Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    22. 10. 2021  |  Mladina 42  |  Dva leva  Za naročnike

    Botrov fevd

    Grozno. Država crkuje, razpada pri živem telesu. Eden od ministrov je v postopku zaradi suma utaje davkov in ponarejanja listin. In to prav minister, ki vodi pravosodni resor. Drugi je razkrit med inštruiranjem podjetnika, kako se v zameno za lojalnost lahko izogne plačevanju davkov državi. Tretji, ki je, ne samo kot resorni minister, ampak tudi kot operativni odločevalec, kriv za smrt mladega dekleta, ne zmore vsaj pietetnega priznanja moralne odgovornosti ob tragični in nepotrebni smrti. Ustavno sodišče ministričino omejevanje dostopa do izobraževanja označi za protiustavno. Gospodarski minister dobi namige o nameri kriminalistov, da ga bodo obiskali na domu, ter inštrukcije, kako v tem primeru ravnati. Policijski minister serijsko laže in sam usmerja policijske akcije ob najbolj nasilnem policijskem ravnanju proti protestnikom. Prvi minister države ne prevzema sodne pošte, sistematično sramoti in zmerja sodno oblast ter se prepira z vsem svetom. Državna oblast ignorira ali direktno krši lastne zakone in obveznosti (STA, imenovanje evropskih tožilcev ...). Mafijska država, kot bi rekel pokojni Aleksander Litvinenko. Pač, neofevdalna oblika vladavine, ki znotraj formalnega demokratičnega ustroja prakticira principe in pravila delovanja kriminalnega podzemlja, z jasno družinsko hierarhijo in zaščito, ki moč distribuira po klientelističnih in nepotističnih obrazcih. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    15. 10. 2021  |  Mladina 41  |  Dva leva  Za naročnike

    Kačje jajce

    Umrl je pravnik, profesor, antifašist, pretanjeni borec za človekove in državljanske pravice in svoboščine Ljubo Bavcon. Predvsem je umrl velik gospod. Srečeval sem ga razmeroma pogosto ob sobotah tam nekje v centru okrog Maximarketa, ko je šel najprej po nujnih nakupih in potem v svojo sobotno družbo. V bežnih pogovorih so iz njega vele galantnost, lucidnost, dobročudnost. Vsaj toliko kot na drugi strani iz tistih, ki ga ob smrti razglašajo za zločinca, veje ne le nepietetnost, ampak primitivnost, lažnivost, pritlehnost, sprevrženost. Na hude obtožbe, ki se niti terminsko niso mogle iziti, ker se je v času, za katerega ga pavšalno in zlonamerno bremenijo, šele vračal iz internacije, ni bil imun. Prizadele so ga. Ni razumel, da lahko kdo laž tako surovo instrumentalizira, zgolj zato, ker računa, da mu bo prinesla korist. Še manj je razumel, da evidentno zanikano domnevno dejstvo še vedno ponavljajo. Abusus non est usus, sed corruptela, bi rekli pravniki stare šole. Pač, zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. A komu mar. Že Hitler je verjetno edinemu Slovencu, ki je z njim v živo spregovoril, povedal, da politike in politikov ne zavezuje nobena etična, nobena profesionalna in nobena občečloveška norma. Namreč, ko se je Branimir Kozinc, funkcionar Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, je na nekem zborovanju naletel na Hitlerja, se z njim rokoval in izmenjal nekaj besed. Med drugim mu je očital, da NSDP ni načelna, da ni prava nacionalna socialistična stranka, saj sprejema med drugim denar od judovskih kapitalistov, pa ga je Hitler cinično podučil, da je to sicer res, a da v politiki ni morale. Da zgolj interes definira polje morale, načelnosti in doslednosti. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    8. 10. 2021  |  Mladina 40  |  Dva leva

    Vodni topovi ali maslo?

    Dilema maslo ali topovi kajpak ni nova. Kot sem pisal že pred leti, krilatico (Kanonen statt Butter) netočno pripisujejo Hitlerju, včasih tudi debelušnemu voditelju Luftwaffe Göringu. A dejansko jo je leta 1936, ko je govoril o duhu žrtvovanja nemškega ljudstva, izgovoril vodja propagande Goebbels: »V sili lahko shajamo brez masla, nikakor pa brez topov.« Krilatico je ob deseti obletnici prevzema oblasti (31. 1. 1943) sredi vojne vihre še poenostavil in zaostril, češ, najprej topovi, potem šele maslo (»Erst Kanonen, dann Butter!«). Svet se je odtistihmal spremenil, putra je dovolj in preveč, topov tudi, a dilema iz znamenite prispodobe ohranja aktualnost v novih pojavnih oblikah. V teh dneh se na pregretih ulicah Ljubljane oblikuje nova alternativa med (tokrat vodnimi) topovi in državljanskimi pravicami, ki jih v času Janševega režima tako tanko mažemo na kruh, kot so Nemci sredi vojne maslo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 10. 2021  |  Mladina 39  |  Dva leva

