N'toko

N'toko

  • N'toko

    N'toko

    1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Žive meje

    Logika škandala

    Že spet sem si obljubil, da bom ignoriral lokalne medijske škandale zadnjega tedna. Že stotič sem se prepričeval, da nima smisla vtikati nos v vsako aferico, ki za en dan razburka slovensko tvitosfero in bo naslednji dan pozabljena. Zakaj bi povprečnega prebivalca Slovenije brigalo, kaj je izjavil kak minister ali kaj si kakšna poslanka misli o bralni znački? Zato sem vsakič, ko se mi je na Facebooku pred očmi pojavila beseda »Prešiček«, hitro odmanevriral naprej. A bolj ko sem se trudil ignorirati hrup spopada na ministrstvu za kulturo, bolj agresivno je vdiral v javni prostor, dokler ga ni skoraj v celoti zapolnil. Usoda ministra je postala bojišče, kjer so poleg političnih bojev začeli potekati ideološki spopadi vseh vrst. Postala je prizorišče kulturnega boja, delavske solidarnosti, celo feminističnih agend … In čeprav vem, da bo ob izidu te kolumne zadeva že prešla zenit medijske viralnosti, bom za potrebo prihodnih debat vseeno izrabil Prešiček-gate, da razvijem par misli … ne o njegovem ministrovanju, ampak o naravi odmevnih političnih škandalov. Več

  • N'toko

    N'toko

    18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Žive meje

    Rugljevci

    Priznam, v življenju sem se spogledoval že z vsemi možnimi ezoteričnimi bedarijami. Sem prvi, ki bo priznal, da je včasih lepo slišati preprosto razlago sveta. Nekaj v smislu: »Ravnaj z drugimi, kot bi rad, da drugi ravnajo s tabo.« Ali: »Zaupaj v to, da ima vesolje zate načrt.« … Odraščanje je pač travmatična stvar in v nečem je treba najti smisel, se okleniti nekega reda in pravil. A naj sem še tako blodil med množico inspiracijskih govorcev, v nobenem obdobju nisem mogel zapopasti fenomena Janeza Ruglja. Znova in znova je klical po pozornosti, vendar nisem mogel razumeti, kaj je tako privlačnega na tipu, ki bi me najraje poslal umret na neko fronto, da mu dokažem svojo moškost. In kaj je tako jebeno osvobajajočega pri geslu »dec je dec, baba pa baba«? Če kaj, me je njegovo videnje sveta potisnilo globlje v najstniško depresijo. Toda Rugelj ni bil le vodilni glas popularne terapevtske kulture svojega časa, ampak tudi prototip današnjih life coachev. Logiko »spolnega reda vesolja« najdete povsod – od mednarodnega zvezdnika Jordana Petersona pa do profesorice Vesne Vuk Godine, kvaziprofesorja Romana Vodeba in navsezadnje celo Rugljevega učenca Perka. Mladi moški še vedno iščejo kozmični red in še vedno obstajajo guruji, ki jim razlagajo, da so ga podrle babe. Več

  • N'toko

    N'toko

    4. 1. 2019  |  Mladina 1  |  Žive meje

    Kako preživeti v političnem H&M

    Leto 2018 je bilo leto volitev. Te so dvignile ogromno prahu, prinesle pa zelo malo novega v smislu dejanske politične usmeritve vlade. Bolj ali manj iste face so obljubljale bolj ali manj iste stvari in tudi vsakokratni »novi obraz upanja« je postal stalnica, ki je sploh ne doživljamo več kot novost. V resnici se je v volilnem letu zares zgodil le en viden vsebinski premik, to je premik v vsebinah političnih razprav. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da so stranke leta 2018 dokončno prevzele politični PR-sistem držav z angleško govorečim prebivalstvom. S tem hočem reči, da so vsebine slovenskih TV-soočenj, tiskovnih konferenc, časopisnih naslovnic, s tem pa tudi okroglih miz, facebookovskih prepirov in gostilniških modrovanj postale enake tistim na ameriških kabelskih televizijah. Dobili smo generično matrico političnega komuniciranja, ki je povsod na Zahodu enaka: vse teme in kampanje se zvedejo na prerekanje o politični korektnosti in svobodi govora. Kje je Kučanov klan, kje so strici iz ozadja, tajkuni, partizani, domobranci in drugi lokalni fenomeni, ki so zaznamovali vse moje življenje? Nekoč nisi mogel prebrati članka o kuharskih receptih, ne da bi se v komentarjih razdivjala vojna med rdečimi in belimi, danes pa so na mestu teh lokalnih posebnosti razprave, ki bi jih zlahka našel na profilih ameriških tviterskih zvezdnikov. Več

