Samo brez panike

"Če bi kaj takega storila Slovenija, bi se naša vlada zagotovo odzvala drugače, ne tako umirjeno in vljudno, kot to počnejo vaši ministri."
Roberto Marin, župan Gradeža, v oddaji Il Misfatto (TV Koper Capodistria)

Projekta terminalov v Tržaškem zalivu se nadaljujeta. Nadaljuje se tudi precej vztrajna ignoranca Italije do vprašanj in pobud slovenskega ministra za okolje. Zato se je začelo javno odzivati še slovensko zunanje ministrstvo. Slovenska vlada je italijanski v zvezi z nekomunikacijo med vladama poslala noto, čeprav zunanji minister nikakor ni vznemirjen.

Pred mesecem je dr. Dimitrij Rupel izjavil: "Jaz bi želel, da ne bi vedno poskočili, ko gre za stvari, ki se nazadnje uredijo same od sebe." Sedaj pravi, da je nastopil čas za dogovore, ko "imamo v sedlu" novo italijansko vlado. Vse skupaj je pravzaprav samo formalnost. Pri nas je namreč vse O. K. Saj vlada ne more biti kriva, če kaj nevšečnega počnejo drugi. Na primer Italija. Posebej, ker gre za nekaj, kar naj bi se šele zgodilo. Ali se celo ne bo zgodilo, o čemer je prepričan Rupel. Skratka, javnost je neupravičeno zaskrbljena. Zdi se, da minister to čuti skoraj kot nezaupnico. Bo že uredil stvari. Le kako je mogoče, da mu nekateri ne zaupajo slepo? Takšni so lahko samo zlonamerni in hkrati nepoučeni v zakulisje realne politike. Konec koncev, ali Slovenija z napovedano gradnjo elektrarn na Muri ne počne nečesa podobnega kot Italijani s terminaloma v Tržaškem zalivu? Ob ministrovih nastopih je videti, kot da si želi predvsem to, da bi javnost čim prej obmolknila. Potem bi lahko šle stvari naprej svojo pot.

Slovenska zunanja politika je bila do terminalskih načrtov ves čas zelo razumevajoča, čeprav je bil že začetek zgodbe ponižujoč. Minister za okolje Janez Podobnik je za načrtovani gradnji izvedel iz medijev. Potem je italijanskega veleposlanika prosil za podatke in dobil bolj malo. Vendar je slovensko zunanje ministrstvo še vedno molčalo. Kako pohlevno je bilo, dokazujejo odzivi iz Italije, čeprav se tam zaradi načrtovanih terminalov ljudje morda razburjajo nekoliko manj kot v Sloveniji. Župan Gradeža je že pred nekaj tedni jasno povedal, da italijanski politiki, če bi takšna terminala ob sami meji nameravala zgraditi Slovenija, niti približno ne bi bili tako prijazni, kot so sedaj slovenski. Slovenski zunanji minister se je konec koncev že pred časom sešel s takratnim guvernerjem Furlanije - Julijske krajine Riccardom Illyjem. Na štiri oči. In potem sta nastopila pred TV-kamerami. Illy takrat o tem, da bosta plinska terminala postavljena, ni govoril v pogojniku. Rupel je molčal.

Z zunanjim ministrom, ki je prepričan, da se bodo stvari uredile same po sebi, se mnogi ne strinjajo. Tudi predsednik republike ne. Janez Drnovšek je odločno nastopil proti gradnji terminalov, hkrati pa je v javnem pismu tudi napisal, kako naj bi po njegovem mnenju ukrepala slovenska diplomacija. Njegovi predlogi so bili jasni, enostavni in utemeljeni z mnogimi mednarodnimi konvencijami, ki jih je navedel v pismu. Kljub temu je ostal preslišan. V množici predsednikovih pobud je ta ostala najbolj spregledana. In kaj je predlagal Drnovšek? Vlada bi po predsednikovem mnenju morala odločneje terjati pojasnila in se zavzeti za podaljšanje strokovne razprave ter izdelavo neodvisne mednarodne študije. Pozvati pristojne italijanske organe k spoštovanju mednarodnih konvencij in z vsem skupaj seznaniti pristojne mednarodne in evropske institucije. Vlada ga je poslušala samo glede tega, da je začela odločneje terjati pojasnila. Nekoliko odločneje. To je storil minister za okolje in prostor.

Zunanji minister pri svojih pogledih neomajno vztraja. Saj res, kako grozno bi se moral počutiti, če bi počel to, kar mu je svetoval predsednik republike. Bilo bi neprimerno. Skoraj ponižujoče. Ko bi mu nasvetov le ne sporočil javno. Potem vsaj ne bi bilo težav z izgubo ugleda pri vodenju zunanje politike. A hkrati je videti, da ne gre le za ugled. Ambicije graditeljev plinskih terminalov in italijanske politike so podprte z jasnimi strategijami. Ena od njih je, da bodo - ob prevelikem nasprotovanju plinskemu megaterminalu sredi Tržaškega zaliva - kot kompromisno rešitev dobili megaterminal na kopnem, ki ga je tisti na morju popolnoma zasenčil. To se odlično sklada z besedami slovenskega zunanjega ministra. "Predvsem mislim, da ne kaže delati nobene panike. Jaz osebno mislim, da tega terminala na morju ne more biti," pravi Rupel. Je torej terminal na kopnem povsem neproblematičen, čeprav ima enako očitne čezmejne vplive in čeprav sta oba terminala podobno ekološko nevarna?

Politiki se na javno mnenje različno odzivajo. Res škoda, da zunanji minister ni videti srečen, ker je peticijo proti plinskima terminaloma na Mladinini spletni strani doslej podpisalo že 38.000 ljudi iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Sicer pa to niti ni pomembno. Pritisk civilne družbe na obeh straneh meje in tudi na Hrvaškem se namreč stopnjuje in to bodo nazadnje najbrž morali upoštevati tako slovenski kot italijanski politiki.