Dva leva / Vlado Miheljak: Tri barve: Zelena

»Julie Vignon: Zakaj jočete?

Služkinja: Ker vi ne.«

»Kakor vidite, obedve nevarnosti, tako ’leva’ kakor tudi desna, obadva odklona od leninske linije, tako desni kakor tudi ’levi’, vodita k enemu in istemu rezultatu, čeprav z različnih strani. Katera od teh nevarnosti je hujša? Mislim, da sta obe hujši ... to se pravi, da je treba gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki.«

»Uroš Macerl: Mi pa s prihodom Vesne odpiramo nov politični prostor za ljudi, ki gledajo naprej, gledajo v prihodnost in manj gledajo nazaj.

Urša Zgojznik: Mi nimamo težav, če je več zelenih strank. Pravzaprav nam je to všeč. To pomeni, da zelene teme dvigujemo visoko na političnem parketu. Se pravi, v politične programe, v diskurz, v debate. Torej najboljše je več zelenih. To pomeni samo, da smo na pravi poti.

Marcel Štefančič: Kdo vam je bliže, L(l)evica ali Janševa SDS?

Urša Zgojznik: Še enkrat. Okoljska politika nima barve. Kakorkoli to deluje kot floskula, ampak mi se moramo pogovarjati z vsemi.

Marcel Štefančič: Vi pravite ne levo ne desno. Ali je mogoče imeti sredinsko zeleno politiko?

Urša Zgojznik: Jaz mislim, da mi moramo preseči to ... že od prvega dne dobivamo vprašanja ali smo levi ali desni ... Zakaj ne bi enkrat tega razumeli: mi želimo politiko prihodnosti.«

Kot zakleto! Z zelenimi strankami politična Slovenija res nima sreče. Čeprav sta potencial in afiniteta volilnega telesa do zelene politike in tudi zelene stranke nesporna. Davnega 9. decembra 1988, torej še preden je bil vzpostavljen večstrankarski sistem in preden so se zametki strank sploh pojavili, je Mladina, kot tolikokrat prej, opravila pionirsko delo in objavila sondažo strankarskih preferenc v takrat še razmeroma zabetoniranem enopartijskem sistemu, ki pa je že imel nekaj vidnih razpok. Anketa je odmevala tudi zunaj meja Slovenije, a predvsem zaradi provokativne ugotovitve, da takratna vodilna politična sila ZKS nima večinske podpore. V takratnem »Mladininem parlamentu« so anketiranci, v času, ko še niso bili obremenjeni s konkretnimi imeni, vezanimi na posamezne stranke, največ glasov (35 odstotkov) podelili socialdemokratom/socialistom, krščanskim demokratom 25 odstotkov, liberalcem (takrat razumljenim kot stranki kapitala in delodajalcev) 7,7 odstotka, komunistom 9,4 odstotka in zelenim kar 19 odstotkov. Torej, to je pokazalo na preference onkraj izkušenj z akterji. No, hitro po tistem se je vzpostavil tekmovalni večstrankarski sistem. In eno večjih razočaranj so bili po solidnem rezultatu na prvih parlamentarnih volitvah prav Zeleni, ki so hitro pokazali shizofreno politiko.