Mihael Glavan, Igor Grdina, Alenka Puhar, Milček Komelj et al.: Rudolf Maister: sto let severne meje

Ob koncu prve vojne je 30. oktobra 1918 občinski svet v Mariboru razglasil mesto z okolico za del Nemške Avstrije. Dva dni kasneje pa je vojaški poveljnik Maribora prevzel oblast nad mestom in ga razglasil za del države SHS. Persona, ki je Slovencem izborila drugo največje mesto in za njim še številna mesta in kraje na Štajerskem, bi morala imeti status največjega nacionalnega junaka. A ga nima. Tudi v času NOB so partizanske enote in čete nosile vsa mogoča imena, le imena velikega generala – nobena. Knjiga, ki predstavlja življenje generala, pesnika in bibliofila s knjižnico šest tisoč knjig. Potem pa filmsko usodo njegove biblioteke, ki je pred nemško okupacijo utekla v Zagreb, kjer je bila razkrita, pa nato ob pomoči italijanskih okupatorjev vrnjena in skrita. Romana o Maistru, ki ga je pisatelj M. Šnuderl napisal l. 1940, rokopis med vojno skril pod premog, računajoč, da ga bo lahko objavil po osvoboditvi, a je moral čakati še 28 let. Kipa, ki ga je kipar Pirnat izdelal l. 1927 za mestno hišo, ki so ga pred nemškim vkorakanjem 14 let kasneje odstranili in skrili, vendar ga je partijska oblast na prvotni kraj vrnila šele 27 let po vojni. Tam je stal desetletje – do obiska predsednika S. Kraigherja, ki je bil ob pogledu nanj tako besen, da so Maistra jadrno prestavili v klet, od tam pa deportirali pred oddaljeno vaško šolo. In seveda vrhunec posmrtnega življenja, ki se začenja z osamosvojitvijo. Čeprav … Ko je bil nedavno najden Plečnikov načrt za Maistrovo grobnico in ga je generalov vnuk poskušal udejanjiti, je pobudo zadušila polemika, da bi bila postavitev grobnice žalitev pietete do pokojnega.

Tommy Wieringa: To so imena

Nizozemski pripovednik Wieringa (1967), leta 2006 prejemnik nagrade Ferdinanda Bordewijka za roman Joe Speedboot in leta 2013 prav za roman To so imena nagrade libris, pelje zgodbo, ki se potem seveda odpelje po svoje, po dveh tirih: na eni strani je skupina osamljenih, zablodelih in izgubljenih beguncev, ki se depresivno prebijajo skozi puščavo in sproti pojejo vse užitno in še kaj zraven. Na drugi jih čaka policijski šef, ki se osamljen ravno ukvarja z otroško pesmico v jidišu, ki mu jo je pela mati, in odkriva svoje judovske korenine – v okolju postsocialistične korupcije nekje ob meji, ki je v času Sovjetske zveze še ni bilo, zdaj pa nadzorovana z vsemi sredstvi ločuje ene in druge. Čeprav je na obeh straneh enako, samo da eni ne marajo tistih z druge strani žice in je vsak prepričan, da zato lahko brani svoje, boljše, pred vsiljivci.

Patrick McKeown: Dober dih

Ja, kronično čezmerno dihanje, ki v telo vnese dva- do trikrat več zraka kot umirjeno dihanje, je uničujoče. Tako avtor, ki poldrugo desetletje živi od tega, da ljudi uči pravilno dihati. Zastavek je več kot neugoden, saj ne da ne znamo več jesti, teči, zdaj se je izkazalo, da je moderni človek pozabil, kako naravno hlastati za zrakom. McKeown mu prinaša dokaze bolnikov z astmo, športnikov, predvsem pa mu to nazorno pokaže. Bolj ko izdihuješ, več ogljikovega dioksida izgubiš, zaradi tega se potem krčijo žile in hemoglobin ne more sprostiti dovolj kisika v telesne celice. Ideal torej: manj in lahkotneje dihati, kar sicer pozna tudi joga. To stanje prinese neverjetne učinke: občutno hujšanje brez diete, boljše spanje, večja sposobnost koncentracije in vzdržljivost pri športu. Priročnik z vajami se izkaže za izhodišče elegantne spremembe bivanja v smeri počasnega dihanja skozi nos. Pot sprememb kajpak ni enostavna, avtor jo pač zakoliči, ponudi smernice ter spodbudi še z zgledi iz zgodovine; prav mu prideta legendarni tekač Emil Zatopek, ki je treniral zadrževanje sape, in celo Mohamed Ali, ki naj bi bil ob pomoči meditacije in umirjenega diha nokavtiral veliko močnejšega Georgea Foremana.

