Intervju / »Borut Pahor je bil seveda na strani kapitala«

Uroš Macerl je ekološki kmet iz Ravenske vasi nad Trbovljami in sopredsednik zelene stranke Vesna, ki bo na naslednjih volitvah nastopila skupaj z Levico. V Vesni so prejšnji teden napovedali boj proti sežigalnici v Ljubljani. Macerlu je z ekipo zasavskega Eko kroga pred desetletjem uspela ena največjih zmag za zdravje in okolje v Evropi: dosegel je zaprtje cementarne multinacionalke Lafarge v Trbovljah in za to dejanje leta 2017 dobil največje svetovno priznanje okoljskim aktivistom, prestižno Goldmanovo nagrado.

Pred dvajsetimi leti, leta 2005, so vam na pašnik pred hišo, kjer se pogovarjava, pripeljali precej veliko merilno napravo za zrak, ki je videti kot počitniška prikolica. Postavili so jo med konje, ki so se tukaj pasli. To je bil prelomen trenutek, ki je na koncu pripeljal do zaprtja cementarne Lafarge v Trbovljah.

Še danes na pašniku stoji tisto belo ogrodje. Ni videti lepo, a iz njega raste drevo, sam pa ga jemljem kot nekakšen spomenik ali opomnik. Boj za podatke je vedno prvi boj, uradna merjenja onesnaževal in verificirani podatki so ključni. Naša Ravenska vas leži neposredno nad trboveljskim dimnikom in po stalnem pritoževanju, da je tukaj zrak nevzdržen, so vodilni cementarne v svoji vehemenci le pristali, da nam bodo pripeljali merilno postajo in pokazali, da ni nič narobe. Krajevna skupnost, Eko krog in Lafarge smo se takrat dogovorili, da sam zagotovim zastonj lokacijo in elektriko, naprava pa je bila od Elektroinštituta Milan Vidmar, ki ga je najel in plačal Lafarge. Dogovor je bil, da vsake tri mesece dobimo rezultate meritev in jih nato skupaj pogledamo.

Rezultati so bili porazni. 

Dobili smo podatke za prvo trimesečje in bili so katastrofalni. Naprava je merila celo vrsto stvari v zraku, od benzena, žveplovega dioksida, prašnih delcev do ozona. Vrednosti so bile ekstremne, za benzen so bile tukaj, sredi pašnika, izmerjene vrednosti, ki niso bile nikoli niti približno dosežene v nobenem križišču sredi Ljubljane, niti ob največji gneči. V Lafargeu so že na prvem soočenju s podatki ugotovili, da imajo velik problem in da bi bilo zanje dobro, da mi teh podatkov v prihodnje ne dobimo več v roke. Zame je bilo takrat boleče zlasti spoznanje, da se pod kapitalom povsem upognejo tudi največji strokovnjaki. Gospod z Elektroinštituta Milan Vidmar z doktoratom je takrat potrdil, da gre za ekstremne vrednosti onesnaženja, vendar pa je zapisal, da glede na gibanje vetra, tako imenovano vetrno rožo, krivec zanje ni Lafarge, ki jih je najel in plačal za merjenje, ampak drug vir, zlasti kmetijski stroji. Torej traktor, s katerim sem parkrat kosil okoli naprave in se peljal mimo, naj bi spustil bistveno več benzena kot najhujši prometni zamašek v Ljubljani.

Naša največja sreča je, da sežigalnice odpadkov v Ljubljani nimamo in da se še lahko odločimo, da je ne bomo imeli.

Higienski minimum bi bil, da onesnaževalci ne sklepajo neposrednih pogodb z izvajalci meritev, ampak da izvajalce izbere neka tretja, neodvisna stran. 

