• 5. 11. 2021  |  Mladina 44  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

    Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Hrvaška

    Kasim iz Vinkovcev

    »Grozljivo je, da tukaj živi toliko nadarjenih in pridnih ljudi, pa nam je vendarle uspelo zaplesti se v vojno z lastnimi brati. Pri vsej svoji nadarjenosti smo še vedno zaostali, kako bi se sicer lahko tako krvavo pobijali ob koncu 20. stoletja. Lopovi, nič drugega niso ti, ki so sprli navadne ljudi, in niti najmanj ni pomembno, na kateri strani je bilo več žrtev, ker ne bi smeli dovoliti, da sploh kdorkoli v Jugoslaviji izgubi življenje. Po krivici odvzeto življenje je vesoljna katastrofa. Civilizacijsko se nismo bili sposobni spoprijeti z zgodovinskim trenutkom.« Več

  • Opozicija

    Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije. Več

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Kolumna

    Iz miši v motnjo

    V Uniji si krize – finančna, begunska, zdravstvena – kar sledijo. Vse spremljajo začetna velikanska zmeda, negotovost, soliranje članic in nato mučno iskanje skupnih odgovorov. Zaporedje kriz se zleplja v trajno krizno stanje evropske družine. Z brexitom je izgubila veliko, dragoceno članico, zdaj se podobne težave nadaljujejo z napetostmi med severozahodom in vzhodom EU. Več

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Pamflet

    Mrtvi živijo dolgo

    Laszlo Rajk je bil 30. maja 1949 še madžarski zunanji minister in eden voditeljev komunizma v državi. A istega dne se je končalo njegovo ministrovanje: kot državnega sovražnika št. 1 so ga zaprli, proti njemu izpeljali sodni proces, na katerem je priznal vse očitane mu zločine in od sodišča zahteval najstrožjo kazen. Sodniki so ga kajpak uslišali in obsodili na smrt. Štiri leta kasneje je umrl voditelj komunizma Stalin in na Madžarskem so ga začeli opisovati kot žrtev montiranega stalinističnega procesa, v katerem so od obtoženih pod torturo zahtevali priznanja. Rajka so rehabilitirali in oktobra 1953 slavnostno pokopali v Budimpešti. Na pogrebu se je pojavil Imre Nagy, nekdanji komunistični minister in žrtev stalinističnih čistk. V manj kot mesecu je po odskoku z Rajkovega groba postal predsednik madžarske vlade, ki je v deželo vrnil politične svoboščine in omejil monopolno moč komunistične partije. A le v nekaj tednih je po tajnem brionskem dogovoru med Titom in Hruščovom sovjetski voditelj ukazal vojaški napad in zasedbo Madžarske, predsednika vlade Nagyja pa so usmrtili. Leta 1989 so ob padcu Berlinskega zidu njegove posmrtne ostanke pokopali na grandioznem pogrebu sredi Budimpešte, na katerem se je zbralo več kot dvesto tisoč ljudi, med govorniki se je s pogumnim govorom izkazal mladi Viktor Orbán in v imenu Nagyja je potem dokončno padla komunistična diktatura. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Dva leva

    Novi obrazi stare politike

    Od vseh neštetokrat citiranih izjav, govorov generala Rupnika, je zgornji najbolj signifikanten. Ne le zaradi vsebine kot take, ampak zaradi datuma. Dvaindvajsetega aprila petinštirideset! To ni bila morebiti vsiljena rojstnodnevna čestitka Führerju, ni bila zavržna domobranska prisega, katere besedilo naj bi domnevno pomagali pisati tisti, ki so se jim priklonili. Ne, to je bil čas, ko so nemške okupacijske sile že, kot povsod drugod po Evropi, panično kurile dokumente, pakirale in iskale civilna oblačila za dan po tem in prebeg čez Karavanke. Takrat jih nikakor ni več brigalo, kaj počnejo in govorijo lokalni kolaboranti. In takrat je »prezident« imel v časopisu Slovenec svoj zadnji nagovor ljudstvu ter v njem strnil vso svojo izvorno avtoritarnost, bazični antidemokratični refleks ter nekontrolirani antisemitizem. In tudi domobranci kot »nosilci nove svobode slovenskega naroda« niso bili eni od borcev za svobodo, eni od antifašistov, ampak kolaboranti sil mraka; kolaboranti nacizma. Teza, da je šlo pri domobranstvu zgolj za slabo oceno situacije ali celo za taktično kolaboracijo, je prekratka. Domobranstvo je razvilo lasten, avtonomni fašistoidni diskurz. Že hiter pregled zapisov v Slovencu od konca aprila 1941 do konca aprila 1945, razkrije, da je domobranstvo ne glede na to, ali smo bili pod okupacijo mediteransko »ležernega« fašizma ali germansko »rigoroznega« nacizma, vselej uporabljalo originalni trdi besednjak, poln povedi o židovski agitaciji, židovskem bogastvu, boljševističnem satanizmu sodobnega židovstva, o spregi med liberalizmom, boljševizmom in cionizmom ... Več

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Uvodnik

    Ja, krivi ste

    Vladajoča politika se tolaži. Da je boj zoper epidemijo tako zavožen zaradi nacionalnih značilnosti, zgodovinskih razlogov, opozicije, medijev, ker naj bi bil narod tako neracionalen … Z zelo preprostim primerom bomo pokazali, da to ni res. Če bi bilo namreč res tako, bi danes na ulicah ameriških mest še vedno potekali spopadi, še vedno bi bila policija nasilna do ljudi, ljudje pa bi še vedno množično nasprotovali protiepidemijskim ukrepom. Pa se to ne dogaja. Nasprotno. Prihod normalnega in uravnovešenega predsednika je razmere umiril. Pa ne gre za kakšne izjemne lastnosti predsednika Joeja Bidna. Je zgolj normalen, obkrožen z normalnimi svetovalci in sodelavci. Več