Åsa Avdic: Otok

Čeprav je politični triler Otok švedske novinarke Avdiceve (1974) nastal po padcu Zidu, izpisuje alternativno zgodovino: piše se leto 2037, ker združitev Nemčij ni uspela, se je vzhodni blok razširil še na protektorata Švedsko in Norveško, meja z Dansko je zaprta. Nekje ob uzbekistanski meji so spet težave z begunci in Anna, potomka bosanskih priseljencev, zaradi česar je njena mati na slabem glasu pri partiji, saj bi lahko pobegnila »dol« na boljše za možem, je tam pri reševanju humanitarne krize glavna. Pri tem je medijska zvezda, čeprav je malo samosvoja, da se zlomi in natabletka, da se upira ukazom, deluje na lastno pest in postopno vse slabše presoja razmere na terenu.

Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo

Ta epsko pisan žanr pisec v hipu razbije v množico vinjet, ki delujejo kot stotina mini dram. Nabite z zgodbami in preobrati držijo bralca vse do poslednje strani.

Milan Kleč: Knjige

Kleč je začel s pisanjem bukolične in idilične poezije, njeno nadaljevanje je potem zavilo k fantastiki, proza je oživila vrsto palčkov in podobnih prikazni ter se postopno vedno bolj ukvarjala s pisateljskim vsakdanjikom. Ne toliko s pisanjem iz prebranega, uvrtavanje v to je bilo prepuščeno bolj knjižničarskim in eruditskim kolegom, Kleč se je iskreno čudil dogajanju na literarni sceni, veščini nekaterih pri pridobivanju štipendij in socialnem delu ob ognjih moči, ki pogosto povzroči prisilni smejalni krč in daje garačem za nagrade običajni blazirani videz.

Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi stopali

Ker je pred dnevi umrli finski pisatelj Paasilinna (1942– 2018) že pred desetletjem napisal 35 romanov, bo v prevedenih delih še naprej prihajal med bralce.

Donna Tartt: Lišček

Theodor v najstniških letih preživi bombni teroristični napad na muzej. Mati pri tem umre, umirajoči starec zraven pa mu pomigne, naj pograbi slavno sliko liščka, ki jo je sredi 17. stoletja na deščico narisal Fabritius, preden je njegov atelje zletel v zrak zaradi eksplozije v bližnji smodnišnici. Dve eksploziji in dve smrti ga privedeta v družino restavratorjev in umetnostnih mešetarjev. To je roman o umetnostnem trgu, ponarejanju in tistih, ki s tem služijo in se na vse skupaj spoznajo. Govori o dragocenih starih kosih, nagradah za informacije, zastavljanju umetnin za drogeraške posle, pa tudi o različnih preizkušnjah, ki jih doživlja napol sirota, ki si jo malo podajajo.

Jakob von Uexküll: Potikanja po okolnih svetovih živali in ljudi

Jakob von Uexküll (1864–1944) je bil estonsko-nemški mislec, ki je proučeval bivanje živali. Sredi 19. stoletja je naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec izdal takrat prelomno knjigo Domače in tuje živali v podobah, v kateri je živalska bitja predstavil ne več kot plen ali objekt človekovih koristi, temveč kot taka v njihovi živalski posebnosti. Uexküll pa je stopil še nekaj korakov naprej, ko je živali predstavil skozi njihovo zaznavanje tako, da človek ni več krona stvarstva. Vzemimo klopa, ki ždi na grmovni veji in čaka, da se pod njim pojavi toplokrvno bitje, na katero se bo prisesal in napil njegove krvi.

