V središču / Zmaga politične satire

Branko Grims je poklicni politik, svojo politično pot je začel še v času Demosa, bil je glavni tajnik SDS, nato je bil član državnega sveta, leta 2004 pa je postal poslanec SDS v državnem zboru. Po evropskih volitvah leta 2024 je dobil dobro plačan mandat v evropskem parlamentu. Zapišemo lahko, da je v politiki uspešen, da je naredil odlično kariero in da ima njegovo politično delovanje v družbi velik vpliv. Brez dvoma je eden od najprepoznavnejših slovenskih politikov. In absolutno je javna osebnost.

A kdo je ta Branko Grims in kakšno politiko zagovarja? Ni socialdemokrat, ni niti liberalec ali konservativni politik, ki bi zagovarjal tradicionalne vrednote in krščanske korenine. Ni niti desničar, ki poudarja pomen naroda in komunistične represije razbremenjenega gospodarstva. Je skrajnež, je manipulator, je človek, ki širi sovraštvo in teorije zarote, je politik, ki izkorišča nemoč manjšin, je radikalec, ki deli svet na prave in neprave ljudi. Nič demokratičnega ni v njegovem delovanju, nič vključujočega. Nasprotno, on in njegova politika pomenita grožnjo demokraciji.

Grimsova politična stališča so tako skrajna, da se je od njegovega delovanja v evropskem parlamentu odvrnila celo največja poslanska skupina Evropska ljudska stranka, katere član je. Bližje so mu Patrioti, skupina evropskih poslancev, ki bi rada razgradila Evropsko unijo. Pri čemer, kar je zelo pomembno, ga pri političnem delovanju ne vodijo visokoleteči cilji, če bi bilo to res, bi se namreč priključil nastajajoči ultranacionalistični stranki Straža ali kaki podobni skupini. Tega ni storil, preračunljivo ostaja v stranki SDS.

Kar je logično, saj ne predstavlja skrajnega roba stranke, vse, kar zagovarja, zagovarja tudi njen predsednik Janez Janša. Razlika je le v kakšnem pridevniku, pa še ta je vedno manjša. Grims je torej skrajni politik, tako kot je tudi njegova SDS stranka skrajne desnice.

Evropski sodniki so zapisali, da primerjava nekega politika z nacističnim sistemom sama po sebi ne more biti samo žaljiva, zlasti če izhaja iz posebnih okoliščin, ki jo upravičujejo.

Vse to smo vedeli že leta 2011, ko je v satirični rubriki Mladinamit nastala domnevno sporna primerjava med Brankom Grimsom in nacističnim propagandistom Josephom Goebbelsom. Konkretneje – šlo je za primerjavo političnih metod enega in drugega, za prikaz, kako sta oba za politične cilje izkoriščala svojo družino in otroke. Nismo torej zapisali, da je Grims nacist ali da je vsa njegova družina nacistična, opozorili smo, da so metode, ki jih uporabljata on in njegova stranka, podobne tistim, ki so jih uporabljali v nacistični Nemčiji. V tistem času je namreč SDS ponarejala arhivske dokumente, da bi denuncirala tedanjega predsednika države Danila Türka, vseskozi je demonizirala politične nasprotnike, prirejala izjave, manipulirala, sistematično širila rasistično govorico. Na straneh Mladine, kjer je prostor za satiro, smo zato opozorili, kaj se lahko zgodi, če v družbi prevladajo totalitarni politiki. Ta objava je sprožila dolg sodni proces, ki se je končal ta teden, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice razveljavilo odločitve slovenskih sodišč, ki so presodila, da je Mladina pretirano posegla v čast in dobro ime Branka Grimsa.

Od sporne objave je torej minilo 15 let, v vsem tem času pa je SDS – in z njo Branko Grims – postala še radikalnejša. Pojavila so se družbena omrežja, prišle so lažnive novice, prišli so ponaredki, ki jih na ukaz ustvarja umetna inteligenca. Kar se je leta 2011 zdelo kot eksces, je leta 2026 nekaj vsakdanjega. Branko Grims se v tej kloaki sovraštva in političnih manipulacij dobro znajde. Redno objavlja na omrežju X, redno nastopa v evropskem parlamentu, neposredno sodeluje z mladimi neonacisti, ljudmi, ki naj bi očistili Ljubljano in Slovenijo, v Bruslju pa je kot svoje pomočnike zaposlil nekaj skrajnežev.

Pravna vzvišenost

Popolnoma jasno je, da za politični uspeh Branka Grimsa in tovrstne politike delež odgovornosti nosijo slovenska sodišča, predvsem ustavno, ki je leta 2016 presodilo, da je Mladina kršila Grimsove pravice. Tako je odločilo, ne da bi upoštevalo kontekst Mladinine objave, ne da bi razmislilo o njeni vsebini, ne da bi pomislilo, kje so meje satire in kakšen je njen položaj v družbi. Ustavni sodniki so se raje, pa četudi so zadnji varuhi slovenske ustave in človekovih pravic, postavili na stran takrat že skrajnega Grimsa.

