Ženske bežijo. Patriarhat moške osamlja.

Ko boste gledali brutalno tragične Duše otoka, ki se dogajajo pred stotimi leti na sivem, zakotnem, žalostnem, ne ravno obljudenem fiktivnem irskem otoku, daleč od sočasne irske državljanske vojne, se boste spomnili na to, kako je Quentin Tarantino v svoji epizodi Štirih sob odsekal prst svojemu prijatelju (Paul Calderón), ali pa, kako je filmski statist (Im Won-hee) v Chan-wookovi epizodi Treh ekstremov sekal prste režiserjevi ženi, sicer pianistki (Kang Hye-jung), le da je sekanje prstov v Dušah otoka malce ritualnejše in ceremonialnejše, skoraj tako kot sekanje mezinca v filmih o yakuzah. Pádraic (Colin Farrell), preprosti kmetovalec, in Colm (Brendan Gleeson), melanholični glasbenik, sta najboljša prijatelja, toda Colm se nekega lepega dne odloči, da s Pádraicom ne bo več govoril niti se ne bo z njim več družil. Naveličal se ga je, dolgočasi ga – nima mu več kaj reči. Hoče mir. Preostanek življenja hoče ustvarjati in se posvečati rečem, po katerih ga bodo pomnili.

Bardo

Federico Fellini je sredi prejšnjega stoletja posnel serijo odličnih, odmevnih filmov, ki jih je leta 1960 zaokrožilo Sladko življenje. Fellini je bil glavni, slavljen in čaščen, veljal je za genija, vsi so ga trepljali, svet je bil njegov. A kaj zdaj? Ni imel pojma. Vsi so pričakovali in terjali nekaj velikega, še večjega. V glavi mu je brbotalo. Od silnega uspeha si ni mogel opomoči. Krizi identitete in ustvarjalne domišljije je dopolnila še kriza srednjih let. In posnel je Osem in pol, film o režiserju, ki ga mučijo krize identitete, ustvarjalne domišljije in srednjih let – njegov zadnji film je bil hit, prava globalna senzacija, slavijo ga kot genija, vsi ga trepljajo in cukajo za rokav, v glavi mu brbota, vsi hočejo funt njegovega mesa, od uspeha kar ne pride in ne pride k sebi. In seveda: sprašuje se – kaj zdaj? Nima pojma. Preplavljajo ga dvomi, fantazije, sanjarije, halucinacije, spomini, non sequiturji. Ima se za umetnika, a občutek ima, da se je prodal – in da ga komercialna pričakovanja vlečejo dol. To se je zgodilo tudi mehiškemu auteurju Alejandru Gonzálezu Iñárrituju: serijo odličnih, odmevnih arty filmov sta zaokrožila dva oskarjevska filma, Birdman (ali Nepričakovana odlika nevednosti) in Povratnik. Iñárritu je bil na lepem glavni. Vsi so ga slavili. V glavi se mu je zavrtelo. Uspeh ga je paraliziral. Se je prodal Hollywoodu? Kako naj preseže Povratnika in Birdmana?

Soft & Quiet

Soft & Quiet je grozljivka, le da so pošasti ljudje – povsem vsakdanji, prijazni, banalni ljudje. V tem primeru »mehke & tihe« ženske, metafore tistih »jeznih« žensk, ki so izvolile Trumpa. Ko se v malem mestu zberejo štiri ženske, Kim (Dana Millican), Marjorie (Eleanore Pienta), Leslie (Olivia Luccardi) in Emily (Stefanie Estes), plavolasa, modrooka učiteljica, se zdi, da so prišle na »babji žur«, a se kmalu izkaže, da so rasistke, »čiste« in »prave« Američanke, ameriške kot ameriška pita, ki jo speče Emily, »Sestre arijske enotnosti«, ki prezirajo migrante, nebelce, multikulturalizem, politično korektnost, skupnost LGBTQIA+ in gibanje #BlackLivesMatter. Imajo se za žrtve protibelske zarote. In bolj ko druga drugo podžigajo, bolj so jezne.

