Krik 6 / Vsi so obsojeni na smrt, nihče jih ne more zaščititi

Profesorica filma se prek Tinderja dogovori za zmenek v nekem klubu, a moški zamuja. Izgubil se je. Ne najde kluba. Vsaj tako pravi. Potem jo pokliče. Prvič se slišita, a kljub temu jo prek telefona zmami ven, v noč, v ozko uličico – profesorica filma, specialistka za slasherje, gre za glasom popolnega neznanca, ki se nenadoma pojavi pred njo: z masko in nožem v roki. Ghostface! Jasno, razreže jo – obenem jo kakopak tudi osmeši. Specialistka za slasherje, ki ne pozna pravil slasherja – kdo bi jo še hotel gledati? Kdo bi jo pogrešal? Potem tip masko sname. To je njen študent, fen serijskih morilcev, slasherske serije Stab in Argentovih giallov, fetišist, kolekcionar, kompletist, lažni Ghostface – hotel je le videti, kako je, ko zakolješ človeka. Kot bi klal žival, pravi.

Smeti naše vsakdanje

Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.

Pozabljenčki

Pozabljenčka, ki v 19. stoletju preživita izumrtje na Galapagosu in potem – s pomočjo psihotropnega cveta – pristaneta v sodobnem Šanghaju, sta ljubka (buckasto muckasti kreaturi v obliki krofa, z luknjo v sredini), toda bolj ko gledate tale »ekološki« animirani film, ki hoče biti vsi animirani filmi ( ja, kot goba je, povsod pobira, na vse se prilepi, od Ledene dobe do Sveta igrač), bolj se potrjuje, da je »ljubko« popoln dolgčas. In zlepa ne izumre. (kino)

Razdvojeno srce

Tale film, že oldie goldie, ki ga nudi Netflix, pa si morate pogledati, in sicer iz treh velikih razlogov. Prvič, legendarni britanski studio Ealing, znan predvsem po komedijah, jo je delno posnel pri nas – če hočete videti, kako je leta 1954 izgledala Škofja Loka, glavno prizorišče tega filma, vljudno vabljeni. Drugič, gre za ekranizacijo slovitega »primera Ivana Pirečnika«, potemtakem za zgodbo o slovenski materi, Pavli Pirečnik (v filmu so jo spremenili v Sonjo Slavko), udeleženki NOB, ki so ji Nemci med vojno ukradli sina Ivana, še dojenčka, udeleženca NOB, in ga izročili nekemu bavarskemu paru (njo so poslali v Auschwitz), po vojni pa ga je izsledila in terjala njegovo vrnitev (apelacijsko sodišče ameriške visoke komisije v Franfurtu ji je leta 1952 po prvotni zavrnitvi vendarle ugodilo). In tretjič, Yvonne Mitchell, ki igra Sonjo, govori slovensko, toda bolj smešne in zabavne slovenščine zlepa ne boste slišali, tako da se lahko gledanje filma prelevi v ugibanje, kaj je rekla.

You People

Ezra (Jonah Hill), samski, ne ravno najbolj samozavesten borzni posrednik judovskega rodu (tetoviran, s čopkom), misli, da je že zamudil žensko svojega življenja, dokler Amire (Lauren London), temnopolte dizajnerke, ne zameša za Uber-taksistko, ker pa so zmote »magične«, med njima klikne, kar tole zamorjeno romantično komedijo prelevi v reimaginacijo »liberalne« klasike Ugani, kdo pride na večerjo?, saj morata drug drugega predstaviti svojim staršem (Eddie Murphy & Nia Long, David Duchovny & Julia Louis-Dreyfus), ki so polni predsodkov, toda ne pričakujte preveč, le mučno naštevanje kulturnih razlik in morbidno ugibanje, kaj je bilo huje, sužnjelastništvo ali holokavst. (Netflix)

