Plošča / Drake: ICEMAN

+ +

Predlani sta Drake in Kendrick Lamar zanetila najbolj pozornost zbujajoč raperski beef tega stoletja, torej serijo diss komadov, v katerih sta z verzi skušala drug drugega javno sesuti in osramotiti. Suvereno zmago v tej medijsko široko spremljani zdrahi je z viralnim hitom Not Like Us zakoličil Kendrick Lamar, ki je kanadskega tekmeca med drugim obtožil pedofilije. Drake poraza ni dobro prenesel: proti založbi Universal Music Group je vložil tožbo zaradi klevetanja in blatenja dobrega imena. Ne le da je sodno bitko izgubil, izgubil je tudi precej spoštovanja občinstva. Raperski beefi se namreč rešujejo v studiu, ne na sodišču.

Poraženec je nato poniknil iz javnosti in skoraj dve leti pripravljal veliko vrnitev.

Poleg napovedane plošče ICEMAN je isti dan izdal še dva albuma presenečenja, HABIBTI in MAID OF HONOUR. Izdaja treh albumov na isti dan se zdi kot trženjska strategija za privabljanje pozornosti medijev, saj je že recenzirani ICEMAN tako natrpan z odvečnim polnilom, da spremljevalni plošči verjetno nista vredni dodatne pozornosti.

Zadeva se začne zavajajoče obetavno: uvodni manifest Make Them Cry je zrela zgodba o staranju, čustveni inteligenci, duševnem zdravju in družini, pri čemer so nekateri verzi iznajdljivi, dokaj pomenljivi, celo simpatični. A Drake, ki že dolgo ni ravno na ustvarjalnem vrhuncu v karieri, nas nato začne dolgočasiti z dobro uro trajajočo zgodbo o svojem trenutnem počutju, o pravih prijateljih in pravih fenih, o lažnih prijateljih in lažnih fenih. Pravzaprav raje niti ne odpira starih ran, ki jih je dobil v preteklih beefih, temveč se namesto tega z jamrajočimi pripovedmi postavlja v vlogo žrtve. Ko pa se poskusi bahati, pri čemer se navadno ponaša z luksuznim življenjskim slogom, mu to spodleti, kar med drugim dokaže absurdna besedna igra v verzu »I’m grater than everybody like some shredded cheese«.

A še zdaleč ne zmotijo zgolj nepremišljena besedila in odločno prenapihnjena dolžina plošče. Izjemno slab vtis naredi tudi produkcija: beati so brez izjeme medli, noben komad ne izstopa posebej in težko je ugotoviti, kateri so mišljeni kot hiti. Produkcija dno doseže s komadom Janice STFU, v katerem je nerodno semplana Lykke Li, izstopa pa tudi komad Ran To Atlanta, ki ga ne uspe rešiti niti Futurju. Drake kljub porazu še vedno počiva na lovorikah in živi od stare slave, saj se brez izjeme oklepa ustaljenih, prežvečenih formul, ki so mu zagotovile status enega od najbolj poslušanih izvajalcev pretočne dobe. Njegov poskus vrnitve se zdi kot zbirka zadnjih izdihljajev ustvarjalno izpraznjenega izvajalca, popolnoma ujetega v svoj kalup.