Po soncu

Po soncu je žalosten film o sreči. Sophie, zdaj pri dobrih tridesetih, se spominja, kako je pred dvajsetimi leti, pri enajstih (Frankie Corio), poletne počitnice z očetom (Paul Mescal), Calumom, preživela v turškem letovišču. Bilo je idilično, krasno sta se imela, stopila sta se s trenutkom, res sta uživala – bazen, morje, karaoke, pogovori, kamera, s katero sta se snemala. In sonce. Veliko sonca. Zunaj. V njima pa je bil mrak. Po malem zato, ker živita ločeno – z njeno mamo sta se razšla. Po malem zato, ker je tudi njegova nova zveza spodletela in ker mu tudi posli spodletavajo. In po malem zato, ker vso to srečo vendarle nenehno prežemajo nelagodje, napetost in tesnoba, ki jih poganja vprašanje: koliko bo še takih skupnih poletij?

Seks, droge & jazz

Babilon se začne v Babilonu – na neskončni zabavi stoletja, ki se odvrti v razkošni palači sredi kalifornijske puščave, kamor se zgrnejo holivudski jet-set, njegov entourage, groupies in slon, ki se na vse to poserje. In to dobesedno. Hollywood je amfetaminski cirkus. Zabava, festival ekscesa, infantilnosti, cinizma, arogance in ničevosti, ki traja pol ure, je briljantna, virtuozna, osupljiva kombinacija spektakla in transgresivnosti – kot bi se združila Baz Luhrmann in Pier Paolo Pasolini. Veliki Gatsby v Saloju! S pridihom Dantejevega Inferna (via Harry Lachman).

Enkratni Mare

Protagonistka okvirne zgodbe ve, da je protagonistka okvirne zgodbe (obenem se boji, da zgodba te pustolovščine ni pravilno strukturirana!), protagonist Enkratnega Mareta – ja, Mare, alias Maurice – pa ve, kako je naslovljen film, v katerem nastopa, toda tovrstni metatrenutki ne odrešijo tele animirane reimaginacije Pratchettove reimaginacije Piskača iz Hamelina, ki ne pušča nobenega dvoma, da so pandemije – v tem primeru podganje nadloge – tako lepa poslovna priložnost, da se jih izplača umetno ustvarjati. (kino)

Poroka za umret

Ker se 50 odstotkov porok konča z ločitvijo, se hočeta Jennifer Lopez in Josh Duhamel, odvetnica in bejzbolist, poročiti na Filipinih, a ko svatbo ugrabijo pirati, ki hočejo bajno odkupnino (podjetniki pač), se njuno »zakonsko« življenje – ves čas med begom pred pirati sta priklenjena drug na drugega! – prelevi v boj za preživetje, kar je dobro, saj naj bi zabavna poroka prinašala srečo v zakonu.

Operacija Fortune: Prevara stoletja

Premiero Ritchiejevega akcijsko-vohunskega spektakla so trikrat preložili. Prvič zaradi pandemije, tretjič zaradi propada podjetja STX, ki ga je distribuiralo, drugič pa zaradi izbruha rusko-ukrajinske vojne? Zaradi rusko-ukrajinske vojne? Zakaj? Iz preprostega razloga: Ukrajinci so v tem filmu bad guys. Ukrajinski gangsterji namreč ukradejo »nekaj« – ne vemo kaj, vemo le, da lahko to uniči svet in da ne sme priti na črni trg. Vemo tudi, da hoče to »nekdo« na vsak način kupiti, a ne vemo kdo. Odgovore na ta vprašanja išče Jason Statham, tajni klavstrofobično-agorafobični podizvajalec britanske vlade, mož »edinstvenih sposobnosti in briljantnega uma«, ki skuša s svojo ekipo – no, z največjo hekerko na svetu (Aubrey Plaza) in najboljšim ostrostrelcem vseh časov (Bugzy Malone) – penetrirati v telefon razvpitega trgovca z orožjem Grega (Hugh Grant), »črnega angela krute smrti« norega na holivudskega zvezdnika Dannyja Francesca (Josh Hartnett). Oba, Hollywood (Danny) in trgovina z orožjem (Greg), jo odneseta bolje kot ukrajinski gangsterji, ki pa jo odnesejo bolje kot biotehnološki milijarderji.

