Bernarda in Branko Gradišnik: Iskanje srečnega razmerja

+ + + +

Pisatelj Gradišnik je neuničljiv: potem ko se je zdelo, da se je ujel v neskončno ponavljanje samega sebe, je spet spretno odskočil od preigravanja lastnega življenja.

Seveda tako, da se je vanj še bolj potopil. Doslej je pisal o svoji intimi in peripetijah s starši, tokrat je v tekst vključil še družico z otrokoma. Toda ne v smislu zabavanja in moderne manije razgaljanja, temveč skozi premislek, kako bivati v družini. Okostje so jasno odnosi, njihova manifestacija pa konflikti, ki jih je bistroumno reševal tako, da je na razbitine postavljal še trdnejše temelje na poti v čudo skupnega bivanja.

Kaj je strategija? – V zagatah, ki kažejo kdaj že na tragedijo, je posegal po refleksiji, ki jo je izpeljeval ne le iz življenjskih izkušenj, ampak še bolj z iskanjem psihoterapevtskih knjig, ki jih je skozi branje modificiral po lastni koži. Preprosto: če hočeš živeti, si moraš omisliti intelektualne bergle, s katerimi zgodbe postaviš v drugačne okvire. To pa ni refleks preživetja, marveč način, kako dejansko predrugačiš sebe.

Teme so sodobne: flirt, facebook, sproščenost, ljubosumje, mladostniško nasilje v šoli, kratki testi, kako lahko na prvi vožnji z avtom prepoznaš partnerja, dvorjenje, domišljija obdarovanja etc. Avtor vije svojo pripoved, ki pa mu jo z vprašanji in s pogledom druge strani sem ter tja preusmeri soavtorica, a za žanr dialoga, žal, preveč poredko.

Pozni Gradišnik odigra pravzaprav vlogo Kristusa, ki za bralce žrtvuje svojo intimo, da bi jih napeljal, naj si tudi sami postavijo kakšno vprašanje o bivanjskem smislu ter se poskusijo v iskanju gest in reakcij, ki jim dotlej niso padle na misel.