Udbovske sence

Izšla je knjiga Dušana S. Lajovca. S prilogo, seznamom sodelavcev Udbe. Gre za prečiščeno različico seznamov, ki so bili objavljeni na spletu in so Slovenijo razburjali pred nekaj meseci. Zgodba, ki jo pripoveduje avtor, ni nova, z izjemo nekaterih podrobnosti. Njena nedvomna ambicija pa je, da bi kljub temu posegla v prihodnje politično dogajanje.

Lajovcu naj bi bil škatlo z mikrofilmi izročil junija 1991 Jože Malnar, uslužbenec "tajne službe". Dan pred razglasitvijo državnosti. Čeprav Lajovic ni vedel, za kaj gre, je nameraval o tem obvestiti notranjega ministra Igorja Bavčarja, a na proslavi seveda ni bilo časa. Naslednji dan se je začela vojna. V soboto je škatlo s filmi izročil prijatelju, ki je odhajal v ZDA. Ta mu je jeseni istega leta telefoniral in mu povedal, da so na filmih nekakšni seznami. Filme je kakšno leto kasneje v Avstraliji dal v "ekspertno analizo, ki je ugotovila, da so stari približno deset let in da vsi izvirajo iz iste serije". V naslednjih dveh letih je Lajovcu, kot pravi, uspelo razvozlati šifre udbovske evidence. Nato je čakal. Bo država odprla arhive Udbe in naložila posebnim institucijam, naj raziščejo njeno delovanje? Ker se to ni zgodilo, je počakal še toliko, da sta minila referenduma o vstopu Slovenije v EU in Nato. Potem je evidenco objavil na internetu. V celoti. Sedaj jo imamo še v knjižni obliki. Kar je seveda precej drugače. Ne le zato, ker je bilo prebiranje evidence na spletu preveč zamudno in včasih skoraj nemogoče početje. Knjiga prinaša tudi interpretacijo. Šele sedaj se politični projekt objave zares izpolnjuje. Poseben zasuk zgodbi daje razlika med imeni, ki so se, pod včasih zelo nepreglednimi šiframi, pojavila na spletni strani udba.net, in tistimi, ki so se znašla v knjigi. Razlike niso zanemarljive. Nasprotno, so pomenljive. Posebej, ker Lajovčeva interpretacija, ki je hkrati tudi kleno "pomladna", predpostavlja, da Slovenijo pravzaprav še vedno vodi Udba.

V knjigi se je več kot očitno znašla samo udbovska smetana. Izvleček iz celotne evidence. Elita? Nekaj več kot 10.000 imen v nasprotju s skoraj milijonom tistih, ki se lahko še vedno poiščejo na internetu. Vendar med njimi začuda ni veliko znanih imen. Pravzaprav so ta redka. Celo precej redkejša kot na integralnem seznamu. To, da naj bi bil šef tajne komunistične politične policije Milan Kučan, ni nova trditev. A njega kot prvega na seznamu seveda ni. Sta pa zato mesto v knjigi našla dva druga pomembna politika. Predsednik države dr. Janez Drnovšek in član iste stranke, sicer pomemben menedžer Igor Bavčar. Lajovic razlaga, da pod številkami, ki jih najdemo ob imenih Drnovška in Bavčarja, v evidenci nastopajo registrirani sodelavci Udbe, ki so: "... vedeli za svoj status ..." Kar je v resnici nerodno, in čeprav sta predsednik in direktor Istrabenza vse skupaj že kategorično zanikala, zoprnost očitno ne bo kar izpuhtela. Tako kot je, kot kaže, vsaj delno izpuhtela za tiste, ki so na "pravi" politični strani. V knjigi namreč ni imen, kot so dr. Miha Brejc, Barbara Brezigar, Lojze Peterle ... Pravzaprav ni nikogar, ki je že dokazal, da je "pomladnik" od nog do glave. "Pomladniki" lahko tako ponosno pričakujejo predvolilni boj. V nasprotju z LDS in Združeno listo, ki sta tako ali tako samo stranki v službi Udbe. Tako rekoč nepomembni urejevalki in izvrševalki politike, ki jo določa "veliki" Milan Kučan. Šef, ki naj bi bil tudi svojo mednarodno dejavnost v okviru tako imenovane Blejske mreže, delno financiral iz nekakšnih "Mačkovih fondov". Lajovic sicer pravi, da za kaj takega nima dokazov, vendar v to trdno verjame.

In Janez Janša? Prijateljeva knjiga mu je gotovo zelo všeč. Lajovic dela Dobro. Tudi če seznam ni povsem avtentičen. Ali če je nekoliko editiran. Obtesan. Kaj bi to proti enostavnemu argumentu, ki ga ponuja objava; da bi bila že leta 1991 potrebna razkritje vseh udbovskih dosjejev in obravnava njihove vsebine. Potem vsaj ne bi bilo takšnih publikacij. Potrebna pa ne bi bila le zgodovinska obravnava, ampak tudi politična, ki bi morala pripeljati do lustracije. Do preprečitve političnega delovanja Milanu Kučanu, dr. Janezu Drnovšku, Igorju Bavčarju in še nekaterim. Politična slika Slovenije bi bila potem drugačna. Tako zelo drugačna. Si jo po desetih letih sploh lahko predstavljamo? Imeli bi "pravo" demokracijo. Medije, ki bi bili uravnoteženi, predvsem pa ne bi preveč grdo pisali o vodilnih "pomladnih" politikih. Tako nekako kot tega ne počnejo tisti, ki so že sedaj "pravi" in v katerih nekateri nikoli ne nastopajo v nesimpatičnih okoliščinah. Gospodarstvo bi cvetelo. Stari "udbovski" direktorji bi bili ukinjeni. Tuj kapital bi se zlival prek meja, vendar ne tako, da bi ogrožal nacionalno samobitnost. Mladi direktorji bi hitro prodirali na Zahod. Balkan bi bil pozabljen. Slovenija bi bila še veliko tesnejša zaveznica ZDA in cerkev, predvsem rimskokatoliška, bi bila spoštovana. Njene zahteve in želje pa dobronamerno upoštevane. Ne bi bilo niti homoseksualnih porok niti dekriminalizirane prostitucije. Pa tudi korupcije ne. Morda bi kakšno podjetje zaslužilo z računalniškimi posli s kakšnim ministrstvom, ampak to bi bili vsaj naši. In šolski učbeniki bi bili seveda zastonj.

Vse brez dvoma še vedno ni izgubljeno. Ponovna priložnost bo že na prihodnjih volitvah. Tudi ob zmagi "pomladi" v Sloveniji sicer ne bo ravno tako, kot bi bilo, če bi lustracijo izpeljali že pred desetimi leti. Čas pač teče. A vendarle. Isto ostaja vsaj to, da je alternativa "udbovskim politikom" predvsem Janez Janša.