Kako lahko je začeti

Janko Lorenci

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Kolumna

Vojna v Ukrajini po malem že sega v Rusijo, s posrednimi učinki pa muči ves svet. Vleče se v četrto leto in konca še ni videti. Malo drugačna pa je le – vojskujoči se strani sta se začeli pogajati.

Vendar ne po volji Putina in Zelenskega, ampak bolj zaradi Trumpovih prigovarjanj. Tako ni čudno, da so prva pogajanja gladko spodletela. Ruski in ukrajinski pogoji za premirje in mir so za zdaj nezdružljivi, vojna, čedalje bolj vojna dronov in satelitskih podatkov, pa se nadaljuje, čeprav imajo vsi protagonisti – Ukrajina, Rusija, Amerika in Unija – živ interes za njen konec.

Ruske čete na bojiščih korakoma še napredujejo, a vse kaže, da Rusija zlahka in kmalu ne more zmagati. Zdi se tudi, da Putin morda nikoli več ne bo imel take priložnosti za zanj ugoden mir, saj je Trump Ukrajini, od ameriške vojaške pomoči odvisni kot dojenček od matere, še pripravljen vsiliti boleče koncesije v korist Rusije. A Trump si lahko kadarkoli premisli. Poleg tega bi bil mir za Rusijo velikansko olajšanje – prinesel bi konec sankcij, normalizacijo odnosov z Ameriko in EU, minila bi tudi nevarnost, da bi se rusko prebivalstvo množično obrnilo proti vojni, ki terja veliko žrtev.

Ne glede na vse to Putin rojake še naprej hladnokrvno pošilja na bojišča in v smrt. 

Ukrajina se brani žilavo in bistveno bolj učinkovito od začetnih pričakovanj. Toda vojne ne more dobiti, lahko pa v njej izgubi vse. Njena usoda je popolnoma odvisna od ameriške in evropske vojaške in ekonomske pomoči, izdatne, a negotove. Vendar Zelenski podobno kot Putin ne kaže prave volje za mir. Putin najbrž še misli, da lahko v vojni zmaga, in ostaja ujetnik velikoruskih blodenj. Zelenski seveda noče privoliti v mir, ki bi bil podoben kapitulaciji, hkrati pa ve, da bi konec vojne, dogovorjen ali ne, najbrž prinesel njegov politični zaton.

In Amerika? Njen strateški interes je, da s končanjem vojne ustavi zbliževanje med Rusijo in Kitajsko, edino ameriško resno globalno tekmico. Trgovec, izolacionist in antiintelektualec Trump je popolno nasprotje strateškosti; misli predvsem na koristi, ki jih ima Amerika od vojne in tako sprožene oboroževalne histerije, dobre za ameriške velike orožarje in za obvladovanje Unije. Vojne čez noč ne more ustaviti, kot se je hvalisal (in se tudi zato glede Ukrajine še naprej pretvarja, da je mirovnik, kar ameriški odnos do Gaze ostro zanika). Putina ni doslej premaknil ne s komplimenti ne z grožnjami in izjavami, da je znorel. Kaj bo storil, ne ve nihče, verjetno niti sam ne. Možni sta dve skrajnosti: še močnejši poseg v vojno s še več vojaške pomoči ali popoln izstop iz konflikta in ukinitev pomoči Ukrajini, kar bi nesrečno deželo potisnilo na rob prepada, Unijo pa spravilo v hud precep.

Bruselj tradicionalno ne ve, kaj bi. Tudi po treh letih vojne ni spravil skupaj nobene mirovne pobude, Ursula von der Leyen pa je še včeraj govorila o ukrajinski zmagi. Tako Unija čaka, kaj bo storila Amerika. Kljub carinski vojni in drugim trumpizmom se po ameriškem nareku v svojo škodo spušča v divje oboroževanje, čeprav ruski sovrag že tri leta ne more premagati niti Ukrajine. Sanjarjenje o tem, da so Trumpovi pritiski priložnost za Evropo, da se naposled osamosvoji od Amerike, je pozabljeno, EU pa ostaja geopolitična pritlikavka.

Tveganja ukrajinske vojne se povečujejo. Res nevarno bo postalo, če bodo mirovne pobude povsem zamrle, če se bo zahodna vojaška pomoč stopnjevala, če bi v Ukrajino prišli zahodni vojaki (kar je malo verjetno) in če se bodo krepili ukrajinski napadi na rusko ozemlje (kar je zelo verjetno). Če jih bo začelo pošteno čutiti rusko prebivalstvo, bo Putin v skušnjavi, da naglo konča vojno – edina možnost za to pa je uporaba taktičnega jedrskega orožja. Kaj bi potem storili Amerika in Evropa?

Pod črto: razpletanje ukrajinske krize ostaja nepredvidljivo. Nič ni izključeno, zdi pa se, da so vrata bolj odprta za slabe kot dobre razplete.

Tako je tudi zato, ker je vojna postala banalna vsakdanjost in je dozdevno pod nadzorom. Tudi če bo taka ostala, Ukrajince in Ruse ubija, dela Rusijo bolj avtokratsko, Ukrajino še bolj razdejano, Unijo še šibkejšo. Je strup, ki je sprožil oboroževanje brez precedensa v novejši zgodovini, več orožja pa neizbežno pomeni manj sociale, kulture, zdravstva, zelene politike. Je voda na mlin militantov, avtokratov, skrajne desnice, nacionalistov – in slabše življenje za velikansko večino običajnih ljudi. Smo sredi nevarnega, retrogradnega razvoja, ki govori, da so vsi politiki, direktno ali posredno vpleteni v vojno, neznosno odpovedali.

Ukrajina potrjuje, kako lahko je vojno začeti in kako težko jo je končati. Protagonisti so objektivno zainteresirani za mir, a ujeti v svoje ozkoglede interese, pobijanje in vojna pa se nekako osamosvajata in gresta svojo pot.

Se bo morala za mir v Ukrajini zgoditi varianta kubanske krize? Ko položaj postane skrajno napet in nevaren, šele to prinese strah, streznjenje, kompromise in razelektritev. A srečen razplet takih dram ni nujen.