Duh Ukrajine

Heni Erceg

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Hrvaška

Nekoč je bilo preprosteje, vedelo se je, kaj se sme in kaj ne, pa tudi, kako se bo odzval državni aparat, če s kako predstavo, filmom ali knjigo ne bo zadovoljen. Prepovedal jo bo, pospravil v bunker, avtor pa bo lahko samo še lajal v luno, saj bo ostal brez dela in dohodka, v najboljšem primeru, seveda. V najslabšem – se ve!

Danes se mimogrede ušteješ, saj se zdi, da lahko vsak blebeta, kar hoče, režira, kakor hoče, piše, kar hoče. Zdi se, da so cerberji nacije utonili v pozabo. Potem pa režiser Borut Šeparović na oder Narodnega gledališča v Splitu postavi odlomke iz dela Woyzeck nemškega dramatika Georga Büchnerja iz 19. stoletja, dogajanje pa umesti v sodobno Ukrajino. Tako kot Büchnerjev izvirnik je tudi Šeparovićev Woyzeck svarilna protivojna predstava, vendar se v njej v duhu sodobnega vojskovanja – Ukrajino je uporabil zgolj za ponazoritev, lahko bi bila tudi Palestina – pojavljajo umetna inteligenca, brezpilotni letalniki, zasloni … Vse skupaj režiser imenuje »tehnološka pornografija, ki estetsko privlačnost tehnologije povezuje s surovostjo nasilja«.

Celotna predstava govori o odvratnosti vojskovanja za dobiček, rudna bogastva, tu so korporacije, ki nesramno bogatijo s proizvodnjo orožja, zdravil, tuji plačanci … in seveda Woyzeck, predstavnik pogrešljivih ljudskih množic, uporabnih zgolj za topovsko hrano. Predstava zaradi tega deluje resnično pretresljivo v teh časih splošne degradacije človečnosti in novih vojn za stare cilje. Seveda pa ni v skladu z uveljavljeno nacionalistično naracijo o delitvi na žrtve in napadalce, ampak so napadalci v njej predstavniki mednarodnega kapitala, žrtve pa vsi siromaki tega sveta.

Tako predstavo doživljajo antimilitaristi, ta maloštevilna skupina v svetu nevarnih vladajočih nacionalistov, za katere cenzura pač sodi k politiki in jo danes upravičujejo z vojno v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu, po vsej Evropi pa je postala pravilo.

Zato niti oster odziv ukrajinskega veleposlaništva na Hrvaškem na uprizoritev Woyzecka ni nikakršen eksces, ampak gre za pravilo, v skladu s katerim se v tuji državi zahteva prepoved neke predstave, in to v nastopaškem in grozečem tonu. Predstava je menda »oskrunjenje časti in dostojanstva«, zatorej je »dejanje umetniške neodgovornosti in žalitev za vsakega Ukrajinca«. Nadaljevanje je teatralno: »Ustavite se, ne podajajte mrzkemu Pilatu žebljev, da bo z njimi križal resnico in svobodo.« Sledi grozeč zaključek: »Kar sejete, to boste želi!« Vse to piše gospoda, ki bojišča ni niti povohala, ampak Ukrajino rešuje iz udobja svojega veleposlaništva v Zagrebu, podobno, kot so nekoč počeli ljudje – ti so danes na Hrvaškem na oblasti – poimenovani münchenska bojna, ker so med vojno iz varnega okolja veleposlaništev po evropskih državah odločno promovirali vojno, preganjanje in zasedanje tujega ozemlja.

Zdaj bi se očitno ustvarjalci predstave morali postaviti v pozor pred zahtevami veleposlaništva Ukrajine, države, ki je že davno pred vojno prepovedala izvajanje česarkoli v ruščini, prepovedala rabo jezika ruske manjšine, odstranila na stotine spomenikov ruskim umetnikom, celo Puškinu, preimenovala ulice, prepovedala uvoz knjig iz Rusije … Že leta 2014 se je začelo sistematično odstranjevanje ruskih knjig iz ukrajinskih knjižnic, ministrstvo za kulturo pa je sestavilo seznam oseb, ki naj bi pomenile »grožnjo nacionalni varnosti« – umetnikov, piscev, režiserjev, novinarjev.

Da, dobro ste opazili, to se popolnoma ujema z razmerami na Hrvaškem v devetdesetih letih, ko so na tone kakovostnih knjig v cirilici ali knjig srbskih piscev zmetali v zabojnike za smeti – jezik in pisava napadalca sta na Hrvaškem še danes nezaželena – uničili več kot 3000 antifašističnih spomenikov, preimenovali ulice in trge. Državna obveščevalna služba Ukrajine je imela leta 2014 spletno stran, na kateri je objavljala imena »sovražnikov Ukrajine«, med njimi pa so bila imena več sto novinarjev in umetnikov z vsega sveta. Hrvaške službe so imele svoje, prav tako odvratne ovaduške medije, zaradi katerih so »sovražniki režima« trpeli na različne načine. Ukrajina je novinarje, ki so pisali o skorumpiranosti oblasti, prisilno mobilizirala, jih nezakonito pripirala in mučila, Hrvaška je v devetdesetih letih mimo vseh zakonov mobilizirala glavnega urednika Feral Tribuna, tednika, ki je deloval podobno kot gledališki Woyzeck, temeljil je na antimilitarizmu in antinacionalizmu.

V menda kulturni Evropi, polni poštirkanih diktatorjev od najhujšega zlikovca Putina, ki uničuje Ukrajino in je osamil Rusijo, do na videz operetnih vladarjev, je cenzura nekaj samoumevnega. Bodisi študente – ki proti vojni v Gazi protestirajo pred ministrstvom za zunanje zadeve v Zagrebu in zahtevajo, naj Hrvaška prizna Palestino – nasilno trpajo v policijske kombije bodisi veleposlaništvo Turčije v Sarajevu zahteva prepoved predstave Šesterica proti Turčiji režiserja Jetona Neziraja v Narodnem gledališču – v Prizrenu so jo prepovedali že dvakrat – češ da je žaljiva do Turčije in njenega diktatorja Erdogana. Predstava govori o šestih turških državljanih, ki so jih leta 2018 izgnali s Kosova zaradi suma, da so povezani s poskusom »terorističnega« državnega udara v Turčiji in poskusom odstavitve Erdogana leta 2016. Tej cenzorski zahtevi so se na valu muslimanskega nacionalizma pridružili tudi združenja borcev in Matere Srebrenice. Tako da jo je Woyzeck v Splitu za zdaj kar dobro odnesel. Brez dvoma boj proti ideologiji cenzure v svetu, ki mu vladajo pornografi vojne, ni lahek.