovih pravicah dejal: ’Vprašanja, kaj storiti s pravnomočno sodno odločbo, ki je v nasprotju z Ustavo SRS, ne moremo rešiti na ravni prava in njegovega načela, da je ničen vsak pravni akt, tudi sodna odločba, ki je v nasprotju z ustavo. Zato se bo to vprašanje reševalo na politični ravni z vsemi njenimi dnevnimi interesnimi ozadji in kot merjenje politične moči nosilcev stališč, ki so v sporu.’ Zanimivo je, da eminentni pravni strokovnjak meni, da bo šlo za politično odločitev.«

»Tole pa je preveč. Varstvo človekovih pravic in svoboščin? Odbiral ljudi za morišča, utemeljitelj jugoslovanskega kazenskega prava kot orodja za uničevanje ljudi, ki režimu niso všeč. Na vesti na tisoče uničenih življenj.«

Umrl je pravnik, profesor, antifašist, pretanjeni borec za človekove in državljanske pravice in svoboščine Ljubo Bavcon. Predvsem je umrl velik gospod. Srečeval sem ga razmeroma pogosto ob sobotah tam nekje v centru okrog Maximarketa, ko je šel najprej po nujnih nakupih in potem v svojo sobotno družbo. V bežnih pogovorih so iz njega vele galantnost, lucidnost, dobročudnost. Vsaj toliko kot na drugi strani iz tistih, ki ga ob smrti razglašajo za zločinca, veje ne le nepietetnost, ampak primitivnost, lažnivost, pritlehnost, sprevrženost. Na hude obtožbe, ki se niti terminsko niso mogle iziti, ker se je v času, za katerega ga pavšalno in zlonamerno bremenijo, šele vračal iz internacije, ni bil imun. Prizadele so ga. Ni razumel, da lahko kdo laž tako surovo instrumentalizira, zgolj zato, ker računa, da mu bo prinesla korist. Še manj je razumel, da evidentno zanikano domnevno dejstvo še vedno ponavljajo. Abusus non est usus, sed corruptela, bi rekli pravniki stare šole. Pač, zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. A komu mar. Že Hitler je verjetno edinemu Slovencu, ki je z njim v živo spregovoril, povedal, da politike in politikov ne zavezuje nobena etična, nobena profesionalna in nobena občečloveška norma. Namreč, ko se je Branimir Kozinc, funkcionar Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, je na nekem zborovanju naletel na Hitlerja, se z njim rokoval in izmenjal nekaj besed. Med drugim mu je očital, da NSDP ni načelna, da ni prava nacionalna socialistična stranka, saj sprejema med drugim denar od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da je to sicer res, a da v politiki ni morale. Da zgolj interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti.