Zgodba o Slovencih

Ko je Slovenija stopila na pot osamosvajanja, je sprejela odločitev, da približno 200.000 priseljencem iz drugih delov Jugoslavije ponudi državljanstvo, če zanj zaprosijo v šestih mesecih po 25. juniju 1991. Nasprotovanja tej odločitvi je bilo veliko. Nekateri, ki so zagovarjali nekakšno etnično čistost države, so poskušali organizirati referendum, vendar jim je ustavno sodišče to preprečilo.

Od 200.000 priseljencev jih je za državljanstvo zaprosilo 170.000, 11.000 se jih je izselilo, dobrih 18.000 pa se jih je odločilo, da za državljanstvo ne bodo zaprosili, da pa bodo ostali prebivalci Slovenije. Razlogi so bili različni: nekateri preprosto niso razumeli, zakaj naj bi to storili, drugi so se za to odločili zavestno ...

To pravico so imeli in s tem ni nič narobe. Zakaj pa bi morali postati slovenski državljani? Nemalo Slovencev živi v državah Evropske unije in drugod po svetu. Tam so tujci, ohranjajo slovensko državljanstvo in potni list. To je njihova pravica. Bi zato, ker so državljani Slovenije, morali tam izgubiti vse pravice? Bi se morali zato, ker na primer nimajo nemškega državljanstva, vrniti v Slovenijo? Bi jih morali zato iz te države izgnati, jim odvzeti pokojnino in socialne pravice, ki jim pripadajo na podlagi tam pridobljenih delovnih let? Seveda ne.

Ni šlo torej za to, da so bili tujci. Bili so tujci iz bivše Jugoslavije in zato so ostali brez stalnega bivališča, zato pa tudi brez zaposlitve, socialnega, zdravstvenega zavarovanja in brez pravic, ki izhajajo iz preteklega pokojninskega zavarovanja. Namesto da bi jih prestavili iz registra državljanov v register tujcev s stalnim bivališčem, so jih preprosto izbrisali.

Ni šlo za nenamerno napako ali odločitev uslužbencev. Šlo je za zavestno odločitev. O izbrisu jih niso obvestili, so pa obvestili kadrovske službe njihovih podjetij, samske domove in druge podobne naslove. Kot je razvidno iz arhivov, so se zavestno odločili, da bodo pridobljene pravice teh ljudi izničili. Brez formalnega izgona jim je republika Slovenija želela onemogočiti življenje v Sloveniji in jih s tem prisiliti, da jo tudi zapustijo.

Za obdobje, ko se je vprašanje izbrisanih razplamtelo, največji del odgovornosti nosi seveda politika, pomemben del pa tudi mediji, ki so izbrisane spremljali kot atraktiven političen spopad. Niso vsi politiki ravnali enako in niso vsi mediji ravnali enako. Kdor je do danes hotel slišati zgodbo o izbrisanih, jo je slišal. Kdor je hotel vedeti, kaj se je zgodilo, danes ve. Zato danes ne moremo več govoriti o izbrisanih kot o žrtvah politike, ampak tudi kot o žrtvah slovenskega naroda. Izbrisani danes ne ležijo samo na dušah politikov, za izbrisane je treba prevzeti nacionalno krivdo. Slovenci smo odgovorni za to kalvarijo, za nezmožnost spoznanja, za nezmožnost soočanja s kruto usodo teh ljudi.

Petnajst let mineva ta teden od izbrisa. In tudi v oblastnih strukturah, v vladi in vladajoči koaliciji, so ljudje, ki vedo, kaj se je zgodilo. Nobenega dvoma na primer ni, da pravosodni minister Lovro Šturm, ki mu znanja in sodbe o pravičnosti ne more vzeti sodelovanje v nobeni še tako neverodostojni vladi, ve, kaj se je zgodilo, kot ve, da je treba odločbo ustavnega sodišča brezpogojno izpolniti.

In naj Slovenci še tako omalovažujejo izbrisane, jih prikazujejo kot kriminalce in kverulante, se bodo z resnico prej ali slej morali soočiti. Izbrisani se bodo ves čas pojavljali, če ne drugje, v poročilih mednarodnih institucij. Počasi bo spoznanje prišlo do vsakega, pa čeprav tudi sebi tega ne bo pripravljen priznati. Preprosto: vsi bomo vedeli, da je bila storjena krivica. Tako kot Italijani vedo, da s fojbami ne rešijo svojega zgodovinskega vprašanja iz druge svetovne vojne. Tako kot Srbi vedo, da nanje, na vsakega izmed tistih, ki niso želeli videti, pada odgovornost zato, ker so predolgo sledili voždu.

Izbrisani so danes tako v resnici tabu. Tabu, s katerim se nihče noče soočiti, še zlasti ne individualno.

Seveda pa to ne zmanjšuje odgovornosti politike. Deset dni pred 15. obletnico izbrisa predsednik vlade Janez Janša na primer še vedno govori o odškodninah, ki da jih vlada poskuša zajeziti. A tudi Janša je eden izmed tistih, ki ve, da so odškodnine nepreklicno in za vedno zastarane. Kot tudi ve, glede na to, da ima ves čas na voljo vse informacije in je brez dvoma tudi nadpovprečno inteligenten človek, kaj se je izbrisanim zgodilo. Seveda pa tega nikoli ne bo mogel priznati.

Petnajst let je dolga doba.