Volk dlako menja ...

Spremembe so. Ene predvidljive, druge nenadne. Začnimo z nenadnimi. Vsaj na videz nenadnimi. Če vas skrbi, naj vas pomirim: ta časopis ostaja enako tečen. Ne glede na oglaševalce, naklado, teorije zarot ali vodjo tropa, krdelo ostaja isto, z istim odnosom neizprosne tečnobe do vsega, kar se nam zdi narobe, in odkrite simpatije do tistega, kar se nam zdi prijazno.

Zato pa so nas pretekli teden bolj presenetile predvidljive spremembe. Lokalne volitve so navadno bolj zabavne kot državnozborske, ker v medije zvabijo več vaških posebnežev in takih in drugačnih patronov, ki si želijo vsaj drobec oblasti. Pa čeprav bi to bilo le glasovanje v občinskem svetu z devetimi člani ali zmaga v vasi, kjer je samo en kandidat za župana. Jah, to nedvomno dela ljudi pomembne. Pravzaprav je ta izjava krivična: v politiko vseeno od časa do časa vstopijo tudi kakšni naivni entuziasti, ki so prepričani, da lahko spremenijo svet in domovino. Če je konstelacija zvezd primerna, se to res lahko zgodi. V realnem svetu pa se to zgodi ferdamano redko. V brezpogojni mir na svetu verjamejo le še misice. V resnici pa je to odvisno od dobre volje samooklicanih šefov. V svetu in domovini. Recimo Severna Koreja. Nenadoma je ta bizarna dežela postala največji problem na svetu. Zakaj? Ker ni poslušna. Ker je njihov veliki vodja trmasti samodržec, ki provocira in provocira, a v resnici je "mir na svetu" pripravljen zabarantati za nekaj hrane in nafte. Njihova bomba je pravzaprav dimna zavesa za krik na pomoč državi, ki vegetira v svojem svetu. Razlog, zakaj ne bo miru na svetu, je: zato ker nasprotni strani, stričku Samu, paše, da ima zunanjega sovražnika. Čim več, tem bolje. Če ni dovolj Osama, se spomni Ahmadinedžada, če ni dovolj Iran, potegne asa Severne Koreje. Zakaj? Ker je politik, ki se mora obdržati na oblasti. In kaj je lažjega kot obdržati se v oblakih z zunanjim sovražnikom. Ker če ga ni tam daleč stran, tega navideznega hudobca, ga je treba poiskati znotraj svoje srenje. Ah, to pa je vedno dvorezen meč.

Pa smo spet pri domačih lokalnih volitvah. In trenutni ablasti. Tako kot Đorđi tudi JJ potrebuje zunanjega sovražnika, da lahko funkcionira kot veliki šef. Naj osvežim spomin: najboljši je bil v kriznih situacijah. V času osamosvojitvene vojne, v zaporu, v času formiranja vojske, v času trženja resursov s predeli bivše države. Vedno kadar je bila frka, je JJ cvetel. Ker mu je pomagal "zunanji sovražnik". Tudi ob prevzemu oblasti po zadnjih velikih volitvah je bil v elementu, ker je imel na pretek sovražnih elementov. In jih je nevtraliziral. Medije, gospodarstvo, opozicijo ... hudiča, kaj pa potem? Napad na sosednje države bi bil tudi zanj preveč tvegana poteza. DJ je bil nekaj časa trn v plezalni peti, a ker je denar sveta vladar, se s 60 milijončki za pot k svetovnemu miru lahko za nekaj časa utiša tudi Janez Gandhi, vsaj toliko, da svojih pisem ne piše več na temo notranje politike, ampak se fokusira na Evropo. Če pa nepridipravov zmanjka zunaj, so pa notri, ti prekleti sovražniki, kaj ne? In so jih našli, ablastniki. Recimo Vida Petrovčič. Veljala je za "njihovo", toda v primernem trenutku tudi za Vidko ni nove srajčice. Nič ne bo iz tega novega pepita kostimčka, ker je bila novinarka preveč kritična do finančno-davčnih postopkov vlade in bi jo najraje deportirali na Polnočni klub, pa naj se tam pogovarja z jahtarji. Še hujši notranji sovražnik pa je gorenjski kerlc Pavel, mačo nad mačoti. V sveti preproščini je pozabil prijaviti stanovanji, in ko so ga mediji ujeli na laži, je prav naivno rekel, ups, joj, nisem vedel. Pa do vsega tega sploh ne bi prišlo, če ne bi v enem od teh stanovanj gostil podnajemnice, za katero res samo nune verjamejo, da je nedolžna, ki je popolnoma slučajno delala za tračarski časopis in imela za Pavla inkriminatorne slike. Pa so nastale zgodbe o izsiljevanju, ruvanje, ob katerem so bili kakor po naključju prisotni fotoreporterji tega časopisa, potem je pa sledilo celo za Rašomon spodobno število verzij dogodka, pri čemer sta se glavna akterja menjala v pozicijah od konspirativnih sodelavcev, ki pred parlamentom pripovedujeta, kako je vse skupaj nesporazum in bosta tožila neki časopis, do cmerave ženske v redakciji časopisa in Pavla, ki v rokah menca mobitel, ker ne ve, kaj bo z njim naredila žena, do posnetkov telefonskih pogovorov, v katerih nastopajo vibratorji poslank, skrivnostno izginuli poslančev avtomobil in mamila. Vse skupaj je bilo preveč zabavno, da bi bilo zgolj naključje. Še posebno ne zato, ker je v Pavlovo bran v imenu stranke spet stopila Eva Irgl, ki je njegovo čast branila že v času afere mednožje. Le da je tokrat bolj kot navadno ponavljala, da stranka pa res nima nič z zasebnim življenjem poslanca. Da se distancirajo. Hm, zanimivo, do sedaj so ob kateremkoli incidentu stopili skupaj ter se branili pred temi zvermi tam zunaj. A očitno se je tokrat zgodil preobrat: svojih ne branijo več. Sovražnik je tu, v ablastnem telesu. Pavel s svojimi mačističnimi izpadi spodkopava trdnost SDS. Preveč je populističen, preveč je nediscipliniran, da bi bil lahko poslanec, od kandidature za župan ga pa niso mogli odvrniti, ker ima tako rad svoj kraj. Zavoljo notranjega čiščenja je bila ablast pripravljena žrtvovati celo bitko za Ljubljano z vsemi kvazi Jankovićevimi grehi, ki so jih v zadnjih tednih privlekli na površje, da bi svojemu izbrancu omogočili vsaj drugi krog. Ne, za eliminiranje notranjega sovražnika se splača žrtvovati tudi prestolnico. Ker o tem, da bosta Pavel in podnajemnica zasenčila vse ostale predvolilne afere, res ne gre dvomiti.

Ergo, nauk zgodbe: Volk dlako menja, nravi pa ne. Pa naj to velja za Janšo ali pa za ta nizkonakladni časopis.