Zdravstvo / Iluzija čakalnih vrst

»Daljša, ko je čakalna vrsta, večji so dobički. In velja tudi obratno: dokler bo v zdravstvu obstajal interes za ustvarjanje dobička, tako dolgo bodo obstajale tudi nerazumno dolge čakalne dobe. Ko zasebni izvajalci zgradijo svojo ponudbo storitev, verjemite mi, da se bodo za to ponudbo našli tudi pacienti.« Generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Marko Jug je v tokratnem intervjuju za Mladino opozoril na dva, pogosto spregledana vidika javnih razprav o čakalnih vrstah. Prvič, ogromni del zdravstva – v kliničnem centru Ljubljana celo do 90 odstotkov – namreč pomenijo storitve za paciente, ki v čakalnih dobah sploh niso zaobjete, so pa dejansko najpomembnejši del javnega zdravstva. A to še ni vse: že same javne razprave o dolgih čakalnih dobah so v interesu tistih, ki zdravstvo razumejo kot posel. In ti hočejo, da se ves čas govori o neznosnih čakalnih vrstah. A pojdimo po vrsti.

Kako zasebna zdravstvena podjetja reklamirajo svoje storitve? S katerim sporočilom lovijo svoje stranke? Prav s pomočjo dolgih čakalnih vrst. Imajo tudi posebno spletno stran, na kateri prikazujejo domnevne čakalne dobe kot nekakšne uradne podatke, čeprav to niso in jih dejansko ustvarjajo sama. A zasebna zdravstvena podjetja pri tem niso osamljena. Politiki v aktualnih soočenjih učinke zdravstvenih reform namreč merijo z gibanjem povprečnih čakalnih dob, kot jih izračunava Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Čeprav torej s tem zaobjamejo le 10 odstotkov zdravstvenih storitev in čeprav že leta vedo, da ima sistem merjenja čakalnih dob, ki niti ni bil vzpostavljen za ta namen, vrsto velikih metodoloških pomanjkljivosti, ki hitro vodijo k napačnim sklepom. Recimo: najproduktivnejši deli zdravstva so s temi podatke predstavljeni kot najbolj problematični. To je znan zdravstveni paradoks. Ko na nekem področju v medicini pride do preboja, kot so na primer varne operacije sive mrene ali pa enostaven način diagnosticiranja raka prostate, to povzroči čakalne dobe.

Zdravstveni zavodi lahko namerno prikazujejo daljše čakalne dobe, ker na primer termine čuvajo za svoje paciente in s tem odvračajo paciente od drugod, ugotavljajo na NIJZ.

Druga, morda še pomembnejša pomanjkljivost merjenja čakalnih dob pa je dejstvo, da v teh podatkih niso zaobjete dejanske čakalne dobe, torej čas, ki preteče od trenutka, ko se pacient naroči na neko storitev, do takrat, ko jo dobi, ampak zgolj čakalne dobe, ki jih napovejo izvajalci zdravstvenih storitev. To so torej čakalne dobe, ki jih zdravstveni zavodi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov napovedujejo na zelo različne načine, eni tako, drugi drugače. Z vprašanjem, kakšne so v resnici čakalne dobe, smo se v Sloveniji začeli ukvarjati šele lani avgusta, ko so v javni zavarovalnici (ZZZS) opravili prvo meritev dejanskih čakalnih dob. Tedaj so bili v ZZZS nad izsledki »precej šokirani«, kot se je diplomatsko izrazil direktor zavarovalnice Robert Ljoljo. Ugotovili so namreč, da so dejanske čakalne dobe v številnih primerih bistveno krajše od javno objavljenih. Ponekod so bile razlike ne v mesecih, ampak celo v letih. Decembra lani pa so v ZZZS opravili drugo analizo, katere rezultati so vse skupaj le še potrdili.