Peter von Kant

Rainer Werner Fassbinder je pred dobrimi petdesetimi leti posnel Grenke solze Petre von Kant, klasiko v štirih dejanjih z epilogom, film o prestižni modni kreatorki Petri von Kant (Margit Carstensen), ki se na veliko žalost svoje »neme« asistentke Marlene (Irm Hermann) zaljubi v precej mlajšo Karin (Hanna Schygulla), plebejsko prijateljico svoje sestrične, kar sproži popolni vihar ljubosumja, krutosti, posesivnosti, zatiranja, poniževanj, vampirizma in mazohizma.

M3gan

M3gan (Jenna Davis/Amie Donald), alias M3GAN, alias Model 3 Generative Android, je ultimativni hit umetne inteligence in robotike – interaktivna humanoidna robotka, popolna uncanny valley ( ja, vzbuja nelagodje), ki lahko otroku nadomesti starše in postane njegova idealna skrbnica, zaupnica in prijateljica. M3gan bere misli. In želje. Nič ji ni tuje. Mala Cady (Violet McGraw), ki ravno izgubi starše, jo objame. In M3gan, sicer genialni produkt njene tete Gemme (Allison Williams), objame njo. Kmalu sta neločljivi. Kot uncanny in valley.

Odštevanje

V temle iranskem trilerju, brezhibni študiji oprezanja, zasledovanja, zalezovanja, sumničenja in suspenza, boste videli, kako Farzaneh (Taraneh Alidoosti), sicer teheranska šoferska inštruktorica, v grozi ugotovi, da ima njen mož Jalal (Navid Mohammadzadeh) dvojnika, ki je poročen z njeno dvojnico.

Vsa ta lepota in prelivanje krvi

Nan Goldin, ameriška fotografka in aktivistka, je le 2018 organizirala protest v newyorškem Metropolitanskem muzeju umetnosti – od uprave ne le tega muzeja, ampak vseh muzejev in sorodnih institucij, je terjala, naj nehajo sprejemati donacije bogate in mogočne dinastije Sackler, sicer lastnice farmacevtske družbe (Purdue Pharma), ki je Ameriko navlekla na OxyContin, adiktivni protibolečinski opioid. »Sacklerji lažejo, ljudje umirajo,« vpijejo protestniki, ki ležijo na tleh – in se delajo mrtve. OxyContin je ubil mnoge. Ja, Sacklerji – »Družina, ki je zgradila imperij bolečine« (kot je pred leti zapisala revija New Yorker) – so lagali, da OxyContin ni adiktiven in destruktiven. In ja, ker so jim ljudje verjeli in ker so jim ga zdravniki predpisovali, so se vsi nanj navlekli, tudi Nan Goldin, ki je skoraj umrla in potem ustanovila aktivistično organizacijo P. A. I. N. (Prescription Addiction Intervention Now), njen boj proti establišmentu, ki je ljudi tako mirno prepustil opioidom, kot jih je malce prej prepustil aidsu (in malce kasneje covidu), pa je zlagoma bogato obrodil – Sacklerje, ki so ljudi namerno navlekli na svoje droge (profiti pred zdravjem!), so črtali.

Fabelmanovi

Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.

