Pompeji

Pod Vezuovom umre na tisoče ljudi, vam je pa vseeno. Videli ste Dantejev vrh – navijali ste za Pierca Brosnana. Videli ste Vulkan – navijali ste za Tommy Leeja Jonesa. Tu pa navijate za vulkan. Vulkan kaže več življenja in več emocij kot liki. Pompeji so film, ki so mu liki le v napoto. In ki komaj čaka, da vsi ti pompejanski liki enkrat za vedno obmolknejo. Liki so namreč le skice, le karikature, le cifre, le imena – scenaristi se s karakterizacijami niso ravno pretegnili. A le zakaj bi se? Saj so vedeli, da jih itak čaka kolektivna smrt, apokaliptični izbruh Vezuva. Vnaprej so jih odpisali, ker so vedeli, da so obsojeni na smrt. Zakaj bi se torej mučili z njimi? Kar pa velja tudi za sam film: le zakaj bi se mučili z njim, če pa bo na koncu vse odplaknil Vezuv? Pompeji so film, ki je v napoto samemu sebi. Tako kot so filmi v napovednikih v napoto samim sebi. Sodobni napovedniki še najbolj spominjajo na filme, polne lukenj. Pompeji izgledajo kot napovednik za TV-serije Spartak, Igra prestolov in Rim. Stari Rimljani, Pompejanci in Kelti celo govorijo tako kot naratorji napovednikov. Dahne nekdo: “To je Kelt! Pravijo, da je zadnji svoje vrste.” Šur. Reklamne slogane so izumili leta 79, ko je Vezuv pokopal Pompeje. Le sandale si natakneš, pa že lahko trobezljaš, da je izbruh vulkana glas Boga. Kar – ironično! – tudi je: film kaznuje samega sebe. Od dialogov je tu bolj komična le še smrt.