Luči imperija

Luči imperija – zelo osebni film Sama Mendesa (1917, Skyfall), njegov Belfast, njegov Cinema Paradiso ali njegov Amarcord, če hočete – se dogaja v »zlatih časih«, leta 1981, ko je kino še vedno glavni. Toliko bolj v malih krajih, kjer se nikoli nič ne zgodi – razen filma. Takšen je kino »Empire« v zaspanem britanskem obmorskem mestecu – dogodek, spektakel, ritual. Hilary Small (Olivia Colman) dnevno menedžira to art deco filmsko palačo (trga karte, prodaja popkorn, čisti dvorano ipd.), samih filmov – Bratov Blues, Tega vražjega jazza, Ognjenih kočij, Človeka slona ipd. – pa ne gleda, ker ji je ljubša poezija, ker meni, da so filmi za stranke, in ker je njeno življenje itak film, skoraj Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles, »največji film vseh časov«: muči jo huda bipolarna motnja, jemati mora litij, njeno stanovanje je mesto duhov, spi s toksičnim direktorjem kina (Colin Firth), božič preživlja sama in zaljubi se v čednega, precej mlajšega sodelavca Stephena (Micheal Ward), ki je sicer zavzet, a vendar dovzeten za njen »napad« (Joni Mitchell prikima s štiklom You Turn Me On I’m a Radio), kar ju odpelje na teren filma Good Luck to You, Leo Grande, v katerem je k mlajšemu temnopoltemu moškemu odneslo Emmo Thompson. Stephen postane žrtev brutalnega skinheadskega rasističnega nasilja, a vsi skupaj postajajo žrtve neoliberalizma, krutega, agresivnega, abuzivnega ekonomskega rasizma, ki ga trži nova britanska premierka Margaret Thatcher, znana po krilatici: »Družba ne obstaja«. Mentalno zdravje ljudi se poslabšuje, čedalje bolj so osamljeni, njihova življenja se prekarizirajo, stvari, ki so jih imeli radi, gredo k vragu, gibanje je le še optična iluzija, filmska družina, ki jo sestavljajo zaposleni v kinu »Empire«, pa je edina družba, ki še obstaja.

Pujsa

Sara, petnajstletna debeluška, sicer mesarjeva hči, žrtev šikaniranj, poniževanj, posmehovanj in norčevanj, ki jo igra petintridesetletna Laura Galán, ugotovi, da maščevanje res najbolj tekne hladno servirano in da se lahko v tem hladnem, krutem, morbidnem, brezsrčnem svetu zaneseš le na serijskega morilca. Včasih.

Vera

Ko Vero Pešić (Jovana Stojiljković), dekle iz Leskovca (»Leskovačka lepotica«), ob koncu 30. let prejšnjega stoletja rekrutirajo za agentko jugoslovanske vojaške tajne službe, se najprej brani, da ima le trgovsko šolo, da je nekaj časa pisala za časopise in da zna nekaj jezikov, a zelo hitro se uči, ljubi avanture in »veliki« svet, zna se delati neumno, obvlada jet-set, takoj ve, kaj je to »kitajsko zasledovanje«, dobro prenaša bolečino, preživi vse »iniciacijske« teste, tudi posilstvo, vedno znova – tako pred vojno, ko pleše med jugoslavanskimi, nemškimi, angleškimi in francoskimi interesi, kot med vojno, ko zapleše med partizanskimi, nemškimi in četniškimi interesi – pa spozna, da agentka ne more služiti le eni strani.

Creed III

Tretji del Creeda izgleda kot tretja sezona serij – zapleti so utrujeni in prisiljeni, zgodbe za lase privlečene, vračajo se izgubljeni sinovi, junaki, ki so že dosegli vse, hočejo še več. In ja, čarobnost izgine. Pa vendar vsi delujejo evforično in samozavestno – hej, preživeli smo dve sezoni! Ljudje nas imajo radi! Počnemo lahko, kar hočemo! To vzklika tudi Creed III, ki ponudi utrujen in prisiljen zaplet: Adonis »Donnie« Creed (Michael B. Jordan), nekdanji boksarski prvak (Rocky Rockyjev), je zdaj trener novega prvaka (José Benavidez), toda ko se iz ječe po dolgih letih vrne Dame Anderson (Jonathan Majors), njegov nekdanji prijatelj (tako rekoč »brat«) in nekdanji boksarski up, nasilen kot vsaka vrnitev potlačenega, lahko stare zamere, nedorečenosti, dvoumnosti in napetosti premagata le tako, da se udarita v ringu, na losangeleškem štadionu, na odprti sceni, mano a mano, v jezni, hitri, antirealistični, postfaktični, klimaktični, katarzični noči, pred očmi vsega sveta.