Najnovejši podatki kažejo, da se pri tretjini nujnih obravnav in pri skoraj polovici rednih posegov dejanska čakalna doba od prikazane razlikuje za več kot dva tedna. A je to zgolj statistično povprečje, izračunano na podlagi 12 tisoč storitev. V konkretnih primerih so lahko razlike bistveno večje. Če to ponazorimo s primeri, ki so jih navedli tudi v zavarovalnici: v Zdravstvenem domu Radovljica, kjer je decembra na psihološko obravnavo čakalo 12 otrok ali mladostnikov v kategoriji »zelo hitro«, so decembra oglaševali, da znaša pri njih čakalna doba za to storitev kar 987 dni. To je torej napovedana čakalna doba, ki jo je uporabnik dobil izpisano na zaslonu, če se je želel pri njih naročiti z napotnico. Dejansko pa so v drugem tednu decembra, ko so v ZZZS opravili meritev, paciente obravnavali že po 20 dneh, so ugotovili v zavarovalnici. V Zdravstvenem domu Krško, če ostanemo pri kliničnopsihološki obravnavi mladostnikov, naj bi čakalna doba na te preglede znašala 390 dni. Dejansko pa mladi na obisk pri psihologu čakajo mesec in pol. Bolnišnica Slovenj Gradec, kjer na to obravnavo čaka deset mladostnikov, je objavila, da znaša čakalna doba 552 dni. Dejansko pa je čakalna doba v njej v kategoriji hitro le 37 dni.

Ena od kategorij storitev, kjer so razlike med dejanskimi in oglaševanimi čakalnimi dobami ogromne, je diagnostika. V zadnjih mesecih so se denimo skokovito povečale čakalne dobe na ultrazvok vratnih žil, to je storitev, ki pri nekaterih kategorijah pacientov lahko razkrije tveganje za možgansko kap. Vzporedno s tem se je razcvetel tudi trg samoplačniških storitev ultrazvoka vratnih žil. Zaradi velikega, 300-odstotnega podaljšanja čakalnih dob na ministrstvu celo razmišljajo o uvedbi strožjih usmeritev, kdaj je takšna diagnostika smiselna. A stanje na terenu, v javnih zavodih, očitno le ni tako dramatično, kot ga prikazujejo. Če se želite danes naročiti na ta pregled, boste sicer ugotovili, da znašajo čakalne dobe od 200 do 500 dni, in boste verjetno plačali od 60 do 90 evrov za samoplačniško diagnozo. V ljubljanskem Železniškem zdravstvenem domu recimo oglašujejo, da boste pri njih prišli na vrsto šele v 539 dneh. Dejansko pa, kot so ugotovili na ZZZS, pri njih pacienti na to storitev čakajo le 19 dni. S tem, ko zdravstveni domovi oglašujejo, da so pri njih čakalne dobe na tovrstne obravnave izredno dolge, seveda spodbujajo paciente, da se ti za pomoč obrnejo na zasebnike, ki ponujajo samoplačniške storitve.

Ker izvajalci konec tedna ugašajo računalnike, v ZZZS in na NIJZ pacientom priporočajo, da se na storitve naročajo v delovnem času in ne tedaj, ko imajo dejansko čas.

Pri nekaterih diagnostičnih storitvah so v določenih institucijah razlike med oglaševano čakalno dobo in dejansko čakalno še večje. Na CT-preiskavo trebušnih organov je na kliniki Golnik v kategoriji zelo hitro treba čakati 380 dni, tako pravijo, dejansko pa pridejo pri njih pacienti na vrsto takoj. Čakalna doba na CT glave naj bi pri njih znašala 380 dni, dejansko pa so pri njih pacienti na vrsti že po nekaj dneh. Pojdimo še v Celje: v tamkajšnji bolnišnici trdijo, da je pri njih treba na ultrazvok ven na nogah čakati 380 dni, a dejansko je pri njih čakalna doba na te storitve 73 dni. Podobno je tudi na področju dermatologije. Na prvi pogled skorajda ni možnosti, da bi prišli na dermatološki pregled v javnem sektorju. A le na prvi pogled: v novogoriškem zdravstvenem domu oglašujejo, da je treba pri njih na prvi dermatološki pregled čakati 236 dni – dejansko pa je čakalna doba pri njih na to storitev manj kot mesec dni. In če omenimo še koncesionarje: če boste z napotnico za prvi dermatološki pregled odšli v ljubljansko dermatologijo Bartenjev, d. o. o., vam bodo tam verjetno svetovali samoplačniško storitev, češ da je pri njih čakalna doba 500 dni. A v ZZZS so ugotovili, da so decembra storitve opravili še isti dan, ko je bila izdana napotnica.

