Merjenje lukenj

Vlada brez sprememb v sestavi in brez večjih pretresov opravlja svoje delo že dve leti. Obletnico je praznovala s sprejemom davčne reforme. Najpomembnejšega dela napovedovanih reform, od katerih ni ostalo veliko. Po dveh letih je vsaj na tem področju mogoče ugotoviti, da je vlada pripravljena na sklepanje kompromisov, kadar je v to prisiljena.

Na začetku mandata je obstajala 70 milijard velika proračunska luknja, ki naj bi jo svojim naslednikom zapustila prejšnja vlada in sta jo tako finančni minister dr. Andrej Bajuk kot predsednik vlade Janez Janša pompozno naznanila javnosti. Potem je nekako izginila. Občasno jo sicer še kdo omeni, vendar je kljub temu več kot očitno ni več. Pojavile so se druge. Lani je v Sloveniji potekala dolga razprava o enotni davčni stopnji, zgodil se je sindikalni upor in letos je sledila zavrnitev radikalnih posegov v davčno zakonodajo. A skupaj s to zavrnitvijo in prvim predlogom reforme je prišla tudi napoved o 55-milijardni proračunski luknji, ki naj bi jo reforma ustvarila, ter opozorilo o morebitnem dvigu DDV. Potrebno je bilo še nekaj kritike in na koncu smo dobili sedanji predlog davčne reforme. Tudi ta je bil pospremljen z grožnjo o proračunski luknji. Tokrat naj bi bila velika kar 110 milijard. Nanjo je opozoril kar urad za makroekonomske raziskave. Po nekaj komunikacijskih zapletih je bila tudi ta luknja nekako zakrpana. In vse je bilo o.k.; če se bo spet pojavila, jo bo vlada pokrila z evropskimi sredstvi, trošarinami, povečanjem DDV in večjimi prilivi iz davka od dohodka pravnih oseb. Kolikšna je torej luknja v resnici?

Kako lahko vse to razumejo državljanke in državljani? Kako se počutijo ob zmedenem izračunavanju učinkov reforme? Vsekakor ne dobro. A dobro se ne more počutiti tudi vlada, saj so njene napovedi finančnih posledic izgubile precejšen del kredibilnosti. Težava je, da javnost pravzaprav, kljub opozicijskim nasprotovanjem in opozorilom o zgolj prerazporejanju sredstev in razsipnosti vlade, ne ve prav dobro, pri čem je. Očitna so samo nekatera dejstva. Da se je izrazito zmanjšala dohodnina za bogate, kar pomeni velik dvig neto plač najbogatejših. Ob tem je zanimivo, da se sloj tistih, ki bodo zelo veliko pridobili, začne tam nekje, kjer je s svojimi dohodki prvih pet najbolje plačanih ministrov in predsednik vlade. Tudi vsi ostali bodo nekaj pridobili. Predvsem cerkev, z deleži dohodnine in oprostitvijo davka na darila. Jasno je tudi, da ne bo več tako veliko olajšav kot prej. Nekaj jih kljub vsemu ostaja. Splošna olajšava se bo občutno zvišala. Ostajata tudi olajšavi za vzdrževane člane in invalide. Mladi, ki si želijo kupiti stanovanje, po novem ne bodo zadovoljni. In še marsikdo drug ne. Desus denimo ni bil prav nič navdušen nad črtanjem olajšav za starejše od 65 let. NSi in SLS pa sta si želeli olajšave za kmete in večje družine.

Cilja reforme naj bi bila po novem predvsem nižja dohodnina in razbremenitev gospodarstva. Vsaj glede prvega je namen koalicije večinoma dosežen. O drugem delu vladna stran bolj ali manj molči. Vendar so o tem dovolj zgovorni ekonomisti in gospodarstveniki, ki trdijo, da razbremenitve gospodarstva ne bo. Tretji bolj neuradni del reform naj bi bilo varčevanje. Tudi glede tega vlada ne pove ravno veliko. Finančni minister je denimo omenil, da poenostavitev davčnega sistema zmanjšuje stroške pri pobiranju dohodnine. Premier je bil bolj jasen: "Odkar Slovenija obstaja, se prvič dogaja, da bomo državljani plačevali nižje davke, in to vsi. Hkrati bodo tudi podjetja manj obremenjena in hkrati bomo zmanjšali tudi proračunski primanjkljaj." Edino, kar ga skrbi, je odziv na socialno razslojevanje, ki ga reforma prinaša. Tu je kot taktiko obrambe izbral napad. Nekoliko primitivno, a na domačem prizorišču si to včasih še vedno privošči. "Res je, da bodo tisti, ki največ delajo, bolj razbremenjeni, vendar je to edini način, ki vodi svet naprej, v napredek. V kolikor bi šli po drugi poti, v smeri uravnilovke, kar predlaga LDS, bi se kmalu znašli tam, kjer je danes Kuba," je povedal predsednik vlade.

Ob tem je seveda pozabil, da so mu teren za to, da lahko ravna tako lahkotno, pripravile prav vlade LDS. Posebej zadnja in posebej njen finančni minister dr. Dušan Mramor. Celotni prihodki države so namreč glede na leto 2004 v letu 2005 zrasli kar za 0,9 odstotka. Kar je zasluga Mramorjeve davčne reforme, ki je bila sicer izredno nepriljubljena, vendar se je hkrati izkazala tudi za zelo učinkovito. Ob tem je bilo še posebej pomembno, da je Mramor dosegel sporazum s sindikati o počasnejši rasti plač in pokojninsko reformo, ki je dolgoročno, kot se strinjajo praktično vsi poznavalci, najbolj občutljiv del reform, ki Slovenijo, tudi zaradi vladne antireforme, še čakajo. Sedanja vlada je izbrala svojo, bolj populistično pot. Povečuje pokojninske izdatke, povečuje količine denarja, ki jih namenja za oboroževanje, in dviguje neto plače. Kljub temu je pomembno sporočilo vladnih reform, kot so menili nekateri, da bo potrebno v prihodnosti nižati davke. A še pomembnejše je najbrž to, da je davčna javna debata v Sloveniji postala bolj artikulirana. Izoblikovali sta se celo alternativi. LDS se tako konkretno že nekaj časa zavzema za omejitev plačila socialnih prispevkov in hkratno takojšnjo ukinitev davka na izplačane plače.

Predsednik vlade pravi, da je po dveh letih jasno, da v Sloveniji obstajata dve politični eliti in da je danes vse boljše. Višja je gospodarska rast, nižja inflacija in nižja brezposelnost. Priložnost so dobili novi mladi ljudje in podjetja dobro poslujejo. In vendar ni vse v najboljšem redu. Z davčno reformo, s katero je vlada poskušala ustreči vsem, ni zadovoljen skoraj nihče. Predstavniki gospodarstva celo manj kot sindikati, čeprav tudi oni nikakor ne morejo mimo povečevanja socialnih razlik.