Dedek gre na jug

Dedek gre na jug, nadaljevanje hita Babica gre na jug (1991), pokaže, kako se je Slovenija v zadnjih tridesetih letih spremenila – in kako jo je kapitalizem brutaliziral. Babica je prišla z osamosvojitvijo, zato je prezrcalila in že kar prežarčila tedanji optimizem, da ne rečem idealizem. Dedek pa zdaj prezrcali in prežarči nasilje, ki ga je nagrmadil kapitalizem: ko se Boris (Boris Cavazza), nekdanji velikan džeza, in Vlado (Vlado Novak), njegov najboljši prijatelj, v družbi Esme (Zala Djurić), romske pevke, ki jo vzameta v svoj avtodom, odpravita proti Srbiji, kjer naj bi Boris, ki je »v življenju zasral, kar se je dalo zasrat«, objel žensko svojega življenja (Ksenija Mišič), se za njimi zapraši vse slovensko podzemlje. Ja, metakomični Dedek, v katerem skuša Vinci dopolniti in popraviti svoje prejšnje filme (Poker in Vampirja z Gorjancev, a še najbolj Oko za oko), je prežgan s korupcijo, kriminalom, cinizmom, streljanjem, ropi, krvjo, raztreščenimi avtomobili, trupli, tiralicami, mačističnim poziranjem, puškami, aferami, zarotami, izsiljevanjem in mehiškim standoffom. Še celo Maruša Majer igra poklicno morilko.

Kapitanka Nova

V nizozemski Kapitanki Novi je Zemlja leta 2050 povsem okužena, razdejana, opustošena, iznakažena, distopična – ljudje, kolikor jih je še preostalo, živijo pod zemljo. Vrtanje na Arktiki je sprožilo strašansko metansko okužbo, ki je pospešila podnebni kaos – in kapitanka Nova (Anniek Pheifer) odpotuje v preteklost, v naš čas, da bi ljudi prepričala, da ustavijo arktično vrtanje, in preprečila podnebno apokalipso, a en passant mutira v dvanajstletnico (Kika van de Vijver), verzijo Grete Thunberg, ki pa ji kakopak nihče ne verjame, da bo Zemlja že čez nekaj desetletij mrtva.

Emancipation

Will Smith igra »Prebičanega Petra«, sužnja, ki leta 1863 najprej zbeži s sadističnega konfederacijskega gradbišča, potem pred pregonom (čuvaji, psi, aligatorji!), ki ga vodi rasistični sociopat (Ben Foster), beži čez smrtonosno louisiansko močvirje, na koncu pa se pridruži Lincolnovi vojski, ki emancipira sužnje, medtem ko fotografija njegovega prebičanega, iznakaženega hrbta postane globalni »hit«.

Pearl

Mia Goth, alias Pearl, teksaška kmetica nemškega rodu, ki se hoče prebiti kot filmska plesalka (še najbolj podobna Dorothy iz Kansasa, tisti, ki hoče čez mavrico v Oz), najprej na vile nabode gosaka, potem pa zlorabi paraliziranega očeta in pofuka ptičje strašilo – čakajte, da pride do kinooperaterja, ki jo hoče preleviti v pornozvezdo, in svakinje, ki ji ukrade vlogo. Če ji rečeš ne, tvegaš življenje. »Hočem biti ljubljena,« pravi. Ne jo podžge in vžge. Kar ni težko – časi so itak mračni, strašni, moreči, kužni.

Glass Onion: A Knives Out Mystery / Laboratorijska slika kapitalizma

Benoit Blanc (Daniel Craig), največji privatni detektiv na svetu, specialist za primere, ki izgledajo kot krofi (»z luknjo v centru«), parodija Hercula Poirota, se odpravi na grški otoček, na katerega tehnomagnat Miles Bron (Edward Norton), elonmuskovska parodija Lawrenca Johna Wargrava iz kriminalke In potem ni bilo nikogar več, ki jo je leta 1939 objavila Agatha Christie, povabi svoje stare prijatelje, »disruptorje«, kot jim pravi – modno dizajnerko (Kate Hudson) in njeno asistentko (Jessica Henwick), znanstvenika (Leslie Odom Jr.), guvernerko Connecticuta (Kathryn Hahn), politično nekorektnega kralja YouTuba (Dave Bautista) in njegovo muzo Whiskey (Madelyn Cline) ter Andi Brand (Janelle Monáe), svojo nekdanjo tesno poslovno sodelavko, s katero pa se je nedavno burno razšel.