Obiskovalec

Kdo je videl vsaj nekaj gotskih šokerjev, ve, da ima vrnitev domov, v staro, mračno, neprezračeno hišo, veliko slabih plati, a tudi eno dobro – človek nepričakovano veliko izve o sebi in svoji preteklosti. Ko se Robert (Finn Jones) z nosečo ženo Mayo (Jessica McNamee) iz Londona preseli v Briar Glen, njen rojstni kraj, najde zaprašeno sliko iz 19. stoletja, na kateri zagleda sebe. Ne, to nisi ti, pač pa le nekdo (Obiskovalec, piše na sliki), ki ti je podoben, dahne Maya. Kot da to ni enako srhljivo.

Mogoče te vzamem

Mogoče te vzamem je kombinacija treh romantičnih komedij, ki so druga drugi v napoto. Richard Gere in Susan Sarandon ležita v razkošni hotelski sobi – napol gola, a nič se ne zgodi. Sarandon skuša pokazati, da je – pri šestinsedemdesetih – še vedno hot (»Pod tem sem gola,« dahne), Geru pa ni do seksa. Najprej pomislite, da sta mož in žena, ki sta se naveličala seksa. Ne, v resnici sta skrivna ljubimca, prešuštnika, ki sta se naveličala seksa. Seksa s svojima dolgoletnima zakonskima partnerjema sta se naveličala že davno prej. Njuna zakonska partnerja, Diane Keaton in William H. Macy, pa se spoznata malce kasneje – v art kinu. Svojih zakonskih partnerjev ne moreta več zadovoljiti, si povesta, a o seksu ne razmišljata. Le pogovarjata se. Najameta si celo poceni motelsko sobo, da bi se lahko v miru pogovarjala. Ali bolje rečeno: motelsko sobo si najameta, da ne bi seksala. In neskončno uživata v tem, da ne seksata. To je pravo doživetje.

Kolaboriranje je bil ilirski šport št. 1

»Kar počakaj, da mali Oktavian nabriše tisto pizdo Marka Antonija,« slišimo v Illyricvmu, prvem filmu o ilirskih ljudstvih (Liburni, Delmati, Japodi, Dezidijati itd.), ki so nekoč živeli »tu«, med slovenskimi Alpami in Albanijo. Ja, Iliri so preklinjali. A počeli so še hujše reči: posiljevali in brutalizirali so drug drugega ter kolaborirali z okupatorji, Rimljani.

Sharper

Sharper je neonoir o ljudeh, ki živijo od svoje bistrosti – o sleparjih, ki svoje prevare prelevijo v prave iluzionistične drame, celo spektakle. Bogate oropajo brez nasilja – z dobro, precizno, prepričljivo, psihološko učinkovito pripovedjo. David Mamet se je tem umetnikom prevare in manipulacije, mojstrom iger zaupanja in zavajanja, poklonil v Hiši iger, Španskem zaporniku in Ropu, Benjamin Caron, ki se je kot režiser mojstril pri iluzionističnih šovih Derrena Browna, pa se skuša pokloniti Mametu: nad Toma (Justice Smith), uglajenega lastnika prestižnega antikvariata, pošlje zapeljivo Sandro (Briana Middleton), »sorodno dušo«, fenico romana Jane Eyre ( ja, kot on!), za katero se izkaže, da je del prevarantske umetnine, ki se stegne vse do Madeline (Julianne Moore), njenega »sina« (Sebastian Stan) in njenega magnatskega ljubimca (John Lithgow), toda vsi so tako spretni, namazani, šarmantni, stilizirani in motivirani igralci, da zlahka odigrajo dvojno ali trojno vlogo. Vraga, lahko bi igrali drug drugega.

