Mutalk

Tiho kričanje zveni kot bistroumni nesmisel, a dejansko obstaja naprava, ki to omogoča. Mutalk je mikrofon, ki ga namestimo prek ust ter deluje kot zvočni filter med govorcem in okolico. Naprava uporablja princip Helmholtzevega resonatorja, zasnovanega konec 19. stoletja za dušenje hrupa v nižjem frekvenčnem območju, ter poskrbi za to, da zvok, ki prihaja iz govorčevih ust, potuje samo v mikrofon, hkrati pa zvok iz okolice ne pronica vanj. Videti je kot nekaj med masko in nagobčnikom, a morda bo njegova uporabnost znala preglasiti čudnost in bomo v javnosti dejansko srečevali ljudi z bizarnim ustnim naveskom. Uporaben je pri sestankih med delom na daljavo, ki poteka v hrupnem okolju, za (brez)glasno igranje iger, za vse, ki na avtobusu ali vlaku nočejo deliti svojih telefonskih pogovorov, ali tiste, ki jih skrbi prestrezanje dragocenih oziroma zaupnih informacij. Deluje s pomočjo povezave bluetooth, vanj lahko vključimo slušalke. Glasnost kričanja na primer zniža za trideset decibelov ter glasu na splošno ne popači, le pri nosnih soglasnikih lahko zazvenimo rahlo spremenjeno.

Ravnalec brade

Moški, ki se brijejo dokaj redno, naj bi v življenju porabili kakih 1080 ur ali 45 dni samo za ta opravek, ki je še vedno precej manj zamuden od britja nog, za katero ženske žrtvujejo 1728 ur oziroma 72 dni življenja. Po letošnjih statističnih podatkih naj bi kar 44 odstotkov moških na svetu nosilo brade (v zadnjih petih letih je številka narasla za krepkih petnajst odstotkov), rast dlak pa seveda spodbuja tudi rast trga pripomočkov za njihovo nego. In čeprav lepotni ideali ženskam ne prizanašajo tako kot moškim, si kozmetična industrija tudi za možakarje rada izmisli kak problem, za katerega brž ponudi rešitev. Za urejanje moškega obraznega dlačja so na primer ustvarili ravnalec brade. Videti je kot električna krtača, ki s pomočjo toplote ukroti dlake, da ne sršijo na vse strani, ampak so zgledno poravnane, zglajene, počesane. Za likanje brade naj bi v povprečju porabili dve minuti, kar je v primerjavi z britjem prava malenkost. Temperatura je pri večini krtačnih likal nastavljiva, ker imajo moški radi praktičnost, pa je pripomoček za negovanje bradnih kocin lahko tudi ravnalec las.

Samooskrbni ples

Navadili smo se že, da v tujini na letališčih in železniških vozliščih srečujemo polnilne postaje s stacionarnimi kolesi, ki jih poganjamo, da sami ustvarimo elektriko, s katero napolnimo svoje elektronske naprave. Kaj pa, če bi na primer energijo tisočih razgretih plešočih teles v klubu uporabili za energetsko (samo)preskrbo tega istega kluba? Genialno zamisel so po treh letih razvoja pilotno udejanili v klubu SWG3 v Glasgowu na Škotskem, kjer imajo od oktobra lani poseben talni sistem: ta lovi toploto, ki prihaja od obiskovalcev, in jo spreminja v obnovljivi vir energije. Sistem je imenovan bodyheat oziroma telesna toplota in toploto po ceveh prek toplotnih črpalk spelje do kamnin, ki so dvesto metrov pod zemljo in ki jih dosežejo prek termalnih vrtin. Tam jo uskladiščijo, da jo, ko jo potrebujejo, spet pripeljejo nazaj do toplotnih črpalk, nastavijo na želeno temperaturo ter z njo ogrevajo ali hladijo prostore in vodo; tako energetsko oskrbujejo dogodke v klubu in celo zgradbe v bližini. Inovativna tla, katerih videz je mogoče prilagoditi, so na primer idealna za telovadnice, razvijajo pa tudi premično različico za festivale.

Razgrabljeni parfum

Pred sedemdesetimi leti so v San Diegu v Kaliforniji v laboratoriju iznašli sredstvo za izpodrivanje vode oziroma mazivo, brez katerega si danes ne predstavljamo mehanične delavnice ali škatle z orodjem domačih mojstrov. Naporno rojstvo nove snovi – zadeva jim je uspela šele v štiridesetem poskusu – je poskrbelo za ikonično ime WD-40, ki začetnicama angleške besedne zveze water displacement, torej izpodrivanje vode, združuje s številom izvedenih poskusov. Slovito sredstvo proti rji in škripanju vrat ima očitno tako presunljiv vonj, da so v oblikovalskem kolektivu MSCHF iz Brooklyna ustvarili parfum z imenom »diši kot WD-40«, smells like WD-40. Dvesto izvodov parfumske vodice, ki je bila naprodaj za oseminštirideset dolarjev, je pošlo v trenutku. Umetniški kolektiv sicer slovi po ustvarjanju neobičajnih izdelkov, s katerimi opozarjajo na nori svet potrošnje; med njihovimi stvaritvami so bili na primer Jezusovi čevlji, superge Nike Air Max, z vodo v podplatu. Vnaprej so razprodali tudi skrivnostno figurico, ki bo na voljo prihodnje leto, ko naj bi Disneyju potekle pravice za najznamenitejšo miš na svetu.

