V središču / Spet privatizacija zdravstva

Vlada Roberta Goloba je s kopico zakonskih sprememb poskušala okrepiti javno zdravstvo, med drugim tako, da je tam zaposlene spodbujala k delovanju znotraj sistema. Hkrati je postavila več ovir, da zdravniki in drugi zdravstveni delavci ne bi uhajali k zasebnikom. Nova desna koalicija v nastajanju želi te spremembe sedaj z interventnim zakonom spremeniti – večinoma z metodo črtanja členov in spreobračanja formulacij. Iz njihovega predloga je vidno, da bodo poskušali z javnim denarjem spodbujati zdravnike, naj delajo kot zasebniki. In pri zasebnikih, torej v podjetjih. Naj zgolj mimogrede omenimo, da so nekatera taka podjetja tako ali drugače povezana s političnimi strankami – predlagateljicami. Zavarovalnica Vzajemna, ki je lastnica več zasebnih zdravstvenih podjetij v Sloveniji, je na primer prek obvodnih pravnih oseb financirala Novo Slovenijo.

Direktorji javnih zdravstvenih zavodov in predstojniki oddelkov zaradi nasprotja interesov zdaj ne smejo hkrati opravljati zasebne zdravstvene dejavnosti ali delati pri koncesionarju. Logika je bila preprosta: nekdo z dvojno prakso ne more hkrati drugemu zdravniku nepristransko dajati soglasja za delo drugje. Nova koalicija želi to prepoved odpraviti. Direktorjem bi ponovno dovolila delo pri zasebnikih ali koncesionarjih. In ne samo to, delo pri zasebnikih želijo avtomatizirati. Doslej je veljalo, da mora zdravnik za delo drugje pridobiti soglasje, in če se predstojnik v 30 dneh ne odzove, to pomeni, da soglasja ni. Po novem bi veljalo obratno: ob morebitnem molku velja, da je soglasje podano.

Da javnim zavodom ne bi bilo treba zdravnikov iskati na trgu, je prejšnja vlada zasnovala sistem, v katerem bi se javni zavodi med seboj povezovali in si zaposlene posojali – v skupnostih zavodov, s pogodbenim sodelovanjem in z omejitvami plačil v skladu s ceniki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Desni trojček predlaga črtanje vseh teh določb. S tem ne bi bilo več pravne podlage za medsebojno povezovanje, evidenc o sklenjenih pogodbah in cenovnih omejitev, ki so preprečevale, da bi en javni zavod drugemu za istovrstne storitve plačal več, kot bi zanje dobil od ZZZS. S tem bi seveda narasle tudi potrebe po zasebnikih.

Hkrati želijo v novi koaliciji črtati določbe, ki so koncesionarjem zapovedovale, da morajo koncesijski program – financiran iz obveznega zdravstvenega zavarovanja – izvajati izključno z lastnimi zaposlenimi. Sedanja ureditev izrecno prepoveduje sklepanje podjemnih pogodb z zdravstvenimi delavci, ki poslujejo kot samostojni podjetniki. Po novem bi lahko koncesionarji sklepali pogodbe s komerkoli, kar pomeni, da bi lahko širili program z zdravniki, zaposlenimi v javnih zavodih. Spomnimo, da so koncesionarji v preteklosti tako širili zlasti tržni program, in ker so pri tem javne zdravnike bolje plačevali, so se tudi družinski zdravniki zato raje zaposlovali pri zasebnikih, kjer so za isti denar delali manj.

Predlagane spremembe bistveno rahljajo tudi pogoje za delo zdravnikov zunaj matičnega javnega zavoda. Po sedanji ureditvi lahko zdravstveni delavec iz javnega zavoda dela le v mreži javne zdravstvene službe, tržno dejavnost pa opravlja le pri svojem delodajalcu. Soglasje je vezano na vrsto pogojev: zdravnik ne sme zavračati akcijskega programa za odpravo čakalnih dob, ne sme odklanjati mentorstva, usposabljanja in sodelovanja v raziskavah, pred izdajo soglasja pa mora delodajalec tri mesece meriti njegovo dnevno delovno obremenitev. Vsega tega po predlogu ne bi bilo več. Zdravniki bi po novem lahko delali kjerkoli – tudi v tržni dejavnosti pri zasebnikih –, z manj pogoji in brez posebnega nadzora. Javnim zavodom po novem tudi ne bi bilo treba delati analiz delovne obremenitve kot pogoja za izdajo soglasja.

Vse to so seveda dejansko zahteve, ki jih je dolga leta postavljal zdravniški sindikat Fides.