Michael Köhlmeier: Gospoda na obali

Avstrijski pisatelj Michael Köhlmeier (letnik 1946) piše o sebi in o svojih po ovinku, čeprav piše o drugih in o preteklem. Oče, ki je bil, ko je bil še mulo, v šoli za klovne v majhnem mestecu, ravno prav velikem, da bi ga lahko zavezniki med vojno zbombardirali, pa ga niso, to srečno dejstvo pripiše nenavadnemu, čeprav ne enkratnemu dogodku. V mestu z eno najstarejših klovnovskih in rokohitrskih šol se je ustavil Charles Chaplin in med slušatelji je bil poleg očeta neroden možakar, dovolj nenadarjen in okorn, da bi bil lahko Winston Churchill. Velik Chaplinov prijatelj, zaupnik, s katerim sta si obljubila, da si bosta priskočila na pomoč, kadar ju bodo napadli melanholija in sorodna stanja obupa.

Igor Drnovšek: Najlepše stvari so zastonj

Toda njegov paradoksalni naslov ni le stilska bravura, izraža zorni kot. Tako kot jabolk najbogatejših okusov ne morete vzeti s trgovskih polic, ampak jih najdete na starih drevesih v krajih bogu za hrbtom.

Kurt Aust: Mrtvi tek

Mrtvi tek je kriminalka s športnega terena. Fanta, ki je kolesaril in odsedel svoje, čeprav se smrti partnerke v nesreči ne spominja, vse je pod kopreno s popivanjem povzročene amnezije, stisnejo z obljubo, da bo rehabilitiran in sprejet na kriminalistično akademijo, če bo sodeloval s policijo. Če bo krt tistih na športni strani profesionalizma na največji kolesarski tekmi, na Touru, kjer potrebujejo insiderja, člana kolesarskega moštva, da bi ugotovili, kdo prireja tekme. Zaradi česar je bila ena od prič dogovarjanja umorjena in slutijo, da bodo sledile nove smrti. In jasno, sledijo, to je kolektivni šport, zatrjuje danski pisatelj Kurt Aust (letnik 1955).

Nina Berberova: Knjiga o sreči

Spada med otroke revolucije, kot so bili Majakovski, Pasternak, Cvetajeva, Blok etc. Bili so zaznamovani z leninizmom, eni so ga širili, pa v osebnem zlomu naredili samomor, drugi so emigrirali, a se potem vrnili, tretji bi emigrirali, vendar jim ni uspelo, ona je samo emigrirala. Vsi pa so vseskozi pisali o tej fatalni dobi. Berberova o usodi ruskih emigrantov po evropskih prestolnicah; le v Parizu je leta 1922 živelo 70 tisoč prebeglih Rusov.

Eva Markun: Menažerija

Osem zgodb, ki sestavljajo prvenec mlade domače avtorice Eve Markun (letnik 1990) Menažerija, je po dogajalnem prostoru razdeljenih na tiste domačijske in tiste kamboške, vendar jih povezuje odnos do človeka in njegove vloge v naravi. In človek do narave in njenih stvorov ni vedno prijazen.

Josef Škvorecky: Strahopetci

V hipu je bil prepovedan, avtorja pa so komunistične oblasti obtoževale za izdajalca domovine in antihumanista. Seveda bi se tedaj isto dogodilo tudi slovenskemu piscu, ko bi kaj takega poskušal izdati v Ljubljani. Še huje, na Slovenskem je bil partijski režim tako vsemogočen, da literatom ni padlo niti na misel, da bi s tovrstnim čtivom prišli k založniku. Kaj je torej napisal Škvorecky? Njegov junak je član jazz benda, ki nastopa tudi pod okupacijo, je kajpak patriot, ki ne mara SS, toda v majskih dneh je izid vojne tako jasen, da se predaja osebnim načrtom – glasbi in dekletom. Hitler je mrtev, Nemci so v zadnjih vzdihljajih, Rusi in Američani so tako rekoč tu, zakaj bi sploh izvedli nesmiselno vstajo, ki je potem vzela 40 čeških življenj? Njegovega pogleda ne določa ideologija narodnega boja, temveč je cinični realist.

Amos Oz: Juda

Že v enem prejšnjih prevedenih romanov, v Panterju v kleti, je Amos Oz (letnik 1939), najpomembnejši sodobni judovski pripovednik, obravnaval izdajo in junake iz ozadja: medtem ko se fantje igrajo protiarabsko in protibritansko gverilo in vohunijo za varnostnimi silami, kar nakoplje pripovedovalcu obtožbo izdaje in kolaboracije med lastnimi, se punce brigajo bolj za osvoboditev telesa in spolnosti. To se jim zdi pomembnejše od politike in stalnih vojnih razmer.

