Teža številk in besed

Bernard Nežmah

16. 5. 2025  |  Mladina 20  |  Pamflet

Številčno razpoloženje državljanov med enimi in drugimi volitvami sporočajo ankete javnega mnenja. Zdajšnji referendum jih je postavil več kot vprašljive. Zadnji aprilski sta opravila Valicon in Mediana; prvi je nameril podpornikom zakona 23, nasprotnikom pa 53, medtem ko je druga naštela 26 pro in 49 odstotkov kontra. Rezultat je bil popolnoma drugačen: zakon je podprlo 7, zavrnilo pa ga je 92 procentov volivcev.

Od kod ta padec podpornikov zakona? V zadnjih dveh tednih se v družbi ni zgodilo nič dramatičnega in dve vladni stranki sta tako kot poprej pozivale k bojkotu. Ankete so torej grozljivo zgrešile, za več kot trikrat so precenile število vladi naklonjenih.

Ampak ples številk se nadaljuje. V ponedeljek, dan po referendumu, je časnik Delo objavil novo anketo Mediane, ki pripoveduje, da je stranka Svobode kar za 5 odstotnih točk povečala svojo priljubljenost in se tesno približala SDS, ki da je izgubila 2 odstotka podpore. Vladajoča stranka, ki naj bi ji rastla priljubljenost, je na referendumu z vladnim zakonom popolnoma pogorela!??? Razumi, kdor more.

Je pa na spletnih portalih časnik Delo postal tema poroga. V ponedeljkovi izdaji namreč sploh ni omenil referendumskega izida. Politično-informativni dnevnik ni objavil izidov osrednjega političnega dogodka. In cinični komentarji so prinesli na dan fotke njegove naslovnice, ki je po referendumu o vodi prinesla naslednji dan osrednji naslovni članek, ki je ovekovečil zmagoviti Proti Janševemu zakonu, tokrat, ko je padel zakon Golobove vlade, pa se je zasvetil članek s fotko ameriškega hamburgerja čez polovico naslovnice.

Reč, ki spominja na sovjetsko državno propagando, ko moskovska Pravda o dogodkih, neprijetnih za vladajoče, sploh ni poročala. A bodimo tokrat dobrohotni. Kaj pa, če so bili referendumski izidi znani šele po zaključku redakcije? Drugi dnevni časopis Dnevnik referendumskih dogodkov ni izpustil, na prvi strani je prinesel naslov - Tesen referendumski spopad Janševih in Golobovih, negotovost pa pojasnil s podatkom, da v času pisanja še ni bil znan uradni izid. Klasična novinarska drža v cajtnotu.

Je moderna doba spleta in televizij s svojo bliskovito tehnologijo povzročila informacijski kolaps dnevnega časopisja, ki je že ob svojem izidu zastarel? A na Slovenskem imamo še tretji politični dnevnik - mariborski Večer. Njemu je uspelo očitno nemogoče. Pričakal je uradne številke, da je proti glasovalo 92 odstotkov glasovalcev, da je zakon na referendumu padel, saj ga je podprlo 400 tisoč volivcev.

Večer je torej nazorni dokaz, da je o dogodkih, ki jih je STA predstavila v nedeljo ob pol deveti uri zvečer, mogoče pisati že v ponedeljkovi izdaji.

Še bolj neobčutljiv za čas in realnost je premier Robert Golob. Potreboval je kar dva dni, da se je pojavil pred kamerami, da je povedal, da nismo bili priča porazu njegovega zakona, ampak njegovi briljantni zmagi, saj da je kar 75 odstotkov volivcev sledilo njegovemu pozivu k bojkotu in na volilni dan ostalo doma. In zdaj še eno presenečenje: prvi mož vlade se je osebno zahvalil vsem, ki niso prišli na referendum!????? Politiki se po svetu zahvaljujejo volivcem, ki so jim dali glas, slovenski premier pa ceni edino tiste, ki jih na referendumu ni bilo.

A v referendumskem tednu je bil pitoreskno živahen. Poslal je svetovno sporočilo, da je pripravljen v Sloveniji organizirati mirovno srečanje med ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ukrajinskim liderjem Volodimirjem Zelenskim. Njegov timing je fenomenalen - v dneh, ko je bil Istanbul že izbran za kraj srečanja, je prišel on s svojo ponudbo. Kot če bi potem, ko je bil Muenchen že določen za mesto finala lige prvakov, prišel on s ponudbo, da bi tekmo gostil v Ljubljani!?? Bedastoča! A ima osrednje medije še na svoji strani, saj ni bil tarča medijskega zasmehovanja. Sploh, ker je domet njegove slovenske zunanje politike v uspehih, da ga je fotograf ujel za hip z Donaldom Trumpom ali pa ob krsti papeža Frančiška.

Podobno je nastopil tudi njegov politični mentor župan Zoran Janković, ki je pozval novega papeža Leona XIV., naj pride na ljubljanski grad, kjer bo zaprt s svetovnimi voditelji sestankoval tako dolgo, da bo na svetu zavladal mir. A te imbecilne poteze kavarniških debat osrednji mediji jemljejo dobrohotno. No, Dnevnik z mehko ironijo - »ideja nad idejami«, medtem ko POP TV ljubkovalno - »se je pošalil«.

Smrtno resen pa je bil na proslavi 9. maja vodja partizanskih veteranov Marijan Križman, ki je prejel aplavz, ko je ob dnevu zmage nad nacizmom terjal od Evrope, da pretrga vazalski odnos z ZDA, vmes pa izrekal hvalo slovenskim partizanom, ki niso skrbeli le za svoje ranjence, ampak tudi za nasprotnikove ranjene vojake. Nekdanji ustavni sodnik Lovro Šturm je pred desetletji izdal knjigo Brez milosti, v kateri opisuje, kako je partizanska oblast po vojni po bolnicah in zaporih pobijala ranjence in invalide iz nasprotnega tabora. A vzemimo še močnejšo evidenco. Na proslavi šestdesetletnice partizanske zmage nad enotami vaških straž in slovenske legije na Turjaku je njegov predhodnik predsednik ZZB NOV Janez Stanovnik izrekel obsodbo poboja ranjencev: »Najbolj težka stvar je bila smrt ranjencev, 28 jih je bilo na gradu. Ti ranjenci so bili usmrčeni, ne od vojske, ampak od naše policije. VOS je prišel, vojsko odstranil in oni so izvršili to usmrtitev. To je dejanje, ki ga mi vsekakor obsojamo.« Odgovornost je resda prestavil na VOS, ki pa je bil del partizanske vojske; vsi njegovi člani pa so bili po vojni člani ZZB in ne sekcije policijskih veteranov.

Državna proslava, na kateri osrednji govorec pripoveduje tako potvorjeno hvalnico partizanski skrbi za nasprotnikove ranjene vojake, pač ni vsedržavna komemoracija, ampak le praznik vladajoče nomenklature.