Seveda, k temu nevladne organizacije pozivajo že leta. A politika za zdaj še ni stopila na njihovo stran. No, s sosedi smo se takrat tej razlagi strokovnjaka od zgroženosti smejali, nismo mogli verjeti, a uradno poročilo je ostalo v korist Lafargea. Novih podatkov potem nikoli več nismo dobili. Prišli smo sicer do povezave na spletu, kjer so se beležile meritve postaje, te rezultate smo tudi shranjevali, a so nam v Lafargeu povedali, da tudi če te podatke natisnemo, ne bodo nikjer verodostojen dokaz, saj niso podpisani in dodatno verificirani. Čez nekaj časa je Lafarge želel odpeljati merilno napravo, a sem v zameno za dostop na parcelo zahteval vse izvedene meritve, kot je bilo dogovorjeno na začetku. Nismo jih dobili. Potem smo se dogovorili, da odpeljejo napravo neki petek med peto in šesto uro popoldne, ko bom s pašnika tudi umaknil živali. Prišli so ob petih s traktorjem, a jih je tam pričakalo okrog 30 sosedov in prijateljev (smeh). Rekel sem, naj se z njimi zmenijo kar sami, ker jaz nimam nič proti, da so sosedi na pašniku. Poklicali so policijo, se pregovarjali, takoj po šesti uri pa sem nazaj na pašnik spustil živali – dogovorjene ure sem se pač držal (Macerl se posmeji, op. p.). In tako je merilna naprava še nekaj časa ostala. Nato so grozili s tožbo zaradi izgubljenega prihodka, na koncu so napravo odnašali po delih, pustili pa so mi ogrodje na kolesih.

Ti izpusti so bili posledica kurjenja petrolkoksa, umazanega ostanka pri predelavi nafte. Francoski Lafarge ga je začel kuriti v trboveljski cementarni takoj po prevzemu leta 2002, že v letu 2003 so se emisije benzena zvišale za več kot 250 odstotkov. 

Poleg petrolkoksa so kasneje kurili tudi odpadke, na vrhuncu so jih sežgali tudi sto ton na dan.

Lafargeu je namreč »naša država«, njena agencija »za« okolje, leta 2009 izdala okoljevarstveno dovoljenje in mu z njim ob petrolkoksu dovolila tudi sežig odpadkov, 32.700 ton na leto, od tega je bila lahko tretjina celo nevarnih odpadkov. Tukaj je šla država – pod dovoljenjem je podpisan takratni direktor agencije Silvo Žlebir – neposredno proti ljudem v Zasavju, ki smo kurjenju odpadkov nasprotovali. Zato smo se morali upreti.

V pravni bitki, ki ste jo začeli, je bila usodna sreča ta, da je majhen del vaše parcele segal v tako imenovano vplivno območje cementarne. 

Točno! Ena od mojih parcel poteka s hriba za to kmetijo – tukaj smo na več kot 420 metrih nadmorske višine – dol, proti Lafargeu, in segala je tudi v vplivno območje, ki je bilo določeno le 500 metrov okoli cementarne. To je bila velika igra naključij, da so teh nekaj metrov spregledali, in nam je to omogočilo, da smo lahko sprožali postopke in dobili vpoglede v dokumente.

Drži, cementarna-sosežigalnica Salonit v Anhovem je določila vplivno območje neposredno po svoji ograji in s tem ljudem onemogočila sodelovanje v postopku izdaje dovoljenj. 

Določanje vplivnih območij je tudi ena od velikih anomalij pri nas, kjer je postopek že desetletja narejen v korist kapitalu in v škodo okoliškim prebivalcem. Meni je zaradi nekaj kvadratnih metrov zemlje, ki so jo zagotovo spregledali, pripadal status stranskega udeleženca v postopku, pomagala pa mi je občina Zagorje, ki ji tega statusa ni uspelo dobiti. Z županom Matjažem Švaganom smo se dogovorili, da prek mene ščitimo interes celotne občine in smo zelo dobro delali.

V Sloveniji sta samo dve stranki, za kateri računam, da bosta prišli v parlament in ki jima kapital ne diktira, kaj bosta naredili, to sta Vesna in Levica.

Kaj pa takratni župan Trbovelj? 

V tistih letih sta bila župana Bogdan Barovič, do leta 2010, in nato do leta 2014 Vili Treven. Oba sta trdno stala na strani kapitala.

Petega marca 2015 je bilo tega konec, po desetletni bitki je inšpektorat zaradi kršitev z odločbo ustavil Lafarge. 