To so sicer najbolj skrajni primeri. Glede na podatke, ki so jih zbrali v javni zavarovalnici, do največjih odstopanj v sicer ne tako velikem obsegu prihaja pri največjih bolnišnicah. Torej pri ljubljanski, mariborski in celjski. Največja odstopanja so pri najbolj zapletenih storitvah, kot so različni specialistični pregledi, pri najzahtevnejši diagnostiki in pri najtežjih operacijah. In seveda so odstopanja tudi v drugi smeri: po podatkih NIJZ v UKC Maribor trenutno 184 pacientov čaka na operacijo žolčnih kamnov v kategoriji »hitro« – v tem primeru naj bi bila čakalna doba 90 dni, v zavarovalnici pa so ugotovili, da pacienti čakajo 778 dni. V UKC Ljubljana 60 pacientov pod hitro čaka na operacije ščitnice in obščitnice, čakalna doba naj bi bila 162 dni. Dejansko čakajo 715 dni. Za estetsko – a funkcionalno – operacijo nosu na UKC Ljubljana naj bi bila čakalna doba 1372 dni. V resnici pa pacienti, vsaj na papirju, na to storitev čakajo 3088 dni oziroma dobrih osem let. A ne glede na te ekscese so v povprečju dejanske čakalne dobe krajše od oglaševanih, ugotavljajo v ZZZS.

Zakaj so razlike tako velike?

Glede operacije žolčnih kamnov so nam iz UKC Maribor odgovorili, da gre za napako v sistemu. Pri njih na kliničnem oddelku za splošno in abdominalno kirurgijo vodijo namreč dva čakalna seznama za operacijo žolčnih kamnov, enega za otroke in drugega za odrasle, a v šifrantu vrst zdravstvenih storitev, ki ga urejajo na NIJZ, obstaja le ena kategorija, zato prihaja do zmešnjave. NIJZ prikazuje krajšo čakalno dobo za otroke, kar pa iz javno objavljenih podatkov ni razvidno. Odrasli, ki se na storitev prijavijo, zato čakajo dlje.

Iz Zdravstvenega doma Radovljica so nam na vprašanje, zakaj pri kliničnopsihološki obravnavi mladostnikov oglašujejo čakalno dobo 987 dni, če pa je ta dejansko 20 dni, odgovorili, da je objavljeni podatek »informativen (okvirni termin) in ne pomeni, da pacienti v resnici čakajo toliko časa, saj so napotnice triažirane, kar pomeni, da je bila v konkretnem primeru obravnava izvedena v kratkem času, saj je bila medicinsko strokovno utemeljena«. Odgovor smo dobili še iz celjske bolnišnice. Vprašali smo jih, zakaj je pri njih čakalna doba za ultrazvok ven spodnjih okončin 380 dni, dejansko pa 73 dni. Odgovorili so nam, da pacientom ob vpisu dodelujejo redne termine, dejanske čakalne dobe pa so krajše, ker nekatere storitve izvajajo v sklopu dodatnega programa, v popoldanskem času ali ob sobotah: »Izvajanje dodatnega programa se mesečno spreminja, odvisno od realizacije rednega programa in morebitnih odsotnosti zaposlenih, zato se pacientom dodelijo redni termini, ki pa se lahko v primeru dodatnih ambulant spremenijo. Vsi ti razlogi vplivajo na spremembe in trajanje dejanskih čakalnih dob.«

»Daljša ko je čakalna vrsta, večji so dobički. In velja tudi obratno: dokler bo v zdravstvu obstajal interes za ustvarjanje dobička, tako dolgo bodo obstajale tudi nerazumno dolge čakalne dobe.«

