Pred referendumom / Nova kasta?

Bernard Nežmah

9. 5. 2025  |  Mladina 19  |  Pamflet

Številne polemike o zakonu o posebnih pokojninah za Prešernove nagrajence so kot vprašljivo izpostavljale izbiro posameznih umetnikov, naj si bo Marko Rupnik, Simona Semenič in vrag vedi kdo še. To je v resnici irelevantno, v igri je substancialno vprašanje - ali uzakoniti novo kasto umetnikov? Katere lastnost bo pravica do rente, ki jim bo pokojnino dvignila do najvišjih v državi, se pravi do treh tisočakov. In praktični rezultat bi bil ta, da bi marsikateri med njimi dobival višjo penzijo kot poprej z rednimi zaslužki, ko je bil v polnem delovnem elanu!??

Postavimo sedaj varianto, da bi vlada sklenila, da v borbi za prehransko samooskrbo s podobno penzijsko rento nagradi vsako leto po nekaj najbolj prizadevnih ekoloških kmetov. Prva reakcija vseh preostalih poljedelcev bi bila ogorčenje: zakaj le oni, saj mi vsi pridelujemo poljščine in gojimo živino???

Enako v resnici velja za deset tisoče kulturnikov: zakaj je teh sto in nekaj bolj zaslužnih za kulturno produkcijo v državi kot mi? S tem zakonom se namreč ustvarja delitev na dva razreda: na novo umetniško nobleso in kulturniško rajo. In zakaj bi iz režima enotnega pokojninskega sistema, izvzeli peščico? Ko bi vlada namesto te rente vpeljala privilegij, da izbranim ne bi bilo treba plačevati davkov, bi tak absurd ne preživel.

Seveda je v aktualnem primeru še zgodovinski dolg: rentna pokojnina je obstajala že doslej, od leta 1974, napovedani zakon samo formalizira postopek izbire in krepko poveča finalno vsoto. Toda to je kvečjemu razlog za ukinitev obstoječega zakona! Ta je imel resda v dikciji določilo: osebe, ki imajo posebne zasluge na področjih umetnosti, kulture ali drugih dejavnosti, na osnovi katerega so posebne pokojninske dodatke prejemali tudi športni asi, med njim nepozabni telovadec Miro Cerar, ki je osvojil dve zlati medalji na olimpijadah in tri na svetovnih prvenstvih. Toda na Slovenskem je živel tudi drobni mož po imenu Leon Štukelj, katerega do sredi šestdesetih časopisi niso niti omenjali, a je bil v dvajsetih letih trikratni olimpijski prvak v orodni telovadbi ter petkratni svetovni prvak ter prejemnik še štirih srebrnih in petih bronastih kolajn s teh tekmovanj; z naskokom najboljši slovenski športnik vseh časov. V športu so na Slovenskem zaslužnim podeljevali Bloudkove nagrade, a v desetletjih nagrajevanj so jih dobili vsi mogoči, le on ne. Pač, ko je kot čudo gibalne elegantnosti in kot najstarejši olimpionik zablestel na otvoritvi olimpijade v Atlanti 1996, je naslednje leto tudi on dobil Bloudkovo. Živel je predolgo in vsem na očeh preveč vitalno, da

bi ga lahko še naprej ignorirali. Toda nobena biografija o njem, noben izmed teh, ki ga je poznal, niti ne »Google-search« po Uradnem listu ne potrjuje, da bi bil tudi on prejemnik zaslužne pokojnine po zakonu iz l. 1974. Ta, ki bi jo najbolj zaslužil, je ni dobil.

Zakon, ki je doživel referendum, pa prenaša v prihodnost najbolj nedemokratične prvine partijskega režima, ki je delil državljane na dve vrsti. Nekdanji partijski voditelj Milovan Đilas ga je kot zaporniški disident v knjigi opisal s terminom - Novi razred. Za elito veljajo drugačni zakoni kot za preostale. Še daleč pred zloglasnim zakonom 1974 o penzijah umetnikov, športnikov in znanstvenikov je obstajal zakonski privilegij za borce NOB, se pravi za partizane, ki so se med drugo vojno borili proti okupatorjem. Ti so bili deležni posebnega zakonskega tretmana.

Naj ga osvetli nekaj naslovov iz časnika Delo s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih: Za borce okrog 450 milijonov, Pokojnine borcev nujno valorizirati, Še 285.000 borcev brez statusa. Ne le da je slovenska skupščina vpeljala posebno postavko v proračunu za nakup stanovanj za borce, da je jugoslovanska skupščina posebej valorizirala borčevske pokojnine, leta 1973, tri desetletja po koncu vojne sploh ni bilo jasno, koliko partizanov se je borilo med vojno? V zvezni skupščini se je namreč pojavil problem, kaj narediti s 100.000 posamezniki, ki so trdili, da so se borili v partizanskih vrstah, in sedaj zahtevajo zase ustrezne privilegije. Kako dokazati, da so bili res v hosti kot vojaki Titove vojske? Dlakocepski del politike je zahteval, da naj to dokažejo z listinami, toda obveljalo je bolj človeško načelo, po katerem posameznik 30 let po vojni lahko pridobi status partizana, če mu to potrdi nekaj prič.

Takrat je bilo kakršnokoli nasprotovanje privilegijem novega razreda prepovedano. V časnikih kajpak ni najti ciničnih opomb, da sta zdaj prišli na plan še dve armadi doslej nevidnih borcev.

A v temi o pokojninski renti umetnikom sežimo še stoletje nazaj, ko je Kranjski deželni zbor na seji odločil, da bo slikarju Janezu Šubicu v Rimu dodelil 250 goldinarjev pomoči, Martinu Umeku v Monakovem 200, Juriju Šubicu na Dunaju 150 in Simonu Ogrinu v Ljubljani 100 goldinarjev (SN, 12.5.1875,2). V najtežjem času, ko sta slovenski jezik in kultura bíla peklenski boj za preživetje pred germanizacijo, so slovenski politiki denarno podprli skupino ustvarjalnih dvajsetletnih slikarjev na šolanju in ne umetniških korifej.