Ključno je bilo, da smo zelo sistematično spodbijali že omenjeno okoljevarstveno dovoljenje, s katerim je Agencija legalizirala kurjenje petrolkoksa in na novo še odpadkov v Lafargeu. Pridobivanje tega dovoljenja je za Lafarge vodil direktor Iztok Virant, ki je bil na koncu, ko so dovoljenje leta 2009 dobili, baje zelo nagrajen. A dve leti kasneje, leta 2011, je upravno sodišče prvič pritrdilo nam, torej da je bilo dovoljenje izdano na povsem napačni podlagi. Na lažeh, po domače. Recimo dovoljenje za sosežig odpadkov so pridobivali po enostavnejšem postopku, kot da so že prej kurili odpadke, čeprav niso imeli niti osnovnega postrojenja za sosežig! Prav tako so postopek celostno vodili le za kurjenje premoga, čisto na koncu pa so kot gorivo dopisali še petrolkoks. Tu ni šlo za napake, niso se zmotili na Agenciji za okolje in na ministrstvu, ampak je šlo za načrtno zavajanje. Agencija za okolje je morala odločati ponovno, ta pingpong med agencijo, ministrstvom kot pritožbenim organom in sodiščem se je večkrat ponovil, na koncu pa so jih uničili naši dokazi in lastna ignoranca.

Mislite na dejstvo, da so obratovali kar brez veljavnega dovoljenja? 

Da. Februarja 2015 je Lafarge spet začel obratovati in kuriti petrolkoks, čeprav takrat ni imel okoljevarstvenega dovoljenja. Nekaj dni kasneje smo izvedeli, da je v Lafargeu sestanek, in sicer med glavno republiško okoljsko inšpektorico, ki je pred tem odvzela pristojnosti nižji inšpektorici, ta je imela že spisano odločbo za ustavitev proizvodnje, vodstvom Lafargea in njihovimi odvetniki – Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji. Po elektronski pošti smo takoj od Lafargea zahtevali, da nam pošlje zapisnik sestanka, in v paniki, da so bili razkriti, so ga tudi poslali. Iz zapisnika je jasno, da so se dogovarjali, kako bo Lafarge obratoval brez okoljevarstvenega dovoljenja. Vso to dokumentacijo smo poslali na evropsko komisijo, ki je takrat aktivno spremljala kršitve Lafargea. In nato je konec februarja evropska komisija poslala dopis Sloveniji, da Lafarge že štiri leta obratuje brez obveznega dovoljenja, s čimer ogroža zdravje ljudi, in da ji zdaj za vsak dan obratovanja brez dovoljenja nalagajo kazen ...

Šlo je za 9009 evrov na dan plus pavšalno kazen 1,6 milijona evrov. 

Točno. Po tem so v nekaj dneh vendar izdali odločbo o ustavitvi obratovanja, 5. marca 2015. To je bil v bistvu največji praznik v mojem življenju. Če se je kdaj moje življenje spremenilo, se je tisti četrtek. V Lafargeu so bili do zadnjega prepričani, da nas bodo premagali s pomočjo kapitala in političnih povezav. Vedno so nas premagali na Agenciji za okolje in ministrstvu za okolje – povsod tam, kjer je imela dosti močan vpliv politika. Vse spoštovanje pa upravnemu sodišču, ki je prvo delovalo, kot mora. A se od časo v teh najbolj črnih zgodb – Trbovlje, Anhovo, Ilirska Bistrica ... – načini delovanja še vedno niso premaknili in tudi nihče za nič ne odgovarja. O koljski kriminal in korupcija belih ovratnikov, ki seže daleč v uradništvo, v izdajanje dovoljenj, gresta vedno z roko v roki, in nista materializirana le v denarju, ampak v različnih bonitetah. Vmes nam jih je uspelo enkrat ali dvakrat dobiti, zaradi česar so postali previdnejši, a vse to si upajo, ker se nikomur nikoli nič ne zgodi. Na podlagi dolgoletnih izkušenj trdim, da je na političnem parketu stranka Vesna edino jamstvo, da se bo to spremenilo, ker imamo izkušnje z omenjenimi spregami in ker nimamo političnih in kapitalskih botrov.