    Dimnik

    Ponedeljek je bil v znamenju Dimnika v Cankarjevem domu in dimnika v Trbovljah. Na videz, razen sovpadanja imen, prav nič, dejansko pa kar preveč skupnega. Božo Dimnik je v svojem slogu najel Gallusovo dvorano, da demonstrira svojo moč, svojo potentnost, svojo neobvladano bahavost. Kdor zares želi predstaviti knjigo, gre v kakšno knjigarno, akademsko kavarno, v klub ali drug prostor, da približa svoj dosežek ljubiteljem knjige in prijateljem. Ljudje, ki so prišli v Gallusovo dvorano, niso prijatelji, pogosto tudi ne prijatelji knjig, niso somišljeniki, ampak kvečjemu pajdaši. Dogodek v Cankarjevem domu je bil podaljšek predstav na jahti nekje v Dalmaciji. V osrednji kulturni hram je bil z jahte prinesen ves napuh, ki ga premore gostitelj in ki ga premorejo gostje. Ni problem vsak udeleženec posebej, problem so vsi skupaj in na kupu ter celofan, v katerega je bila predstava zavita. Če bi predstavo v CD želeli poimenovati, bi najbolj ustrezal naslov »Kaj nam pa morete«. Jara gospoda, ki se prepozna kot nedotakljiva, kot pomembnejša, imenitnejša, boljša od plebsa, ki se prebija iz meseca v mesec, ki težko dostopa do splošnih dobrin, ki jim jih izbrani in izbranci dostavljajo in se na posredovanju redijo. In to v Cankarjevem domu! Pravo onečaščenje Cankarjevega imena. Cankar bi se obračal v preranem grobu, če bi to videl. Kako že je napisal? »To je novica, ki ti jo sporočam iz domovine: dvojno prepričanje je rehabilitirano; sedlo je za mizo med druge čednosti in se redi. ... Ne moreš si misliti, kako se je ta čednost razširila. In po pravici! Lepo se da shajati z njo na svetu: poglej me!« Tako nekako. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Dva leva

    Riba po imenu Janša

    Resnični misterij razkritja skrajno rizičnih stikov med lobistom in izpričanim ribičem Božem Dimnikom in Janezom Janšo se ne skriva v ozadjih, ampak v naličju. Slike videnega in vidnega so več kot povedne. Najbolj splošna značilnost morskega pejsaža ni idila, ampak globok dolgčas. Na palubi odprta vrečka čajnih kolutićev. Če ne veste, kaj so čajnih kolutići, vprašajte mamo, babico ali koga iz prejšnjih časov. In ta preprosta domačnost neprefinjenih »mašinskih« keksov se dopolni s podobo notranjosti. Scena kot iz kakšnega mafijskega filma, v katerem negativni junaki lebdijo na morju nekje med Florido in Kubo ter ne kažejo nikakršnega zanimanja za zunanje dogajanje in lepote narave. Ne, niso tam zaradi morskih pejsažev, ampak zaradi čisto določenih nalog. Zato leno poležavajo v podpalubju in čakajo, da se pojavi druga jahta, s katere bodo kaj natovorili, nanjo kaj pretovorili ali celo, khm, koga raztovorili v morje … Tudi scena z Janšo in Dimnikom ni slučajen in naključen dogodek, kjer prvi sreča drugega, ta pa ga povabi na krog ali dva za otroke in družino. Ekstremna vrednost jahte, za katero ribič Dimnik ne ve niti, ali je njegova ali Marčičeva, ni ključna. To bo Janševo ljudstvo ponižanih, razžaljenih, zafrustriranih brez težav pogoltnilo. Kot je pogoltnilo zgodbe o pregrešno dragih dopustih na eksotičnih golf destinacijah, o kakršnih Janševi podporniki niti sanjati ne upajo. Tisto pa, česar niti Janševi najbolj goreči verniki ne bodo mogli preskočiti, je pojasnilo o slučajnosti, naključnosti srečanj. Pač, malo postopaš po pravljičnem Mavriciju in srečaš Janeza, nekaj šetaš po Novi Zelandiji in naletiš na Ivana, ogrevaš motorje svoje jahte med Pelješcem in Korčulo ... in glej no, glej, v morju čofotajo Janša, žena in otroci. Pa beseda da besedo in že se peljejo krog ali dva, deci v veselje. Pač, enkrat srečaš papeža, drugič Clintona, tretjič Merklovo. Nič takega. Če imaš nekoliko več sreče, pa celo Janšo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Dva leva