Vece sedalo

Ena od izpeljank Murphyjevega zakona, ki se izvorno glasi, »če lahko gre nekaj narobe, bo zagotovo šlo«, bi se lahko nanašala na klic narave med vožnjo v avtomobilu: kadar voznika ali koga od sopotnikov neustavljivo pritisne na potrebo, je velika verjetnost, da se to zgodi ravno takrat, ko daleč naokrog ni nobenega stranišča, ko sploh ni mogoče ustaviti ali ko avto sicer stoji, a v prometnem zastoju. Za take primere nuje obstaja posebno vece sedalo, nekakšna popotna kahlica, namenjena otrokom in tudi odraslim. Gre za plastično posodo s pokrovom, ki jo lahko namestimo na katerikoli sedež v avtu. Da avtomobilsko stranišče ne bi nenadzorovano poplesavalo naokrog, ima pod seboj nedrsljivo podlogo ter ob strani dva paščka za pričvrstitev okoli stegen uporabnika. Pred uporabo je treba v plastično posodo vstaviti vrečko, možno pa je tudi izločanje naravnost v posodo, ker je kompletu priložena še straniščna metlica za čiščenje. Pokrov je snemljiv in dvodelen – obodni del omogoča sedenje kot na školjki, osrednji posodo po opravljeni potrebi nepredušno zapre, da jo spremeni v eno tako taperverko za izločke.

Praženi črički z okusi

Hišni črički so običajno naprodaj v trgovinah za male živali in so namenjeni prehrani eksotičnih ljubljenčkov, kot so kuščarji, pajki ter večje akvarijske ribe. Ker so črički dober alternativni vir beljakovin ter med drugim vsebujejo še prehranske vlaknine, kalcij in železo, pomenijo hrano prihodnosti tudi za ljudi. Evropska komisija je že pred letom odobrila uporabo zamrznjenih, posušenih ali uprašenih čričkov – in kobilic – v prehrani, a si ti niso takoj utrli poti na naše krožnike. Zdaj je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena uredba o uporabi razmaščene moke iz čričkov v prahu, ki začne veljati 24. januarja, tako da bomo po novem lahko jedli vse živo iz zmletih čričkov. Na spletu pa lahko že kupimo pražene čričke, ki jih zobamo kot prigrizek in ki so jim dodani najrazličnejši okusi – od lazanje, karija, sira, feferonov s česnom do okusa sladkorne pene, pomarančnega sladoleda in limonovih španskih vetrcev. Posebno opozorilo sicer velja za vse, ki so alergični na pršice, rake, školjke ali mehkužce, ker obstaja verjetnost, da so alergični tudi na čričke, ki vsebujejo hitin.

Pogovori s podnapisi

Dan Scarfe si bo predlanski božič nedvomno zapomnil za vedno, saj ga je družinsko praznovanje navdihnilo za revolucionarno iznajdbo, ki bo olajšala življenje slušno prikrajšanim po vsem svetu. Opazoval je svojega naglušnega 97-letnega dedka, kako se je trudil vklopiti v živahen pogovor družinskih članov, a je na koncu le nemočno tiho obsedel. Če lahko zavoljo podnapisov ves čas sledi televizijskemu programu, si je rekel Scarfe, mu gotovo lahko s pomočjo tehnologije v podnapise nekako prevedemo tudi pogovore v realnem času. Pametna očala za tako imenovano obogateno resničnost (angl. augmented reality), ki so že obstajala in uporabnikom omogočajo, da s pomočjo vgrajene kamere prek očal v resničnem svetu vidijo tudi virtualne oziroma navidezne elemente, je povezal s pametnim telefonom; ta prek programske opreme pogovore, ujete v mikrofon v očalih, sproti prevaja v podnapise, ki se nato prikazujejo v očalih, da uporabnik lahko med branjem ves čas gleda sogovornika namesto zaslona telefona. Inovacija se imenuje XRAI glass ter za začetek deluje v devetih različnih svetovnih jezikih, pri čemer lahko tudi prevaja iz enega v drugega.

Ella Glüxkind

Krasno novo starševstvo je tu – končno je na voljo otroški voziček, ki se samodejno pelje naprej, da lahko roditelji medtem preživljajo kakovostne trenutke s svojim naraščajem, se pravi, z obema rokama naenkrat brkljajo po pametnem telefonu. Pri kanadski firmi Glüxkind, ki je ustvarila robotske vozičke, že sprejemajo prednaročila za prvi model, ki se imenuje Ella in bo na voljo aprila. Če se malček v njem ne bo hotel peljati in ga bo treba nesti v naročju, se bo pametni voziček peljal sam, pri tem pa ostal na dosegu roke. Umetna inteligenca staršem seveda ponuja veliko več kot le dodatni par rok, ki namesto njih potiska voziček. Ella bo ves čas budno opazovala okolico in sporočila, ko bo v njej kaj, kar bi zahtevalo pozornost, na primer bližajoče se vozilo. Imela bo tako košarico za dojenčka – z možnostjo zvočnega belega šuma, ki naj bi otroka pomirjal – kot sedež za malčka. Pametne zavore bodo priskočile na pomoč pri vožnji po klancu navzdol, motorizirana kolesa bodo olajšala vožnjo navkreber ali po razgibanem terenu, z nežnim zibanjem naprej in nazaj pa bo ustavljeni vozek skrbel, da se speče dete ne predrami.

