Narod kolesarjev

Janko Lorenci

1. 8. 2025  |  Mladina 31  |  Kolumna

Ni lahko postati nacionalni junak, se pravi nekdo, ki v dobršnem delu nacije zbuja navdušenje, zadovoljstvo, odobravanje in še kaka dobra čustva. No, povzroča lahko tudi žalost, potlačenost, trpljenje, če mu gre pri tistem, kar počne, slabo. A v glavnem mu gre dobro, sicer ne bi postal nacionalni junak.

Junak naše nacije najlaže postaneš, če si športnik. To ne more biti umetnik, ker umetnost ni dovolj priljubljena, pa še nobenega artista, ki bi se mu klanjal ves svet, ne premoremo. Še manj je lahko nacionalni junak politik, saj tega (polarizacija!) časti in ljubi kvečjemu del prebivalstva. Morda bi lahko v srca rojakov zlezel kak podjetnik, če bi bil bogat kot Musk in dobrodelen kot Gates.

Če si športnik, se te nacionalne delitve, celo politična, praviloma ne dotaknejo. Pogoj za nacionalno junaštvo pa je tudi uveljavitev na mednarodnem prizorišču. Imamo nekaj svetovno štrlečih športnikov – Garnbretovo, Dončića, Prevca … Garnbretova je najboljša na svetu, a doma v manj popularnem športu. Košarka se glede popularnosti kosa s kolesarstvom, toda Dončić ni prvi na svetu. Prevc je bil najboljši, a le na kratko in je zdaj že upokojen. Čeferin ni športnik, vendar je osupljivo visok funkcionar v najbolj priljubljenem športu na svetu. Seveda pa ljubljenec nacije ne more postati že zaradi njene politične razklanosti.

Naš nacionalni junak je ta čas Tadej Pogačar. Doma je v pravem športu, saj Slovenci iz naroda smučarjev postajajo narod kolesarjev. Pospešek tej tranziciji je dal najprej Roglič, zdaj to počne Pogačar. A ne gre samo za njune uspehe; kolesarjenje je, če ne pretiravaš, dobro za zdravje, pomaga nam v našem zavoženem prometu, je koristno za okolje in že zaradi segrevanja planeta bolj perspektivno kot smučanje. Kolesariti je zdravo, ekološko in modno.

Seveda pa je Pogačar naš junak predvsem zato, ker je najboljši kolesar na svetu. To je potrjeval na Tour de Franceu. To dirko vseh dirk spremlja vsako leto po različnih medijih tretjina Zemljanov. Kaj jih (nas) tako privlači?

Eno je to, da se tu praviloma zberejo najboljši kolesarji na svetu. Vleče tudi zavedanje, da se v tem športu/poslu vrtijo veliki denarji. Kar nekaj držav ima med favoriti svoje državljane in zanje se množično navija. Gledanje dirke je lahko tudi prijetna sprostitev: malo gledaš tekmo, malo francoske pejsaže in gradove, vmes kaj prebereš, daš kaj v usta, podremaš in postaneš pozoren, ko se tam kaj dogaja. Dogaja pa se kar naprej: za to skrbijo vseprisotne kamere v avtih, helikopterjih, letalnikih, ki ti, zleknjenemu na kavču, odprejo vrata v intimni svet kolesarstva.

Tudi v tisto njegovo razsežnost, ki morda pritegne največ sledilcev – gladiatorstvo. Tour je med drugim kulten zaradi svoje okrutnosti. Kolesariti tri tedne, spuščati se po strmih klancih s hitrostjo 80, 90 kilometrov na uro je nevarno; prerivanje in divjanje na cilju je surovo, to, da pri vožnji v strnjenih skupinah, ko se sto koles skoraj dotika med seboj, ni več množičnih padcev in več po asfaltu razmetanih kolesarjev, je pravi čudež. Gnati kolo in telo štiri, pet ur v vročini, mrazu in dežju ali kar že hoče nebo, je muka, noro garanje, trpljenje. Telesno in duševno. Organizatorji to mučenje hočejo, da je več gledalcev in denarja, tekmovalci, ki od kolesarjenja živijo, ga hočeš nočeš sprejemajo, gledalci se mrščimo in uživamo.

Najbrž se najbolj mučijo anonimni tekmovalci v ozadju, a izčrpanost in čudna praznina se na cilju pogosto kažeta tudi na obrazih zmagovalcev. Ni jih veliko, njihovo rivalstvo pa je še ena od draži Toura.

Pred petimi leti sta bila taka tekmeca Pogačar in Roglič. Zasedla sta prvi dve mesti in slovenska kolesarska srca so se razklala med takratnim nacionalnim junakom Rogličem in vzhajajočo zvezdo Pogačarjem. Roglič je še dober, vendar se počasi poslavlja in včasih se človek vpraša, zakaj za božjo voljo ne odneha, saj ima dovolj denarja. A je seveda rojen tekmovalec, enako kot naš zdajšnji absolutni junak Pogačar in njegov sedanji veliki tekmec, Jonas Vingegaard. Rivalstvo živahnega Slovenca in melanholičnega Danca (Guardianova oznaka) dela Tour še zanimivejši in prija tudi nam, Slovencem – dokler je naš človek boljši. Letos absolutno je – tudi zato, ker je postal modrejši, zna taktizirati, po potrebi čakati in zaradi končnega zmagoslavja opustiti kako etapno zmago. A še vedno je tudi instinktivec, za nasprotnike težko predvidljiv in daleč od kolesarja stroja, kar je po malem Vingegaard.

Nacionalni junak pa je Pogačar tudi zaradi svoje osebnosti. Z eno besedo, simpatičen je in tak, da si z veseljem pripišeš del njegovih uspehov (se temu reče identifikacija?). Toda ali za tega mladega moža, ki ga toliko gledamo, o katerem se toliko piše in govori, vemo, kdo je pravzaprav? Kakšna politična prepričanja ima? Kaj zunaj kolesarstva ga zanima? Namerava po karieri živeti v Sloveniji? Bo s svojimi milijoni storil kaj dobrodelnega?

Športnih novinarjev to ne zanima. No, pomembno je, da naš junak polni nacionalni fond dobrih čustev, vedno preveč prazen