    Tolovaji, premetenci in njihove stranke

    Danes lahko brez odvečnega patosa rečemo, da je DeSUS nekaj najslabšega, kar se je upokojencem in starejšim generacijam v politiki zgodilo od osamosvojitve. A starejše generacije in upokojenci so preverjeno najbolj trpežna in potrpežljiva skupina podalpskih domorodcev. Prenašajo nategovanje že polnih trideset let. DeSUS je, danes se to nekoliko pozablja, vstopil v državni zbor že leta 1992. Takrat resda skozi zadnja vrata. Namreč takratni predsednik Sisinger se je na skupni listi predvolilne koalicije Združena lista uvrstil v parlament. Stranka, ki je izšla iz lokalne mariborske zgodbe, je nagovarjala predvsem tisti del starejšega volilnega telesa, ki je rad slišal prazne obljube o ohranjanju socialne države, javnega zdravstva, o medgeneracijski solidarnosti, o dostojnih pokojninah … – pač predvsem nezahtevni del levo usmerjenih volivcev. Bazen volivcev, ki ga je pretežno nagovarjal, je velik, a domet stranke je bil vselej omejen. Še zlasti po zaporednih prelomljenih predvolilnih obljubah. Stranka je dokončno dobila zdajšnjo podobo prevrtljive, premetene, tolovajske združbe od nastopa Rousa. Ta je, potem ko je Janša po zaporednih porazih končno zmagal leta 2004, najprej pohitel k njemu, da mu izreče lojalnost, potem pa k svojim in jih presenetil z evforičnim vzklikom: »Gremo v koalicijo! Sedaj Janša tala.« Bili so presenečeni, a le redki od strankinih veljakov so temu oporekali. Pač, ni politike in politikov brez strank. Ne le strank kot političnih organizacij, ampak kot mreže klientov, odjemalcev, »mušterij«. Nekako na splošno pač velja, da se politika in politiki redijo na slabem spominu volivcev. A spomin volivcev DeSUS je še slabši. Ne presega spomina zlate ribice. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 9. 2021  |  Mladina 36  |  Dva leva

    Mali Balaton

    Blejski strateški forum je dokončno zarisal aktualni domet slovenske zunanje politike. Smo izpostava, filiala vzhodnoevropskega avtoritarnega populizma. Paradoks je, da Janša svoje suverenistične ideje udejanja tako, da sebe in državo nesuvereno podreja neki združbi, ki je posledica zasebne vizije madžarskega samodržca. Celo v času predsedovanja svetu Evropske unije Janši in njegovemu oprodi Logarju ni uspelo privabiti na Bled osrednjih evropskih igralcev. A navsezadnje, zakaj pa jih bi? Mar ni bilo bolj enostavno poslušati unisone zvoke Vzhodne Evrope? Zbor istomislečih. Da smo se v zadnjem Janševem mandatu umestili tja, kjer nikoli nismo bili, kamor nikoli nismo spadali, na kar smo gledali s (sicer neupravičenim) prezirom, je pač cena, ki jo je Janša moral plačati, da je lahko odigral kratke lokalne solo vložke v ubranem orkestru istomislečih. Janša in Logar sicer govorita o velikem dometu letošnjega strateškega foruma. No, še največji dosežek blejskega srečanja je njegova mednarodna neopaznost, neodzivnost, spregledanost; da tako ni prišlo do še ene mednarodne blamaže Slovenije. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Dva leva

    Vrnitev člena 133

    Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope? Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    27. 8. 2021  |  Mladina 34  |  Dva leva

    Je kdo rekel Nato?

    Podobe vojn so si tako različne, a hkrati vedno podobne. Od zadnjih dni velikega rajha v razrušenem Berlinu, ko so otroci v prevelikih vojaških plaščih in s smrkljem pod nosom poskušali zaustaviti ruske tanke, prek zadnjih dni sajgonskega režima v Južnem Vietnamu, ko so Američani z evakuacijskih ladij metali v morje helikopterje, da so lahko naložili demoralizirane in panične zavojevalce, pa do eksodusa največje vojaške sile (ZDA) in najmočnejše vojaške zveze (Nato) iz malega Afganistana. Sploh podobe, ki prihajajo z ulic Kabula in drugih afganistanskih mest so apokaliptične; predmoderne in postmoderne hkrati. Bradati talibski borci z raztrganimi sandali, v tradicionalnih, za vojskovanje neprimernih oblačilih, za pasom pa zavita bodala, s kakršnimi so njihovi pradedje v prvi afganistansko-britanski vojni v prvi polovici devetnajstega stoletja rezali vratove premaganim in ponižanim britanskim imperialnim vojščakom, imajo hkrati v rokah mobilne telefone in moderne puške, ki so jih zasegli vojski ZDA, zveze Nato in njihovim kolaborantom. V prispodobi povedano, z letečimi preprogami se spopadajo s supersoničnimi letali in bojnimi helikopterji. A razplet se iz minute v minuto spreminja v pravo znanstveno fantastiko. Obupani domačini se pred talibskim maščevanjem skušajo rešiti tako, da plezajo na krila transportnih letal, v dobri veri, da jih lahko ponesejo v svobodo. Kot v Mad Maxu (3), kjer samorastniški preživeli otroci letalske nesreče v neki oazi peščene puščave čakajo, da se vrne njihov pilot, Captain Walker, in jih na krilih polomljenega letala ponese v svobodo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Dva leva