A odločba slovenskega ustavnega sodišča je bila, kot so presodili evropski sodniki, zgrešena. Evropsko sodišče je v vseh točkah prikimalo Mladininim utemeljitvam. Slovenski sodniki so odločali, kot da niso poznali 10. člena evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki govori o pomenu svobode izražanja in mišljenja. Odločali so, kot da niso poznali kopice podobnih primerov, kjer so drugi evropski novinarji politike poimenovali s slabšalnimi izrazi, sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice pa so odločili, da lahko novinarji v določenih okoliščinah poročajo tudi na takšen način. Obnašali so se, kot da niso nikoli slišali za primer poslanca SNS Srečka Prijatelja in novinarja Mladine Jureta Aleksiča, v katerem so se evropski sodniki podobno kot v primeru Branka Grimsa odločili, da slovensko ustavno sodišče pretirano varuje čast politikov. Slovenska sodišča pač niso upoštevala družbenega in političnega konteksta objav, niso se spraševala, kaj je novinarstvo, kaj je satira in kdo sploh je človek, ki se je čutil užaljenega. Slovenski sodniki sedijo v slonokoščenem stolpu lastne vzvišenosti in pravniške nadmoči.

A v sodni palači v Strasbourgu imajo sodniki širši pogled. Tako so v odločbi jasno zapisali, da primerjava nekega politika z nacističnim sistemom sama po sebi ne more biti samo žaljiva, zlasti če izhaja iz posebnih okoliščin, ki jo upravičujejo. Prav tako so zapisali, da je bila primerjava z nacističnim politikom Josephom Goebbelsom uporabljena ravno zato, da se kritizira uporaba političnih metod, podobnih tistim iz nemškega nacističnega režima, ki jih uporablja stranka SDS, z Brankom Grimsom vred, tudi z izpostavljanjem družine političnemu diskurzu. Novinarska svoboda vključuje tudi možnost uporabe nekaj pretiravanja ali izzivanja, še posebej to velja za politično satiro.

Vrnimo se k politiki in k skrajnežem. Ves sodni proces je potekal 15 let, bil je utrujajoč, naporen, v vsaki družbi je veliko krivic in vsi se ne morejo odpraviti na to dolgo pot. Pomembno pa je bilo vztrajati, vztrajati zaradi pomena svobode izražanja, a še bolj zato, ker je bil na drugi strani človek, ki ogroža demokracijo.

Pomembno je bilo vztrajati, vztrajati zaradi pomena svobode izražanja, a še bolj zato, ker je bil na drugi strani človek, ki ogroža demokracijo.

Zato je danes, 15 let kasneje, v vsem tem zadovoljstvu precej pelina. Grims je bolj skrajen, kot je bil prej, bolj skrajna je tudi njegova SDS. Kljub temu oba v slovenski javnosti še vedno nastopata kot legitimna sogovornika, kot pomembna dela slovenskega demokratičnega ustroja. Pri večini medijev, novinarjev, pa tudi nekaterih politikov in karieristov je veliko anemije in fatalizma, pa tudi koristoljubja in strahu pred medijskim aparatom stranke SDS. Morda pa bo jasna beseda evropskih sodnikov vendarle opogumila ljudi, da bodo politike in njihova dejanja poimenovali s pravim imenom. Kdor danes trdi, da je stranka SDS domoljubna stranka, njen politik Branko Grims pa oster, a načelen mož, se spreneveda. Treba ju je poimenovati s pravima imenoma. Gre za skrajno politično stranko in za zelo nevarnega politika.

Od odločitve sodnikov je minilo le nekaj ur, pa se je v praksi pokazalo, kako poteka politično zavajanje in kakšen vpliv ima. Janez Janša je po odločitvi evropskih sodnikov na omrežju X zapisal, »da po tej sodbi sovražni govor ne obstaja niti v teoriji. In da lahko komurkoli rečeš, da je Hitler, prostitutka, lopov.« To ni res. Evropski sodniki so v odločbi posebej poudarili, da so pri presoji, kaj je dovoljeno in kaj ni, pomembne okoliščine vsakega primera posebej. Leta 2000 so tako avstrijska sodišča prepovedala uporabo izraza »nacinovinarstvo«, ESČP pa je omejitvi, saj je bil izraz nacist uporabljen brez konteksta, prikimalo, še več, prepoved tega izraza je bila v tem primeru po mnenju evropskega sodišča nujna. Pri Mladinini primerjavi Goebbelsovega in Grimsovega delovanja pa je bilo drugače, sodniki so presodili, da je sankcioniranje pravice do javnega izražanja, ki so jo opravila slovenska sodišča, v neskladju z evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. In Grims? Njegov komentar sodbe je bil pričakovan. Dejal je, da je »odločitev politična, ni pravna, to je vsiljevanje levičarske ideologije pod krinko lažnega prava«. Njegov odziv ne potrebuje dodatnega komentarja.

Petega marca 2011 je v Mladini, v kateri je bil objavljen sporni Mladinamit, odgovorni urednik Grega Repovž napisal uvodnik O Goebbelsu in njegovih. V njem je navedel Gregorja Strasserja, enega izmed vodilnih funkcionarjev nacistične NSDAP, ki je bil ubit v »noči dolgih nožev« leta 1934, v kateri je Hitler obračunal s svojimi političnimi nasprotniki. Strasser je leta 1929, ko sta bila s Hitlerjem še prava prijatelja, zapisal takole: »Mi podpiramo vse, kar škoduje obstoječemu redu ... Pospešujemo politiko katastrofe, kajti le katastrofa, zlom obstoječega liberalnega sistema, bo utrla pot novemu redu ... Vse, kar utegne povzročiti katastrofo vladajočega sistema – vsaka stavka, vsaka vladna kriza, vsako vznemirjenje državne oblasti, vsaka slabitev sistema – koristi nam.«

Natančno tako deluje SDS. In natančno takšno politiko je vseskozi zagovarjal Branko Grims. Priznati pa mu moramo, da se je v zadnjih 15 letih res izmojstril v širjenju sovraštva in v manipuliranju. Morda pa zdaj Goebbelsu seže že do pasu.