Trije mušketirji

V Franciji se leta 1627 kopičijo smeti: napetosti med katoličani in protestanti se zaostrujejo, državljanska vojna se levi, vojna z Anglijo je pred vrati, kardinal Richelieu (Éric Ruf ) rovari, polarizacija je čedalje eksplozivnejša, kraljica Ana (Vicky Krieps) skrivaj flirta z buckinghamskim vojvodo (Jacob Fortune-Lloyd), fatalna Milady (Eva Green) že leze v Machiavellija, zarot je več kot teorij zarot, kralj Ludvik XIII. (Louis Garrel) pa je tako izgubljen in nemočan, da ga lahko rešijo le trije mušketirji, Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmai) in Aramis (Romain Duris), ki jih nepričakovano okrepi D’Artagnan (Francois Civil), podeželski Clouseau, na katerega se lepijo čudeži. Če je treba, se pred kroglo, ki leti proti njemu, vrže Biblija.

Nekega lepega jutra

Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.

Ljudi ni ravno lahko imeti rad

Film Mona Lisa in krvava luna, ki ga je posnela Ana Lily Amirpour, avtorica kultnega šokerja Ponoči hodi sama, se začne v »Domu za umsko bolne mladostnike« (Home For Mentally Insane Adolescents), kjer zagledamo Mona Liso (Jeon Jong-seo), katatonično mladostnico korejskega rodu, a »negovalka«, verjetno Trumpova volivka, ki jo ravno žali in ponižuje, ne ve, da je v resnici Carrie, ja, Carrie White – s telekinetično ofenzivo jo prelevi v krvavico. Potem pobegne. Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna. Brez skrbi, ni Paul Kersey, še manj »titanska« Alexia, bolj Rdeča kapica (ali Milena iz Hladnikovega Peščenega gradu), ki ne razume, zakaj moški plačujejo, da gledajo gole ženske, ki plešejo – nočni, mračni, perverzni, karnevalski New Orleans postane gozd, poln volkov, ošabnih, zateženih, vzvišenih, lunatičnih, toksičnih moških. Oh, in žensk, ki so druga drugi toksični moški.

Brata Super Mario Film

Leta 1993 so posneli igrano verzijo Nintendove igrice Super Mario Bros. ( ja, japonske igrice o dveh ameriških vodovodarjih), a je povsem propadla – ker je bila povsem brez duha. Trideset let kasneje smo dobili animirano verzijo te Nintendove igrice – ker je povsem brez duha, je postala velik hit. Vidite, kako so se časi spremenili. Pa še nekaj: iz te animacije, ki si celo domišlja, da je po malem reimaginacija Homerjeve Odiseje, ne boste nikoli razbrali, zakaj je igrica Super Mario Bros. postala tak fenomen. (kino)

Čudovita polomija

Atletski, tetovirani, promiskuitetni študent (Dylan Sprouse), ki v prostem času blesti v mešanih borilnih veščinah, sreča študentko (Virginia Gardner), ki v prostem času blesti v pokru, toda ko ju stava pripelje v celibatni konkubinat, se tale nenapeta in brezkonfliktna romantična komedija – revizija Umazanega plesa – trudi le še, da ne bi žalila heteroseksualne publike, da ne bi jezila moškega gibanja, alergičnega na feministke in emancipirane ženske, da ne bi mučila tistih, ki od žensk terjajo, da so ženske, in od moških, da so moški, in da bi čim bolj izgledala kot darilo za fene telenovel, ki se začenjajo z besedico Prvič (Prvič, Prvič narazen, Prvič na robu, Prvič resnično srečna), zato niti ne preseneča, da je seks tu – magari šaljivo, burleskno, samoironično – prikazan kot mešana borilna veščina, kot »kontakten« šport, kar je seveda vesela novica za ženske, ki patriarhat doživljajo kot posilstvo. (kino)

Renfield

Nicolas Cage je leta 1988 v Vampirjevem poljubu igral literarnega kritika, ki se mu začne od osemdesetih – od narcizma, kokaina, dereguliranega seksa in japijevske ošabnosti – tako mešati, da misli, da je vampir. V zrcalu se ne vidi več. Povsod, tudi v pisarni in stanovanju, začne nositi sončna očala. Natika si čekane. In seveda – ženskam pije kri. »Jaz sem vampir!« Ja, toksičen je. Sesa in žre ženske.

Air

Legendarni Michael Jordan, bog NBA in globalne košarke, je kot Jezus Kristus v Wylerjevem Ben-Huru – v obraz ga ne vidimo. Ne pokaže ga. Tega, ki ga »igra«, vidimo s strani in od zadaj, vidimo njegove noge, njegovo senco. Njegovega obraza pa ni na spregled. Njegovih besed tudi ne. A Air – film o tem, kako je Nike vse stavil na Jordana, novi obraz v ligi NBA, in vse dobil – je Ben-Hur: film o tekmovanju in veri, le da dirko konjskih vpreg zamenjajo telefonski pogovori in sestanki. Lahko bi se odvrtel na odru. Lahko bi ga posneli s telefonom.

Danes kapitalizem povzroča takšne težave, da bi ljudi rešila le totalna legalizacija konoplje

Politika namesto prave vojne – vojne proti podnebnim spremembam, vojne proti ekscesnemu, dereguliranemu kapitalizmu – bije smešne, nesmiselne vojne, recimo vojno proti mamilom, opozarja Čelarjev epski doku Konoplja osvobaja, v katerem narator, črnogorski pevec Rambo Amadeus, dahne: »Nekoč, ko bo vojne proti mamilom enkrat konec, se bodo ljudje vprašali: je bilo vredno vse to pretrpeti samo zaradi trave?«

Kiti, varuhi planeta

Carl Sagan je rekel: »Kiti komunicirajo. Morda nam hočejo nekaj povedati. Do zdaj nam še ni uspelo ugotoviti, kaj.« Kdo ve, morda nam hočejo povedati, da so oni izumili Facebook, ne pa Zuckerberg – njihovo »oglašanje«, s pomočjo katerega globalno prijateljujejo, spominja na socialno omrežje.

Papežev eksorcist

Če Franco Nero igra papeža, Russell Crowe pa njegovega glavnega eksorcista, potem vas to avtomatično navda s skepso, pa čeravno je film – Papežev eksorcist – posnet po resnični zgodbi o Gabrieleju Amorthu, papeževem eksorcistu št. 1, sicer nekonvencionalnem teologu in odvetniku, nekdanjem partizanu in ustanovitelju Mednarodnega združenja eksorcistov, ki je Hudiča rad nejeverno testiral z zahtevo, naj mu opiše Pekel, in ki je obenem rad rekel, da je Hudič najsrečnejši, ko se mu posmehujemo in trdimo, da ne obstaja, a od resnične zgodbe ne pričakujte preveč, saj izgleda kot imitacija Friedkinovega Izganjalca hudiča (to je bil Amorthov najljubši film, če smo že ravno pri tem), le da se ne dogaja v Washingtonu, temveč v Španiji (in ja, demonično deklico, Lindo Blair z demoničnim glasom Mercedes McCambridge, zamenja demonični deček, Peter DeSouza-Feighoney z demoničnim glasom Ralpha Inesona), kakor tudi ne pričakujte preveč od vatikanskih skrivnosti, ki jih en passant odkrije Amorth (Noe z italijanskim akcentom), kar pa ne pomeni, da se ne morete zanesti na klišeje eksorcističnih filmov, ki itak vedno pridejo s takšnim gladiatorskim truščem, da skoraj upravičijo tako obstoj Cerkve kot obstoj Hudiča, ki ga je Amorth v svoji dolgi karieri izgnal tolikokrat, da bi morala psihiatrija – terapevtka shizofrenije, epilepsije, otroških travm in podobnih »demoničnih« motenj – že zdavnaj ostati brez dela. (kino)