V javni zavarovalnici so pri preverjanju razlik ugotovili, kot nam je povedal Ljoljo, da so v napovedano čakalno dobo – torej tisto, ki jo pacient vidi v iskalniku, ko se naroča na neki poseg – vnaprej vštete vse potencialne težave posameznega izvajalca. »Gre za mešanico tehničnih, organizacijskih in strokovnih težav.« Objavljene čakalne dobe so namreč zgolj ocene, pri katerih mora neka ustanova upoštevati dopuste, bolniške odsotnosti, izobraževanja zdravstvenega kadra in zmogljivosti naprav. Nekateri jih zadenejo bolje, drugi slabše. A ker gre za arbitrarne odločitve, so v ZZZS in na NIJZ zaznali tudi načrtne manipulacije. V ZZZS so recimo na področju otroške in mladostniške psihiatrije ugotovili, da nekateri zdravstveni domovi raje napovedujejo izredno dolge čakalne dobe na prve preglede in potem opravljajo kontrolne preglede. Raje torej ene in iste paciente »vrtijo« znotraj institucije, kot da bi se ukvarjali z novimi. Nekateri pa zavestno prikazujejo daljše čakalne dobe, da s tem ustvarjajo prosta mesta za svoje paciente. »Opažamo, da lahko zdravstveni zavodi iz takšnih ali drugačnih razlogov namerno prikazujejo daljše čakalne dobe, ker recimo termine čuvajo za svoje paciente in s tem odvračajo paciente od drugod,« pojasnjuje Hajdi Kosednar, vodja centra za informatiko v zdravstvu iz NIJZ. To je verjetno primer ultrazvoka vratnih žil v ljubljanskem Železniškem zdravstvenem domu. Pri njih lahko namreč na UZ vratnih žil pridete na vrsto prej, če vas imajo za njihovega. Njihov direktor nam na naša vprašanja ni poslal pojasnil.

S sedanjim sistemom eNaročanja, ki ni bil zasnovan za merjenje čakalnih dob, so sicer še druge težave. Čakalne dobe se denimo razlikujejo glede na trenutek, ko jih v sistemu preverimo, in lahko v razponu nekaj ur pri kakšni storitvi skačejo sem ter tja za več mesecev. Razlog za to ni Heisenbergerjevo načelo nedoločenosti, poznano iz kvantne fizike, ki govori o tem, da opazovalec že s samim vpogledom vpliva na rezultate meritev, ampak v banalnem dejstvu, da je sistem odvisen od računalnikov v posameznih institucijah. In če predvsem manjši izvajalci ob koncu tedna ali v času dela prostih dni računalnike izklopijo, se podatki več ne osvežujejo ali pa institucije kar izpadejo iz ponudbe. V ZZZS in na NIJZ zato pacientom priporočajo, da se na storitve naročajo v delovnem času in ne tedaj, ko imajo dejansko čas za zasebne zadeve. No, že v kratkem, obljubljajo na NIJZ in v javni zavarovalnici, bodo te težave odpravljene ali vsaj delno rešene. V ZZZS si recimo prizadevajo, da bi izvajalci zdravstvenih storitev začeli redno poročati ne le o napovedanih, ampak tudi o dejanskih čakalnih dobah. Na NIJZ pa z junijem napovedujejo nadgradnjo sistema eNaročanja.

S tem, ko zdravstveni domovi oglašujejo, da so pri njih čakalne dobe izredno dolge, seveda spodbujajo paciente, da se ti za pomoč obrnejo na zasebnike, ki ponujajo samoplačniške storitve.

Kot pojasnjuje Hajdi Kosednar, NIJZ sedaj na spletu objavlja prve proste termine za določeno storitev, kot jim jih sporočajo izvajalci. Ker so objavljeni le prvi prosti termini, pa pacienti dejansko ne vedo, kakšna je v neki instituciji gneča v prihodnosti. Od najkasneje junija bodo lahko bolnišnice, zdravstveni domovi in koncesionarji sporočali proste termine za tedne, mesece ali celo leta vnaprej. »Kar pomeni, da si bo lahko pacient za določeno storitev v ponujenem koledarju izbral tudi kasnejši datum, recimo po novem letu ali po počitnicah,« nam je pojasnila Kosednarjeva. Na NIJZ pričakujejo, da bodo zato napovedi natančnejše, da bo manj odpovedi terminov in da bo zaradi tega stanje v posamezni zdravstveni instituciji tudi jasneje vidno. Tedaj naj bi bila rešena tudi težava z izklapljanjem računalnikov, saj bodo podatki posredovani centralno. Seveda pa bo vse to delovalo le, če bodo do takrat zdravstvene institucije prilagodile svoje, pogosto lokalno izdelane informacijske sisteme. V UKC Ljubljana uporabljajo kar pet med seboj neusklajenih informacijskih sistemov, prek katerih vodijo čakalne sezname – in nobeden od njih ni dejansko prilagojen strokovnim vidikom razvrščanja pacientov. Tukaj pa na NIJZ in v ZZZS računajo na pritisk, ki ga bo na zdravstvene institucije moralo izvajati prihodnje ministrstvo za zdravje.