Rimini

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone.

The Pale Blue Eye

Ko leta 1830 na sloviti vojaški akademiji West Point najdejo zverinsko umorjenega kadeta (brez srca), ki ga je potem nekdo še dodatno ritualno obdelal, polkovnik Thayer (Timothy Spall) in stotnik Hitchcock (Simon McBurney) pokličeta Augustusa Landorja (Christian Bale), zapitega, zamorjenega, ovdovelega, upokojenega detektiva, ki ne more preboleti izginotja svoje hčerke, sicer specialista za nerešljive primere, predhodnik Hercula Poirota (četudi njegov mentalni antipod), toda primer je tako zapleten, da mu mora na pomoč priskočiti še Edgar Allan Poe (Harry Melling), kadet in poet (groze).

To Leslie

To Leslie je zelo čuden film. Čuden zato, ker je padel z neba in Andrei Riseborough prinesel oskarjevsko nominacijo (Akademija je celo preiskovala, kako se je to zgodilo), dalje, čuden zato, ker Riseborough igra Leslie, teksaško proletarko, ki na državni loteriji zadene 190.000 dolarjev, a jih potem zapije, in končno, čuden zato, ker se brezdomna, brezposelna in izgubljena Leslie – barska mušica, kameleonsko utelešenje zapuščenosti, zavoženosti, obupnosti, nemarnosti in neodgovornosti – zaposli kot čistilka pri mehkem, sočutnem motelirju (Marc Maron), ki jo – v duhu brezpogojne socialne države – razume in ki ji vedno takoj vse odpusti, tako da je film – res, čudno – brez konflikta, a kljub temu – ja, prečudno – deluje kot ultimativna ženska verzija filma Zbogom Las Vegas.

Riotsville, USA

Ne boste verjeli, toda ameriška policija je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so deželo preplavljali nemiri in protestna gibanja (protivojno, boj za državljanske pravice ipd.), zgradila fiktivna mesta (Riotsville), v katerih je urila policiste – policisti so igrali tako dolgolase, hipijevske civiliste, ki nenadoma »ponorijo« (razbijati začnejo izložbe, pleniti trgovine, prevračati avtomobile), kot policiste, ki jih potem »urejajo«, »krotijo« in »civilizirajo«. In kot pokaže tale lucidni, elokventni doku, prežet z osupljivimi arhivskimi posnetki, se je policija v teh fiktivnih »filmskih« mestih čedalje bolj brutalizirala, militarizirala in fašizirala. Vse ekonomske neenakosti in rasne krivičnosti hočejo odpraviti z represijo.

Ant-Man in Osa: Kvantomanija

Tale Marvelov superjunaški spektakel izpolni vsa pričakovanja: prvič, ker je novi modni trend multivesolje, se Ant-Man (Paul Rudd) in Osa (Evangeline Lilly) ter njuni najbližji, z Michelle Pfeiffer in Michaelom Douglasom vred, znajdejo v kvantnem, subatomskem, kvaziavatarskem multivesolju, v katerem je toliko čudes kot v Vernovem »središču sveta« (ali pa Adamsovem štopu po galaksiji), drugič, ker ni vojne, ki je družina ne bi mogla zmagati (samo skupaj mora držati in skupaj rasti), dobimo še eno barvito in hiperaktivno, a povsem nenapeto, nelogično in duhamorno vojno zvezd (prav res, kaj vse mora početi družina, da bi preživela sodobni ekstremni kapitalizem), in tretjič, ker od spektaklov, ki jih Hollywood štarta februarja, ne moremo veliko pričakovati, tu ta dictum potrdijo še na mikroskopski ravni. (kino)