Ivan Cankar: Podobe iz sanj

Iz nje je bilo jasno, da Ivan Cankar umira; nič več satire in socialne kritičnosti, temveč le smrt, Bog in vera v posmrtno vstajenje. A kaj drugega naj čuteči pisatelj piše v letih svetovne vojne, ki ulice polni z invalidi, polja pa z množicami pobitih vojakov, med katerimi so končali tudi njegovi številni znanci?

Borut Golob: Pes je mrtev

Že v prejšnjih delih, Smreka bukev lipa križ, domačijski povesti za motorko, in Raclette, romanu o siru, ki ga ni bilo v fondiju, je domači avtor Borut Golob (letnik 1973) izoblikoval prepoznaven slog. To je predvsem via negativa – od celotnega življenja poskuša z aforističnimi intervencijami, iz katerih so njegovi romani stkani bolj kot iz slasti do fabuliranja, odšteti vse odvečno. Kar ostane, je skoraj nič.

Zygmunt Bauman: Retrotopija

V preteklih dobah so poznali pogled v prihodnost v obliki utopičnih idej, modernosti pa ostaja samo še preteklost kot retrotopija. Še več, globalna epidemija vere v večni napredek se umika globalni epidemiji nostalgije. Prihodnost namreč ni več obetavna, je mora, ki jo tvorijo strah pred izgubo službe, bojazen, da vam zaradi neplačanih dolgov zasežejo dom, da vaše znanje nima več tržne vrednosti. A lucidni sociološki proučevalec Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil žrtev hiperprodukcije, pod katero je v zadnjega četrt stoletja produciral v povprečju več kot knjigo na leto. Posledica je enostavna – namesto poglobitve v eno temo je prinašal široke vpoglede. Tako namesto diahronih primerjav predstavlja sedanjost kot unikatno, čeprav so si denimo tudi v renesansi postavili za utopijo vrnitev v preteklost – v antiko.

Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti

Skozi oči bližnjih spremljamo vrnitev Clare ali Chare, ženske, ki je kot njena grška mati govorila toliko jezikov, da so drugi mislili, da govori »vse«, v bližino prvotnega doma na francoski morski obali, od koder sta po očetovi smrti in materinem samomoru z bratom odšla v rejo k sorodnikom in potem naprej v ustrezne ustanove. Nazaj jo nagoni ljubezen iz mladosti, ljubezen do zdaj lekarnarja in župana obmorskega mesteca, s katerim zvezo obnovita, a se on na njen petdeseti rojstni dan vrže z barke. Pred njenimi očmi, saj ženska ne počne drugega, kot da ga vse dneve opazuje, s pečine ali pa med hojo in potepanji.

Patrick Modiano: Pasja pomlad

A zanjo je kajpak poplačan s slogom, v katerem so stavki kot magnet, ki z enako močjo vleče prav do zadnje strani. Kaj je torej pisateljeva čarobnost? Ko je francoski pisatelj Patrick Modiano izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, so ga obkolili novinarji, on pa je namesto z evforijo postregel s skrbjo: »Rad bi vedel, zakaj so me izbrali.« Pasja pomlad je knjiga o umetnosti spominjanja. Romani podrobno upodabljajo svoje glavne junake, francoski romanopisec pa naredi nasprotno: z eno samo fotografijo prikliče spomine, ki pa narišejo le obris sence izginulega fotografa. Ali z besedami romanesknega pripovedovalca: »Ni maral, da bi ljudje in stvari izginili, ne da bi pustili sled za seboj.« Današnji čas je doba hiperprodukcije in kopičenja obilja, avtor pa za izhodišče postavi smeti, se pravi spomin na tovariša, ki se je odselil in izginil pred 30 leti. Nekdanji fotograf je bodočega pisatelja izzval: je moč z besedami ustvarjati tišino?

Marko Pogačar: Bog ne bo pomagal

Zbirka kratkih zgodb hrvaškega pesnika in pisatelja mlajše generacije Marka Pogačarja (letnik 1984) je postavljena v prepoznaven čas. Dogajalni prostor je razprt med domačijske mračne ulice hrvaških predmestij in ždenje v tujih mestih, omenjajo se ameriške province in imena med drugim potegnejo na madžarska, vendar tudi tam s pomenljivo šahovnico kot emblemom in spominom na domači kraj. Tako zgodbe druži predvsem čas, v katerem se nič ne da, v katerem je nebo ne le prazno, temveč tudi mračno in vse skupaj nekako sluzasto.