Athena

V Atheni, pariški muslimanski blokovski primestni soseski, nekoč optimističnem, danes propadlem socialnem »projektu«, je čedalje več žrtev policijskega nasilja in ko mrtev obleži trinajstletni Imir, se njegovi trije starejši bratje različno odzovejo: Abdel (Dali Benssalah), francoski vojak, pozove k miru, Moktar (Ouassini Embarek), mali podjetnik (diler), misli le na dobiček, Karim (Sami Slimane), mlajši od obeh, pa pozove k uporu, direktni akciji in državljanski vojni, ki jo potem sam orkestrira. Zbere na stotine mladih militantnih muslimanov, urbanih gverilcev, s katerimi se zabarikadira v kaotično Atheno, od koder začnejo leteti rakete, molotovke in nihilizem. Robocopi – nemočni, prestrašeni, izgubljeni v svetu, ki ga ne razumejo – jurišajo, se dušijo in gorijo, medtem ko atenski vstajniki – v duhu Ala Pacina, ki je v Lumetovem Pasjem popoldnevu skandiral: »Attica! Attica! Attica!« – skandirajo: »Athena! Athena! Athena!«

Dvojna prevara

Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. Z njo gre do konca. Do dna. Hae-joon, fen švedskega detektiva Martina Becka, junaka kriminalk Maj Sjöwall in Pera Wahlöja, je detektiv iz takšnih filmov noir: kadi, toda le skrivaj (žena mu ne pusti), ker ga muči nespečnost, dela ponoči, cinizem nosi namesto kravate, o tesnobi in nasilju bi lahko pisal avtobiografije, nerešeni primeri ga poganjajo v noč. Potem pa s skale, zelo priljubljene plezalske stene, strmoglavi plezalec. Najprej pomislijo, da je padel. Hej, kaj, če je naredil samomor? In kaj, če ga je kdo porinil?

Stutz

Preden vas požre postnovoletna tesnoba, si poglejte tale črno-beli doku, v katerem Jonah Hill, tematski park tesnobe (depresije, negotovosti ipd.), predstavi svojega lucidnega, duhovitega terapevta dr. Phila Stutza in orodja (»Aspektov realnosti« in »Labirinta« do »Niza biserov« in »Sence«), s katerimi ga je vrnil med žive, mu slekel tesnobo in oblekel samozavest.

Emily the Criminal

Emily (Aubrey Plaza), globoko zadolžena, revna, prekarna in obupana, se pridruži losangeleškim prevarantom, da bi si finančno opomogla (z lažnimi kreditnimi karticami in ukradeno identiteto kupuje televizorje in avtomobile, ki jih podzemlje potem preprodaja), toda Los Angeles je toksično, mačistično minsko polje, ki mu mora sama eksplodirati v obraz, če hoče preživeti. In lepota tele jedke, tesnobne, zadihane kriminalke, groteske z ameriškega socialnega roba, je ravno v Emilyjini nepokorščini, njenem kljubovalnem duhu, njeni aktivni, samozadostni, napadalni, antisizifovski rezistenci, saj zna, ko postane vroče, v tridesetih sekundah pustiti vse in se – tako kot kriminalec Neil McCauley (Robert De Niro) v Mannovi Vročini – odpovedati celo ljubezni svojega življenja.