    Vrnitev

    Seveda je vsake zgodbe enkrat konec. Še zlasti tistih, ki so prelepe, da bi trajale. Denimo, da se kolaborantom namesto kazni podeljujejo apanaže. Poosebljena politična perverznost je gotovo poslanec stranke DeSUS Franc Jurša. Mož vselej, ko javno spregovori, daje občutek zmerne bistrosti. A to v politiki očitno ni breme, ampak prednost. Prednost, ki takega človeka odveže politične morale, obveze do volivcev in lojalnosti do stranke. A ker je celoten DeSUS v vsem obdobju delovanja ena sama politična trgovina, da ne rečem prostitucija, se Jurša pravzaprav odmika le od aktualnih prioritet, ne pa od metod političnega delovanja stranke. Je pa v navedeni izjavi prostodušno razkril nekaj, kar sicer vsi počnejo, a nihče pred njim ni izrekel: ni samoumevno, da se poslanec opredeli za dobre predloge, zavrne pa slabe. Zadeva je bolj kompleksna. Če bodo z njim prijazni, bo dobre predloge podprl, če ne bodo, jih bo zavrnil. In tudi obratno: za prijazne besede in konkretne priboljške pred neizogibno upokojitvijo je pripravljen podpreti tudi slabe predloge. Kar pomeni, da DeSUS ni voda. »Kemično čisti« upokojenski poslanec ima barvo, vonj, okus – in predvsem ceno. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 8. 2021  |  Mladina 32  |  Dva leva

    Široko zaprte oči

    No, bodimo objektivni in natančni, Hitler ni nikoli častil in podpiral SDS, Janeza Janše in janšizma. Obratno pač. Sopotniki SDS in Janeza Janše podpirajo Hitlerja, tudi Breivika, pa sodobne evropske in svetovne politične demagoge in hujskače in tudi izkazujejo eksplicitne antisemitske izpade. Ne le kakšni eksoti po zanikrnih pivnicah, ampak osebki, ki so z vladajočo stranko, njeno politiko in njenimi mediji neposredno povezani. A je očitno prišlo do medijske zarote molka o tej temi. Je nekaj, o čemer se pri nas pač ne govori in problematizira na glas. Zato je bilo vsega odobravanja vredno, da se je oglasilo nemško veleposlaništvo, ki je tej slovenski neodzivnosti prisolilo zaušnico in decidirano zapisalo, da »Z ozirom na izjavo, ki poveličuje Adolfa Hitlerja in ki je bila pred kratkim objavljena na socialnih omrežjih, želimo še enkrat poudariti, da je glede na zgodovino dolžnost Nemčije, da ohranja spomin na grozote nacističnega režima in se spominja njegovih žrtev ... Hvaležni smo za takojšnje reakcije številnih slovenskih strank in članov slovenske družbe, ki so obsodili to izjavo.« Ni kaj, izjava je primerna. A je žal nezadostna. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 8. 2021  |  Mladina 31  |  Dva leva

    Poldrugi Tonin

    Menda je v nekaterih vladnih službah in ministrstvih vzdušje podobno, kot je bilo marca, aprila 1945 v Berlinu, ko je po prestolnici Tisočletnega rajha že bilo slišati daljno donenje ruskih topov. Pač panično čiščenje, iskanje rezervnih položajev, iskanje novih (starih) služb. No, videli bomo, kako dolgo bo obramba poraženega koncepta janšizma zdržala, a posledice bodo bolj kot največja stranka občutili kolaboranti. Najzvestejši najbolj. Tako kot so bili v nekem drugem zgodovinskem obdobju in kontekstu žrtve bolj tisti, ki so sodelovali, kot tisti, ki so prve silili v sodelovanje. A kakorkoli, v preseku projekcij volilnih izidov je jasno, da bo eden večjih osmoljencev NSi. Ki se je zaradi Bajukovega slepega sledenja enkrat že opekla. In Ljudmila Novak jo je z muko spravila nazaj v parlament. Ne zato, ker bi se še bolj povezala z Janšo, ampak ker se je od njega distancirala. In Tonin, ki si je navlekel preveliko Ljudmilino krilo, se sedaj kreativno trudi, da stranko utrdi na robu preživetja ali pod njim. Ni dojel, da pod Janševo krošnjo ne raste ne trava ne krščanska demokracija. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    30. 7. 2021  |  Mladina 30  |  Dva leva

