Heni Erceg

Heni Erceg

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Vučić in ovčica

Kramljanje dveh srbohrvaških predsednikov je bolj spominjalo na basen, v kateri imata volčič in ovčica enako ostre zobe

»Nas tlači mora ali…?« so se spraševali prebivalci hrvaškega glavnega mesta, ko so opazovali, kako z vseh drogov vihrajo zastave sovražne države. Tako daleč smo torej prišli? Vse mesto je v zastavah, ustavili so celo promet, da bi izkazali spoštovanje človeku, ki je še leta 1995 sredi Hrvaške, takrat vnet radikalec, govoril, da ustaši ne bodo nikoli zavzeli tega dela zasedenega hrvaškega ozemlja? Poleg tega pa še ves ceremonial na dvoru predsednice države. Eh, ja, politika je vrag, ne sprašuje se, kako čuti ljudstvo, ne pojasnjuje, kakšen smisel ima prihod srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Zagreb. Ne pojasni niti tega, da se s srečanjem obeh predsednikov pravzaprav ne bo rešilo nič v brezupnih odnosih med malima balkanskima državama, ki sta tako zelo podobni druga drugi. Kajti malenkostni napredek, ki ga je bilo mogoče slutiti še pred tremi leti, je medtem strmoglavil na raven nenehnega grobega in nevarnega medsebojnega obtoževanja, v katerem sta prednjačila prav sedanja predsednika obeh držav. Zdaj pa sta se končno sestala v Zagrebu na pogajanjih o vsakdanjih vprašanjih, ki jih urejene države rešujejo z uveljavljenimi diplomatskimi postopki, posebej še, ker v odnosih med Hrvaško in Srbijo pravzaprav ni bistvenih nerešenih vprašanj. Meja na Donavi? Spor zaradi nekaj litrov vode. Podatki o ljudeh, ki so izginili v vojni? Gre za milijone? Ne, za poldrugi tisoč. Hrvatov in Srbov. Vojna odškodnina? Katera od držav bi sploh morala plačati večji znesek?

Zato je bilo to srečanje zgolj plehek dramolet, prežet s slabo voljo, razkazovanje nacionalističnih mišic volilni bazi – od tod smešna, v glagolici izvezena beseda ‘pogum’ na rokavih plašča Kolinde G. Kitarović. Pogum! Zaradi sestanka z osovraženim srbskim diktatorjem? Podoben junaškemu blebetanju prvih bolnih umov vlade, da bi se moral Vučić opravičiti za svoje medvojne četniške izpade, medtem ko so njegovi ljudje v Beogradu, prav tako ognjeviti nacionalisti, sporočali, da ga bodo v Zagrebu pričakali sami ustaši.

O čem pomembnem se je torej sploh lahko pogovarjala ta antagonistična dvojica, ki je zagotovo najzaslužnejša za občutno poslabšanje srbsko-hrvaških odnosov? In ali se odnosi med državama, od katerih eni načelujejo retardirani šovinisti, ki zanikajo obstoj žrtev hrvaškega ustaškega taborišča Jasenovac, v drugi pa podobni rehabilitirajo četniškega satrapa Draža Mihailovića, sploh lahko uredijo? Tu Hrvaška, potopljena v mrak svoje preteklosti, ki iracionalno in škodljivo revidira zgodovino, zanika obstoj taborišča Jasenovac, ne želi priznati vojnih zločinov iz zadnje vojne, tam srbska politična elita, ki se hrani z blatenjem Hrvaške in ki, nedolžna v norišnici, zanika vlogo Srbije pri krvavem razpadu Jugoslavije. Zadnji spor je bil posledica srbske razstave o taborišču Jasenovac v Združenih narodih, kjer je bila že milijontič izrečena laž o več sto tisoč Srbih, ki naj bi jih bili ubili v tem ustaškem taborišču, čemur je sledil neustavljiv baražni ogenj, politični eliti pa sta kar tekmovali, katera bo izpljunila več žaljivk in zgodovinskih laži. Besedna vojna je popolnoma ušla izpod nadzora.

Zato je bilo pač treba stopiti na žogo, saj je bil kršen tihi dogovor med tukajšnjo proustaško in tamkajšnjo pročetniško vladajočo skupino o ohranjanju nenehne verbalne napetosti, izjemno propulzivnega populističnega ukrepa. Zato je po ukazu Washingtona in s soglasjem Bruslja hrvaška predsednica srbskega kolega povabila na kozarček pogovora. Čeprav je ravno ona pred kratkim spet prilila olja na ogenj medsebojnega sovraštva, ko je rekla, da bo po strugi Donave preteklo še veliko vode, preden bosta Hrvaška in Srbija postali prijateljski državi. Histeričnost hrvaške predsednice pa ni nič manjša in prav tako nič večja od tiste Aleksandra Vučića, ki ob vsaki priložnosti Hrvate ljubkovalno imenuje ustaši, jih krivi za taborišče Jasenovac, pa tudi za »ugrabitev« srbskega ozemlja v osrčju Hrvaške.

S srečanjem v Zagrebu se razen razburjenja med državljani Hrvaške, za katere je prav Vučić prelomna točka lastne nacionalistične zagrizenosti, ni doseglo nič razen začasne sanacije nevzdržnega medsebojnega sovraštva. Kajti kaj bi hrvaška predsednica sploh lahko zahtevala od Vučića? Da Srbija vrne Hrvaški kulturne dobrine, ki so jih Srbi med vojno odnesli v domovino? Čeprav se je pozneje izkazalo, da gre za umetnine, ki so last srbske pravoslavne cerkve in ki so jih na srečo spravili na varno v Srbijo, ker so pravoslavne cerkve na Hrvaškem v glavnem zravnali z zemljo. Danes ni ne cerkev ne vasi, v katerih so stale, tako da se niti pobegli Srbi niti dragocene ikone nimajo kam vrniti. Kaj bi pomenila srbska zahteva, da se Srbom, pregnanim iz Hrvaške, vrne stanovanjska pravica? Pa tudi stanovanja, nasilno odvzeta v devetdesetih letih, v katera so se vselili hrvaški »osvoboditelji« in v njih ostali. Vučićeva gostiteljica ne more rešiti nič od tega, saj je zvesta naslednica nacipolitike iz devetdesetih let, ženska, ki je odgovorna za temeljito nazadovanje same Hrvaške, pa tudi njenih odnosov z vsemi sosedi.

Tako je kramljanje dveh predsednikov bolj spominjalo na basen, v kateri imata volčič in ovčica enako ostre zobe, njun dogovor o trimesečnem moratoriju za izrekanje odvratnih žaljivk enih in drugih pa je izraz bedne politične ravni vodij obeh malih narodov, ki sta, ujeta vsak v svoji drobnjakarski etniji, že použila svoj včeraj. In že nevarno požirata svoj jutri.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.