V središču / Varuhinja človekovih pravic?

Odkar se je 23. februarja lani iztekel mandat zadnjemu varuhu človekovih pravic Petru Svetini, je ta položaj prazen, varovanje človekovih pravic na najvišji ravni pa zagotovo okrnjeno. Gre za edino preostalo institucijo, ki lahko kadarkoli od ustavnega sodišča zahteva presojo ustavne skladnosti kakega oblastnega ukrepa. Izvolitev varuha je sicer ena izmed zahtevnejših kadrovskih nalog najvišjih voljenih predstavnikov oblasti, saj se zanjo zahteva dvotretjinska večina oziroma 60 poslanskih glasov. Prva kandidatka doslej, za katero se zdi, da bi zahtevano podporo lahko dobila, je dr. Simona Drenik Bavdek – najnovejša kandidatka predsednice republike Nataše Pirc Musar.

V 15 mesecih iskanja novega varuha oziroma varuhinje je predsednica objavila več razpisov, kandidate pa iskala tudi zunaj formalnih prijav. Tak je bil recimo njen prejšnji, septembrski predlog za ta položaj; takrat je predlagala direktorja Krajinskega parka Strunjan Marka Starmana. Verjetno zato, ker gre za državnega sekretarja in vladnega uradnika v več vladah Janeza Janše, je tedaj koalicija s prezirom zavrnila to možnost, zato preverjanja podpore v opozicijskih SDS in NSi sploh ni bilo. Starmana je sicer predsednica republike pred dnevi državnemu zboru predlagala v izvolitev za ustavnega sodnika, domnevno v imenu nekakšne politične uravnoteženosti, a hkrati v zameno za podporo kandidatki za varuhinjo človekovih pravic.

Bo koalicija za ustavnega sodnika in varuhinjo človekovih pravic res izvolila kandidata, ki jima daje prednost opozicijska desnica?

Kdo pa je Simona Drenik Bavdek?

Kandidatka za varuhinjo je po izobrazbi pravnica in je dolgoletna državna uradnica, ki je bila več let zaposlena na zunanjem ministrstvu, potem na ministrstvu za pravosodje, zadnja leta pa v uradu varuha. Tam je pomočnica vodje manjšega, v bistvu analitičnega oddelka, ki se imenuje Center za človekove pravice. V prostem času tudi predava na edini zasebni fakulteti v lasti rimskokatoliške cerkve pri nas, točneje na Fakulteti za pravo in ekonomijo pri Katoliškem inštitutu.

Predlog za njeno imenovanje oziroma prijavo na razpis je v njenem imenu podal 89-letni nekdanji diplomat, politik in ustavni sodnik dr. Ernest Petrič, dolgoletni jugoslovanski diplomat, ki je za časa nekdanje države služboval v največjih državah, nato pa diplomatsko pot nadaljeval v novi državi. Prav tako je znan po tem, da je opravljal tudi kakšne nečednosti: na primer na veleposlaniškem položaju od uredništva Dela zahteval odslovitev dopisnika Matije Graha z dopisniškega mesta na Dunaju, ker je bil moteč za takratnega predsednika vlade Janeza Janšo. Javnosti je sicer znan kot pravnik, na katerega so se obračali na politični desnici, predvsem v SDS, kadar so potrebovali ugodno tolmačenje kakšne zanje pomembne pravne dileme. Vmes je te naloge po svoje opravljal tudi na položaju ustavnega sodnika, ko je od leta 2008 do 2017 skupaj z drugimi moškimi konservativnimi sodniki sestavljal politični desnici naklonjeno večino na najvišjem sodišču. Nobeno presenečenje seveda ni, da je postal svetovalec nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ko je ta začel dejavno podpirati politiko Janeza Janše. To je bila zadnja njegova javna funkcija.

Petrič v svojem predlogu imenovanja Simone Drenik Bavdek na položaj varuhinje zapiše, da gre za »osebnost, ki v sebi združuje vrhunsko strokovnost, integriteto, mednarodni ugled in globoko človečnost«. In tudi, da sam »kot nekdo, ki je bil sam dolgo povezan z institucijami, ki stojijo na presečišču prava, politike in morale«, lahko zatrdi, da gre za »osebnost najvišjih strokovnih in etičnih standardov. Njena kariera je utemeljena na delu, znanju in poštenosti – vrednotah, ki so temelj vsake pravne službe javnosti.«

Simona Drenik Bavdek pojasnjuje, da ji je »več kolegov iz strokovnih krogov predlagalo, naj razmislim o kandidaturi«. Na to pobudo jo je potem Petrič tudi formalno predlagal, s čimer je sama soglašala. Poznavajoč Petričevo preteklost to pomeni, da bi lahko dokaj uspešno zastavil svojo besedo za podporo v NSi in tudi v SDS, torej za opozicijske glasove, brez katerih novi varuh v tem mandatu ne more biti izvoljen? »O tem ne morem biti prepričana. Želim si, da bi vse politične stranke prepoznale, da je pomembno, da se mesto varuha človekovih pravic po skoraj enem letu vendarle zapolni,« odgovarja kandidatka za varuhinjo, ki zavrača očitek, da je v zameno za zagotovitev podpore levo od sredine obljubila eno izmed namestniških mest sedanjemu zagovorniku načela enakosti Mihi Lobniku.

Glede odločitve, da je za akademsko delovanje med množico javnih in zasebnih visokošolskih programov izbrala ravno katoliško fakulteto, pojasnjuje, da je ta položaj sprejela »na predlog tedanjega direktorja Katoliškega inštituta dr. Andreja Nagliča«. Res je, da gre za javno akreditiran program, a hkrati gre za fakulteto, ki na leto »proizvede« približno toliko diplomantov, kot je prstov na eni roki. Rektor Katoliškega inštituta je sicer nekdanji nadškof metropolit slovenske RKC Anton Stres, najbolj prepoznaven obraz pa je odhajajoči ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič, ki je predavateljsko delo tam dolga leta opravljal kar prek popoldanskega s. p. Gre sicer za sodnika, ki je pred imenovanjem na najvišjo sodno funkcijo med drugim dejal, da »je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« Simona Drenik Bavdek tam predava evropsko in mednarodno gospodarsko pravo ter pravo EU.

Aktualna kandidatka za varuhinjo je kakopak najbolj znana po svoji vlogi v postopku sicer za Slovenijo ugodne, a propadle arbitraže o skupni meji s Hrvaško. Hrvaški obveščevalci so leta 2015 prestregli nedovoljen telefonski pogovor med njo kot agentko slovenske države in tedanjim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem. Prav to je pomenilo začetek konca upanja na dogovor o meji. Kot pojasnjuje Simona Drenik Bavdek, je pomembno, »da je arbitražno sodišče razsodilo, da se postopek nadaljuje, in da je zavrnilo stališče hrvaškega sabora, naj bi bilo šlo za bistveno kršitev postopka, ki bi upravičila hrvaški izstop iz arbitraže. Konkretna situacija je bila večplastna in kompleksna. Lahko pa zagotovim, da sem se ves čas trudila, da bi naša država dosegla najboljši mogoči izid. V pripravo zagovora je bilo vloženega ogromno časa, strokovnosti, truda in dela, po bitki pa je lahko biti general.«

Kandidatka za varuhinjo človekovih pravic na Katoliškem inštitutu predava evropsko in mednarodno gospodarsko pravo.

Lahko, da je tedanja slovenska agentka imela prav zares iskrene namene, da bi zagotovila največje koristi države, in se je v želji po dosegi tega cilja odločila celo kršiti pravila arbitraže. A med mednarodnimi pravniki prevladuje drugačno mnenje – da je s tem pravzaprav delovala v nasprotju s koristmi Slovenije, saj je obstajalo preveliko tveganje, da se nepravilnosti razkrijejo, in da bi se kot agentka tega morala zavedati. Dejstvo ostaja, da je po dolgih letih političnih in strokovnih prizadevanj, sestankov, kompromisov, dobre volje na obeh straneh, pa tudi nemalo sredstev za plačilo domačih in tujih pravnih strokovnjakov prav njen pogovor s slovenskim arbitrom na koncu hrvaški politiki omogočil izgovor, da se odreče neugodni arbitražni razsodbi. Enako bi gotovo storila tudi Slovenija, če bi bile vloge obrnjene.

Danes, več kot desetletje pozneje, se govori o nepomembni napaki in o tem, da je arbitražno sodišče nadaljevalo delo, ter o tem, da domače pravosodje pri Simoni Drenik Bavdek ni zaznalo sumov kaznivih dejanj zlorabe položaja in nevestnega dela v službi. Takšno je tudi stališče predsednice republike. A vse to je treba postaviti v perspektivo, če želimo pravilno razumeti pozabljene dogodke. Nič drugače ni to, kot če bi bili v zadevah pred Evropskim sodiščem za človekove pravice predstavniki slovenske države – recimo državni odvetniki – na zvezi s slovensko sodnico dr. Vasilko Sancin. In z njo usklajevali taktiko ali pa ji polagali v usta besede in utemeljitve v prid Slovenije, kadar je tožena pred tem sodiščem. Ali pa recimo, da bi bili na ta način doma državni odvetniki ali pa kar posamezni ministri na zvezi s slovenskimi ustavnimi sodniki v konkretnih zadevah, odprtih pred tem sodiščem. Enako velja pravzaprav za katerikoli sodni postopek. V takšnih okoliščinah in pri takšnem načinu dela se kakršnokoli neodvisno sodno varstvo zdi šarada.

Mnenje, ki ga na koncu zapiše Petrič, da je kandidatka za varuhinjo osebnost najvišjih strokovnih in etičnih standardov, je torej predvsem subjektivno mnenje upokojenega mednarodnega pravnika iz kroga politične desnice. Prav politična desnica pa se zdi presenetljiva zmagovalka tega koalicijskega kadrovanja. S Starmanom bo dobila konservativnega in politično jasno profiliranega ustavnega sodnika, v zameno pa naj bi prispevala glasove za imenovanje varuhinje, torej Simone Drenik Bavdek. Težava pri tem je le, da Simoni Drenik Bavdek pri imenovanju na ta položaj daje prednost prav desnica sama. Predlog za njeno imenovanje je napisala pravna siva eminenca desnice Ernest Petrič, podporo ji je izrekla RKC, najbolj zavzeto pa ji je potem na družabnih omrežjih stopil v bran dolgoletni pomembni član NSi Janez Pogorelec.