Odrešeniki

"... v rastoči tesnobi pred globalizacijo, ki nam utegne vzeti ne samo dušo, ampak tudi ime, se lahko vprašamo: katera duhovna sila na Slovenskem naj bolj prispeva k trdnosti in kohezivnosti narodne zavesti kot katoliška Cerkev? Morda Žižkova filozofija? Brez Cerkve smo nagi na čistini, v prepihu angleščine in multinacionalk."

Alojz Rebula v Družini

Kako umirjeno je škofovska konferenca letos nastopila s tradicionalnim sporočilom volilkam in volilcem! Zadnji dnevi pred volitvami so bili drugačni. Predvsem na "terenu". Novost pa je predstavil apostolski nuncij, ki je kritično spregovoril o nacionalni TV in tisku. Predvsem o enem "od slovenskih tednikov" in o odklonilnem odnosu nacionalke do verskih vsebin. Pomilovanja vredno, je dejal vatikanski veleposlanik.

Odnos javnosti do verskih vsebin je problem, s katerim se del rimskokatoliške cerkve, ki je poslanstvo - biti edini pravi odrešenik - vzel skrajno zares, ukvarja že dolgo. Rimskokatoliška cerkev mora, da bi to postala, po prepričanju cerkvene hierarhije očitno imeti (tudi v Sloveniji) ustrezen vpliv na vzvode oblasti. Tega naj bi ji ob bankah, dokončanju denacionalizacije, "prevzemu" enega od centralnih dnevnikov, "discipliniranju" nacionalke in seveda s sklenitvijo "vatikanskega sporazuma" zagotovili predvsem spremenjeni šolski programi. In potem ko bi cerkev te cilje dosegla? Bi se potem "depolitizirala"? No, ostala naj bi, kot pravijo,vsaj nekakšna protiutež globalizaciji ter, paradoksalno, kot del globalne moralne in dobrodelne verske inštitucije krepila trdnost in kohezivnost narodne zavesti. Do takrat pa naj bi bil (kulturni) boj neizprosen. Ali res? So "proticerkveni" elementi res tako zelo močni? Stvari so seveda nekoliko drugačne. To, da je diplomatski predstavnik tuje države kritiziral politiko nacionalne televizije v predvolilnem tednu, je ostalo skoraj neopaženo. Politično problematiziranje takšnih potez cerkve je tema, ki postaja vedno manj "politično korektna". Za del cerkve in političnih strank pa je že misel na kakršno koli cerkveno zmoto velika herezija.

Sicer pa ima cerkev tako ali tako vedno prav - tudi kot globalizacijska sila, ki ščiti nebogljeno ljudstvo pred viharjem globalizacije. In kdo je za rimsko katoliško cerkev tisti globalizacijski hudič? IMF in Svetovna banka? Je rimskokatoliška cerkev samo drugi obraz anarhističnih demonstracij v Pragi? Čeprav so v zadnjem desetletju nekateri člani rimskokatoliške cerkve v vojnah v Afriki in na Balkanu odigrali vlogo enega od pomembnejših generatorjev medetničnega nasilja, je "politično korektna" (tudi cerkvena) medijska podoba drugje. V prikazovanju tretjega sveta kot pekla na zemlji, ki ga lahko reši le dobrodelnost, na primer tista matere Tereze. Ideološka pridobitev takšnega pogleda, kot pravi Slavoj Žižek, je dvojna "... s tem, ko revnim in na smrt bolnim predlaga, da iščejo odrešitev v samem svojem trpljenju, jih mati Tereza odvrača od tega, da bi se spraševali po vzrokih svojega težavnega položaja, tj. od tega, da bi svoj položaj politizirali, hkrati pa bogatim na Zahodu ponuja možnost nekakšnega nadomestnega zveličanja, ko finančno podpirajo dobrodelno dejavnost ...".

Najbrž je lahko razumeti, da je za del cerkve Žižek, "ideolog LDS", skoraj simbol satana. Še sploh ker v Sloveniji "takšni" pogledi, kljub jasnemu trendu vedno večje "politične korektnosti", niso ravno marginalni. Ali ne govori o tem že to, da sklicevanje na boga ob raznih slovesnih prisegah, ki je drugod tako običajno, v Sloveniji ni ravno vsakdanja navada? Zdi se, da je zato bojevitost gorečih rimskih katolikov samo še večja. Retorično vprašanje Slavoja Žižka: "..., ali ni ta potreba, da bi našli nekoga drugega, ki 'resnično verjame', tudi vzrok naše potrebe po tem, da Drugega ožigosamo kot (religioznega ali etničnega) 'fundamentalista'", v tem primeru verjetno velja tako za verno kot za ateistično stran. A kljub temu si je težko predstavljati, da se bo to kmalu spremenilo. Vzpostavitev prevlade cerkve kot duhovne sile "naroda" bo, kot je videti še nekaj časa, ena glavnih prioritet "pomladnih politikov". To pa najverjetneje vodi v začaran krog "spopadov", ki se bodo, glede na to, da bo v naslednjem mandatu vladala še bolj LDS-ovska koalicija od prejšnjih, najverjetneje še stopnjevali. Ali pa bodo zmagovalci zmogli toliko modrosti, da bodo svojo dokaj prepričljivo premoč uporabili kot argument za še "sprejemljivo" popustljivost?

Šele potem bi rezultati volitev lahko morda pomenili tudi obet, da bo slovenska rimskokatoliška cerkev spremenila svoj pristop do politike. V vsakem primeru pa bo najbrž morala - kljub temu da je poraz njenih favoritov prej predvsem posledica množice nerazsodnih potez zadnje vladne ekipe - sama pri sebi premisliti, v kolikšni meri je "pomladnikom" pomagala do njihovega "uspeha" tudi s svojo politiko.