  • N'toko

    N'toko

    21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Žive meje

    Ulica v nizkem štartu

    Sodeč po mirnem predprazničnem vzdušju in medijski tišini si človek v Sloveniji težko predstavlja, da te dni poteka ena najhujših evropskih političnih kriz zadnjih let. Da je Francija že tretji teden v ognju in da gre Madžarska hitro po isti poti, da Velika Britanija preživlja pretres za pretresom, da se v Italiji ob sprejemu proračuna prav tako obetajo turbulence. Medtem je Ukrajina razglasila vojno stanje, v Španiji pa se še ni polegel prah katalonske krize. Že res, da nam TV-dnevniki in časopisi med novicami iz tujine o teh dogodkih poročajo, a se vsa ta žerjavica, solzivec in jeza zdijo milijone kilometrov daleč. Prav nobenega znaka ni, da bi se pri nas lahko ulice kaj kmalu vnele ali da bi bila oblast kakorkoli ogrožena. Več

  • N'toko

    N'toko

    7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Žive meje

    Sredinski populizem

    Novo obliko političnega komuniciranja sem prvič ozavestil leta 2012 med predsedniško kampanjo Boruta Pahorja. Čeprav sem politiko spremljal precej površno, sem težko spregledal, da Pahor v TV-soočenjih igra na najbolj otročje sentimente gledalcev. Bili so ga sami neumni buzzwordi, neznosno patriotsko petelinjenje in seveda značilno preoblačenje v »malega človeka«, ki je kasneje postalo njegov zaščitni znak. Pahor je na moje veliko začudenje zmagal, njegov stil nastopanja in instagram prezenca pa sta postali stalnici političnega komuniciranja. Poseganje po elementih iz sveta resničnostnih šovov seveda ni le Pahorjeva domena – ta medijska strategija, ki politično vsebino nadomešča s simbolnim dobrikanjem ljudstvu (»Jaz sem navaden človek kot vi!«), je danes povsod po svetu dominantna. Ko je na ameriških volitvah zmagoval pravi zvezdnik resničnostnih šovov, ki je igranje na otročje sentimente gledalcev pripeljal do ekstrema, smo začeli politični komentatorji to imenovati »populizem«. Več

  • N'toko

    N'toko

    23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Žive meje

    Etika lokalnih volitev

    Županske volitve so bolj ali manj za nami in ni težko uganiti, okoli katere teme se bodo sukale debate analitikov. Ljudje so marsikje volili s korupcijo obremenjene kandidate. Volili so odkrite lopove, spolne nadlegovalce in šarlatane. V Ljubljani, v Mariboru, v Kopru in drugod so množice stisnile zobe in obkrožile ime lokalnega šerifa, ki mu sicer ne bi zaupale niti upravljanje vrtne lope. Kangler se je vrnil iz vstajniškega groba, kot da se ne bi nikoli nič zgodilo. Jankoviću bi lahko na volilnih plakatih manekenke prižigale cigare s 500-evrskimi bankovci, pa bi ga še vedno podprla večina Ljubljančanov, z intelektualci vred. Volivci so večinoma poznali zgodovino teh kandidatov, z umazanimi podrobnostmi vred, a ni ta niti najmanj zamajala njihovih odločitev. Od volitev bomo torej odnesli predvsem eno lekcijo: folku se jebe za moralnost županov. Več

  • N'toko

    N'toko

    9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Žive meje

    Anatomija poraza

    Mineva drugo leto, odkar velja Cerarjev zakon o tujcih. Se ga še spomnite? To je tisti zakon, ki so ga spremenili tako, da lahko vlada kadarkoli skliče izredno stanje in suspendira človekove pravice iskalcev azila. Šlo je za protiustavno skrpucalo, ki je sprožilo razkol med Cerarjem in Brglezom, protest nevladnikov in pritožbo varuhinje človekovih pravic. Levo usmerjeni javnosti je bilo takrat nepojmljivo, da liberalna vlada daje tolikšna pooblastila represivnim organom. Vse, kar je po sprejetju zakonskih sprememb ostalo jezni civilni družbi, je bila vera, da jih bo zavrnilo Ustavno sodišče – zadnja varovalka, ki naj bi še stala med ljudmi in avtoritarnimi nagibi države. Takšna vera se bo najbrž izkazala za naivno. Sodišče že dve leti molči, medtem pa, ne le da je zakon v veljavi, ampak se ministrstvo za notranje zadeve ves čas vede, kot da živimo v izrednem stanju, predvidenem v njihovi pobudi. Več