    Zbogom, Evropa

    Sem zaprisežem in nepoboljšljivo naiven Evropejec, kljub temu da se zavedam vseh njenih protislovij, nedoslednosti. Ali pa prav zato. Evropa je vsekakor moja prva identiteta. Najprej Evropejec, dedič razsvetljenstva, liberalizma, individualizma, šele potem vse drugo. Da sem Slovenec, ni moja prosta izbira, ni stvar identitete, ampak vrojenosti. Zato mi predvsem ni vseeno, kaj se dogaja z »mojo« Evropo. Spomnim se stare dobre, »ožje« Evropske unije, ko so še veljali nekateri standardi. Tako demokratični in pravni standardi kot standardi spodobnosti. In jaz naivnež sem verjel, ali pa vsaj hotel verjeti, da se bodo defektne demokracije spremenile, da bo »Evropa« spremenila države z demokratičnimi primanjkljaji, a zgodilo se je obratno. Prišleki smo začeli spreminjati združeno Evropo. Praviloma na slabše. A Evropa kot Evropa. Kot naš Pahor. Nikomur se ne želi zameriti, nikogar v karkoli prisiliti, nič pogojevati. In sedaj žanje rezultate te neodločnosti in nedoslednosti. Menim, da bi morala Evropska unija še enkrat premisliti, kakšne članice naj sestavljajo zvezo. In članice naj prav tako premislijo, ali sodijo v to zvezo. Karkoli si že človek misli o »Angležih« in Združenem kraljestvu, je vendarle na koncu razhod izpadel korektno. Niso se večinsko počutili doma v Združeni Evropi. Nikoli. In so šli. Škoda, a pošteno. Drugače je z deželami demokratičnega primanjkljaja, kot sta že kar tradicionalno Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 7. 2021  |  Mladina 29  |  Dva leva

    Idila slovenske diplomacije

    Ko so enkrat sredi aprila mediji objavili fotografije, na katerih je veleposlanica Republike Slovenije v Romuniji Lea Stančič izročala poverilna pisma predsednika republike Pahorja moldavski predsednici Maii Sandu in tako prevzemala nerezidenčno akreditacijo, je to povzročilo vsaj smeh, če že ne šok. Slika je bila res nenavadna: svetovljansko napravljena moldavska predsednica v okusnem hlačnem kostimu prevzema poverilna pisma od slovenske veleposlanice v narodni noši. Kot da smo neka predmoderna skupnost tretjega sveta s še nerazdelanimi zametki državnosti. Seveda ni nič narobe z narodnimi nošami, problem je s percepcijo lastne države. Koga in kaj veleposlanica predstavlja? To, da gre na protokolarni dogodek napravljena, kot da je pobegnila s kakšnega folklornega festivala, pomeni, da se država etnificira, reducira na neki partikularni, pa četudi večinski moment. Kot da bi želeli nacijo reducirati na etnijo, diplomacijo pa na folkloro; kot da med etnosom in nacijo ni razlike. Seveda so se takoj in pričakovano oglasili tisti, ki so začeli naštevati, kolikokrat posamezni veleposlaniki in politiki nastopijo v opravah, ki razkrivajo njihov izvor. To je res, a je drugače. Če ima kakšen afriški politik čez »civilno oblačilo« togo in na glavi značilno pokrivalo ali denimo indijski specifično skrojen suknjič in pokrivalo, to ni redukcija na partikularno etnično dimenzijo, ni folklora, ampak subtilni ali manifestni upor proti vsiljeni dominaciji vesterniziranih oblačilnih kodov. No, poseben fenomen so avstrijske in južnonemške civilne oprave, ki koketirajo s tradicionalnimi elementi, a to praviloma niso avtentične narodne noše, ampak izpeljanke, ki upoštevajo modne smernice glede krojev, barv ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 7. 2021  |  Mladina 28  |  Dva leva

    Kako naprej?

    V političnem komuniciranju velja pravilo, da šteje za zelo velik škandal ali flop tisti, ki ga lahko nevtraliziramo le še z večjim. Kajpak na svoj račun. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 7. 2021  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Vse poti vodijo v Murgle

    Vse skupaj je bilo zamišljeno pravljično, tako rekoč arhetipsko. Kot če bi režimu všečni režiser v epopeji o Noriškem kraljestvu ekraniziral duhovno središče dežele. Fotogenični Blejski otok. Kičasto, kot da bi si v svojem ničkolikokrat izpričanem okusu noriški kraljevič sam zamislil kraj in podobo iniciacije in inavguracije. On kajpak v naslovni vlogi. In emisarji srednjega sveta, posedeni po stopnišču, ki vodi v drevno svetišče na vrhu otoka. A od tu naprej je vse napačno in narobe. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 7. 2021  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Szivárvány – tęcza – mavrica