Indigo Kristal

Indigo Kristal, v katerem Južni veter sreča Zlatega fanta, je srbska črno-bela kriminalka, ki spominja na holivudske kriminalke iz tridesetih let prejšnjega stoletja – kriminal odsvetuje. Ali bolje rečeno: zločin se ne izplača! Ko se Vuk (Miodrag Radonjić), stravmatizirani kriminalec, po osmih letih vrne iz ječe, ugotovi, da je v Šabcu, njegovem rodnem kraju (izgubljeni, pozabljeni, neperspektivni vukojebini), vse po starem – podzemlje je na polnih obratih, le da nekaterih ni več.

Življenje v kapitalizmu ni več mogoče

Ljudi pred kapitalistično represijo varuje le še obsedenost, le še fanatično vztrajanje pri svojem, le še totalna samozaverovanost, le še predanost svoji želji: recimo – le še fassbinderjevska, tako rekoč mučeniška obsedenost Julie (Laure Calamy), samske, samohranilne, brutalno ločene, obupane, zadolžene, jezne hotelske sobarice, ki hoče do boljše službe prispeti v času, ko štrajk javnega transporta povsem ohromi Pariz. Kapitalizem se ustavi, Julie, ki mora vsako jutro zamenjati kopico javnih prevoznih sredstev, da bi prišla na delovno mesto, pa ne – še vedno trza, še vedno se trese, še vedno se giblje, še vedno se vrti, a v prazno. Njeno iskanje poti, da bi prišla na razgovor za novo službo, spominja na manično prizadevanje one tovarniške delavke (Marion Cotillard), da bi – jasno, v filmu Dva dneva, ena noč – obdržala službo. Julie je dokaz, da se je življenje v neoliberalizmu prelevilo v dramo, triler, grozljivko – v perpetuum mobile napetosti, stresa, panike, strahu in negotovosti, non-stop krizo in obsedno stanje, hektični total prekarnosti, boj za preživetje, Grand Guignol prezaposlenosti. Obenem pa je Julie tudi dokaz, da obstajajo alternative, alternativne poti, alternativna prevozna sredstva, alternativna skupnost – najti mora obvode in obvoze. Zanesti se mora na solidarnost. Na štop. Na pirate. Na svojo notranjo divjino, na svojo gverilsko učinkovitost, na svojo partizansko odločnost. Preživeti mora brez kapitalizma, a časa in denarja, da bi živela brez kapitalizma, nima.

Money Shot: The Pornhub Story

Tale doku pokaže, kako je Pornhub postal Netflix pornografije (na Pornhubu boste težko našli doku o tem, kako je Netflix postal Pornhub mainstream kinematografije), obenem pa tudi to, kako je – ob popolni dereguliranosti trga in moralni apatiji montrealske korporacije MindGeek, lastnice Pornhuba, sicer velike zbiralke podatkov – postal »prizorišče zločina«, deljenje globalne zlorabe, ilegalne trgovine z otroško pornografijo in drugimi oblikami nekonsenzualnega seksa (spolnega suženjstva in posilstva, kot vemo), kar lepo povzame dictum pornozvezdnice Cherie De Ville: »Če vsem pustiš, da naložijo karkoli, potem se bo zgodilo natanko to – vsi bodo nalagali vse.« (Netflix)

Somebody I Used to Know

Romantična komedija, v kateri se ženska (Alison Brie), ki je uspela v velikem svetu, vrne v rojstni kraj, kjer se zaplete s svojim nekdanjim fantom (Jay Ellis Play), ki je tik pred poroko z lokalno rock pevko (Kiersey Clemons), obeta, toda tale, začinjena z multikulturnimi »korektnostmi«, hitro omaga in omahne, saj so liki – itak iteracije monokulturnih likov iz romantične komedije Moj bivši se poroči – tako brezosebni in topli na tako dolgočasen način, da vam je za njihovo romantiko in komedijo čisto vseeno. (Amazon Prime)

Pinball: The Man Who Saved The Game

Se vam zdi, da je vaše življenje čedalje kaotičnejše in da ta kaos čedalje težje obvladujete? Da. Pa ste opazili, da je čedalje manj fliperjev? Da. Vidite – v tem je problem. Eno gre z drugim – manj ko je fliperjev, večji je kaos.

Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam.

Tomaž (Timon Šturbej) in Anton (Petja Labović) sta najboljša prijatelja iz neke prleške vukojebine. Anton razvaža pošto, Tomaž pa svojo mamo, pobožno cankarjanko, ki hoče zdaj k maši, zdaj na pokopališče, toda ko Antona odpustijo, poštarske torbe ne vrne, ampak jo zapleni, med pošto pa – ob denarju – najde tudi videokaseto, na kateri piše: Easy Rider. »To moraš videt. Tina mi je poslala. Film je,« dahne Tomažu. Ko potem film, Hopperjeve kultne Gole v sedlu, zgodbo o dveh hipijih, ki z motorjem kreneta na – dilersko, službeno, poslovno – potovanje, pogledata, navdušeno doda: »Si misliš, samo spakiraš, pa greš. Greš, kamor češ. Samo pelješ.« In ko sedita v gostilni in si ogledujeta svoje sovaščane, nima nobenih iluzij: »Poglej te ljudi – isti so kot oni v filmu. Pa si videl, kako so ju na koncu ubili.« Iz te »gnile vasi« morata čim prej zbežati. »Pojdiva – kot tista dva v filmu!« Videokaseta vedno pride na pravi naslov. Ali če hočete: film vedno pride na pravi naslov.

Mrs. Harris Goes to Paris

Gospa Harris (Lesley Manville), britanska vdova in čistilka, skromna, vljudna in prijazna proletarka, ima v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko željo: da bi odpotovala v Pariz in si kupila obleko, ki bi jo posebej zanjo izdelal Dior. In glej, no – ko ji z veliko zamudo izplačajo kompletno pokojnino po možu, ki je strmoglavil med II. svetovno vojno, se ji velika želja vendarle izpolni: odpotuje v Pariz in si omisli ekskluzivno Diorjevo obleko. Toda obenem naredi še korak več: ker Dior zaradi finančne stiske odpušča šivilje in krojačice, se prelevi v voditeljico stavke.

Boston Strangler

Loretta McLaughlin (Keira Knightley) in Jean Cole (Carrie Coon), reporterki časopisa Boston Record American, ki sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja preiskujeta skrivnostne umore bostonskih žensk (zadavljenih z nogavico), ugotovita, da so ti umori povezani, da so serijski in da policija to prikriva – povezav noče videti, preiskavo sabotira. Da Loretta in Jean izgledata kot Carl Bernstein in Bob Woodward, ki sta razkrinkala »afero Watergate«, ne preseneča – to je Watergate. Proti ženskam obstaja organizirana zarota. Stebri patriarhalne družbe – policija, mestne oblasti, politika – pustijo, da moški pobijajo ženske. Pri belem dnevu. Še huje: moške, ki pobijajo ženske, celo ščitijo. In ko preiskava pripelje do Alberta DeSalva (David Dastmalchian), serijskega posiljevalca in sleparja, ki vse te umore prizna (umoril naj bi 13 žensk), se izkaže, da so serijski umori lepa priložnost za moške, ki se hočejo znebiti svojih žensk – le serijskega morilca morajo kopirati, pa jim nihče nič ne more.

Dungeons & Dragons: Čast med tatovi

Tole je pa Vojna zvezd v srednjem veku. Veselo, poskočno, robinhoodsko tolpo, ki jo vodita Edgin (Chris Pine) in Holga (Michelle Rodriguez), nekdanja jetnika (»kot brat in sestra«), in ki ropa le bogate, čaka nevarna misija, zadnja misija, »last job«: ukrasti mora relikt, »tablico prebujenja«, ki vrača mrtve. Misija spodleti, »tablice prebujenja«, za katero se izkaže, da je »tablica bogastva«, pa se polasti Forge (Hugh Grant), član tolpe, po novem lord Nizima, tiranski, avtokratski, gostobesedni vladar kraljestva, ki brezmejno uživa v oblasti, tako da frfotavemu Edginu in srditi Holgi ne preostane drugega, kot da sestavita svojo verzijo Maščevalcev, svojo verzijo Sedmih veličastnih.