Carlos G. Villa: Nova država za novi svetovni red

Politično je kajpak provokativno postaviti, da je šlo za manever vodilnega razreda, da bi kompaktna celota na silo spremenila politično usmeritev. In da so poraženci najnižji družbeni sloji. Ker je avtor, španski raziskovalec Carlos G. Villa, delo pretenciozno zastavil na več desetletni časovni osi, je nepoznavanje zgodovine reševal z metodo intervjujev, s katero je pridobival vedenja in znanja iz rok nekaj deset akterjev zgodovine. To je običajno pri novinarskih reportažah, od znanstvenega teksta pa je pričakovati, da bo vednost ustvarjal in je ne povzemal. Še zlasti, ko mu duh časa v sedemdesetih letih pojasni tedanja partijska funkcionarka – pa tako beremo, da so imele institucionalne elite lastno moč odločanja mimo partije ali da se je državni aparat osamosvojil od partijskega vrha že leta 1952!? Materialnih napak je v delu precej: od sicer minornih napačnih datumov (aretacija Borštnerja, JBTZ) prek izpustitve omembe srbskih voditeljev Nikezić-Perović v Titovem obračunu z liberalci 1971/72 pa do afer s prodajo orožja Libiji in Iraku, hkrati pa izpusti najbolj razvpiti primer Etiopije. To postavi pisca v očeh bralca na raven priložnostnega poznavalca. Najboljši del knjige so dokumenti o ocenah CIE in ameriške vlade o Jugoslaviji, zlasti še odločitev, da leta 1989 premieru Markoviću ne ugodijo z reprogramiranjem dolga. Posledica je bila neprepričljivost zvezne vlade in pohod republiških osamosvojiteljev. In seveda odlomki, ki razkrivajo, kako je zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov Mednarodni denarni sklad že na začetku osemdesetih let jugoslovanskim oblastem postavil diktat opustitve socializma in prehoda na tržno gospodarstvo. Pravzaprav škoda, da se avtor ni osredotočil le na temo – kako so mednarodna posojila spreminjala ustroj Jugoslavije.

E. O. Chirovici: Knjiga zrcal

Po skoraj treh desetletjih se v založniškem preddverju, čakajoč na objavo, pojavi rokopis. Rokopis mrtvega avtorja, nedokončan ravno tam, kjer bi se stvari začele razkrivati, o predzgodbi tragedije, v kateri je bil umorjen ugleden akademik, psiholog, človek, ki je »gledal drugim v možgane« in včasih manipuliral s svojim znanjem. Za povrhu se je ukvarjal z izgubo spomina in maličenjem spominov pri psihiatričnih bolnikih in pripadnikih posebnih in vojaških enot; menda, da bi dobila zadeva še srhljivejše robove, je delal zraven tudi za tajne službe ali vojsko, o tem ne ve nič nobena od prič, vsaj po vseh teh letih ne.

Franci Demšar, Renata Zatler: Javna hiša Slovenija: politično kadrovanje

Vsaka vlada zamenja serijo direktorjev državnih uradov in podjetij ter članov nadzornih svetov, pač po načelu, da lahko korupcijske posle ustaviš le z novim, bolj poštenim vodstvom. Torej kadrovske menjave kot glavni model urejanja družbe. Nazorno in enostavno? Nasprotno, avtorja pokažeta, da prav vlade generirajo sistem, ki odpravlja avtonomnost uradništva in institucij. Primeri, ki jih prinašata, so slikoviti in zgovorni, najsi bo način, s katerim si je premier Drnovšek kupoval podporo medijev in sočasno demonizacijo svojih tekmecev, ali pa delovanje »nezamenljivih« uradnikov oz. »gospodov 10 odstotkov«, ki zasedajo manj opazna mesta, pri čemer pa iz ozadja vodijo vsebine razpisov, ki vnaprej profilirajo njihove kliente. Knjiga je hkrati analiza in poskus izdelave bolj odprtega sistema, ki bi onemogočal najbolj frapantne kadrovske in finančne zlorabe. V zadnjih letih smo denimo doživeli vrsto izborov, ob katerih se je javnost le čudila: kako je mogoče, da je izbran kdo, ki razen političnih botrov ne premore praktičnih znanj in izkušenj? Kaj je torej lek v takih zadevah? Kot običajno – transparentnost. Toda ne kot črka na papirju, temveč z javnimi objavami. Notorične so bile postavitve direktorjev UKC, kjer smo lahko sledili zmagovitim imenom, ne pa konkretnim programom kandidatom, iz katerih bi bila sploh vidna vsebina izbire. Delo kajpak ni panaceja, žal popolnoma izpusti področje občinskih oblasti, kjer sistemska korupcija teče še nevidneje, toda vseeno dovolj natančno opiše probleme in ponudi orodja, ki bi jih ekipa nove vlade lahko vzela za obvezno čtivo. Toda čemu, ko pa je aktualno stanje idealno? Že pogled na obris nastajajoče vladne koalicije kaže, da credo nove vlade niso ideje in programi, temveč delitev volilnega plena, kot so ministrstva, uradi, državna podjetja etc.