Lunohodke

Kadar hodimo, se ljudje premikamo s hitrostjo približno pet kilometrov na uro. Za tiste, ki so ambicioznejši in bi želeli z enakim korakom ter tempom hoditi kar dvainpolkrat hitreje, bodo že poleti na voljo najhitrejši čevlji na svetu, moonwalkers oziroma lunohodke, revolucija iz Pittsburga. Gre za čevlje, v katerih tečemo tako, da hodimo. Seveda so za to potrebni koleščki, osem njih na vsakem podplatu, zato je obuvalo, ki ga v resnici nataknemo prek svoje običajne obutve, videti kot kotalke. A videz vara. Lunohodke se s pomočjo vgrajene umetne inteligence prilagodijo uporabnikovemu načinu hoje, hoje z njimi pa se baje naučimo prej kot v desetih korakih. Poganja jih tristovatni motorček, imajo posebne pametne zavore, zato se kolesca nikoli ne vrtijo v prazno in je z njimi mogoče hoditi tudi po stopnicah ali vstopiti na avtobus. Električni čevlji znajo priti še kako prav za pešačenje navkreber, pri hoji po klancu navzdol se njihova hitrost avtomatsko prilagodi. Prilegajo se katerimkoli čevljem, so prožni in primerni tudi za neraven teren ali dež. Polnijo se kot telefon, v uri in pol so pripravljeni za približno desetkilometrski pohod.

Zabavni koledar

V letu, ki se izteka, smo bili priča vrnitvi legendarne moške pričeske iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki se pri nas imenuje bundesliga, po nemški nogometni ligi, v angleško govorečem svetu pa ji rečejo mullet. Pričesko, pri kateri so lasje spredaj ter ob straneh kratki, zadaj pa dolgi, naj bi sicer moški nosili že v Mezopotamiji in antični Grčiji, Homer jo je celo opisal v Iliadi. Zdaj je dobila čisto svoj koledar za prihodnje leto, ki ga je ustvaril samooklicani kralj koledarjev, the calendar king, iz Walesa v Veliki Britaniji, in gre za med. Najboljši bundesliga koledar na svetu, kot so ga poimenovali, je natisnjen na kakovostnem papirju formata A4 ter vsak mesec prinaša kar dva možakarja z markantno pričesko. Da gre za uspešnico, potrjuje tudi več kot sto ocen zadovoljnih kupcev, ki so koledarju na spletni platformi Etsy, prek katere ga je mogoče naročiti, dali čisto petico. Duhovita alternativa koledarjem nagic, ki vztrajno visijo na stenah različnih servisov in delavnic, v katerih so zaposleni moški, se bo nemara znašla tudi v kakšnem slovenskem ženskem kolektivu.

Moške vilice

Na celinski Evropi je ob začetku renesanse noblesa že rada posegala po vilicah, možakarji na britanskem otočju pa so se posmehovali tej poženščeni iznajdbi in še naprej jedli s prsti. V stoletjih, ki so sledila, so klonili tudi oni, saj je prehranjevanje s pomočjo vilic v zahodnem svetu postalo dokaz civiliziranosti. Ker si moški očitno zaslužijo življenje zajemati z velikimi vilicami, so pred dvema letoma zanje zasnovali posebne, večje, moške vilice, the man fork. Te že na prvi pogled dajo vedeti, da je velikost pomemben del možatosti. Nanje gre kar štirideset odstotkov več hrane, zato med drugim obljubljajo prihranek časa, saj je mogoče z njimi obrok pojesti hitreje. Obstaja tudi različica moških vilic, ki ima več rogljev – šest namesto klasičnih štirih – in niso toliko večje kot širše od običajnih. Moške vilice kot poseben jedilni pribor, ki moškemu zapoveduje »več, bolj, hitreje«, so bile sprva nemara res mišljene kot šaljivo darilo, a uporabniki zatrjujejo, da so se potem, ko so jedli z njimi, težko vrnili k običajnim.