Kajenje povzroča kašelj

Sredi zakotnega francoskega polja se superjunaki spopadajo z orjaškim, pošastnim nindža želvakom. Ker pa je film posnel Quentin Dupieux (Neverjetno, a resnično, Mandibule, Guma, Narobe svet, Semiš jakna), veliki ironist in absurdist, pomeni, da je situacija povsem analogna in low-tech: še otrok bi videl, da je strašna pošast gumijasta, superjunaki – v modrem spandeksu – so patetični brezvezniki s prisiljenimi imeni (Nikotina, Živo srebro, Amonija ipd.), želvaka pa razstrelijo s cigaretnim dimom, »negativno energijo tobaka«. »Dajmo mu raka!«

Boj za svobodo je krvav

John Wick 4 je lekcija iz interpasivnosti. To je film, ki ne potrebuje, terja ali pričakuje našega aplavza, našega navdušenja, naše evforije, naše osuplosti, našega čudenja, ampak si aplavdira sam. Sam je tudi navdušen nad sabo. Namesto nas. In sam dela sebe osuplega in evforičnega. Poln je brutalno ikoničnih vrhuncev, toda z vsakim skuša preseči prejšnjega. Balistične akrobacije, gege in rife – vse te male umetnine, vse te frenetične singularje, vso to koreografijo furije, vse te osupljive showstopperje, ves ta spektakel brezhibnega ekscesa – ponavlja in variira tako vrtoglavo, tako ritualno in tako neumorno, kot da bi skušal izčrpati vse nianse ubijanja: v galerijah, osaškem hotelu Continental, med avtomobili, ki krožijo okoli pariškega Slavoloka zmage, v berlinskem nočnoklubskem kompleksu, v orjaškem stanovanju, posnetem od zgoraj, na 222 stopnicah, ki vodijo k baziliki Srca Jezusovega. Nenehno si mežika: kako dobro je bilo to! Sam se čudi sebi: kako vraga nam je to uspelo?! Sam sebi sopiha: ha, kaj praviš pa na tole?!

Luther: The Fallen Sun

Film Luther: The Fallen Sun, londonski noir, se začne tam, kjer se je leta 2019 končala serija Luther – z aretacijo in internacijo neortodoksnega višjega inšpektorja Johna Luthra (Idris Elba), Dirty Harryja novega stoletja, za katerim pridejo vsi »učinkoviti« prestopki, ki jih je zagrešil v karieri, da ne rečem seriji. In medtem ko sedi, maskirani serijski morilec, ki je videl Sedem, Žago in druge baročne, pikantne psihotrilerje, izvede svoj performans, ki je tako absurdno elaboriran in tako groteskno spektakularen, da kar ne morete verjeti, da ga je »zrežiral« sociopatski, izumetničeni, dandyjevski IT-jevec David Robey (Andy Serkis) – prej kak Fincher.