Paradoks čakalnih dob

Kdor veliko dela in je produktiven, ima zaradi načina obdelave podatkov na NIJZ avtomatično dolge čakalne dobe in veliko nedopustno čakajočih

Borut Mekina

Politiki v soočenjih učinke zdravstvenih reform radi merijo z gibanjem povprečnih čakalnih dob, kot jih izračunava Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). A ta sistem – ki ga je pred dobrimi šestimi leti dejansko izsilila politika – nikoli ni bil namenjen merjenju učinkovitosti v zdravstvu in ima nekaj velikih metodoloških pomanjkljivosti, ki lahko vodijo k napačnim sklepom. NIJZ na primer izračunava povprečne čakalne dobe na podlagi podatka o napovedanih čakalnih dobah in ne na podlagi dejanskega časa, ki mine od napotitve do storitve. Poleg tega pa imajo ti podatki, kot je v Odmevih nedavno opozoril tudi sam direktor NIJZ Ivan Eržen, še drugo veliko metodološko omejitev: iz meseca v mesec oziroma iz leta v leto se hitro povečuje dotok novih pacientov v zdravstveni sistem, kar onemogoča povsem jasne primerjave.

Recimo, prejšnji teden je v Sloveniji na zdravstvene storitve po podatkih NIJZ čakalo približno 353 tisoč pacientov, kar je 15,4 odstotka več kot pred letom dni, ko jih je v čakalnih vrstah stalo 306 tisoč. Ta osnovni podatek je mogoče interpretirati na dva načina. Nekdo lahko reče, da se je število čakajočih povečalo, kar je res in kar lahko ocenimo za slabo. Po drugi strani pa ta podatek tudi razkriva, da je zdravstveni sistem postal produktivnejši, ker ponuja storitve več pacientom in opravi več storitev. In to je dober znak. A skupaj nam ta dva podatka ne povesta veliko oziroma sta zgolj priročna za različne interpretacije.

Na NIJZ si zato pomagajo z drugim podatkom, to je s podatkom o številu pacientov, ki čakajo nad dopustno čakalno dobo. A tudi pri tem se lahko hitro izgubimo. Dejstvo namreč je, da lahko pri tako visoki, 15-odstotni rasti novih pacientov pričakujemo tudi rast števila tistih, ki čakajo nad dopustno dobo. In res. Če primerjamo najnovejše podatke z lanskimi, ugotovimo, da se je število čakajočih nad dopustno mejo povečalo za 4,7 odstotka. To je, lahko zapišemo, slaba novica za vlado. Opozicijski politik lahko reče: Število pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo, je večje! Reforme ne delujejo! Toda če ob tem upoštevate, da se je število vseh pacientov povečalo za 15 odstotkov, se je znotraj tega delež pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo, dejansko zmanjšal. Kar je pa spet dokaz, da reforme delujejo.

A če nadaljujemo: Ta statistika ima spet veliko metodološko pomanjkljivost, saj približno polovica nedopustno dolgo čaka na kontrolni pregled, kjer pa je lahko čakanje nad formalno določenimi mejami povsem upravičeno. Zato je znotraj skupine čakajočih nad dopustno mejo veliko boljša podkategorija nedopustno čakajočih na prve preglede. Prvi pregledi so pravi indikator dostopnosti do zdravstvenega sistema. In če pogledamo ta podatek, nas čaka presenečenje: v zadnjem letu se je število pacientov, ki na prvi pregled čakajo nad dopustno čakalno dobo, zmanjšalo za 7,6 odstotka. Kar pomeni, da ukrepi ministrstva za zdravje, s katerimi je to v zadnjih dveh letih spodbujalo izvajanje prvih pregledov, očitno delujejo. A ob tem se mora bralec zavedati še neke možne manipulacije. NIJZ izdeluje tedenske posnetke stanja. In če primerjamo teden pred letom dni pred počitnicami in teden po letu dni med počitnicami, lahko spet dobimo drugačne podatke o trendih.