Celoletni natikači

Čevlji, ki bi bili ravno prav hladni in ravno prav topli, da bi jih lahko udobno nosili poleti in pozimi, ne obstajajo. Popravek; do nedavnega niso obstajali. Sodelovanje med losangeleško znamko oblačil Market in legendarnim brazilskim podjetjem Havaianas, ki že šest desetletij izdeluje barvite plastične natikače, znane pod domačim imenom japonke, je rodilo obuvalsko dvoživko, ki naj bi se enako dobro obnesla na plaži in na smučišču. Omenjeni natikači s pridom posnemajo koncept dolgih hlač, ki jih lahko z zadrgo po potrebi kadarkoli skrajšamo v kratke. Pri obuvalu z dolgim imenom Havaianas x Market zip top slides gre za kombinacijo rumeno-črne japonke, ki jo nadgradimo v čevelj tako, da z zadrgo nanjo pritrdimo vrhnji, črni sloj, ki je prešit, topel in vodotesen ter pokrije celoten zgornji del stopala. Obutev, v kateri smo pripravljeni na skoraj vse, je izjemno ekonomična za popotnike, praktična za vse, ki jih celo poleti rado zebe v noge, nedvomno pa bo kot nalašč tudi za ekstremne podnebne spremembe, ki jim bomo v prihodnjih letih izpostavljeni.

Palačinkobot

Kdaj so že obljubljali, da nas bodo roboti razbremenili vsakodnevne kuharije, pa še kar čakamo! Obstaja sicer robotska kuhinja Moley z dvema robotskima rokama, ki znata samostojno pripraviti obrok, a je navadnim smrtnikom cenovno nedostopna. Obstaja tudi pripomoček, ki se mu reče kuhinjski robot in je v bistvu le malo bolj sofisticiran mešalnik, sekljalnik ter stepalnik v eni napravi z različnimi nastavki. Sarme moramo še naprej zvijati lastnoročno, sami kuhati in odcejati testenine, razbijati jajca ter – kar je verjetno najhujše – sami za sabo počistiti štedilnik. Verjetno bodo prvi dostopni roboti v kuhinji pravzaprav tiskalniki hrane, podobno kot Pancakebot 2.0, ki nam natisne oziroma speče palačinke, seveda potem, ko smo mu pripravili testo in ga dali v posebno steklenico. Kombinacija 3D-tiskalnika in električne žar plošče omogoča palačinke najrazličnejših oblik, te pa lahko pretočimo s spleta ali v posebnem programu narišemo sami. Sicer čisto zabavni Palačinkobot 2.0 ima v prihodnosti precej priložnosti za izboljšave, saj je treba na primer zdaj palačinke, ko ocenimo, da so dovolj zapečene, še vedno obrniti ročno.

Večerja v balonu

Culiair skydining je edina restavracija v balonu na vroč zrak na svetu, v kateri priznana nizozemska kuharska mojstrica Angélique Schmeinck – gledalci jo poznajo tudi po oddaji na kanalu 24kitchen – svoje specialitete pripravlja v višavah, med poletom. Zamisel, da toplozračni balon deluje kot ogromna konvekcijska pečica ter da je jedi mogoče počasi cmariti s pomočjo toplote, ki balon drži v zraku, se je porodila prav njej. »Kulinarični užitek med Zemljo in nebesi« olajša denarnico za nekaj več kot štiristo evrov, traja približno poldrugo uro, dva kilometra in pol visoko, na Nizozemskem. Sezona se začne maja in traja do konca septembra, v tem tednu pa so začeli sprejemati rezervacije za prihodnje leto, ko bodo obeleževali dvajsetletnico delovanja; če slučajno potrebujete idejo za darilo zase ali za koga, ki že ima vse. Večerjali boste z neznanci, razen v primeru, da boste celotno balonsko restavracijo najeli samo zase oziroma za skupino od šest do deset ljudi. Vsak polet se seveda konča s šampanjcem, kdor želi po dobrem obedu prižgati cigareto, pa mora počakati na pristanek in izkrcanje.

Obešalnik za malčka

Nenska javna stranišča pogosto ne premorejo niti kljukice, kamor bi obesili plašč ali torbico, kaj šele sedežek, na katerega bi lahko za nekaj trenutkov odložili in s pasovi pripeli majhnega otroka. Za mame tako obisk javnega stranišča z dojenčkom ali malčkom postane prava mora, če s sabo nimajo vozička. Kakopak obstaja rešitev tudi za to. Baby keeper, varuh dojenčka, je obešalnik, v katerega lahko vtaknemo dete, ki ni mlajše od šestih mesecev in ne starejše od leta in pol – prvi pogoj, da lahko sploh visi v obešalniku, je, da glavo že zmore samostojno držati pokonci. Obešalo bo sicer prišlo prav tudi med pomerjanjem oblek v kabini, med preoblačenjem v slačilnicah ali celo za omejevanje mobilnosti otroka med prevažanjem v nakupovalnem vozičku. Obešalnik je videti podobno kot priljubljeni kengurujček, ki služi prenašanju otrok, namenjen pa je le statični uporabi. Nosilna pasova imata na koncu kovinski kljuki, s katerima zadevo z malčkom vred obesimo na vrata ali predelno steno. Medtem ko roditeljica opravlja potrebo, je njen varno obešeni otrok lahko držalo za toaletni papir.