    Čeprav je bilo dolgo znano, a se je zgolj sramežljivo nakazovalo, zdaj ni več nobene dileme: med neonacisti in Janševim režimom je tvorna kohabitacija; so odkrite vzajemne simpatije. Tako zelo odkrite, da so ošteli policijo, ker je smiselno in učinkovito ukrepala in preprečila odprt spopad neonacistov z mirnimi demonstranti. Dobro, če je Hojs, ki je ne le presežno neotesan (kar se je znova pokazalo ob nastopu pri Slaku na POP TV), ampak tudi pregovorno zmerno inteligenten, pač odkrito povedal, da se neonacistov ne spodobi vznemirjati, je manj razumljivo, da nobenih težav nima premier Janša, ki bi vendarle moral blefirati in ustvarjati primeren vtis ob prevzemanju predsedovanja svetu EU. A tako je. Nihče, ki v politični analizi zna šteti do pet, ni mogel pričakovati česa drugega. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 6. 2021  |  Mladina 25  |  Dva leva

    Res publika 70 x 30

    Ko se je Slovenija osamosvojila, sem za neko tujo tiskovno agencijo rekel, da bo največji uspeh majhne Slovenije, če bo politično čim bolj nevidna, neslišna. Če se bo o njej malo govorilo. To je bilo v nasprotju s tedanjimi splošnimi željami, da bi postali kot država čim bolj opazni. A toliko sem pač že vedel, da ko majhne dežele stopijo v središče, pod politične žaromete, to praviloma ne pomeni nič dobrega. In trideset let po osamosvojitvi se je zgodilo točno to. Slovenija je po zaslugi Janševega režima postala vseprisotna, vseprepoznavna. Hja, danes komajda kdo ve, kdo je premier na Nizozemskem, v Belgiji, na Norveškem, Irskem … Vsak v Evropi, ki vsaj malo spremlja politiko, pa ve, kdo je Janša. In kakšna je njegova javna podoba. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 6. 2021  |  Mladina 24  |  Dva leva

    Od Ötzija do velike domovinske vojne

    Samo nesamozavestni posamezniki in režimi delajo iz minornih zgodb lastne preteklosti velike dogodke. Po drugi svetovni vojni so nekateri (praviloma ne preveč izpričano junaški) partizanski borci doživljali t. i. jurišantske napade, kot oblike psihogene zamračenosti, v katerih so s trofejnim orožjem v bifejih, na veselicah, na javnih mestih in prireditvah uprizarjali scenoslede velikih borb. Zdi se, da sta tudi aktualno generiranje in konfabuliranje dogodkov svojevrstna poosamosvojitvena psihogena motnja. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 6. 2021  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Dobro jutro, Evropa

    Če sta bila doslej Janša in janšizem predvsem slovenska nadloga, ki je bila sicer prepoznavna tudi v Uniji, sedaj postajata tudi formalno evropski problem. Še zlasti, ker vsej kritiki in kritičnosti navkljub združena Evropa nima prave volje in moči, da se nadloge reši. Spopad z avtoritarnostjo je trajni in tradicionalni problem liberalne Evrope. Ne da bi vlekli preveč banalne vzporednice, je vendarle vsaj od vzpona nacizma jasno, da Evropa praviloma odpove, ko bi morala pokazati odločnost in voljo. Od razvpitega münchenskega sporazuma, v katerem je Chamberlain ob asistenci Daladiera pokleknil pred diktatom Hitlerja in Mussolinija, pa do vse gnilobe in gnusobe evropskih politikov v pogajanjih z Miloševićem, kar je vsaj za nekaj časa legitimiralo balkansko klavnico. Morda niti ni ključni problem pomanjkanje mehanizmov, ampak predvsem odsotnost elementarne doslednosti. To se je videlo prav pred kratkim, ko sta se zvrstila dva ostudna dogodka. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 6. 2021  |  Mladina 22  |  Dva leva

    Delikatesna NSi

    Vedno znova me fascinira, kako v konservativni, tradicionalni katoliški Sloveniji krščanski demokrati, ne glede na to, pod kakšno blagovno znamko vsakokrat nastopajo, visijo na robu ali pod robom preživetja, namesto da bi bili vodilna ali ena vodilnih strank. Razlog ni v vrednotni orientaciji kot taki, ampak predvsem v ljudeh. Potem ko so na prvih volitvah razmeroma dobro začeli, imeli tretji najboljši rezultat na državni ravni ter bili najboljši med strankami Demosa, je pot šla samo navzdol. Iz krize v krizo. In potem ko so se RKC in »očetje« krščanskopolitične Slovenije dogovorili ter z zvijanjem rok ključnim protagonistom (zlasti Peterletu in Marjanu Podobniku ter tudi »svežemu« Bajuku) spravili skupaj SLS in SKD, torej dve frakciji istega hleva, je prišlo 15. aprila 2000 do pompozne združitve. In konec julija tudi že do razpada. Na mesto predsednika so izvolili naivnega poštenjaka Franca Zagožna, ki je bil paravan za boj »pravih« petelinov krščansko-ljudskega gnojišča. Vmes so sestavili še katastrofalno vlado, ki je volilno telo razvnela, da so dali na naslednjih volitvah LDS zgodovinsko visok rezultat. Še prej je Bajukova frakcija avgusta istega leta ustanovila NSi, ki se je brez težav uvrstila v DZ tudi leta 2004 ter vstopila v prvo Janševo vlado. Andrej Bajuk, ki je hitro pokazal, da politike elementarno ne razume, je kot ponesrečena marioneta životaril v ambivalentnem odnosu nedialoškosti in avtoritarnosti v lastni stranki in s sledenjem Janševi dominaciji v vladi in koaliciji že na naslednjih volitvah stranko spravil v opozicijo. Ker se nihče ni imel poguma lotiti misije nemogoče, torej vrnitve pohojene stranke v parlament, se je projekta lotila Ljudmila Novak. In uspela. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 5. 2021  |  Mladina 21  |  Dva leva

