-
»Nas tlači mora ali…?« so se spraševali prebivalci hrvaškega glavnega mesta, ko so opazovali, kako z vseh drogov vihrajo zastave sovražne države. Tako daleč smo torej prišli? Vse mesto je v zastavah, ustavili so celo promet, da bi izkazali spoštovanje človeku, ki je še leta 1995 sredi Hrvaške, takrat vnet radikalec, govoril, da ustaši ne bodo nikoli zavzeli tega dela zasedenega hrvaškega ozemlja? Poleg tega pa še ves ceremonial na dvoru predsednice države. Eh, ja, politika je vrag, ne sprašuje se, kako čuti ljudstvo, ne pojasnjuje, kakšen smisel ima prihod srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagreb. Ne pojasni niti tega, da se s srečanjem obeh predsednikov pravzaprav ne bo rešilo nič v brezupnih odnosih med malima balkanskima državama, ki sta tako zelo podobni druga drugi. Kajti malenkostni napredek, ki ga je bilo mogoče slutiti še pred tremi leti, je medtem strmoglavil na raven nenehnega grobega in nevarnega medsebojnega obtoževanja, v katerem sta prednjačila prav sedanja predsednika obeh držav. Zdaj pa sta se končno sestala v Zagrebu na pogajanjih o vsakdanjih vprašanjih, ki jih urejene države rešujejo z uveljavljenimi diplomatskimi postopki, posebej še, ker v odnosih med Hrvaško in Srbijo pravzaprav ni bistvenih nerešenih vprašanj. Meja na Donavi? Spor zaradi nekaj litrov vode. Podatki o ljudeh, ki so izginili v vojni? Gre za milijone? Ne, za poldrugi tisoč. Hrvatov in Srbov. Vojna odškodnina? Katera od držav bi sploh morala plačati večji znesek?
-
Trumponomika po letu dni doživlja prve težke trenutke. Procesni zapleti s sprejemanjem zveznega vladnega proračuna za obdobje 2018/2019 so že drugič po novem letu zatresli ZDA, nekaj zaradi ekonomskih zablod, pa tudi ostrih političnih trkov. Koktajl zrelega ekonomskega cikla, povečanja proračuna in zadolženosti, zasuka monetarne politike, pa novega ameriškega protekcionizma in oživljanja ameriške hegemonije je v rokah neizkušene administracije in nepredvidljivega Trumpa. Trumponomika je protisloven, toda velik političnoekonomski eksperiment. ZDA z njo igrajo nevarno igro, ekonomsko, politično in geostrateško. Toda Trump ni vzrok teh težav, temveč njihova posledica.
-
Mislim, da bi bilo za umetnike bolje, če bi ukinili kulturni praznik in z njim povezano proslavo. Vsa ta pozornost nam očitno ne dela usluge. Razen nekaj hitro pozabljenih škandalov ni pomp okoli 8. februarja umetnikom še nikoli izboljšal položaja niti ni približal pomena njihovega dela širšemu občinstvu. Če kaj, se vsako leto prepad med kulturno sfero in preostalo družbo še malo poglobi, dokler od vsega skupaj ne ostane le še predstava, ki bi jo lahko poimenovali »Nujno zlo«. Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo. Ne gre za to, da bi želel pomen kulture dajati v nič, ampak da ob takšnih priložnostih umetniki dobimo podobo, ki je vse prej kot reprezentativna.
-
V sporu s Hrvaško se pogosto čutimo od vsega sveta zapuščeni. V takih trenutkih radi pomislimo na višegrajsko četverico, ki se med seboj podpira in tako veča svojo moč. To je sicer ohlapno povezana skupina brez skupnih ustanov in jasnih pravil. V ospredje je prišla zlasti z zavračanjem begunskih kvot, a povezuje jo še vrsta drugih potez – zlasti izrazit nacionalizem, ksenofobija in nagnjenost k avtoritarnosti.
-
V primerjavi s Titovo Jugoslavijo je Slovenija vsekakor država. V njej se danes ne more zgoditi, da bi čez noč za zmeraj izginilo 12 tisoč zapornikov, ne da bi vlada povedala, kaj se je z njimi zgodilo.
-
Patrioti proti izrojeni umetnosti
»Ko slišim besedo kultura ... sprostim varovalo sprožilca na svojem browningu!«
— Krilatica Hannsa Johsta v prvi sceni prvega dejanja gledališke drame Schlageter, sicer večkrat napačno pripisana Hermannu Göringu -
»Glede implementacije arbitraže, kjer se ZDA niso postavile na stran spoštovanja mednarodnega prava, kar seveda bolj koristi Hrvaški, je Hartley ponovil, da ameriško stališče glede arbitražne odločbe ostaja nespremenjeno: ’ZDA so v sporu nevtralne in se ne postavljajo na nobeno stran, spodbujajo pa državi, da poiščeta rešitev spora.’ Brglez pa si želi jasnejše ameriške podpore stališču, da je vladavina prava tista osnova, na kateri se rešujejo spori v mednarodni skupnosti.«
—Iz poročila Uroša Esiha za Večer o srečanju ameriškega veleposlanika Brenta R. Hartleyja s predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom