Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 18  |  Uvodnik

Uvodnik / Slediti denarju

Zgodovinar dr. Božo Repe v nosilni temi v tej številki kot eden izmed sogovornikov opozori na pomembno zgodovinsko vzporednico med današnjim časom in Slovenijo med obema vojnama, vzporednico, ki je bila doslej prezrta. Pri kulturnem boju, ki ga izvaja desnica, pravi Repe, gre v resnici za preverjen koncept iz časa med obema vojnama, ko je bilo vse – mediji, sindikati, izobraževanje, ustvarjanje javnega mnenja nasploh – strankarsko razdeljeno, posredno ali neposredno pa so to financirali vladajoči, ki so v obdobju vladanja »parkirali« denar za sušna leta, ko so bili v opoziciji. »In prav to Janša uspešno počne še danes,« zaključi Repe.

Vsako vladavino Janeza Janše in SDS so dejansko zaznamovala popolnoma nezamisljiva nakazila iz javne blagajne in iz javnih podjetij raznim podjetjem, navideznim medijem, društvom, zasebnim univerzam in organizacijam, za katere se ve, da ne opravljajo tako obsežne dejavnosti, kot se je v času izvedbe nakazil poskušalo prikazati. Ne nazadnje se velja spomniti, da je minister za zunanje zadeve Anže Logar kupil več kot 70 tisoč kemičnih svinčnikov od brata Janeza Janše. Danes že vemo tudi, da so denar raznim kvazimedijem, ki so dejansko del »koncerna« SDS, nakazovali na primer občine pa javna podjetja, začenši s Telekomom. Vemo, da so zneski presegali več sto tisoč evrov.

Toda razmišljanje javnosti se je navadno končalo pri tem, da je šlo verjetno za posredno financiranje volilne kampanje – Repe pa prvič javno omenja, da gre za financiranje obdobja v opoziciji. Volilna kampanja je draga zadeva, peklensko draga pa je, če traja ves čas. Že plakatne akcije so izjemno drage, a SDS jih ima zadnjih pet let tako rekoč permanentno. Toliko kot ta stranka posamično dejansko v Sloveniji oglašujejo samo še veletrgovci. Vsi drugi, pri čemer imamo v mislih tudi velike banke in zavarovalnice, si tako intenzivnega oglaševanja ne privoščijo. Ob tem pa je SDS po prihodkih v primerjavi z njimi pravi palček. Od kod torej stranki denar za to? Kdo to sploh financira? Med volitvami strankam po zakonu tega ni treba razkrivati.

Vendar to še ni vse. Kdo financira avtobuse, ki dovažajo protestnike iz vse Slovenije? Organizatorji teh prevozov so v veliki večini različni odborniki SDS po državi. Govorimo o velikem aparatu in velikih akcijah. A tudi tega računsko sodišče zdaj ne more nadzirati.

Vsega tega si SDS iz denarja, ki ga ima na računu in ga prejema od članov in države, preprosto ne more privoščiti. Je pa jasno, da celoten aparat, v katerega je vključena tudi množica navideznih medijev, ki na trgu sami ne ustvarjajo resnih prihodkov, poganja denar. Od kod je ta prišel? Je to morda res javni denar, ki ga je SDS v času, ko je bila na oblasti, uspelo legalno preusmeriti na mnoštvo znanih in neznanih satelitov?

SDS in Janša sta namreč gospodinjsko logiko za preživetje strank nadgradila in razširila tako zelo, da imamo v Sloveniji tudi med volitvami nenehno volilno kampanjo. »Vladajoči« med obema vojnama so torej denar »parkirali« za leta pasivnosti, SDS ga »parkira«, da so tudi opozicijska leta ves čas aktivna. Tako aktivna, da je danes država polepljena s plakati SDS, kot da v prihodnjih 14 dneh prihajajo vsaj ene volitve. Tako aktivna, da so glave Slovencev danes tako razgrete, kot bi do volitev manjkal samo še mesec. Zgolj mimogrede: upamo lahko, da člani SDS, ki hodijo na organizirane proteste (ti so brez dvoma čisto legitimen način izražanja političnih stališč in mnenj), opazijo, da jih nihče ne pretepa in grobo odriva, da Trg republike ni zagrajen z ograjo, da okoli vladne stavbe ni 50 kombijev s policisti v bojni opremi, da jim nihče ne izreka glob, da jih nihče nasilno ne odvaža na policijske postaje, da navsezadnje zoper njih nihče ne uporablja gumijastih nabojev, solzivca in vodnega topa. Vse to je zoper protestnike uporabljala njihova SDS, njihovi Janez Janša, Aleš Hojs in tudi lepodušni Anže Logar.

Seveda ne policija ne davčni urad ne moreta kar tako začeti preiskovati nenavadnih finančnih tokov med SDS in sateliti te stranke, prav tako ima omejene možnosti raziskovanja sam državni zbor. Obstajajo pa posredni načini. Prvi je popolna javnost poslovanja vseh političnih strank. Državni zbor ima možnost spremeniti zakon o političnih strankah tako, da bi bili tekoči računi vseh strank in z njimi povezanih družb od sprejetja zakona popolnoma javni, dostopni na spletu (za nazaj bi bilo takšno določilo zelo verjetno ustavno sporno). S tem bi hitro postalo jasno tudi, česa SDS in druge stranke niso plačale oziroma je plačal kdo drug. A ne samo to: zakon o volilni kampanji in političnih strankah bi morali spremeniti tako, da bi stroga pravila in javnost poslovanja ne veljali le za čas volilne kampanje, temveč ves čas. Javnost poslovanja političnih strank ne bi razkrila zgolj tega, kako denar prihaja in kam odhaja, ampak kje denarnega toka ni, pa bi moral biti.

Seveda imajo na tem področju tudi druge politične stranke podobne grehe – le da so ti veliko manjši, pa čeprav enaki. Stranke se strožji zakonodaji izogibajo prav zato, da si pustijo manevrski prostor. A s tem dejansko krepijo stranke, ki nimajo pri tem nobenih zadržkov. Zato bi morala stroga pravila veljati ves čas, ne le med volilno kampanjo.

Kot smo zapisali že večkrat: SDS je predvsem poslovni projekt z izjemno visoko donosnostjo. Toda tako pičlega in luknjastega nadzora, kot ga imajo politične stranke, nima nobena gospodarska panoga.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Bojko Jerman, Dolsko

    Slediti denarju

    Politične stranke niso podjetja, a financiranje in njihovo obnašanje ni daleč temu, zato je potreben premislek, kako naprej, da bodo stranke in politični sistem organizirani v javnem interesu, ne v interesu političnih podjetij. Ne pozabimo, da politične stranke predstavljajo minorno število občanov. Več