    Rojstvo naroda

    V poosamosvojitveni politični Sloveniji bomo po novem šteli čas pred kongresno resolucijo SDS in čas po njej. Kot v Nemčiji, kjer so v nekem dramatičnem zgodovinskem obdobju šteli čas pred šestim, tako imenovanim zmagovitim partijskim kongresom NSDAP v Nürnbergu in po njem. »Šesti kongres« SDS se bo očitno zgodil na junijskem 12. kongresu. Poslej nič več ne bo, kot je bilo. Pa tudi ne more in ne sme biti enako. Janša kar najresneje ogroža temelje demokratičnega ustroja. Vseeno, ali je to scenarij pacienta ali zgolj zlega politika. Velikopotezno, patetično, polno stereotipov, skoraj kot v Griffithovem Rojstvu naroda (The Birth of a Nation, 1915). In več kot opazno. Vpadljivo. Zato se spreneveda vsak, ki še vedno pravi, da tega ne vidi in ne prepozna. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 5. 2021  |  Mladina 20  |  Dva leva

    Od Guernice do Gaze

    Nad maršalom Titom je bil svoj čas fasciniran hrvaški predsednik Tuđman. Če se prav spomnim, je ob času kolumnistka Tanja Torbarina zapisala, da eden imitira drugega, in to neuspešno. Kajpak Tuđman Tita. No, Tuđman fascinacije nikoli ni skrival. Naš, zdaj že mednarodno uveljavljeni maršal Twitto svojo fascinacijo skriva, a ga vedno znova izda. Toda oba, Tito in Tuđman, sta se ponašala z veliko ljubeznijo ljudstva, naš maršal pa ima težave. Velika večina ljudstva ga ne mara. Neredki ga naravnost sovražijo. No, zato pa so tisti, ki jih fascinira, predani in zaslepljeni bolj kot Titovi in Tuđmanovi privrženci ob svojem času. Če se vam ljubi pogledati povezavo, boste videli, da bi se takšne fascinacije nad lastnim likom sramoval celo od ljudstva razvajeni maršal Tito (https://www.gov. si/novice/2021-05-16-predsednik-vlade-janez-jansa-prejemnik-kocbekovega-priznanja-slovenskega-gorniskega-kluba--skala-zveze-gorniskih-klubov-za-leto-2021/). Nenavadno je le, da to fascinacijo nesebično delijo tudi tisti privrženci in sopotniki, ki ga intelektualno in izobrazbeno presegajo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Dva leva

    Od Mladine do Mladine

    Tako. Krog je sklenjen. Pravzaprav je Janša obrnil Hegel-Marxovo krilatico na glavo: začelo se je pred 33 leti kot farsa, sedaj se zgodba obnavlja kot tragedija, kot srhljivka. No, novejša slovenska zgodovina se ni začela zgolj z Mladino, a se je okrog nje osrediščila. In zgodovina se neredko nesramno poigrava in norčuje: 3. 6. 1988 se je, tri dni po aretaciji Janeza Janše, v prostorih Mladine (!) na Resljevi drenjalo ljudi, ki s(m)o prisostvovali ustanavljanju Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je nekaj dni kasneje (po aretaciji Davida Tasića in obtožbi urednika Mladine Francija Zavrla) preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Še prej, prvega junija, dan po aretaciji JJ, je bila javnost prvič obveščena o aretaciji s skupnim sporočilom Mladine, Tribune, Katedre in Radia Študent. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Der Patient und die Presse

