Avantgardno v nove čase

"Ti otroci socializma so postali dediči nečesa, ne da bi se tega zavedali."
Tine Hribar, na TVS, 28. 12. 2005

Po Sloveniji so nove hiše, nova podjetja, še stara delujejo večinoma spodobno. Celo tista v državni lasti. Za zdaj tudi kljub zamenjavam. Stvar je dobro uspela. Osamosvojitev namreč. Niti dvanajst let na petdeset let podlage ni spodneslo relativne blaginje. Statistične blaginje. Nasprotno, iz perspektive enoletne vladavine desne vladne koalicije je razvoj, ki ni vezan samo na zamenjavo oblasti, očiten.

Finančni minister dr. Andrej Bajuk je dobil priznanje ugledne evropske revije. Evropski finančnik leta. Priznanje, za katero je dejal, da pripada vsem njegovim sodelavcem in vsej vladi. Prejšnjih vlad in finančnih ministrov seveda ni omenjal. Sedaj, ko so na čelu vlade pravi osvoboditelji, tisti, ki zase mislijo, da so tako rekoč lastnoročno prisilili zgodovino v premike in jih inicirali, gredo v državi stvari počasi, a vztrajno na bolje. Razvoj je postal tako rekoč nekaj samoumevnega. Vendar se kljub temu menda parktično vsi strinjajo, da so reforme potrebne. Pravzaprav nujne. Kakršnekoli barve vlada bi jih morala izpeljati. Če bi si le upala. Glasovi, da so že v osnovi zgrešene, da je že sam pristop napačen, so izjeme. V političnem prostoru jih praktično sploh ni slišati. Spreminjanje tako ali tako traja ves čas. Le kdo bi mu nasprotoval. Ampak! Reforme so vendarle več kot samo to, to vedo vsi. So poskus radikalnega hitrega zasuka družbe. Na bolje. Takšne so vsaj želje.

Zakaj je dr. Bajuk nagrado iz Velike Britanije sploh dobil? Ker so slovenske finance zgledne. In gotovo tudi kot spodbudo napovedanim reformam. Neoliberalizem ima v Evropi veliko privržencev. Z reformami slovenska desnica postaja prava slovenska verzija evropske desnice. Nič socialdemokratskega ni v spremembah, ki jih bo vodila nekdanja socialdemokratska stranka. Koketiranje z rimskokatoliško cerkvijo, obljube nižjih davkov za bogate, konservativni pogled na družbo in izpostavljanje nacionalnega. Pravzaprav ima slovenska desnica težave zgolj s slednjim. Liberalne reforme namreč težko hodijo z roko v roki z nacionalnimi sentimenti. Na koncu vsi razumniki brez izjeme govorijo o tem, da ne bi smeli izgubiti nadzora nad slovenskim gospodarstvom. Desnica in liberalci niso ravno vedno enotni. A skupnega modusa vivendi med njimi v evropski tradiciji nikoli ni bilo težko najti. Reforme pa so vedno priročne tudi za to, da se o njih dogovarja, da se obrusijo ter otopijo.

Nekateri na desni reforme tako že minimizirajo. Včasih so reducirane samo še na nekakšen načrt civilne družbe, ki ga je vlada sprejela, ker je bil pač na voljo in ker je v osnovi sicer kar dober. Dobra vlada konec koncev ne bi mogla narediti nič drugega. Posebej tako revolucionarna, kot je slovenska. Sicer pa, ali ni že pred volitvami napovedovala, v katero smer hoče iti? Tako da njeni nameni nikakor ne morejo biti presenečenje. Koalicijske stranke so vedele, v kakšno vlado vstopajo, in tudi simpatizerji so vedeli, s čim simpatizirajo. Ideološko lepilo, ki drži skupaj vladne stranke in njihove volilke in volilce, z izjemo Desusa, je vsekakor izjemno močno. Mnogi verjamejo, da je vse mogoče izboljšati in da so posledice enopartijske vladavine še vse preveč vidne. Slovenija se v očeh desnice še vedno ni povsem izvila iz krempljev komunizma. In premieru, kljub zadržanosti dela desnice do neoliberalnih pristopov, zaveznikov ne manjka. Konec koncev ustvarja novo elito. Svojo elito.

Argumenti o ostankih komunizma so zgovorni. Gospodarstvo je v Sloveniji še vedno v veliki meri v državnih rokah in bogatih, uspešnih, inovativnih podjetnic ali podjetnikov je menda razmeroma malo. Blaginja tudi za bolj nepremožne sloje vsekakor ni primerljiva z najrazvitejšimi v Evropi. Kljub temu da ljudstvo ne čuti pretirane potrebe po reformah, so te na prvi pogled veliki večini gotovo kar simpatične. Takole, ko si predstavljajo nekaj novega. Nekaj hudo lepega. Veličastnega. Slavnega. Skoraj kot kakšno fuzbalsko tekmo slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu. Ali zmago na Evroviziji. Ampak za zmago so vedno potrebne žrtve. Sindikati so pač sindikati bivše komunistične oblasti, kar naj bi bilo dovolj za diskreditacijo. Delavke in delavci naj si kar najdejo druge. Sicer pa so ključi pravih sprememb tako ali tako drugje. Na univerzah, v pravosodju ter v medijih. Predvsem na Delu in RTVS. Tam, kjer tudi po letu nove oblasti še vladajo otroci socializma.

Otroci socializma morajo oditi. Oni so dediči. Nedolžni, a vendarle krivi. Zreli za prevzgojo. Čeprav nikoli niso bili komunisti, so dediči komunizma. Oni so antipod razumnikov, ki so bili partijci, a so se uprli. Otroci socializma so mladokomunisti, iz katerih bo šele po katarzi lahko nastala nova levica. In kaj ima vse to opraviti s sproščenostjo, prostostjo duha? Libertarnostjo? Laičnostjo? Nič. A avantgarda že ve, kaj dela. Vedno je.