Premier s partnerko na Oktoberfestu

Bernard Nežmah

30. 4. 2025  |  Mladina 18  |  Pamflet

Slovenska zunanja politika je minuli vikend postregla z dvema uspehoma. Premier Robert Golob je na Instagramu prinesel fotko, kako s partnerko stopata proti krsti papeža Frančiška. Vatikanski protokol je omejil fotografiranje kot gesto, ki v prvi plan ne postavi tihega slovesa od svetega očeta, ampak samopromocijo ob truplu pokojnika. A slovenski predsednik vlade je uspel in sodržavljanom ponudil svojo kapitalno trofejo. Njegovi partnerki je uspelo še več - na video posnetku žalne komemoracije se ji je med poziranjem pred kamero pogled razlezel v zadovoljni nasmeh. Zraven stoječa italijanska premierka Giorgia Meloni se je zgrozila: najraje bi jo oštela kot predrzno paglavko, a se je držala pogrebnega bontona in ni reagirala, pač, v okviru spodobnega jo je neslišno ošvrknila s pogledom, ki ubija.

Slovenski premierski par resda ni bil edini, ki je na pogrebu koval svoj zvezdniški lik. Tudi bavarski premier Markus Söder je na družbenih omrežjih objavil svoj nasmejan selfi v družbi nemškega predsednika Franka-Walterja Steinmeierja. A nemški medijski odzivi so bili neizprosni - »To ni Oktoberfest. Najbrž smo lahko veseli, da v rokah ne drži tudi kebaba,“ se je glasil le eden od njih. Slovenski osrednji mediji so o nemškem škandalu poročali, kot tudi o samovolji Trumpa, ki si vatikansko kapelo izvolil za sestanek z ukrajinskim predsednikom Zelenskim, medtem ko so slovenskega zamolčali. Ilustrativen posnetek smejoče se prve dame je našel svoje mesto na spletni strani Demokracije. Za pluralno medijsko sliko očitno dragocen medij, ki pa ga vlada z zakonom o podpiranjem medijev izloča iz seznama državno podpiranih.

V primerjavi s premierskim parom pa je veliki met uspel predsednici Nataši Pirc Musar, ki ji je med množico voditeljev uspelo, da se je rokovala z ameriškim predsednikom Trumpom. Ta posnetek je tudi široko dostopen, saj predstavlja nemogoče podvige. Na njem vidimo poglavarja Bele hiše, ki se zavzeto pogovarja s sogovornikom, medtem ko skuša slovenska predsednica pristopiti. A ker je vrsta čakajočih očitno predolga, jo je spretno obšla, se postavila ameriškemu voditelju za hrbet, tam v njegovi senci potrpežljivo čakala minuto, ko jo je le zapazila zraven stoječa Melania Trump in ji segla v roko. Ko je njen mož zapazil gesto žene, se je v maniri olikanega gospoda tudi on rokoval z ženino znanko. Ni sicer jasno, ali je sploh vedel, s kom se je rokoval, ampak tako briljantni zmagi ni gledati v zobe.

Slovenska posvetna oblast je v religiozni vnemi sicer krepko prekosila lokalno cerkveno oblast. Na poslednjo pot poglavarja katoliške cerkve je odpotovala v postavi dveh najvišjih voditeljev, medtem ko slovenski nadškof Stanislav Zore ni odpotoval v Rim. Tudi ne mariborski, celjski in koprski škof ne, kot škofovski predstavnik je novomeški škof Andrej Saje. Medtem ko je cerkvena oblast zadržana tako v stroških kot v pompu, politična pri pogrebu papeža ne stiska pri državnem proračunu.

Smo pa v Vatikanu pogrešali predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki pa je vseeno končala med vestmi dneva. Bila je govornica na državni proslavi v Tržiču ob Dnevu upora proti okupatorju, v slavnostnem govoru je hvalila junaštvo upora, o okupatorjih, zoper katerega je nastal, je povedala kanonizirani stavek ali dva, se je pa razgovorila o narodnih izdajalcih, o škofu Rožmanu, domobranski prisegi in sedanji opoziciji, ki da z referendumom hujska ljudi proti umetnikom, in je referendum sramoten. 27. oziroma 26. aprila 1941 so se v Vidmarjevi vili zbrali Josip Vidmar, France Kidrič, Josip Rus, Aleš Bebler, Ferdo Kozak, Boris Ziherl, Tone Fajfar in Franc Šturm, ki so predstavljali komunistično partijo, in so sklenili, da bo treba začeti upor proti okupatorju. Toda nihče od njih ni govoril o škofu Rožmanu, o bodoči konfrontaciji z domobranci, ki jih takrat sploh ni bilo, še manj o neobstoječi slovenski državi, ki bo čez dobrih osemdeset let imela referendum z vprašanjem, ali ljudstvo pritrjuje privilegijem za peščico izbranih umetnikov.

Predsednica Klakočarjeva je spominski dan eklatantno zlorabila za politično agitko, ki ne spominja na nacionalni praznik, ampak na hujskaški obračun z legalno opozicijo v maniri, ki jo je po vojni uporabljala partijska vrhuška.

Če je aktualna slovenska oblast stabilna v ponavljanju istih refrenov in brez želje, da prisluhne opoziciji in drugim nejevoljnim skupinam in sodržavljanom, pa je prišlo presenečenje iz Palestine. Predsednik Mahmud Abas je pozval gibanje Hamas, da takoj izpusti izraelske talce! Množični poboj izraelskih civilistov pred več kot dvema letoma in ugrabitev več kot sto civilistov skupaj z malimi otroci in dojenčki, je takšno kriminalno dejanje, da bi od predsednika države pričakovali, da bi že prvi hip obsodil to zločinsko početje. Toda politika je pragmatika, v kateri je tudi zapoznel modri odgovor dragocen, da torej Hamas z zadrževanjem talcev daje izraelski okupacijski oblasti izgovor za zločine v Gazi. „Jaz sem tisti, ki plačuje ceno, plačujejo jo naši ljudje, ne Izrael. Moj brat, samo izročite jih. Izročite tiste, ki jih zadržujete, in končajte to.“ Abas ima 89 let, čas zrele modrosti, ki lahko morda ustavi krvavo vojno.