Ni nikoli nihče odgovarjal zaradi teh nepravilnosti? 

Ne, tudi nobena inšpekcija nikoli ni odgovarjala za nevestno delo. V letih najhujšega onesnaževanja, od leta 2004 do 2007, smo nenehno klicali inšpekcijo, slikali onesnaženje, pošiljali videe, inšpektorji pa so to običajno po telefonu »preverili« v Lafargeu, kjer so jim rekli, da meritve kažejo, da je vse v redu. Dobesedno so se norčevali iz nas, trdili, da je za izpuste kriva žaga čez cesto. A to ni bilo vse! Ko je iz Lafargea konec leta 2006 odšel direktor Franc Blaznek, so bili neko obdobje brez vodstva in prav takrat je župan Barovič pod našimi pritiski ne-vemo-že-katerič zahteval podatke o meritvah. Iz Lafargea so takrat le odgovorili po resnici, da mu me rite v za zadnjih pet let ne morejo dati zato, ker jih ni izvajala pooblaščena institucija in ker so narejene z nekalibrirano opremo! To pomeni, da je okoljska inšpekcija pet let hodila gledat meritve, ki so bile povsem neverodostojne, in tega inšpektorji niso ugotovili! Nihče ni odgovarjal, Lafarge je za to dobil vsega 10.000 evrov kazni, samo v letih 2006 in 2007 pa letno naredil po okrog osem milijonov evrov čistega dobička! Stanje pa se je v naslednjih letih z začetkom sežiganja odpadkov še poslabšalo.

Med politiki na državni ravni prav tako niste imeli zaveznikov. 

Večkrat sem slišal, da smo dregnili v prevelikega igralca, češ da je Lafarge vendar multinacionalka. A za nas je bil to velik lokalni »buli«. Čudili smo se, da se hoče z nami pogovarjati francoska veleposlanica, ki je prišla v Zagorje in nas je na dveh sestankih poskušala prepričati. Tudi Borut Pahor se je kot predsednik vlade v letih najhujšega onesnaženja na obisku v Franciji sestal z vodstvom Lafargea. Bil je seveda na strani kapitala in takrat tudi na tistem njegovem »nemško-francoskem vlaku«, če se spomnite. Z nami se ni želel sestati, čeprav smo prosili za sestanek in pomoč. Ko je postal predsednik države, je obrnil ploščo in me je leta 2014 povabil na proslavo ob dnevu človekovih pravic. Pokvarili smo mu dogodek, ker smo mu z Eko krogom naredili protest pred vrati. Zdelo se nam je hinavsko. Ko sem prišel leta 2017 iz Amerike s podelitve Goldmanove nagrade, me je poklicala njegova tajnica in rekla, ali me lahko zveže s predsednikom države. To se mi je zdelo precej smešno. No, sva govorila in potem še enkrat v času njegove nove kandidature, ko mi je na koncu zelo dolgega pogovora dal roko in vprašal, ali sva zdaj v redu. Sem mu rekel, da opravičila ne potrebujem jaz, ampak da se mora opravičiti Zasavju, ker je bil način delovanja države pri Lafargeu napačen. Tega ni naredil.

Tudi zdajšnja predsednica je nedavno nagradila Anhovce za boj proti onesnaženju cementarne-sosežigalnice Salonit-Alpacem. V času, ko je bila odvetnica, je zastopala zelo razvpitega zdravnika, ki je nastopal proti Anhovcem.

V politiki se ljudje obračajo glede na interese. Prav pa je, da se jih spomni, da so bili po lastni izbiri in zaradi lastnih interesov na napačni strani, proti ljudem, ki zgolj branijo svoje zdravje. Zgodi se celo, da politiki, ki so bili na najvišjih funkcijah v državi, potem razlagajo nam, ki smo bili zaradi njihovih potez zelo prizadeti, naj jih vendar razumemo, celo smilili naj bi se nam, ker so bili pod takim pritiskom kapitala. Oprostite, a hrbtenice tistim, ki je nimajo, ne znamo vstaviti.