Vinska jelka

Z alkoholom, ki je tudi družbeni lubrikant, praznujemo polnost življenja ali polnimo praznino, pred nami pa je ravno čas, ko je najtežje biti abstinent. Najprej je tu martinovo, praznik alkohola, potem pa še veseli december, ko je družabnost na vrhuncu in se povsod na veliko nazdravlja. Ekstremni ljubitelji žlahtne kapljice bodo nedvomno znali ceniti posebno praznično jelko, na kateri se namesto iglic sušijo vinske steklenice. Prihaja iz ZDA, izdelana je iz jekla, prebarvanega na zeleno, in služi kot stojalo za šestdeset steklenic. Te so lahko polne ali prazne, litrske ali buteljke, vinska krošnja pa se da okrasiti tudi z lučkami, da je videti še bolj praznična. Superjelka ni poceni, saj je treba zanjo odšteti štiristo ameriških dolarjev, nato pa jo seveda napolniti z buteljkami vina ali šampanjca. Steklenice lahko na primer tudi zavijete v darilni papir ter goste povabite, da si z drevesa obilja sami postrežejo z darilom in izberejo buteljko presenečenja. Vinska jelka je – v nasprotju s svojo novoletno iglasto sorodnico – uporabna vse leto, saj jo je v preostalih letnih časih mogoče postaviti na vrtno zabavo.

Božični vlakec

Počasi se začenja odštevanje dni do božiča, in medtem ko ste v nizkem štartu za redno letno žrtvovanje mladih iglavcev – če se seveda niste odločili za plastično repliko –, morda razmišljate, kakšna naj bo okrasitev. Če ste naveličani vedno istih ornamentov, si lahko omislite le enega, a tega megalomanskega, ki se tudi premika. S prstom kažemo na električni vlakec ameriške firme Mr. Christmas, ki že od leta 1933 skrbi za mehanske in glasne božične okraske. Tračnice, sklenjene v krog, je treba pripeti na deblo nekje sredi drevesca, da vlakec na njih nato kroži okoli krošnje. Za to potrebujete novoletno jelko s premerom, ki ni večji od enega metra, sicer pa lahko tračnice z vlakcem položite okoli drevesa pod vznožjem. Celotna instalacija skupaj tehta približno kilogram, premikajoči se del okraska v božični rdeče-belo-zeleni kombinaciji pa sestavljajo lokomotiva, tovorni vagon, poln premoga, ter potniški vagon. Vlakec deluje na baterije, z značilnim zvokom ali brez njega. Ko ga poženemo, nekajkrat obkroži smreko, preden se ustavi, lahko kroži tudi neprenehoma. Na primerni višini bo varen pred hišnimi ljubljenčki in otroki, ki bi ga znali zamenjati za igračo.

Pametna postelja

Človek bi mislil, da bodo pametno posteljo ustvarili zato, da nam bo pomagala do hitrejšega in boljšega spanca, a zdi se, da je v resnici ravno obratno in se posteljna pametnjakovička trudi, da bi ostali čim dlje pokonci, pa čeprav leže. Gre za novodobni kokonček, v katerem so optimalne razmere za horizontalno druženje s tehnologijo, pri čemer lahko v njem tudi spimo. Ogrodje postelje Hi bed, ki so si jo zamislili oblikovalci italijanskega studia Hi Interiors, po obliki spominja na kraljevske postelje z baldahinom, končni videz pa prilagodijo vsakemu kupcu. Naklon vzglavja in vznožja lahko spreminjamo po potrebi, osvetlitev je vgrajena in nastavljiva, lahko izberemo tudi bralno luč ali ambientalno svetlobo izpod postelje, zatemnitev in zasebnost ustvarimo s pomočjo avtomatiziranih senčil ob strani. V ogrodju postelje so poleg brezžičnega dostopa do spleta vgrajeni še zvočniki, s platnom ob vznožju ter projektorjem nad vzglavjem se lahko gremo domači kino, postelja pa podpira tudi igralne konzole, sodeluje s pametno uro, nas zjutraj zbudi z alarmom ter nam prek aplikacije pove, koliko in kako smo spali ter celo koliko tehtamo.

Hudi za sto let

V dobi objestne potrošnje izdelkov hitre mode, s katero uničujemo planet, je naravnost revolucionarno izdelati oblačilo, ki bo preživelo svojega lastnika, ker bo zdržalo vsaj sto let. Brata dvojčka Nick in Steve Tidball, ki sta v svojem štabu v Londonu zasnovala znamko oblačil Vollebak, sta naredila prav to. S pomočjo znanosti in tehnologije sta ustvarila jopo s kapuco, hudi, imenovan 100 year hoodie. Seveda nihče ne ve, kako bo videti stoletje, ki je pred nami, zato so pri njegovi izdelavi uporabili nič manj kot kevlar, enega najbolj trpežnih materialov. Navznoter je jopa zaradi plasti flisa topla in mehka, navzven varuje pred vsemi elementi, ki nas obkrožajo na tem planetu; voda, veter ali ogenj nam v njej ne pridejo do živega, saj vmesna membrana odbija vodo, zunanjost je negorljiva, triplastna tkanina pa pri vsem skupaj še diha. Ni čudno, da za izdelavo enega stoletnega hudija potrebujejo več kot pol leta. Kolekcijo dopolnjujejo hlače za sto let in neuničljiva jakna, med drugim pa so izdelali tudi jakno, ki se polni s kakršnokoli svetlobo, sveti v temi in varuje pred mrazom do minus štirideset stopinj.

