Moralni zlom

Heni Erceg

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Hrvaška

Od nekdaj je tako. Tiste, ki prvi zakikirikajo, ljudje zavračajo, to so prezrti prinašalci slabih novic, izdajalci skupne stvari, zanikovalci pomembnosti nacije. Ko smo bili pri Feral Tribunu eni redkih, ki so poročali o hrvaških vojnih zločinih takoj, ko so se zgodili, smo doživeli marsikaj – od politikov na oblasti in od večine medijev, ki so jim bili vdani, saj takrat neodvisnih medijev tako rekoč ni bilo. Od groženj in izsiljevanja do preganjanja, vse z namenom zastraševanja zaradi razkrivanja resnice o hrvaških zločinih, vojskovanju v Bosni, taboriščih … Govorjenje resnice je v vojnem času – čeprav je tudi v tako imenovanem miru komaj kaj bolje – sovražna dejavnost, ki jo je treba v imenu propagande in kolektivne podpore naši stvari zatreti z vsemi sredstvi.

Na to sem se spomnila ob vztrajnem vsesplošnem molku – medijskem, kulturnem – o izraelskem genocidu in ob tipičnem, čeprav komaj zaznavnem preobratu, tem zapoznelem glasu razuma, potem ko so prvi petelini, ki so kikirikali že na začetku tragedije, končali v loncu in se v njem počasi kuhajo skupaj s svojo resnico. Treba je bilo doseči tragično število 55 tisoč ubitih Palestincev, približno 5000 pohabljenih otrok brez rok in nog, prebivalstvo, ki umira od lakote, zaradi česar po besedah tiskovnega predstavnika Združenih narodov Gaza »danes velja za najbolj sestradano območje na svetu«. Morali smo doseči samo dno človečnosti, da se je začela politična in medijska zavest sramežljivo prebujati. Retorika se spreminja, vsi tisti, ki so stvari pravi čas poimenovali s pravim imenom, niso več »teroristi«, podporniki Hamasa, svetovne medijske hiše, kakršna je vplivni New York Times – po vztrajnem zagovarjanju izraelskega uničevanja Palestine in nesmiselnih uredniških akrobacijah, s katerimi so prikrivale resnico o tej nedopustni vojni –, pa končno objavljajo drugače naravnane članke, New York Times recimo kolumno Izrael ni naš zaveznik. Tudi politiki se levijo kot kače, zato je Nemčija napovedala omejitev izvoza orožja v Izrael, kar je seveda vrhunec cinizma, ker je že doslej vedela, za kaj ta uporablja ogromne količine uvoženega orožja.

Zdaj bi se morala logika odvratnega kapitala čez noč umakniti temeljni morali, katere pomanjkanje je svetovne sile preobrazilo v zlobne soudeleženke izvajanja genocida v Gazi.

Žal se s samo spremembo retorike, politične in medijske, trpljenje Palestincev ne bo zmanjšalo, verjetneje gre za preprost poskus olajšanja vesti in približevanje stališčem maloštevilnih skupin aktivistov, ki so se na genocid odzvali, ko smo gledali prenos grozot v živo, in ki so jih v tujini in tudi na Hrvaškem poimenovali levi teroristi. Stopanje v bran žrtve poteka sramežljivo in na kulturnem prizorišču, tam, kjer bi že davno morali pokazati odpor do Izraela – tako je bilo zdaj objavljeno odprto pismo 300 francoskih piscev, v katerem ti izraelski napad končno imenujejo genocid, anglosaški pisci pa s podobnim pismom potrjujejo, da se je prebudila tudi njihova vest; kulturniki so dovčerajšnji molk naglo zamenjali z neomajnim moralnim prepričanjem. Takšnim, kot je režiser Oliver Frljić – ta je od nekdaj na pravi strani zgodovine – pač ni lahko, predstavo Inkubator, ki govori o trpljenju palestinskih otrok, je postavil v Ljubljani, ker je v Nemčiji, čeprav jo je najprej mislil režirati v tej državi, ni hotelo sprejeti nobeno gledališče. Zakaj pa ne na Hrvaškem? Ker gre za državo, ki odločno podpira izraelskega satrapa, in za eno od 14 držav, ki so glasovale proti pozivu Združenih narodov k »takojšnjemu, trajnemu humanitarnemu premirju, ki ga bo mogoče ohraniti«. Mala služabnica Bruslja noče priznati Palestine in se uvršča med dosledne zagovornice genocida ter pri tem pozablja, kako pomembno je bilo zanjo med vojno v devetdesetih letih priznanje Zahoda. Kako podobno ravnanju osovražene Srbije, katere predsednik je dal intervju za Jerusalem Post in v njem blebetal o večnem prijateljstvu med Srbi in Izraelom.

Naivnejši bi rekli, da Hrvaško muči občutek krivde zaradi zločinov nekdanje ustaške države nad Judi, vendar je resnica popolnoma drugačna, Hrvaška je na to obdobje pogroma nad Srbi, Judi, Romi … v resnici ponosna, tako zelo, da je Hrvaška akademija znanosti pravkar predlagala rehabilitacijo hrvaškega grba, v katerem je bil prvi kvadrat šahovnice bel, torej grba iz časa NDH. Hrvaškim akademikom ni mar za trpljenje palestinskih otrok in civilistov, menda ne morejo sami povzdigniti glasu proti genocidu, če jim tega poprej ne odobri politična oblast. Ukvarjajo se s simbolom neke zlovešče države, vemo pa, da simboli nikoli niso nepomembni.

Približno v istem času je na simbolni ravni jadrnica Madleen, na kateri je bila skupina aktivistov, skušala prebiti večmesečno izraelsko pomorsko blokado, ker so želeli aktivisti z njo Palestincem pripeljati skromno človekoljubno pomoč. Izraelska vojska jo je prestregla, nekatere aktiviste deportirala, drugi pa v Izraelu še čakajo na odločitev sodišča. Podoben simbolni pomen je imela ladja Slavija, ki je leta 1991 priplula v okupirani Dubrovnik s privolitvijo napadalca, jugoslovanske vojaške mornarice. Mar niso ti simbolni protesti nekoliko vplivali na novo, resda sprevrženo mnenje zahodnih sil, da si že popolnoma razčlovečeni Palestinci zaslužijo status človeških bitij? In nemara pomoč. Suverena Hrvaška tega ni doumela, ampak čaka na nedvoumno odločitev nadrejenih avtoritet.

In spet doživlja popoln zlom politične morale.