Janko Lorenci

Janko Lorenci

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kolumna

Stran od teh bratov

Višegrajci kot prihodnost EU?

V sporu s Hrvaško se pogosto čutimo od vsega sveta zapuščeni. V takih trenutkih radi pomislimo na višegrajsko četverico, ki se med seboj podpira in tako veča svojo moč. To je sicer ohlapno povezana skupina brez skupnih ustanov in jasnih pravil. V ospredje je prišla zlasti z zavračanjem begunskih kvot, a povezuje jo še vrsta drugih potez – zlasti izrazit nacionalizem, ksenofobija in nagnjenost k avtoritarnosti.

Med višegrajci so pomembne razlike (glede evroskepse, demokratičnosti, razvitosti ...), toda vsi bijejo notranje kulturne vojne in se grejo nekakšno konservativno kontrarevolucijo proti standardni liberalni demokraciji Zahoda. Pri tem se nacionalistični konservativci nepregledno in nevarno mešajo s skrajno, zgolj površno civilizirano desnico. V tem delu Unije take sprege, drugače kot na njenem severozahodu, prihajajo tudi na oblast.

Orban, eden od začetnikov tega strujanja, hoče celo vzpostaviti nekakšen model »neliberalne demokracije«. Lani je napihnjeno, a po svoje zlovešče rekel: nekoč smo verjeli, da je Evropa naša prihodnost, zdaj čutimo, da smo mi prihodnost Evrope.

Del višegrajcev rad koketira z Rusijo in Kitajsko, vendar so vsi ekonomsko tesno povezani z EU, zlasti z Nemčijo in Avstrijo. Dobivajo tudi izdatno pomoč iz evrosredstev. Na očitke o nehvaležnosti za ta pritok odgovarjajo z besedami T. Pikettyja: odliv dobičkov iz tujih podjetij v višegrajskih državah obilno presega dobljeno pomoč. To čaka tudi Slovenijo, če bo še naprej tako topoumno razprodajala svoje premoženje.

Za EU so višegrajci motnja. Vendar niso povsem osamljeni. Glasnega zaveznika so po novem dobili v Kurzevi Avstriji, nekakšnem podaljšku višegrajske mentalitete na zahod. Izrecno jih podpirajo tudi številne skrajno desne stranke na zahodu EU. Predvsem pa se skoraj povsod po Evropi prebijajo v mainstream nacionalizem, ksenofobija in miselnost: če populistov in ekstremistov ne moreš premagati, jih posnemaj. A to je skrajno nevarno prilagajanje.

V osnovi so višegrajci v marsičem izdelek jedrne Evrope: njene nesposobnosti za reševanje begunske krize, njene majave demokratičnosti, njene krivde za vedno večjo neenakopravnost in neenakost članic EU. Zahod Unije je vzhodu podaril, natančneje vsilil tudi neoliberalizem, ki rušilno deluje na tamkajšnje družbe, pri tem pa sam maliči liberalno demokracijo in pravila EU. Na Vzhodu z njegovo dolgo tradicijo trdorokcev, ksenofobije itd. se te anomalije laže razbohotijo, so manj zavite v celofan in pridejo Zahodu prav za dokazovanje, kako superioren je.

Skratka, višegrajci niso nedolžni, toda jedro težav izvira iz osredja EU. Unijo še naprej odločilno krojijo stare članice, zlasti Nemčija in Francija, neprimerno kompaktnejši in vplivnejši klub od višegrajcev.

Nemčija na primer je po izbruhu krize 2008 z vsiljenim zategovanjem pasu hudo škodila celotni EU, še zlasti pa njenemu jugu in vzhodu. S tako politiko je v marsičem pomagala vzrediti tamkajšnje skrajneže. Če se bo Unija tudi uradno predelala v dve hitrosti ali celo razpadla, se bo to zgodilo predvsem po krivdi centra, ne pa evrovzhoda. Imperiji propadajo iz središča, ne s periferije, pravi sociolog Ivan Krastev.

Slovenija gleda na višegrajce z mešanimi občutki. Nekdanja politično-kulturniška zaverovanost v Mitteleuropo je že zdavnaj izpuhtela. Višegrajce smo sprva grdo podcenjevali, češ da smo bolj razviti in evropski. Zdaj smo nekoliko potlačeni, ker nas nekateri dohitevajo ali deloma celo prehitevajo. Naši ponižni politiki so najbrž tudi rahlo zamorjeni zaradi njihove neprimerno večje samozavesti do Bruslja.

Sami, brez zaveznikov in prijateljev, pogrešamo višegrajsko povezanost, medsebojno pomoč in s tem večjo moč. Če bi bile naslednice Juge pametnejše, bi podobno sodelovale, a se ignorirajo še na Evrosongu. Skoraj vsa EU je sestavljena iz klubov, mi ne spadamo v nobenega.

Kljub tej nesijajni osamljenosti v marsičem nismo daleč od višegrajcev; vsaj nakazane imamo vse simptome njihovih bolezni. Dovolj je droben volilni premik, pa se lahko znajdemo v orbanovini-janševini.

Tudi zato velja: prste proč od povezovanja ali enačenja z višegrajci kot skupino. Toda naš vrhovni domoljub Janša že goji posebne politične in poslovne odnose z Orbanom. Z njim na premierskem položaju bi Slovenija odločno zajadrala v orban-trumpovsko smer, proč od demokracije in proč od vstopa v prvo hitrost EU, če bo do nje prišlo. Sodelovanje z Madžarsko glede drugega tira je sporno tudi s tega vidika. A še nevarnejša je naraščajoča gospodarska odvisnost od Avstrije, Kurzeve ali ne.

Tudi Slovenija ima kratko demokratično zgodovino in žive antidemokratične težnje. Obdani smo s podobnimi ali slabšimi sosedami, naše osnovno okolje, EU, je zelo nepredvidljivo. In pred vrati so volitve. Tudi zato je tako neoprostljivo, da novi šef NSi Tonin Janšo že vleče iz izolacije, kamor so ga v zadnjem času postavile druge parlamentarne stranke.

Če se enkrat znajdeš v nedemokraciji, se težko skoplješ iz nje. Če ti taka nevarnost grozi, se vsiljuje zavezništvo vseh demokratičnih strank proti nedemokratičnim. To sta storili na primer Nemčija in Francija. A samo to je premalo, to bosta čutila oba, Merklova in Macron. Druga zapoved dneva za vso zmerno politiko se glasi: temeljito obrusiti surovosti neoliberalizma, ki sproti koti nove in nove skrajneže. Sicer se lahko zgodi tisto, pred čimer v Spieglu svari Jakob Augstein: trda desnica taktično odvrže neoliberalni program, se naredi socialno in še naprej gradi na sovraštvu do vsega tujega. To, pravi Augstein, je katapultiralo fašizem. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.