Aéroplume

Letenje je za človeka od nekdaj simboliziralo svobodo. Vsem, ki si želijo, da bi se dvajset minut počutili kot ptica, to omogoča poseben zrakoplov za eno osebo, v katerem se premikamo s pomočjo kril. Mini cepelin, ki si ga je izmislil francoski oblikovalec Jean-Pierre David, se imenuje aéroplume, kar združuje besedi za zrak in perje v francoščini. Izkušnja letenja s tem zrakoplovom ne zahteva posebnega znanja ali posebnih oblačil, le uležemo se v nekakšen pol-kokon, pripet na balon, ki je napolnjen s helijem. Podvig je primeren za vse, ki so stari najmanj sedem let oziroma tehtajo od štirideset do približno osemdeset kilogramov. Ko se zrakoplov dvigne, uporabimo krila, ki so kot plavuti pripeta na spodnji del balona in delujejo kot podaljšek rok, ter se s kriljenjem z rokami počasi premikamo naprej. Inštruktor letenja seveda zadevo ves čas budno spremlja s tal ter skrbi, da je plovba varna. Polete izvajajo le v zaprtih prostorih, svoj domicil imajo v velikem hangarju v Normandiji, s cepelinčki – za zdaj obstajajo štirje – pa je mogoče po zraku pluti tudi v eni od slikovitih kraških jam na jugu Francije.

Pralni papir

Verjetno se je že kdaj zgodilo, da vam je uporabljen papirnat robček, pozabljen v žepu oblačila, s trdovratnimi belimi kosmi onesnažil vso žehto in vam tako zagrenil življenje. Tudi če vam je med člani gospodinjstva uspelo najti pozabljivega krivca, je to bolj malo pripomoglo k pomiritvi, saj je odstranjevanje celuloznih snežink mučno opravilo. Tega je zdaj konec. Tempo, prva nemška znamka papirnatih robčkov, ki sta jo že leta 1929 v Berlinu registrirala brata Oskar in Emil Rosenfelder, je iznašel način, da so njegovi robci postali trpežnejši in zato kljub pranju v pralnem stroju ostanejo celi. Robčki so sicer štirislojni in se na prvi pogled prav nič ne razlikujejo od klasičnih, tudi pretrgamo jih z enako lahkoto. Očitno se njihova supermoč pokaže šele ob stiku z vodo. V multinacionalki, ki izdeluje dotične papirnate robčke, pravijo, da je po novem pralnotesna njihova celotna linija. Nemara pa se lahko iz robčkov za enkratno uporabo – po zaslugi te nove lastnosti – prelevijo celo v takšne, ki jih lahko peremo in sušimo, da postanejo znova uporabni, podobno kot robčki iz blaga.

Okosmateno stranišče

Pametni telefon je postal človekov najboljši prijatelj, zato ni čudno, da ga večina jemlje s seboj celo na stranišče, kjer si z njegovo pomočjo krajša dolgčas med opravljanjem velike potrebe. Posedanje na školjki se zna s telefonom v roki zavleči dlje, kot bi bilo potrebno, in ker je straniščna deska kot sedalo precej neudobna, si lahko zanjo omislite mehko, toplo, kosmato preobleko iz umetnega krzna, ki jo nadanete s pomočjo zadrge; spodnja stran je iz umetnega usnja, tako da je vse skupaj videti šik, tudi kadar preoblečena deska stoji pokonci. Dodatek, ki je videti kot uho plišastega medvedka, je ročaj, namenjen prijemanju, ko želite desko dvigniti. Kadar se odzovete klicu narave s telefonom v roki, vam pri tej plišasti straniščni preobleki sploh ni treba razmišljati, kam boste kasneje – ko boste morali uporabiti toaletni papir in boste nemara potrebovali obe roki – odložili družabnika, saj je prav zanj dodan kosmat žepek, posebej pritrjen z zadrgo. Okosmateno prevleko si lahko nabavite v nekaj različnih barvah, za ovalno ali pravokotno obliko deske. Seveda jo je mogoče in kar nujno prati v pralnem stroju.

Ovratnik za ponev

Yair Reiner je tipični predstavnik vrste homo komfortus, ki teži k ugodju in udobju; rad kuha, nerad pa čisti za sabo. Ko si je nekoč v svoji kuhinji v Brooklynu pripravljal račje prsi, ki so posebej vehementno brizgale mast naokoli, se je domislil iznajdbe, ki bi to preprečila. Prvi primerek je izdelal zase, iz silikona, nato pa Frywall, zid za cvrtje, kot je poimenoval stvaritev, ponudil še ostalemu občestvu. Silikonski stožec je nekakšen podaljšek ponve ali lonca in prestreza kapljice maščobe ter jim preprečuje, da bi pristale na štedilniku. Saj obstajajo posebne mrežaste pokrovke, ki počnejo natanko to, porečeš, draga bralka. Že že, a pokrovka – kot pove ime – hrano, ki se kuha, prekrije, ovratnik za ponev pa ponuja prost dostop do jedi in omogoča mešanje ter obračanje, pa tudi nemoteno izparevanje vode. Na voljo je v treh velikostih in več barvah. Pred kuhanjem ga je treba le postaviti v ponev, ki ji hkrati poveča prostornino, da lahko v njej pripravimo več hrane. To pa še ni vse. Podaljšek za prestrezanje maščobe lahko čistimo kar v pomivalcu, čistega pa zvijemo, da spravljen zavzame kar najmanj prostora.

