Pred brodolomom?

Prva osebna: klientelizem
Druga osebna: dolgovi
Tretja osebna: ignoranca slovenskega delavca
Četrta osebna: afere
Peta osebna: izbrisani
Janšev seznam “osebnih napak” LDS

Zimske počitnice so prinesle nekaj odmora v slovensko politično dogajanje. Novica tedna pa je bila vendarle politična. Čeprav je prišla šele v petek. S politbarometrom, ki je pokazal, da se padanje ratinga LDS nadaljuje in da je SDS ponovno doživela rast, sicer majhno, a vendarle. Stranki sta sedaj skoraj enako popularni.

Januarski politbarometer je povzročil med političnimi strankami manjši šok. Po dolgotrajnem obdobju dokaj stabilnih razmerij javnomnenjskih ratingov političnih strank smo doživeli opazen premik. Padec LDS in rast SDS. Februarsko raziskavo priljubljenosti so vsi pričakovali s strahom. Najverjetneje tudi Janez Janša, čeprav je “Toševo javno mnenje” vedno zaničeval. Potrdila ali zavrnila naj bi namreč teorijo o trendu. Vprašanje je bilo jasno. Ali bo SDS uspelo zavarovati oziroma zadržati število točk na lestvici popularnosti in ali se bo zdrs LDS nadaljeval? Sedaj so rezultati tu. Ali so tudi tokrat plod zarote? In če, čigave? Logična izpeljava Janeza Janše bi pravzaprav morala biti, da za vsem skupaj stoji Milan Kučan, ki tako pripravlja teren za svojo stanko. Mnogi si to gotovo želijo. A ne glede na to, za javnomnenjske raziskave v Sloveniji je vendarle mogoče trditi, da so v zadnjih letih dovolj natančno napovedovale gibanja v razpoloženju javnosti. Zato je, ker o Kučanovi stranki za zdaj ni ne duha ne sluha, precej bolj primerno vprašanje, kaj žene volilke in volilce LDS med neopredeljene in zakaj pridobiva SDS.

Janševe "osebne napake" LDS, ki jih je naštel na shodu SDS, imajo večinoma seveda realno podlago. Zadolženost, o kateri govori Janša, je sicer precej relativna stvar in pretežno nerazumljiva širšemu občinstvu. Finančni minister pa se zdi še najmočnejši vladni adut. Težave delavk in delavcev so precej bolj otipljive. Še posebej v panogah, kjer odpuščanje pred vstopom v Evropsko unijo ves čas visi v zraku. Podobno je s tako imenovanim klientelizmom oziroma kadrovskimi zadevami, ki so pogosto vsaj netransparentne, kot pri odstavljanju direktorja Telekoma, in seveda z izjemnimi plačami uslužbencev v podjetjih ter ustanovah v državni lasti, kakršno je na primer prejemala direktorica psihiatrične klinike. Še bolj neprijetne so afere. Vlada se je očitno odločila, da se bo lotevala njihovih posledic z nekakšnimi revizijami, ki pa nimajo jasno predvidljivih posledic in so videti samo način, kako vse skupaj čim bolj elegantno pozabiti. Pri Viatorjevem & Vektorjevem "diskontnem" nakupu edinega "živega" dela slovenske vojaške industrije ji je to zaradi zapletenosti zgodbe in tudi zato, ker opozicije afera nikoli ni zanimala, kot kaže, za zdaj uspelo.

Paradoks je, da LDS bolj škodujejo afere, s katerimi ima vlada na prvi pogled malo opraviti.

Z afero Orion denimo. Orion je razumljiv vsem, vsaj na ravni, da gre za "oderuhe", ki služijo ogromne količine denarja s posojili z visokimi obrestmi. K tovrstnim posojilodajalcem se zatekajo tisti, ki v bankah ne morejo dobiti posojil in jim je kot možnost na razpolago le še mafija. A vlada od Oriona le ni tako zelo oddaljena. Težava je seveda v nadzoru. Nadzor je stvar vlade. Vlada pa je stvar LDS. In LDS je imela nekoč Orionova lizinška avtomobila. Povezava med LDS in "oderuhi" je tako vzpostavljena. Tudi če bi se izkazala za nepomembno. Avtomobili na lizing niso kar tako. V Sloveniji imajo ljudje za avtomobile še kako izostren občutek. Premier je temu ustrezno, čeprav je bil na počitnicah, pokazal zanimanje za Orion. Vlada bo zadevo menda natančno preučila. In kdo bi lahko bil "odgovoren"? Urad za potrošnike, policija, tožilstvo, Banka Slovenije, zakonodajalec ...? Vsi in nihče. Bodo nazadnje poslovanje "Orionov" prepovedali? V interesu deprivilegiranih. Žrtev novih časov. A Orion je samo ena od afer, ki proizvajajo vedno nove žrtve kapitalizma. Za vse pa je v očeh prevladujočega javnega mnenja seveda odgovorna vlada.

Vendar je, kljub vsem sedimentom, ki so jih v zavesti javnosti zapustile afere, vedno bolj jasno, da so za ratinge LDS vendarle najusodnejši izbrisani. Njena "peta osebna napaka". Tisti, ki smo bili še do pred kratkim prepričani, da se to ne more zgoditi in da bodo pri odločanju volilk in volilcev pomembnejši drugi elementi, smo se očitno zmotili. Neodločnost, nesposobnost menedžiranja situacije, zapletanje v kompromise, kjer ne bi bilo treba in kjer je to nesprejemljivo, ujetost v obrambo pred napadi opozicije ... Igranje na terenu opozicije, brez driblinga, dobrih podaj, kaj šele zadetkov. Vse to seveda ne more zbujati zaupanja. Sploh pa, čemu vse to, zaradi nekakšnih "južnjakov", ki motijo slovensko idilo. Tudi mediji so ob vprašanju izbrisanih stali pretežno na Janševi strani. Namesto tragičnih zgodb izbrisanih so bile na dnevnem redu debate o denarju. "Ratingi" TVS, po katerih je pojavljanje SDS v informativnih oddajah na nacionalni televiziji daleč najbolj intenzivno, kažejo na tudi siceršnje medijsko "uravnoteženje". Ob izbrisanih je Janez Janša ponovno zrasel. Pravzaprav bolj kot kadarkoli. Spet je vodja. Tisti, ki ve o izbrisu vse in ga ni mogoče pretentati. In glede izbrisanih se z njim vsekakor strinja kar precej ljudi.

Izbrisani so politični problem, ki ga vlada ne zna rešiti, in ne problem, ki ga, če bi bila opozicija sposobna evropskega razumevanja človekovih pravic, sploh ne bi bilo. Ksenofobija? Šovinizem? Kulturološki rasizem? Odmev strasti osamosvojitve? Refleks nacionalizma v času vstopanja v Evropo? Simptom strahu pred novim odpiranjem, ki ga nacija kompenzira s prezirom do namišljenega sovražnika? Ko prihaja močnejši, hitro udari šibkejšega, da boš videti močnejši. Refleksija pride pozneje.