Ob zaprtju Lafargea leta 2015 so napovedovali propad Trbovelj, a v osnovni šoli je letos 1298 otrok, v letih 2014/15 jih je bilo 1061, zaposlenih je bilo leta 2014 3733, lani 3852. Edino polje, kjer so hude posledice, je zdravje. Trbovlje imajo nadpovprečno število novih primerov raka pljuč, prezgodnja odpoved jajčnikov je drastično nad povprečjem države. 

Ves čas sem trdil, da je to, kar nam prodajajo kot razvojno zgodbo, ki nas bo tukaj v Zasavju rešila, v bistvu smrtna obsodba, popolna past. Da mi ne moremo biti industrijska regija s temi ozkimi, neprevetrenimi dolinami, ampak da nas, ker smo bili že tako ali tako uničeni, poskušajo izrabiti le še za nove umazane dobičke. Ni bil problem le Lafarge. Ko so v Termoelektrarni Trbovlje ugotovili, da se bo zaprl rudnik, ker ni več premoga, so si tamkajšnji menedžerji na dobrih individualnih plačah poskušali najti službo za naprej. Eden teh, direktor Marko Agrež, je imel idejo, da bi začeli sežigati komunalne odpadke, a je takoj naletel na tak odpor, da je idejo opustil. To je bilo pred zaprtjem v letu 2014. Sredi Trbovelj bi skoraj stal tudi Kemis, a nam je k sreči uspelo ustvariti takšen odpor, da so ga nato postavili na Vrhniko. Si predstavljate požar Kemisa v ozki neprevetreni dolini Trbovelj?!

Večkrat sem slišal, da smo dregnili v prevelikega igralca, češ da je Lafarge vendar multinacionalka. A za nas je bil to le velik lokalni »buli«.

Prav Marko Agrež zdaj kot tehnični direktor ljubljanske Energetike vehementno navija za sežigalnico v neprevetreni Ljubljani. V Vesni ste prejšnji teden napovedali, da boste z vso močjo nastopili proti njej. Tridesetletne koncesije za sežig sicer razpisuje okoljsko ministrstvo.

Gre za tako velik absurd, kot je bil sramotni TEŠ 6. Ko je vsa Evropa napovedala, da se bomo umaknili iz kurjenja premoga in da se termoelektrarne ne bodo več financirale s posojili Evropske investicijske banke, smo mi naredili še eno. Identično zdaj Evropska unija ne sofinancira in spodbuja več gradenj sežigalnic, ker jih ne vidi kot rešitev. S sežigalnico za 30 let »zakleneš« ravnanje z odpadki. In to si upam reči javno: vprašajmo se, koliko sta stara gospoda Zoran Janković z občine in Marko Agrež iz Energetike. Oprostite, »fantje« okoli 70 let bodo zdaj zakoličili vsaj 30-letno prihodnost ravnanja z odpadki, na način, ki je povsem neprimeren za ta čas! Danes moramo narediti vse, da se količine odpadkov zmanjšujejo, ne pa, da vežemo segrevanje mesta, ki bo imelo vse večje potrebe, na kurjenje odpadkov. Naša največja sreča je, da sežigalnice nimamo in da se še lahko odločimo, da je ne bomo imeli.

Sežigalnica ni rešitev problema odpadkov. To je tako, kot bi imel 180 kilogramov in kup zdravstvenih problemov in bi mi nekdo ponudil pomoč pri hujšanju, drugi pa avtomatski invalidski voziček. Mi smo mala država, velika kot eno resno mesto, in zakaj ne bi bili prva »zero waste« država? Ne misliti, da sem naiven in da ne vem, da družbe brez odpadkov ni, a strategija zero-waste pomeni dejanja v pravo smer, k pravemu cilju. Enako naivna je tudi misel, da sežigalnica v Ljubljani ni projekt dveh, treh ljudi, ki bi radi le še en biznis. V Vesni bomo šli do konca, da preprečimo to norost.

Nimate veliko političnih zaveznikov, tudi vladna Svoboda je na mestni ravni v koaliciji z listo župana Jankovića. 

