V središču / Kaj je reklo sodišče?

Sodišče v sodbi ugotavlja, da je bil Branko Grims sam tisti, ki je svojo družino izpostavil medijem v političnem kontekstu, in da je kritika, na kateri temelji ta objava, natančno povezana s političnimi metodami, ki jih je uporabil, ko je svojo družino izpostavil, da bi pridobil politično podporo. Zato ni mogoče trditi, da primerjava fotografij – ki je bila nedvomno zelo izzivalna – ni imela nobene dejanske podlage.

V prvi točki razlage sodišče ugotavlja, da se glede stopnje provokacije in vpliva primerjave na bralca zdi, da so domača sodišča menila, da je vizualna primerjava presegla legitimno zadevo javnega interesa in imela večji vpliv kot njen besedilni kontekst. V zvezi s tem sodišče opozarja, da oblike izražanja ni mogoče ločiti od njenega konteksta in očitnega namena, saj mora vprašanje, ali publikacija zadeva zadevo javnega pomena, temeljiti na širši presoji vsebine in konteksta publikacije. Tako sta naslov in kratek napis neposredno nad fotografijama jasno nakazovala politično in satirično razsežnost objave.

Drugič sodišče ugotavlja, da so bile sporne fotografije objavljene v satiričnem delu revije Mladina z naslovom Mladinamit, katerega ime, ki vsebuje besedo »dinamit«, odraža namerno izzivalen in eksploziven uredniški slog. Sodišče ne more sprejeti kot prepričljive trditve domačih sodišč in vlade, da povprečni bralec revije Mladina ne bi razumel političnega konteksta zadevnih fotografij in širšega sporočila, ki ga prenašata. Čeprav sodišče priznava, da sta bili vlogi Branka Grimsa kot politika in kot očeta na fotografiji povezani, kljub temu meni, da bi povprečni bralec revije Mladina Branka Grimsa v prvi vrsti dojemal v vlogi politika, dve fotografiji pa kot primerjavo dveh politikov in njunih političnih metod. Povprečni bralec namreč satirične publikacije ne razlaga dobesedno, ampak upošteva njeno satirično naravo, ki vsebuje humorne elemente in je seveda namenjena provokaciji in vznemirjanju.

Tretjič sodišče ugotavlja, da je pri obravnavanju »dolžnosti in odgovornosti« novinarja pomemben dejavnik potencialni vpliv zadevnega medija in da je splošno priznano, da imajo avdiovizualni mediji pogosto veliko bolj neposreden in močan učinek kot tiskani mediji. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je pomembno opozoriti, da je šlo za objavo v satiričnem delu tedenskega časopisa, ki obravnava politične in kulturne teme in je kot tak namenjen specifičnemu občinstvu.

Nazadnje, kar zadeva primerjavo z nemškim nacističnim režimom, sodišče ugotavlja, da primerjave z nemškim nacističnim režimom ne upravičujejo samodejno obsodbe za obrekovanje zaradi posebne stigme, ki je povezana z njim, zlasti če obstajajo posebne okoliščine, ki upravičujejo takšno primerjavo. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je bil v podobni zadevi Wabl proti Avstriji izraz »nacist« uporabljen brez kakršnekoli povezave s temeljno razpravo, v obravnavani zadevi pa je bila primerjava z nacističnim politikom Josephom Goebbelsom uporabljena prav zato, da se kritizira uporaba političnih metod, podobnih tistim nemškega nacističnega režima, ki jih uporabljata stranka SDS in tudi Branko Grims, skupaj z izpostavljanjem družine političnemu diskurzu, kot je poudarila tožeča družba. Nazadnje je treba opozoriti, da novinarska svoboda vključuje tudi možnost uporabe nekaj pretiravanja ali celo provokacije.

Sodišče ugotavlja, da domača sodišča niso dovolj upoštevala širšega konteksta, v katerem je bila sporna objava objavljena, skupaj s predhodno živahno razpravo o Branku Grimsu in njegovih političnih metodah v družbenih medijih, njenega omejenega učinka na bralce revije Mladina in njene objave v zelo satiričnem delu revije.

Zaradi omenjenih dejstev je sodišče sklenilo, da je bila Mladini kršena svoboda izražanja, kot izhaja iz 10. člena Konvencije o človekovih pravicah.