Kako absurdne so meritve čakalnih dob, lahko ponazorimo s primerom koncesionarjev. Če pogledamo, kje se povečuje število pacientov nad dopustno mejo, lahko ugotovimo, da je najboljše stanje v javnem zdravstvu. V javnih bolnišnicah se je namreč stanje v zadnjem letu izboljšalo. Število pacientov, ki čakajo nad dopustno mejo, se je v bolnišnicah zmanjšalo s približno 55 na okoli 52 tisoč. V javnih zdravstvenih domovih se je stanje sicer rahlo poslabšalo, vendar minimalno. Najizraziteje pa se je stanje po podatkih NIJZ poslabšalo pri zasebnikih s koncesijo. Pri koncesionarjih je v začetku lanskega leta (8. 1. 2025) nad dopustno čakalno dobo čakalo okoli 18.400 pacientov, prejšnji teden pa že približno 21.400. Ko torej danes politiki iz vrst NSi ali SDS opozarjajo na povečevanje nedopustno čakajočih in v isti sapi zahtevajo, da javnemu zdravstvu na pomoč pridejo koncesionarji, govorijo nesmisle. Koncesionarji so tisti, ki potrebujejo pomoč!

A nismo še končali. Sledi še eno presenečenje. Če pogledamo podatke javne zavarovalnice, lahko dejansko ugotovimo, da so v lanskem letu koncesionarji opravili za kar 17 odstotkov več operacij (tako imenovanih akutnih bolnišničnih obravnav). Država je namreč izdatno financirala dodatne storitve na področju ortopedije, kardiologije, kjer smo lani v Sloveniji izvedli toliko storitev, kot le redkokatera razvita država EU. In tukaj se kaže nesmiselnost teh statistik: ker so koncesionarji opravili rekordno število storitev, se to v podatkih NIJZ kaže kot skok števila pacientov, ki čakajo nedopustno dolgo.

Stiski rok za posle v zdravstvu

Tudi Anže Logar na svoje dogodke vabi lobista Boža Dimnika

Monika Weiss

Da so stranke slovenske skrajne desnice in desnice povezane s kapitalom, ki poskuša služiti z zdravstvenim zavarovanjem, dobavo medicinskih pripomočkov in zdravil ter tudi z izvajanjem zdravstvenih storitev, se je doslej že večkrat pokazalo. Že nekajkrat je bila objavljena fotografija iz leta 2016, na kateri Janša in eden največjih lobistov, in prek hčere dobaviteljev v zdravstvu, Božo Dimnik počitniško zleknjena sedita na kavču na jahti podjetnika, drugega dolgoletnega dobavitelja v zdravstvu, Andreja Marčiča; Janša s televizijskim daljincem v roki, Dimnik pa ob njem s časopisom. Od letos je razkrito tudi, da je zasebna zdravstvena zavarovalnica Vzajemna prek različnih obvodov financirala Novo Slovenijo. Portal Necenzurirano je to sredo opozoril na fotografije in videe, ki razkrivajo, da je Božo Dimnik dobrodošel tudi pri Anžetu Logarju.

Posnetki, ki jih je junija lani posnel in objavil novinar Vladimir Vodušek, kažejo Dimnika na dogodku, s katerim je Logar obeležil drugo obletnico ustanovitve Platforme sodelovanja. Na njem so bili le povabljeni gostje.

Namerno zavajanje

Čigava je spletna stran »www. cakalnedobe.si«, ki ne navaja uradnih čakalnih dob

Monika Weiss

Ko v spletni brskalnik vpišete »čakalne dobe«, sta pri vrhu dva zadetka: Čakalne dobe – eZdravje s spletnim naslovom cakalnedobe.ezdrav.si in Čakalne dobe: Najhitrejša pot do zdravja s spletnim naslovom www.cakalnedobe.si. Uradna spletna stran s podatki o čakalnih dobah, ki jih sporočajo izvajalci zdravstvene dejavnosti v nacionalni sistem, je seveda prva, ki omenja eZdravje. A kdo ljudi mami in mede s skoraj identičnim spletnim naslovom?

Kdo upravlja stran www.cakalnedobe.si, ni navedeno transparentno in vidno, celo v zavihku »O portalu« ni omenjena nobena ustanova, podjetje ali oseba. »Glavni namen portala Čakalne dobe je, da pomagamo ljudem do boljšega zdravja. Na enem mestu hitro in pregledno prikazujemo informacije o čakalnih dobah za zdravstvene storitve po vsej Sloveniji. Pri tem kot edini zagotavljamo podatke tako za javne kot tudi zasebne izvajalce zdravstvenih storitev,« je zapisano.