Superjahte prihodnosti

Avstrija morda res ni pomorska velesila, ima pa podjetje, ki je dovolj predrzno, da je za superbogataše zasnovalo hibridne superjahte, ki se spremenijo v podmornice. Gre za podjetje Migaloo iz Gradca, ki ponuja posebna luksuzna plovila za premožneže. Na podmornicah Migaloo notranjost popolnoma prilagodijo željam naročnikov, poleg standardne jahtaške luksuzne opreme, kot so bari in bazeni, ter ekskluzivnih igračk, kot so mini podmornice za šest ljudi, pa svojim lastnikom ponujajo nekaj, česar jim ostale, še tako drage jahte, ne morejo. To je ultimativna zasebnost, saj na globini tristo metrov množice radovednežev ne morejo prodajati zijal, kot počnejo sicer, kadar jim na dopustu pot prekriža prestižno plovilo. Varno potopljena pod morsko gladino in skrita pred pogledi lahko jahta podmornica pluje kar štiri tedne. V dolžino merijo od 72 do 283 metrov, najdražji model naj bi stal več kot dve milijardi dolarjev, najcenejši pol manj. Osrednji, Megaloo M5, bo na površju lahko dosegel hitrost dvajsetih vozlov, pod vodo pa se upočasnil na dvanajst. Bojda bodo izdelali le enega.

Kroktisi

Na svetu sta dve vrsti ljudi: takšni, ki krokse prezirajo, in takšni, ki so podlegli praktičnosti tega obuvala iz umetne smole. Podjetje iz ZDA, ki dotične natikače izdeluje že dvajset let, je do danes po vsem svetu prodalo nič manj kot 720 milijonov parov originalnih kroksov. Nosijo jih zvezdniki, sprehajajo se po modnih pistah, pandemija jim je šla le na roko ali bolje rečeno na nogo. Za njihovo priljubljenost skrbijo tudi modni dodatki, s katerimi uporabniki lahko zapolnijo luknjičasti zgornji del obuvala in ga tako personalizirajo. Letos pa je v svetu kroksonoscev zavela bizarna modna muha plastičnih mod. Ta se nataknejo na pašček, ki objema peto, in se imenujejo Crocticles; izpeljanka se je rodila iz kopulacije kroksov in testisov, angl. testicles, ime pa lahko ponašimo kot kroktisi. Zakaj bi nekdo hotel, da ga po petah tolčejo plastična jajca, je uganka, a prodaja cveti. Ne izdeluje jih izvorno podjetje, temveč različni zanesenjaki s pomočjo 3D-tiskalnikov, ponujajo pa jih v spletnih trgovinah. Na voljo so v nekaj manj kot dvajsetih barvnih različicah, med katerimi sta tudi srebrna in zlata, ki pa sta trenutno razprodani.

Pulover iz ostrige

Preden se človeštvo popolnoma utopi v plastičnih odpadkih, si bodo podjetja izmislila še prenekateri način za predelavo smeti v nove izdelke in s tem za pranje vesti kapitalistov ter potrošnikov. Reciklirani poliester so na primer v podjetju Royal Robbins poimenovali morska volna, saj vlakna izdelujejo iz plastenk in lupin ostrig. V vsakem puloverju iz kolekcije Westland se v povprečju skriva ena ostriga in deset predelanih plastenk, oboje skupaj pa sestavlja 40 odstotkov oblačila, preostanek je volna, ki jo dajejo ovce pasme merino. Zdrobljene lupine školjk nabavijo pri farmah ostrig na Tajvanu, kjer na leto pridelajo kar 160 tisoč ton lupin; po novem jih bo za 7000 ton manj, ker jih bo toliko končalo v puloverjih. Obe surovini v novem življenju skrbita za funkcionalnost puloverjev: plastenke za to, da se oblačilo ne mečka, se hitro suši in ga je lažje negovati, lupine ostrig pa zagotavljajo mehkobo, dobro izolacijo, odpravljajo statično elektriko in preprečujejo, da bi se razvil neprijeten vonj. Na podoben način izdelujejo tudi pletivo, v katerem poliester iz odsluženih plastenk združijo z reciklirano kavno usedlino.