    Seveda zgornjih ugotovitev o drastičnem upadu zadovoljstva s stanjem demokracije v Sloveniji in po drugi strani o zaupanja vrednih medijih ni sproducirala STA. Jih je pa posredovala. Namreč zadnje rezultate cikličnega merjenja razpoloženja državljanov EU; tako imenovanega Eurobarometra. Morda prav ta primer najbolje razkrije, v čem je problem STA. Janšev režim se manj boji tudi najbolj kritičnih člankov in komentarjev kot pa nevtralnega posredovanja informacij o stanju stvari, ki mu ne gredo v prid. Naj so komentarji, denimo v Mladini, še tako strupeni, zaupanja v njegov režim ne omajajo tako drastično kot nekomentirano, nevtralno posredovanje zapisov o Janši v tujih medijih. O sporih s plejado tujih novinarjev, politikov, medijev smo izvedeli iz navidezno nedolžnih povzetkov. In večina tega pride v slovensko javnost prav s posredovanjem Slovenske tiskovne agencije. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Dva leva

    OF – osemdeset let kasneje

    Saj poznate tisto šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo? Kam merim? Janša neskrupulozno nastavlja svoje ljudi, svoje kadre, mimo vseh protokolov. Zajeda se v vse pore družbe in države. Kar je velik problem. A še veliko večji je, da nastavlja nekvalificirane, a krvavo lojalne kadre. Dekvalifikacija je očitna. Denimo, za direktorja Narodnega muzeja so nastavili računalničarja, katerega referenca je zbiranje značk in medalj. Za novo direktorico NPU so po nezakonito odstavljenem Muženiču nastavili nekvalificirano izbranko onkraj vseh veljavnih razpisnih kriterijev zgolj zato, ker je slepo lojalna in vodljiva ter kot taka že skrbi za zaščito interesa JJ in njegovih ljudi. Za novega direktorja medijske bastije (RTV-hiše) je bil po že utrjenih principih janšističnega režima postavljen mož brez zahtevanih izkušenj z vodenjem velikih sistemov, a z jasnim političnim mandatom ... A najnelagodnejši občutek se pojavi ob vprašanju, kaj storiti s temi in takimi partijskimi kadri »dan po jutrišnjem«. Kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode? Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 4. 2021  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Lažimož

    Hja, Janši bi torej morali, kot zaradi državotvornih interesov pravi nekdanji predsednik Kučan, verjeti. A mu ne moremo. Ne v konkretnem kontekstu soudeležbe pri ponovnem risanju in premeščanju mej na Balkanu, pa tudi sicer ne. Stavek, izrezan iz celotnega konteksta pogovora, zveni morda apologetsko, vendar Kučan ni branil Janše, ampak Slovenijo in njen hudo načeti ugled v regiji ter širše v Evropi. Kaj slabšega, kot je enigma non-paper, se pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU, pač ni moglo zgoditi. Zadeva bi se, če bi Janševa beseda bila kaj vredna, lahko hitro razčistila in pojasnila. A njegove vpletenosti v novo razkosavanje regije ni nihče zares zanikal. Niti sam Janša ne. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 4. 2021  |  Mladina 15  |  Dva leva

    Prikletnost spominov

    Psihopatologija pozna dva sorodna pojava: amnezijo in paramnezijo. Poenostavljeno rečeno je amnezija selektivna izguba spomina za določeno časovno obdobje ali za določene dogodke; paramnezija pa, nasprotno, spominjanje dogodkov, ki se nikoli niso zares zgodili. Pojava oziroma simptoma neredko sovpadata. Za nosilca simptoma ne pomenita težave, ampak praviloma rešitev. Sta redukcija neprijetnih, nepravih spominov, dogodkov, dejstev. Sta nekakšna cenzurna mehanizma, ki za nazaj konstruirata realnost. Ali kot je rekel nemški politični psiholog Welzer: »Ne realnost kot taka, ampak ritualna obdelava spominskih vtisov ustvari dejanskost oziroma resničnost na novo.« To pojasnjuje tudi pozabljanje in zadrževanje spominske materije. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Kitajska četrt 2

    Saj se spomnite, v Kitajski četrti (Chinatown, 1974) Romana Polanskega gre za vodo, korupcijo, zločin in incest brez kazni. Pri zadnji (Vizjakovi) noveli zakona o vodah so korupcijska tveganja, ki jih prinaša, velika. Klientelizem pa je očitno zgolj nadomestek za incest. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Dva leva

    El Caudillo moje vasice

    Pred 27 leti (!) sem s tem »citatom« začel kolumno v že dolgo pokojnem časopisu Republika. Na dan izida sem šel po Šubičevi, ko se mi je nasproti pripeljal pokojni prijatelj Jaša na svojem legendarnem kolesu in rekel, da se postavlja v vrsto za izposojo. »Izposojo česa?« sem ga sprenevedavo vprašal. »Ja, one knjige o podeželskem Caudillu,« mi je odgovoril. »Jaša, to je vendar fikcija,« sem odvrnil. On pa meni nazaj: »Ja, ja, saj je jasno, da je žanr magični realizem, čeprav avtorja ne poznam.« Nakar sem ponovil: »Fikcija, Jaša, fikcija!« Potem je dojel in prasnil v smeh. »A res? Ampak zadene pa na polno!« No, danes to drži še bolj kot ob svojem času. Več