Šazam! Bes bogov

Superjunaški filmi so paradoksalni: v njih na nitki obvisi usoda sveta, a ne premorejo niti malo napetosti. Puščajo nas hladne, apatične, ker pač vemo, da se ne more nič zgoditi – superjunak, v tem primeru Billy Batson, alias Šazam (Zachary Levi), vedno iz žepa potegne čudežni, magični, okultni trik (le »Šazam!« mora vzklikniti), ki v trenutku reši vse probleme in svet. Superjunak ničesar ne tvega. Še huje, na koncu nas čaka superjunakov neskončno dolg obračun s »karizmatičnim«, »diaboličnim« antagonistom (ali antagonistko), a to, kar bi moralo biti vrhunec napetosti ( ja, klimaks), nas brezmejno utruja in dolgočasi, saj vemo, da antagonist nima nobene možnosti. Superjunaku se ne more nič zgoditi. Njegovo življenje ni nikoli ogroženo. Nikoli ni na kocki. Antagonist je v resnici David, superjunak – tokrat Šazam, šampion Filadelfije (novi Rocky!), ki mora tokrat nevtralizirati Atlasovi hčerki (Helen Mirren & Lucy Liu), pohlepni maščevalki in ugrabiteljici najstnikov – pa je Goljat. In superjunaški film nas prepričuje, naj navijamo za Goljata! Komaj čakamo.

Črta

Črta, film švicarske auteurke Ursule Meier (Dom, Otrok iz zgornjega nadstropja), se začne ekstremno upočasnjeno: mladenka (Stéphanie Blanchoud) skuša z nekom divje, jezno, srdito obračunati – zaletava se vanj, kriči, grize, mlati, blazni, a jo dva moška čvrsto držita in vlečeta nazaj. Po zraku letijo kri, znoj in partiture. Ne vidimo, kdo jo je tako razbesnel. Potem pa »razkritje«: Margaret, kot je ime tej popadljivi mladenki, hoče raztrgati svojo mamo (Valeria Bruni Tedeschi), klasično pianistko, ki ni postala koncertna zvezda, temveč »le« učiteljica klavirja (v neki vukojebini).

Missing

Če ste se slučajno zaljubili v Iskanje, v katerem John Cho išče izginulo hčer in v katerem vidimo le njegovo klikanje po računalniku (kot v Odklikani), potem vam bo puzzle Missing, v katerem losangeleška najstnica (Storm Reid) le s klikanjem po MacBooku detektivsko išče svojo izginulo mater (Nia Long), kar zdrknil po grlu (Will Merrick in Nicholas D. Johnson sta zmontirala Iskanje), še toliko bolj, ker se izkaže, da je mama nasedla romantičnemu prevarantu (Ken Leung), ki ima več spletnih identitet, in da ima tudi sama – mama, ne hči! – več spletnih identitet, tako da je spoznanje, kaj vse je mogoče z identiteto, enako žmohtno in šokantno kot spoznanje, kaj vse je mogoče s spletnimi nadzorovalnimi orodji in aplikacijami, kako naravno in vsakdanje deluje nadzorovanje, kako velik je dejansko naš individualni digitalni odtis, ja, nič manjši od ogljičnega, in kako srhljivo in totalitarno transparenten je postal svet. (Apple, Amazon, Google Play, Vudu, Microsoft Store ipd.)

Ljubezen je kriminalno dejanje, rop – vedno nekdo nekomu nekoga spelje in ukrade

Nedolžen je romantična komedija, ki pa je bolj napeta in intrigantna od številnih sodobnih kriminalk. Začne se v pariški ječi, kjer se jetniki urijo v dramski igri, med njimi pa najbolj blesti Michel (Roschdy Zem), ki sedi zaradi ropa in ki Sylvie (Anouk Grinberg), svojo igralsko mentorico, vpraša, če je ob njegovi igri začutila »podmorski tok«. Ja, dahne Sylvie, »slišati je bilo tudi neizrečeno«. To pa je definicija dobre igre. »Dober igralec si!« A da je kriminalec tako dober igralec, ne preseneča: če hoče izvesti rop, mora imeti živ smisel za igro, teater, mizansceno, iluzionizem, specialne efekte, timing, zapeljevanje. In Michel je tako dober igralec, da Sylvie prepriča, da je zaljubljen vanjo – in obenem je tako zapeljiv, da se mu tudi sama ne more upreti.