Nella Larsen: Prehajanje

Konec devetdesetih let je Philip Roth napisal roman Človeški madež, v katerem vzame pod drobnogled usodo obarvanega priljubljenega profesorja Colemana Silka, strokovnjaka za antično tragedijo, ki je zamolčeval svoj izvor in se pretvarjal, da je Jud, se poročil z Judinjo, vse pa zato, da bi prikril morebitno kodravost otrok. Vendar ga odnese rasni škandal, dva manjkajoča študenta, ne da bi vedel za njuno rasno pripadnost, ožigosa z arhaičnim izrazom, ki ga del slušateljev razume kot rasno žaljiv, rasističen. Exit Silk, piše potem v didaskaliji k njegovi osamitvi.

Janez Suhadolc: Izdaja je naše zveličanje

Štirih na temo Črtomirja in Valjhuna, Lepe Vide, Enega dne v življenju arhitekta in konca druge svetovne vojne v režiji Heisenbergovega načela nedoločenosti.

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Pasja pomlad je tipičen modianovski roman, slog prepoznamo že po prvih stavkih in temi: pripovedovalec poskuša ugotoviti, kaj se je zgodilo po tistem, ko sta se spoznala s fotografom Jansenom in mu je ponudil, da mu uredi arhiv fotografij. Jansen je bil prijatelj slovitega fotografa Roberta Cape in je delal za priznano agencijo Magnum, pred tem je bil v taborišču zaradi judovskega rodu in v času, ko se je z njim družil pripovedovalec, morda tudi zato precej odljuden in molčeče skrivnosten.

Jože Rozman: Čar vina

Pač pa esej vinskega publicista, someljeja, degustatorja, vinogradnika in nekoč primerjalnega književnika. Zato tekst kajpak ne prinaša sprehoda po enciklopediji vin, temveč avtorjeve osebne zgodbe. Najsi bodo srečevanja z legendarnimi slovenskimi vinarji ali obiski pri vinskih zvezdnikih Francije, Italije in Španije, kjer je kulinarični čarovnik Ferran Adrià za štiri buteljke črnega iztržil 52 tisoč dolarjev! A avtor ne piše hvalnic celebritet, sprašuje se, ali je stokrat dražje vino tudi stokrat boljše, in prinese rezultate nepredvidljivega eksperimenta. Pri laikih kakopak, sam postreže tudi z zunajčasovnim doživljajem obiska v vinski kleti carja Nikolaja II. na Krimu, kjer okuša madejro, letnik 1915, za kar porabi nič manj kot 13 metaforičnih period.

Mojca Širok: Pogodba

Pogodba je trda kriminalka. Z dogajalnim krajem v Italiji, od Palerma do Rima, kot se postopno akterji iz ožjega mafijskega okolja selijo v politične centre in tisti na strani pravice v manj operativne in manj izpostavljene službe. Vendar je temeljna dilema romana, namreč, kje se neha mafija in kje začne politika, kolikor sta to sploh še dve različni stvari, tudi problem širše regije, ne samo notranjeitalijanski. Politične in kriminalne razmere pri sosedih Mojca Širok, ki jo poznamo predvsem kot novinarko in dolgoletno dopisnico TV Slovenija iz Rima, dobro pozna in je o tem že pisala, od zadaj in iz zakulisja. Ni naključje, da pomembne podatke in priče za preiskavo pred mafijo in antimafijsko enoto priskrbi in najde novinarka, rudarka po mračnih meandrih kriminala in v zgodbo dvojno osebno vpletena.