Šele iz dveh zavihkov na dnu spletne strani izvemo, da je upravljavec portala, pristojen tudi za zbrane osebne podatke, podjetje Medifit, d. o. o. Gre za IT-podjetje, ki sta ga v letu 2018 ustanovili zavarovalnica Adriatic Slovenica in programerska družba SRC 116, danes pa so njegovi družbeniki ob SRC 116 in zavarovalnici Generali, ki je nasledila Adriatica Slovenico, še veletrgovec z zdravili Salus, zdravstvena zavarovalnica Vzajemna in Tim Medifit, katerega obvladujoči lastnik je Anže Polanec, direktor Medifita. Medifit močno povečuje prihodke, med letoma 2021 in 2024 jih je podvojil z 0,64 na 1,45 milijona evrov. Na omrežju LinkedIn se Medifit predstavlja kot »ozvočevalec« izvajalcev zdravstvenih storitev v zasebnem zdravstvu, Polanec pa piše, da »Medifit sodeluje z več kot 10 zavarovalnicami in podpira več kot 500 podjetij, s čimer omogoča nemoten dostop do zdravstvenega varstva za sto tisoče ljudi«.

Stran www.cakalnedobe.si si očitno prizadeva, da bi ljudi usmerila k samoplačniškim storitvam, kar je potrdil tudi naš poskus. V torek ob 19.30 smo na portalu www.cakalnedobe.si poizvedovali za storitev prvega ortopedskega pregleda. Dobili smo seznam petih, posebej izpostavljenih in z zvezdico označenih »Priporočenih izvajalcev«, pod njimi pa se je zvrstilo še okrog 30 drugih izvajalcev, med njimi tudi nekaj javnih ustanov in koncesionarjev. V peterici samoplačniških ponudnikov so ljubljanska Ambulanta Zdravje, Dvorec Lanovž – zasebni izvajalec storitev iz Celja, mariborski Kirurški center Zdrav splet, krški Aristotel in ljubljanski Ternas. Preverili smo Ambulanto Zdravje in dobili možnost pregleda v Ljubljani čez dva dni, kjer bi za 15-minutni pregled plačali 90 evrov. V krškem Aristotelu bi lahko pregled opravili že naslednji dan, za 15 minut pa bi plačali 80 evrov. Pri preostalih izvajalcih so oznake različne, tako rekoč vsi pregled ponujajo samoplačniško, 17 jih ima poseben gumb »Zanima me« za neposredno oddajo povpraševanja za samoplačniško storitev. Le pri štirih izvajalcih je bila označena možnost pregleda z napotnico, pri njih pa so navedene tudi čakalne dobe za različne stopnje nujnosti. Ti podatki naj bi bili vzeti z uradnega portala eZdravje, referirajo pa se, kar je nenavadno, na izbrane datume v preteklosti, celo v letu 2024. Med četverico je recimo ljubljanska ambulanta Orto-Ped, kjer so navedene čakalne dobe za prvi ortopedski pregled z napotnico pod »redno« 66 dni, pod »hitro« 40 dni in »zelo hitro« 19 dni. Pa so trenutne čakalne dobe tam res take? Niso. Po torkovih podatkih uradnega portala za čakalne dobe eZdravje je v omenjeni ambulanti čakalna doba z napotnico pod »redno« 41 dni, pod »hitro« 19 dni in »zelo hitro« sedem dni.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) uporabnikom svetujejo, da naj seveda uporabljajo uradno spletno stran cakalnedobe.ezdrav.si, kjer so prikazani prvi prosti termini za vrste zdravstvenih storitev, kot jih sporočajo izvajalci zdravstvene dejavnosti na specialistični ravni. Poročanje v nacionalni sistem je zanje obvezno, sami so odgovorni za točnost podatkov. Domeno ezdrav.si je sicer že v obdobju 2008–2015 zagotovilo ministrstvo za zdravje, ki je takrat vodilo projekt eZdravja (od decembra 2015 je naNIJZ). Stran www.cakalnedobe.si torej ni povezana z eZdravjem: »Domnevamo, da ima za objavo podatkov sklenjene dogovore s posameznimi izvajalci.«