Komentar / Vlado Miheljak: Pot k miru

»A vse sanje ob zori izginejo, ko luna zaide, jih vzame s seboj ... leteti, oh-oh-oh, peti, oh-oh-oh-oooh.«

Vse vojne so strašne, v neki perspektivi pa tudi bizarne. Ukrajinsko-ruska vojna še zlasti. Si predstavljate, da v času, ko ljudje množično umirajo, so ranjeni, pohabljeni ali so v najboljšem primeru brezdomci, begunci, nekdo dela iz voditelja napadene strani globalno zvezdo, ki se pojavlja na naslovnicah modnih revij? Ki se javlja, ne le v politične, ampak tudi kulturne, umetniške in celo zabavne dogodke. Vrh je bil za zdaj dosežen z domislico, da bi se Zelenski pojavil fizično ali vsaj virtualno (prav vseeno) na popevkarskem festivalu Sanremo. Kakšna bizarnost, kakšen cinizem do vseh žrtev krute vojne! Seveda bodo nekateri rekli, da je igranje normalnosti ena od oblik rezistence. Kakršno poznamo že iz Sarajeva. Res je, ženske Sarajeva so se v vsesplošnem pomanjkanju hrane in osnovnih higienskih pripomočkov želele in trudile urediti, biti privlačne. Navkljub. Umetniki so ustvarjali. Navkljub. V času obleganja, ko ni bilo dovolj vode niti za pitje in kuhanje, je stara mestna pivovarna brez prekinitve izdelovala tradicionalno pivo. Navkljub. Mnogi umetniki, humanisti, misleci so skozi podzemne predore prihajali v obkoljeno in oblegano Sarajevo živet in ustvarjat skupaj z upornimi meščani. Navkljub. Razumeli smo. Upor je tudi simbolni akt.

A če se prva dama kot kakšna starleta v pregrešno dragih cunjah sama ali skupaj s predsednikom v podobi neustrašnega mačo tipa nastavlja kameri (denimo v reviji Vogue), medtem ko divja vojna, je to posmeh žrtvam. Je podoba vojne, reducirana na resničnostni šov. Ruševine, razbitine, vreče zaščitnega peska zgolj kot kulisa za dramatični učinek portretiranja? Lani poleti, ko se je to nastavljanje dogajalo in poskušalo prodajati kot upor, kot kljubovanje agresorju, je bilo deležno precejšnje kritike. A ko je nedavno padla ideja, da postane Zelenski posebna zvezda Sanrema, je počilo do konca. Od našega otroštva sem se spomnimo, da je bil festival, odkar je Domenico Modugno z občinstvom lahkotno »poletel« (Volare!) srečni prihodnosti naproti, predvsem simbol lažne brezskrbnosti, lahkotnosti, povnanjenosti … plehkosti, če hočete.

Zelenski se je v vlogo, ki mu je bila dodeljena, dobro vživel. A komu zares služi? Ubogim Ukrajincem gotovo ne. Bolj služi vsem tistim, ki imajo z Ukrajino slabe namene. Doktrina, ki jo prodaja zahodna vojaška zveza, in mi ji slepo in zvesto sledimo, je jasna. Vojna do konca. Konca česa? Koliko tankov, koliko raket, koliko letal potrebuje Ukrajina, da vojaško premaga vojaško velesilo Rusijo. V kolikem času? V enem letu, dveh, treh, desetih ...? Od zahodnih zaveznikov prihajajo skrb zbujajoče vesti, da jim že zmanjkuje vseh vrst izstrelkov, ki jih dostavljajo Ukrajini, pa se je vojna šele zares začela. In če se strelivo vendarle da nadomestiti, kaj bo, ko bo zmanjkalo ljudi? Je to res vojna do zadnjega Ukrajinca?

Tisti, ki danes opozarjajo in odkrivajo Putinov značaj, avtoritarnost njegovega režima, so očitno prespali Grozni, Alep, surove notranje obračune s kritično javnostjo. Še pred dobrim letom so se zahodni politiki objemali in bratili s tem istim Putinom. Sedaj, da bi zakrili svojo nedoslednost in konformnost, satanizirajo Rusijo v celoti. Kar je najslabše, kar se je lahko zgodilo, če si resnično želimo konca vojne. Mednarodna izolacija, vsaj za zdaj homogenizira ljudstvo in utrjuje Putinovo oblast. Antiruski sentimenti in neselektivno izločanje Rusov iz mednarodne skupnosti ne bodo prebudili kritične mase znotrajruskega upora, ki bi prej lahko spodnesel Putinov režim in njegovo vojno kot vsi leopardi, abramsi, raketni sistemi in avioni skupaj.

Ni dileme, ali se ima (ne glede na vsa zapletena ozadja in zgodovino notranjih odnosov Rusije in Ukrajine ter zlasti zahodnega vojaškega zavezništva in vse bolj obkrožene Rusije) Ukrajina pravico braniti. Problem je, da zgolj in predvsem vojaška aktivnost, brez mirovnih pobud, ne bo pripeljala do miru. Treba bo začeti iskati dialog z drugo stranjo. Kdo se bo ojunačil? V enem letu so Rusi, kljub temu da jim ne gre ravno po načrtih, bliže vojaškemu cilju kot Ukrajinci njihovemu izgonu in zmagi.

V času ameriških vojn od Vietnama do Iraka smo bili vselej nekakšni »kritični amerikanofili«; bili kritični do ameriške politike, a hkrati bili bliže ameriški kulturi, umetnosti kot današnji brezglavi privrženci ameriške politike. Medtem ko je na primer prvak opozicije hodil po komunističnih božjih poteh in pel Druže Tito mi ti se kunemo, pa Računajte na nas, smo tisti, ki sedaj prestrezamo zmerljivke o antiamerikanizmu, rusofilstvu, znali konzumirati ameriško literaturo, glasbo, film, likovno umetnost, šport ... navsezadnje ameriški način življenja. Pa naj bo Frank Zappa ali Pattie Smith, Miles Davies ali Alice Coltrane, Hubert Selby ali Paul Auster, Jim Jarmusch ali David Lynch, Jackson Pollock ali Edward Hopper, Carolee Schneemann ali Andy Warhol, Larry Bird ali Michael Jordan, Vivian Maier ali Robert Mapplethorpe, Spike Lee ali Sofia Coppola ... Ali kdo tretji, četrti ... stoti.

Danes pa tisti, ki si bolj želijo zlomiti, oslabiti in ponižati Rusijo kot zares osvoboditi Ukrajince, preganjajo rusko umetnost s svetovnih odrov in prizorišč, športnike z mednarodnih tekmovanj, celo literarne in glasbene klasike 19. stoletja iz predavalnic in koncertnih dvoran.

Pravijo, da se z norim Putinom pač ne da pogovarjati. Ah, dajte no. Biden je »nenajavljeno« obiskal Kijev. Khm, s predhodnimi varnostnimi garancijami Rusov! Kar so potrdili sami Američani. Tako da ...