Lil, Lil, krokodil

Javier Bardem, ki igra staromodnega newyorškega čarodeja Hectorja P. Valentija, res gara: šarmira, čara, pleše, poje, skače, pada, se smehlja, non-stop zapeljuje, otroško komedijo spreminja zdaj v opero, zdaj opereto, vse dela, da bi preglasil in zasenčil Lila, Lila, krokodila, ja, pravega – no, animiranega, navidez gumijastega – krokodila, ki pleše, poje in beži pred feni, oblastmi in tremo, a en passant odkrije družinske vrednote. Ni aligator iz Plazenja, a tudi E. T. ni.

I Wanna Dance with Somebody: Film o Whitney Houston

Queen je bil štadionski bend, ker je imel Freddie Mercury štadionski glas – bil je gej, ki je pel kot angel. Njegov epski vokal, ki je ujel štiri oktave, je bil vizija. Toda film Bohemian Rhapsody je to, da je bil gej, komaj omenil. Kot da ga je sram. Nekaj podobnega se zgodi v mjuziklu I Wanna Dance with Somebody, biografiji Whitney Houston, kjer na začetku sicer omenijo (in pokažejo), da je imela Whitney Houston (Naomi Ackie) romanco s svojo poslovno sodelavko in kreativno direktorico Robyn Crawford (Nafessa Williams), a v nadaljevanju na biseksualnost Whitney Houston in socialne implikacije njene biseksualnosti preprosto pozabijo. Čakate, a nič se ne zgodi. Njena »hipna« lezbičnost izgleda kot non sequitur (kot ostane non sequitur njen strah, da je »premalo« črna).

Nevarna igra

Nevarna igra je paradoks. Režiral, napisal in produciral jo je Russell Crowe, ki tudi igra. O, čisti avtorski projekt, boste rekli. Labour of love. In za kaj gre? Tehnomagnat (Crowe) svoje stare prijatelje zbere na partiji pokra, na kateri izbruhnejo skrivnosti, ki pa so tako splošne, da vam je zanje povsem vseeno, še bolj vseeno pa vam je za splošnost magnata, ki ga je bogastvo prelevilo v filozofa, splošnost njegove hčerke, ki si edina na svetu zasluži »varno« prihodnost, in splošnost kriminalcev, ki ju skušajo oropati. Oja, prav ste razumeli: še najbolj avtorska je tu splošnost. (kino)

LGBT_SLO_1984

Boštjan Hladnik je leta 1971 posnel Maškarado, ki je ustvarila vtis, da je homoseksualnost pri nas, v Sloveniji, že dekriminalizirana – pa ni bila. »Protinaravno nečistovanje med osebami moškega« spola, ki se je kaznovalo »z zaporom do dveh let«, so dekriminalizirali šele leta 1977. Hladnik je to popraznoval s filmom Ubij me nežno, v katerem ženska ženski med seksom nežno dahne: »Ti si kot klavir. Vsak delček tvojega telesa poje po dotiku mojih ustnic.« Nič, Hladnik je hotel oblast verjetno opozoriti, da bi bilo lepo, če bi zdaj dekriminalizirali še lezbištvo. In res, po Titovi smrti so se začela – ob punku – hitro pojavljati osvobodilna družbena gibanja, iz katerih je leta 1984 skočil Magnus, prvi festival homoseksualnih subkultur, ki so mu sledili »gej večeri« v Disku FV, skupina Lilit, homoerotični videospoti Borghesie, lezbozini, revija Revolver in Roza disko (v K4), ki je ponudil tudi prvi drag show (s Salomé, se razume) in v katerem je bila takšna gneča, da se ljudje niso mogli premikati, pravi Nataša Sukič, nekoč aktivistka, zdaj poslanka. Tja so se valile množice iz vse Jugoslavije, saj tovrstnega kluba ni bilo daleč naokoli. »Včasih smo vrata kar zaprli,« pravi poet Brane Mozetič, medtem ko se Miha Lobnik, zdaj zagovornik načela enakosti, spominja, kako pomirjujoče je delovalo, ko je videl, kako se na plesišču objema par istega spola. »Kot bi vzel apaurin.« Vsi so hoteli izgledati progresivno – celo konservativci.