Vemo. Takih problemov onesnaževanja okolja, ki so v bistvu največji problemi današnjega časa, ne moreš reševati s strankami na desni strani, ki zanikajo podnebne spremembe, ki jih okoljski problemi ne zanimajo – iz njih se celo norčujejo, ob tem pa zgolj vedno gledajo, da bo kapital imel dobiček. Ne moreš jih reševati niti z liberalnimi strankami, ki jih kapital uporablja le za dostop do politike, prek njih kapital dela politiko. Tako na koncu prideš do tega, da sta v Sloveniji samo dve stranki, za kateri računam, da bosta prišli v parlament in ki jima kapital ne diktira, kaj bosta naredili, to sta Vesna in Levica.

Ampak župan Janković bo še enkrat župan, če ne boste stranke ponudile zelo premišljeno izbranega kandidata ali kandidatke. 

Tega se zavedamo zelo dobro, verjemite. Je pa čas za naprednega zelenega župana Ljubljane. Ne bom rekel, da gospod Janković ni naredil tudi kakšne dobre stvari. A če je res samo en odstotek tega, kar smo o njegovem krogu gledali v zadnjih Tarčah na RTV, potem mislim, da kot urejena demokratična država, kjer veljajo zakoni za vse, ne smemo dovoliti, da to ostane neraziskano in da ostane, če je res, nesankcionirano. V Srbiji zdaj gledamo, kaj se zgodi s sistemom, kjer ima korupcija lovke v vseh porah sistema, in potem temu sistemu ljudstvo ne more odvzeti oblasti, ker je ena generacija vmes zaspala in rekla, »saj je v redu« ali »me ne zanima«. Paziti moramo, da ne spolzimo v to smer.

Tudi Borut Pahor se je kot predsednik vlade v letih najhujšega onesnaženja na obisku v Franciji sestal z vodstvom Lafargea. Bil je seveda na strani kapitala.

Boste kandidirali na volitvah? Bi prevzeli funkcijo ministra za okolje? 

Bom na listi. Ker se mi zdi, da če se to greš, se moraš tudi izpostaviti do konca. Čutim dolžnost, da svojo kilometrino porabim še za kaj, kar lahko obrne stvari na bolje. Ključna se mi zdi drža, ki smo jo dokazali, ko smo vsa ta leta ostali neodvisni od kapitala. Ponudb je bilo veliko, na primer bivši okoljski minister Andrej Vizjak je prišel sem in rekel, da bodo gradili hidroelektrarne na srednji Savi, mi v Eko krogu pa da dobimo monitoring – pred začetkom gradnje, med njo in leta po njej. Pogodbe in delovna mesta, zagotovljen denar, in da naj povem svoje pogoje. Pa sem mu rekel, da je to isto, ko da bi mu jaz prišel povedat, da me zanima njegova žena, in naj mi samo pove pogoje, da se dogovoriva. Razumel je. Kar se tiče okoljskega ministrstva: ja, v stranki Vesna smo pripravljeni prevzeti vodenje tega področja. A Vesna ni stranka enega obraza kot tudi ne praznih floskul in gesel. Ta resor bi prevzela celotna ekipa, na iskren in transparenten način. Del te ekipe sem že od Vesnine ustanovitve.

Izkušnjo z Vladimirjem Prebiličem, ki je na listi Vesne postal evropski poslanec in ima zdaj Prerod, jemljete kot ...

 ... skupni napor za več iskrenosti v politiki, ki se je izrodil v poskus slave in uživanje osebnih privilegijev posameznika.

Vsebinsko naj bi bil vaš fokus predvsem zrak. 