Medved na koki

Spomnite se Spielbergovega Žrela (1975): orjaški morski pes je divjal, blaznel in žrl, kot da je na kokainu. Tedaj, v transformativnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je vsem živalim zmešalo – mačke, psi, čebele in mravlje so divjale, blaznele in žrle tako, kot da so na kokainu. Še posebej srhljiv in karizmatičen je bil orjaški grizli, protagonist Girdlerjevega Grizlija, posnetega leto po Žrelu – mešalo se mu je, kot da je posnifal ves kokain zahodno od Apalačev. In že smo pri šokerju Medved na koki, v katerem orjaški črni medved divja, blazni in žre, kot da je na kokainu, kar pa naj vas nikar ne zavede: res je na kokainu. Totalno! Spletom nenavadnih okoliščin namreč sredi Chattahoocheejevskega nacionalnega parka – točno na Krvavi gori – pristane večja pošiljka kokaina, ki medveda prelevi v ultimativnega predatorja. In ko se tja, na Krvavo goro, zgrnejo dilerji, rendžerji, policisti, huligani, bolničarji in turisti, z dvema otrokoma vred, se jih zadeti medved loti tako pikantno, kot da skuša ekranizirati slogan: Droge ubijajo! Noge, roke in črevesja letijo, kot da je medved – ki bo zanesljivo postal kultni lik – videl vse najbolj grizlijevske slasherje, film pa poskrbi, da je smrt popolna komedija.

Ia

V Cankarjevi črtici Istrski osel pred našimi očmi brutalno tolčejo osla, ki so ga v neko istrsko vas uvozili iz slavnih Abruzzov. »Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla – iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival.« Po oslu pada slepo in divje. »Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte,« vpijejo domačini, kralji linča, ki tolčejo toliko časa, dokler ni »več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita«. Tako se nad nežnega, melanholičnega, simpatičnega, stoičnega, svetniškega osla, imenovanega Eo (Ia, če hočete), protagonista poljske fantazmagorije Ia, spravi neki cirkuški uslužbenec – ker ne uboga, ga začne sadistično tolči. A ga ustavijo. Kmalu zatem mu ga zaplenijo borci za živalske pravice, ki pa ga predajo konjeniškemu klubu, kjer ga spet vprežejo – in kjer konje »trenirajo« za konjeniške spektakle. Še oslu je jasno, da jih s tem mučijo, trpinčijo, zlorabljajo. Ker poruši police s pokali, ga spet preselijo na neko kmetijo, a zanj se kaj prida ne spremeni: povsod opravlja suženjsko delo, povsod postane žrtev predsodkov, povsod gara in trpi, povsod – tako pri orgiastičnih nogometnih navijačih in anarhistih kot pri kmetih in vrlih gasilcih – velja za podžival. Včasih zbeži in se klati po gozdovih in tunelih, pa med orjaškimi vetrnicami, ki klatijo ptiče. Tu in tam ga skoraj doleti usoda istrskega osla. »Zjebimo ga,« rjove množica. Svet je past za živali, teater krutosti, mučilnica, neoliberalni kaos, vrtinec arbitrarnosti in ravnodušnosti, povzetek slabih strani Nove zaveze.

Your Place or Mine

Ko boste gledali tole brezhibno nemotivirano, otrplo, predvidljivo, stereotipno romantično komedijo, v kateri Reese Witherspoon in Ashton Kutcher testirata predpostavke romantične komedije Ko je Harry srečal Sally (ali lahko popolna neznanca fukata in postaneta najboljša prijatelja, ne da bi več kdajkoli fukala) in Počitnic (ne sprašujte), se boste najprej vprašali, kaj se je zgodilo z Ashtonom Kutcherjem in Reese Witherspoon, in takoj zatem – kaj se je zgodilo z romantično komedijo? (Netflix)

Blaze

Tole pa je mali vizualni čudež: deklica (Julia Savage), ki je videla brutalno, morilsko posilstvo, lahko to travmatično doživetje sprocesira le tako, da ga v svoji domišljiji prelevi v intenzivni, nadrealistični, psihedelični, vrtoglavi mindfuck, v totalni filmski action painting. Filmu da priložnost, da iz sebe potegne slikarja, avstralski slikarki, Del Kathryn Barton, pa priložnost, da iz sebe potegne film. (VOD – Amazon Prime ipd.)