65

65 je B-film z Adamom Driverjem. Kompakten, enoplasten, klavstrofobičen, derivativen, kratek. In to je vse. Driver igra sci-fi astronavta (tokrat s Somarisa), ki pristane na predzgodovinski Zemlji, toda v globoki preteklosti, 65 milijonov let pred našim štetjem, kjer se mu zgodijo Jurski park, Osmi potnik 2 in Tiho mesto (oh, in The Last of Us, če smo že ravno pri tem). V družbi tujekulturne deklice (Ariana Greenblatt), ki spominja na Newt, se – kot v računalniški igrici – prebija med T-Rexom in velociraptorji, vsak šum ga izda, boj za preživetje je apokaliptičen (kdo bo fittest, dinozaver ali človek?), a na srečo ima high-tech orožje.

Krojač

Krojač je briljantni noir, fascinantni whodunit, lucidni puzzle in vrtoglavi twister, ki pa gori počasi – v ritmu Osumljenih petih, le da se dogaja v enem samem prostoru. Leonard (Mark Rylance), pedantni, staromodni, neverjetno potrpežljivi urezovalec (ne krojač!), proletarska verzija Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis) iz Andersonove Fantomske niti, ki se je v Chicago preselil iz Londona, kjer se je izmojstril v urezovanju (ne krojenju!), ne govori veliko, njegova sanjava asistentka Mable (Zoey Deutch), ki hlepi po večjih rečeh, tudi ne, zato so irski gangsterji, veliki šef Roy Boyle (Simon Russell Beale), njegov razvajeni sin Richie (Dylan O’Brien) in vročekrvni hitman Francis (Johnny Flynn), ki ljubijo molčeče, nezgovorne ljudi, tiha mesta in stilizirane, dobro urezane obleke, njegovo delavnico prelevili v skrivno prizorišče svojih poslov in transakcij ( ja, njegova delavnica je njihov poštni nabiralnik), toda, ko se zazdi, da FBI in konkurenčna tolpa vesta preveč, je vprašanje le še, kdo je podgana – kdo je izdajalec.

Blizu

Ste videli film Duše otoka, v katerem Colin Farrell na lepem ugotovi, da je konec prijateljstva – njegov najboljši prijatelj, ki ga igra Brendan Gleeson, namreč z njim noče več govoriti. Zato hoče vedeti, kaj se je zgodilo – in kaj ju je ločilo. Belgijski film Blizu je »otroška« verzija Duš otoka – in obenem resnica Duš otoka. Trinajstletna Leo (Eden Dambrine) in Remi (Gustave De Waele) sta najboljša prijatelja – zdi se, da že sto let. In ja, zdi se, da bosta vedno in večno prijatelja. Nenehno sta skupaj. Rada sta skupaj. Zelo blizu sta si. In v tej bližini – v tej intimnosti – brezmejno uživata. Dokler nekdo ne vpraša, če sta par. Leo trzne. Nič ne reče.

Ljubezni Patricie Highsmith

V psihotrilerjih Patricie Highsmith je glavni junak kriminalec – morilec. Običajno – v romanih Nadarjeni gospod Ripley, Ripley v podzemlju, Ripleyjeva igra, Fant, ki je sledil Ripleyju in Ripley pod vodo – je bil to kakopak Tom Ripley, zapeljivi in kameleonski Američan, veliki šarmer, ki se vedno izmaže. Ljubi suspenz. Kot ga je ljubila Highsmith. Ljubi krinke, preobleke, šarade, dvojne igre. Kot jih je ljubila Highsmith. Tip, ki so ga igrali Alain Delon (V zenitu sonca), Dennis Hopper (Ameriški prijatelj), Matt Damon (Nadarjeni gospod Ripley), John Malkovich (Ripleyjeva igra) in Barry Pepper (Ripley v podzemlju), je zanimivejši, intrigantnejši in atraktivnejši od »dobrih« ljudi, pozitivnih likov. Kot so bile kriminalke Patricie Highsmith vedno zanimivejše, intrigantnejše in atraktivnejše od drugih kriminalk (kdo pa nas je še znal tako prijetno in precizno »prisiliti« v identifikacijo z negativci?). Ripley je bil enigma.