Osem gorà

Ko se v gorah spomladi stali sneg, se prikaže vse, kar je umrlo. Kdor je izgubil prijatelja, ga zlahka najde – samo pogledati mora, kje ždijo in kljuvajo ujede. Obstajajo gore, na katere se ne moreš več vrniti. Film Osem gorà, posnet po romanu Paola Cognettija, je zgodba o takšni gori – in takšnem prijatelju. Pietro in Bruno se spoznata leta 1984 v italijanski alpski vasici – pri dvanajstih. Pietro, sin kemika, je Torinčan, Bruno, sin kmeta, pa montanaro (alias »zadnji otrok v vasi«), a ker se nasprotja privlačijo, med njima hitro klikne, tako da preživita čudovito – tiho, počasno – poletje.

Avatar: Pot vode

Vsi se vrnejo, ves Avatarjev kinematični univerzum – James Cameron (še modrejši), 3D (še fantazmagoričnejši), digitalni efekti (še spektakularnejši), Pandora (še psihedeličnejša), Na’vijci (še panteističnejši), pohlepni, zavojevalski, plenilski »ljudje z neba« (še muskularnejši), ameriška vojaška baza, parkirana na Pandorini luni, in Jake Sully (Sam Worthington), nekdanji paraplegični marinec, ki je po novem avatar, asimiliran Na’vijec, poročen z na’vijsko princeso Neytiri (Zoe Saldaña), s katero ima kopico otrok, tudi dva posvojenca, Pajka (Jack Champion), divjega newt-mowglijskega dečka, in Kiri, 14-letno hčerko Sigourney Weaver (no, pokojne dr. Grace Augustine iz Avatarja), ki jo igra Sigourney Weaver. A vrne se še nekdo: ko namreč Sully kolonialistični korporaciji prepreči, da bi kapitalizem razširila v pandorske pragozdove, nadenj pošljejo polkovnika Milesa Quaritcha (Stephen Lang), maščevalnega, sadističnega specialca, ki je sicer v Avatarju umrl, a ga genetsko klonirajo in prepakirajo v na’vijski avatar.

Kako se je Janša ujel v »največji mafijski film vseh časov«

Martin Scorsese je leta 1973 posnel žmohten gangsterski film Goncharov, ki gre takole: ko Sovjetska zveza razpade ( ja, razpadla je že na začetku sedemdesetih, Scorsese, oskarjevec, je pač vizionar), se Goncharov, ruski gangster, ki je imel v Moskvi veliko in ugledno diskoteko, preseli v Neapelj in se tam oprime gangsterskih poslov. Čas je, da pokaže svoj kapitalistični morilski talent – in mastno obogati. Postati hoče glavni. Numero uno.

Faraon, divjak in princesa

Tale animirani film o uporu in ljubezni – delo Michela Ocelota, veterana francoske animacije (Kiriku in čarovnica) – je spleten iz treh zgodb: prva se dogaja v faraonskem Egiptu, druga v francoskem srednjem veku, tretja pa v sultanski Turčiji. Kar pomeni, da se dogajajo ravno dovolj daleč v preteklosti, da si lahko privoščijo vse tiste pravljične seksizme (in orientalizme), ki bi jih – če bi se te zgodbe dogajale danes – gibanje #MeToo odločno in neusmiljeno črtalo. Ženske so namreč le darila, le pasivne žrtve, zlasti v prvih dveh zgodbah – fant, ki se upre (in osvoji Egipt oz. srednjeveški grad), za nagrado dobi dekle. Le v tretji zgodbi – najbolj barviti (prva animira profile, druga črne silhuete) – se uporniškemu princu, ki se prelevi v migrantskega prodajalca krofov, pridruži tudi princesa. Za nagrado.