Zrak je ena od stvari, ki je enormen problem – zdravstveni, finančni, ne le v Ljubljani. O tem ves čas poslušamo, a se zraka politično nihče ne loti celostno, ker gre za izredno kompleksen problem, povezan s centralizacijo delovnih mest, močjo tradicionalne energetike, javnim prometom, revščino. Kar hočemo speljati, pa je solarizacija. Vsi vemo, da so stare peči na drva problem, in ko pogledam Trbovlje, ravno tiste stare rudarske kolonije niso priklopljene na daljinski sistem. Tudi dobro izolacijo in s tem manjšo porabo energije imajo tisti, ki si to lahko privoščijo. Dodaten problem je šibka energetska infrastruktura. Naša kmetija je dobila negativno odločbo za solarno elektrarno, prav tako sosedje, edina varianta je lastna baterija, z dohodki kmeta pa ta trenutek nimam za to investicijo. Pa si želim, imam strehe. In za to gre: v Sloveniji imamo ogromno in torej dovolj streh, imamo sonce, ki ga ima vsak enako pravico izkoriščati, a moramo ustvariti možnosti, da postane sonce enako dostopno vsem – ne le bogatim. To je naše izhodišče. Pod to vlado se je naredil velik korak v solarizaciji, ampak slabo je, da se pomaga postavljati ogromne sončne elektrarne, da se s paneli želijo prekrivati celo jezera – to vse so mega projekti velikih energetskih družb, ki si želijo ohraniti moč nad elektriko. Vesna hoče ravno obratno: decentralizacijo, obstoječi močni igralci v energetiki ne smejo v svoje roke dobiti še sončne energije. Zagnati moramo solarizacijo naselij, pomagati ljudem, ki sami ne zmorejo finančno zamenjati peči s panelom, jim dolgoročno znižati strošek elektrike. S tem bi enormno vplivali tudi na zrak.

V Bruslju že dneve potekajo protesti kmetov proti podpisu trgovinskega dogovora z južnoameriškim trgovinskim blokom Mercosur. 

Pogajanja o tem dogovoru v Bruslju potekajo že leta in samo zeleni – Vesna je del Evropske zelene stranke – in evropska levica v celoti ves čas dogovoru nasprotujemo in zagovarjamo slovenskega kmeta. Ker se zavedamo, da slovenski kmet v trenutku, ko je tak sporazum podpisan, postane nekonkurenčen in zdravje potrošnikov ogroženo. Kmetujemo pod zelo strogimi pogoji, naša hrana je zato zdrava, hkrati pa bi zdaj trg odprli za nekoga, ki lahko uporablja hormonske spodbujevalce rasti, pesticide, dela brez normativov za dobrobit živali in naravo.

Zakaj bi evropski politiki svoje kmete spustili v to cenovno tekmo? Levi in zeleni politiki smo temu od začetka nasprotovali, desni in liberalni politiki pa brez problema glasujejo za take sporazume. In tako se zgodi paradoks, da gre naš Janez Janša v Bruselj h kmetom in skupaj protestirajo. Pa ravno njegove desne stranke so izglasovale ta sporazum. Namesto da bi ga kmetje lepo poslali domov, je tam med njimi in z njimi protestira – ta, ki jim zabija nož v hrbet. S tem se je težko boriti, a kot kmet imam prednost (smeh).

Končajva s cementarno v Trbovljah. Bila je deset let zaprta, vodilni Holcima, nekdaj Lafargea, jo zdaj želijo prodati betonarju Marjanu Šuštarju, kršitelju okoljskih predpisov, ki je pri Domžalah recimo za nekaj metrov prestavil potok.

Jaz sem ta, ki je izvedel, da se direktor Holcima Pavel Marđonović na skrivaj dogovarja s Šuštarjem, in obvestil sem občino Trbovlje, ki ima predkupno pravico za cementarno, ter še nekaj drugih lokalnih podjetij, kot je Dewesoft, ki imajo tukaj razvojni interes. Dewesoft želi narediti tehnološki park, ključen skupni interes vseh teh lokalcev pa je, da tukaj ne bo spet onesnaževanja. A če bo Šuštar začel delati kameno moko, mleti apnenec, kar pomeni bistveno obsežneje izkopavanje v kamnolomu nad Trbovljami – kaj bo to? On govori o »zaprtem sistemu«, da se bo torej ruda transportirala v tovarno po podzemnem rovu, a vsa oprema je zdaj leta in leta stala, vlaganja – tudi v prečiščevanje – bi zahtevala zelo, zelo visoke vložke, ki jih ne bomo videli. Občina ima predkupno pravico za cementarno, z njo pa niso igrali z odprtimi kartami, dali naj bi pomanjkljivo dokumentacijo, in na koncu bo spet odločilo sodišče.