Čepica za banane

Banane zasedajo četrto mesto na svetovni lestvici kulturno najpomembnejših rastlin, takoj za pšenico, rižem in koruzo, in so v človekovi prehrani najpogosteje zastopano sadje. V tropskih krajih oberejo popolnoma nezrele, da jih lahko z ladjami prevažajo po svetu, nato pa jih pred prodajo v posebnih komorah dozorijo s pomočjo plina etilena. In prav ta plin, ki ga sicer oddajajo tudi same banane, je glavni krivec, da sadeži, ki jih doma predolgo zanemarjamo, postanejo prezreli in porjavijo. Sean Adler si je zato izmislil Nana Hats, pletene čepice za banane, ki jih nataknemo na peclje. Čepice niso le modna muha, vsrkavajo namreč etilen, ki ga oddajajo zrele banane in ki pospešuje tudi zorenje sadja okoli njih. Pod vsako pleteno se skriva še ena, silikonska kapica, ki ima na vrhu magnet; slikovite pletenine same po sebi res niso tako čudodelne, da bi zaradi njih banane ostale dalj časa sveže. Silikonska pokrivala izdelujejo v dveh različicah, standardni za eno do tri banane ter veliki za šop z več kot štirimi bananami. Sicer naj bi enako dobro delovalo tudi to, da peclje ovijemo v plastično ali aluminijasto folijo.

Superge s pivom

Za klenega pivoljubca verjetno ni hujšega od tega, da je žejen in ima pri sebi pivo, a je to ujeto v podplatu čevlja in ga ni mogoče popiti. Superge Heinekicks, v katerih prosojnem podplatu se pretaka ležak, so tako namenjene predvsem pozerjem. Nastale so, kakopak, z namenom promocije, z njimi pa so pri tvrdki Heineken želeli novo, posebno izdajo piva približati generaciji Z (to je generacija, rojena za milenijci). Za podvig so moči združili z oblikovalcem Dominicom Ciambronejem, ki ustvarja pod vzdevkom The Shoe Surgeon, kirurg za čevlje. Pivo, ki ga promovirajo in s katerim je napolnjeno dno obutve, je blažjega okusa ter vsebuje manj alkohola od njihovega običajnega ležaka, štiri odstotke namesto petih. Z njim nameravajo napolniti le 32 parov šolnov, namenjenih izbrancem na azijskih trgih; najprej bodo do svojih pivskih korakov prišli redki privilegiranci v Singapurju, nato še v Vietnamu, Koreji, Indiji, na Kitajskem in Tajvanu. Za dodaten vtis bodo imele superge na jeziku snemljiv odpirač za steklenice, čeprav je pivo na voljo tudi v pločevinkah. To, da je barva tekočine v podplatu popolnoma enaka barvi urina, pa očitno nikogar ne moti.

Motorizirani tiranozaver

Pred tremi leti smo na tem mestu predstavili napihljivo blazino z dodanim motorčkom za premikanje po vodi, letos pa je evolucija bazenskih pripomočkov dosegla nov mejnik, saj so z motorčkom opremili plavalne obroče za neotroke. Starejši od dvanajst let lahko zdaj po vodi krmilijo napihnjenega motoriziranega samoroga, flaminga ali tiranozavra. Večji ko so otroci, dražje plastične igrače jim je očitno mogoče prodati. Tako kot blazine z motorjem tudi to zbirko nadgrajenih plavalnih obročev – vsakega za nekaj manj kot dvesto evrov – ponuja firma PoolCandy. Ker so obročem nadeli dno, gre v bistvu za mini čolničke, pri katerih je noge nemogoče udobno spraviti v plovilo, zato jih je treba skrčiti ali pa jih dati beštiji za vrat, kot bi jo dejansko jahali. Napihljivež mirno prenese dobrih 110 kilogramov teže, poganja ga 66-vatni motorček, ki je povezan s propelerjem v vodi in ki se upravlja s pomočjo krmilne palice z gumbom. Deluje na baterije tipa D, ki jih poznamo iz časov kasetarjev, za plovbo jih potrebuje kar šest; ob nakupu jih sicer ne priložijo, komplet za popravilo bodočih lukenj pa je vključen v ceno.

Matadorke

Veš, da si legenda, ko po tebi poimenujejo res hude modele najkic. Luka Dončić, ki so ga v Madrid s petletno pogodbo zvabili pri rosnih trinajstih, pri šestnajstih pa je postal najmlajši igralec v zgodovini Real Madrida, ki je zaigral v prvi španski ligi, je po svojem vstopu v NBA kmalu začel sodelovati z multikorporacijo Nike. Zanj so ustvarili posebne modele superg Air Jordan 36 Luka; mimogrede, Mike Jordan, ki je prav po zaslugi sodelovanja s firmo Nike postal najbogatejši košarkar na svetu, še danes dobi pet odstotkov od prodaje vsakega para jordank. Dončićev podpis in logotip zdaj nosi še čisto nova linija superg Jordan Luka 1, v kratkem bo dobilo posebno obeležje tudi njegovo špansko obdobje, s supergami Air Jordan 36 El Matador, kar je vzdevek, ki mu ga je zavoljo njegovega sloga obrambe takoj po prihodu nadel nekdo od spremljevalnega osebja moštva Dallas Mavericks. Superge v rdeči barvi s črnimi poudarki – pri nižji različici pa z belino na podplatih – krasi bogat zlat vzorec, saj so ustvarjalci navdih zanje poiskali pri tradicionalnih kostumih bikoborcev. Kupcem bodo matadorke na voljo od zadnjega dne avgusta.