  • N'toko

    N'toko

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Žive meje

    Izvor diskriminacije

    Ne vem, kakšne številke bi prikazale uradne ankete, ampak iz medijev in s spleta bi sklepal, da se ima večina vplivnih moških na svetu za žrtve diskriminacije. Samo v zadnjem mesecu smo lahko spremljali Boscarolove mučeniške krike o »sovražnem govoru proti podjetnikom«, pijanske blodnje sodnika Kavanaugha o diskriminaciji »pridnih očetov« in Plestenjakove zaskrbljene analize o prihodnosti moške vrste. Medtem je Nova24 TV še naprej servirala zgodbe o tem, kako so pošteni Slovenci zaradi migrantov postali drugorazredni državljani, Vesna Vuk Godina pa nas je poučila, da »sovraštvo do moških neprijetno spominja na antisemitizem v času Hitlerja«. K temu dodajmo še zaskrbljene opazke o ukinitvi svobode govora med politično tviter estrado, pa se nam oriše zares nenavadno stanje duha: pripadniki najvplivnejših družbenih skupin z največjim medijskim in finančnim zaledjem se počutijo kot zatirani razred, ki mu ni dovoljeno govoriti. In kar je še bolj bizarno, mnogi jim dejansko verjamejo. Več

  • N'toko

    N'toko

    12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Žive meje

    Manifest proti spremembam

    Soseda je iz gledanja skozi okno naredila umetnost. Tisto značilno špejanje skozi žaluzije, ki ga poznajo vsi prebivalci predmestnih sosesk, je pripeljala na profesionalno raven. Nobena še tako majhna sprememba ji ni ušla. Vnaprej je vedela, kakšne rože namerava posaditi stara mama čez cesto, in razglasila svoje nestrinjanje celotni ulici. Vedela je, čigavi razpuščeni otroci so začeli pretep na dvorišču, in vsakič znova sinčku prepovedala druženje z njimi. Vedela je, kdo je bil pri kom na obisku, in znala iz frekventnosti njihovih srečanj izračunati, v kakšnih odnosih so. Poznala je vse registrske tablice na ulici in vsak kos perila, ki se je sušilo na balkonih. Ta panoptikonski nadzor ji je dajal občutek, da je gospodarica svojega sveta. Če že nima besede pri ničemer drugem, bo pač gospodovala nad šumi in ropoti v svoji ulici. Do skrajnosti je razvila tisto fanatično malenkostnost, za katero je v letih gospodarske rasti obolelo toliko pripadnikov srednjega sloja. Več

  • N'toko

    N'toko

    28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Žive meje

    Meje sprejemljivega

    Grozen občutek me spreleti, ko se zavem, da moji politični pogledi postajajo marginalni. Doživel sem ga že velikokrat in vedno je isto. Lahko se še tako pretvarjam, lahko me prijatelji še tako bodrijo, na koncu človek vedno začuti, kdaj njegove besede zvenijo prepričljivo in kdaj ne. Dobri argumenti nenadoma izgubijo prejšnjo težo. Pogumni slogani, ki so nekoč navduševali občinstvo, naslednji trenutek zvenijo grobo in iz občinstva izvabljajo le še nelagodje. Temu vedno sledi zmeden trenutek, v katerem ne moreš storiti ničesar pametnega. Če kričiš slogane z enakim zanosom, deluješ agresivno in odbijajoče – kot pevec B-razrednega ska benda, ki v prazni dvorani vpije »A se mamo faaajn?!«. Če se prilagajaš neprijaznemu vzdušju in slogane izrekaš previdneje, pa deluješ neprepričljivo. Takrat imaš pravzaprav na izbiro le še dvoje: lahko spremeniš poglede in se čez nekaj časa poskušaš z zmernejšimi slogani spet prebiti v polje spoštovanih javnih govorcev, lahko pa se zabarikadiraš v varen krog somišljenikov in objavljaš enake poglede na obskurnih, zaprtih straneh Facebooka. Več