Vroči Mike: Zadnji ples

Vroči Mike je z Zadnjim plesom postal trilogija – kot Boter. Zato ne preseneča, da Mike Lane, alias »Vroči Mike«, ki ga že tretjič igra Channing Tatum, nekdanji floridski slačifant, dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti. A preden je ne zavrne, naj vas le spomnim, kako je saga o »Vročem Miku« postala simbol in kronika permanentne, večne krize sodobnega neoliberalnega kapitalizma.

Lunana: jak v razredu

V času, ko vsi povsod ugotavljajo, da je učiteljski poklic necenjen, je lepo videti film, ki ga ne le ceni, temveč slavi, še lepše pa je videti ljudi, ki ga brezmejno cenijo in slavijo – in ki se učitelja brezmejno razveselijo. Ugyen (Sherab Dorji), mladi učitelj, ki poučuje v Thimphuju, butanski prestolnici (trikrat manjši od Ljubljane), je v krizi, saj ni zadovoljen ne s tem, kar počne, ne z Butanom, pa čeravno ta namesto bruto domačega proizvoda meri in slavi bruto dodano srečo, zadovoljstvo ljudi. Najraje bi zbežal kam daleč stran, kjer bi se mu lahko izpolnile sanje – recimo v Avstralijo. Postati hoče namreč pevec. Potrebuje le še vizo.

Nekaj sladkega / Romantična komedija, ki se ustraši same sebe

Nekaj sladkega je revizija Pigmaliona, le da zamenja spole. Pigmalionskega Henryja Higginsa igra ženska, galatejsko Elizo Doolittle pa moški. In jasno, film se ne dogaja v Londonu, temveč v Ljubljani – »tam, kjer živijo Slovenci«, kot razočarano dahne makedonski televizijski voditelj, ko mu Ace Mojstorovski (Saško Kocev), karizmatični »svetovni guru« (ženska, ki jo pogleda, avtomatično zanosi), avtor novega bestsellerja o oglaševanju (»Manj je več«), razkrije, da njegova naslednja postaja ne bo Pariz, London ali Tokio, temveč Ljubljana. Moral bi priti v novi deluxe hotel, kjer naj bi sodeloval na zvezdniškem panelu, a letalo »zamudi«, zato Kaji (Jelena Jovanova Perić), njegovi muzi in organizatorki tega »dogodka«, ne preostane drugega, kot da Gogija (Saško Kocev), hotelskega slaščičarja, rahlo podobnega Acetu, na hitro pigmalionsko prelevi v Aceta – z vsemi »Unheimliche« momenti vred. Le še vprašanje časa je, kdaj se ji bo zazdel boljši od pozerskega, arogantnega originala in kdaj bo temule filmu, razpetemu med bleferje, piarovce, šmuglerje, hustlerje, šmekerje, influencerje, vlogerje in fejkerje, simbole hitenja in laganja, ki ne postanejo »dogodek« (preveč se trudijo, da bi bili simpatični, ali bolje rečeno: gledalcu se tako prilizujejo, kot da je hotelski gost), in taksi, ki pozabi postati avtobus podjetja Krstić, kapnilo, da je romantična komedija.

Asterix & Obelix: Srednje kraljestvo

Asterixovo kinematično vesolje se stegne na Kitajsko. Logično – tam je orjaški avditorij. Vprašanje je le, ali je lačen zgodb o tem, kako Kitajci ne morejo brez mesijanskega, superjunaškega Zahoda. V 65-milijonskem Srednjem kraljestvu se namreč Asterix (Guillaume Canet) in Obelix (Gilles Lellouche) – v slogu Sedmih veličastnih ali pa Sedmih samurajev, če hočete – zavihtita na Kitajsko, da bi rešila princeso Fu Ji (Julie Chen), toda misija, travestija »trka civilizacij«, je le pretveza, da se slavni Evropejci, od Vincenta Cassela in Marion Cotillard do belgijske pevke Angèle in Zlatana Ibrahimovića, brez slabe vesti prelevijo v cross-dresserje. (kino)

Titanik 3D

Največja ladja na svetu, »kraljica sveta«, ki se utaplja v katastrofi, in brutalno razslojeni, razredno povsem ločeni ljudje, agonični, ustrahovani in šokirani »potniki«, ki se skušajo sredi te kataklizme obnašati povsem »normalno«, kot da ni nič – to je zgodba Titanika, ki ga je James Cameron splavil leta 1997. Mar ni to tudi zgodba našega časa – zgodba sodobnega neoliberalnega kapitalizma? Kapitalizem, »kralj sveta«, ki tone – ki se utaplja v katastrofi? Šokirani ljudje, ki se skušajo sredi te kataklizmične finančne in gospodarske in zdravstvene in energetske in inflacijske in podnebne krize obnašati »normalno«? »Oh, kakšna sreča,« dahne Leonardo DiCaprio, ko si v partiji pokra priigra karto za Titanik. Na koncu zmrzne. Mar ne spominja na Slovence, ki pred dobrimi tridesetimi leti niso skrivali sreče in navdušenja, ko so si priigrali karto za kapitalizem – in ki zdaj zmrzujejo? In ki ne bodo preživeli. In ki jim je bilo kljub temu v čast, da so živeli v kapitalizmu – tako kot je tistim glasbenikom v čast, da so igrali na prvi in zadnji vožnji Titanika.

MRI

Film MRI se dogaja v zakotnem, deklasiranem, toksičnem mestecu, popolni transilvanski vukojebini, v kateri ljudje hodijo drug po drugem – drug drugega prezirajo, zaničujejo, zlorabljajo. Drug drugemu se zdijo kužni. Matthias (Marin Grigore), romunski gastarbajter, ki ga v Nemčiji razglašajo za »cigana«, po vrnitvi domov, v Romunijo, za »cigane« razglaša delavce s Šrilanke, ki jih najame lokalna pekarna, glavna zaposlovalka. Če jih ne bi, bi ostala brez evropskih sredstev. Dela za vse ni, moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani, drug drugemu so tekmeci, mišice in testosteron gredo v nič, jeza, frustracije, nepetost in ksenofobija se kopičijo, center ne drži več skupaj, družba ne obstaja – kapitalizem jih deli, da bi lažje vladal.

Posvetitev

V grozljivkah za žensko ni dobro, da je samska. V okultnih grozljivkah še toliko bolj, sploh če je ženska za nameček še ateistka. Natanko takšna je Grace (Jena Malone) – odločno samska in brutalno ateistična. Najprej se pred njo pojavi nuna s pištolo, potem v njenem stanovanju zmanjka elektrike, potem začne škrtati, potem začuti »prezenco«, potem zazvoni telefon – njen brat, duhovnik, je v škotskem samostanu Mount Saviour umoril nekega duhovnika in potem naredil samomor.

Odrešitve noče, čeprav se mu obeta strašen overdose

V Ferrerijevi razvpiti Veliki požrtiji, posneti leta 1973, se štirje dobro situirani moški, junaki potrošniške družbe, pilot (Marcello Mastroianni), sodnik (Philippe Noiret), chef (Ugo Tognazzi) in producent (Michel Piccoli), zaprejo v vilo, kjer nameravajo le žreti, žreti in žreti. Vsi so privilegirani, vsi imajo probleme, vsi se bojijo prihodnosti, zato se hočejo nažreti do smrti. Avtodestrukcijo prelevijo v groteskni, dekadentni, morbidni Grand Guignol. Nekaj takega v Kitu solistično stori Charlie (Brendan Fraser), tristokilogramski desperado, učitelj kreativnega pisanja (prek Zooma), ki – žalujoč za svojim fantom, »ljubeznijo svojega življenja« – le še žre, žre in žre. Včasih divje masturbira. V bolnišnico noče, pa čeprav je jasno, da mu odpoveduje srce. Odrešitve noče, pa četudi se mu obeta strašen overdose.