Matej Bogataj

20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Knjiga

Sebastian Fitzek: Pacient

Učila International, Tržič, 2019, prevedla Maruša Mugerli Lavrenčič. 340 str., 12,90 €

+ + +

Preigravanje nadomestnih identitet

Najprej je v Fitzkovem psihološkem trilerju vse jasno: množični morilec otrok, ki svoje otroške travme preigrava tako, da deluje s pozicije neizpodbitne moči, kot jo je nekdaj moral trpeti sam, je v psihiatrični bolnišnici. Oče otroka, katerega umora ni nikoli priznal, pa se nameni zadevo raziskati na lastno pest. Tako, da se bo morilcu približal in poskušal najti njegov dnevnik – o katerem pišejo mediji, v nadvarovani ustanovi pa ga nekako ne znajo najti – ali ga osebno pobaral po primeru.

Vendar ne gre tako zlahka. Ko po hudih zvezah, za katere se samo čudimo in mu jih zavidamo, prispe v bolnišnico, se začne igra preoblačenja in prikrivanja. Že vodjo bolnišnice, s katero takoj vzpostavi neverjetno in do konca neprofesionalno zaupljivost, hitro slečejo iz sposojene halje in prava direktorica jo strpa nazaj med paciente. Kot je skoraj tipično, pacient ni eden ali dva, torej en simulant na sledi sinovega izginotja in drugi tisti, ki bi moral imeti o tem vse podatke. Precej zmaknjeni so v tej ustanovi tudi tisti z druge strani varovanja, tam gre za preplete različnih interesov, preoblečenih v razne ugledne preobleke. Kar se nam zdi sprva čudno in tu pa tam naivno – vsa skrivnostna sovraštva in onemogočanja, spremljana z resnimi batinami in gladkim prehajanjem med različno varovanimi oddelki –, se izkaže za bolj premišljeno in načrtovano. Fitzek je menda med bolj priljubljenimi nemškimi pisci kriminalk in srhljivk in seveda zgodbo dodobra preplete in zaplete, pri tem pa v celoti izkoristi dogajalni prostor, v katerem že itak ni vse tako, kot je videti, kajti vpleteni z obeh strani varovanja imajo ne le pomnožene identitete, temveč tudi skrivne posle in vzgibe. Vse skupaj je malo podobno pisanju Thomasa Harrisa, avtorja Jagenjčkov in Hannibala (Lectra), kjer med sabo tekmujejo in se medsebojno onemogočajo človeške pošasti – s to razliko, da v Pacientu premaganih tekmecev ne použijejo.

Sebastian Fitzek

Sebastian Fitzek

Fitzek je obrtno precej spreten, njegovo pisanje je prilagojeno filmskim sekvencam, dinamiko mu dajejo kratka, odsekana poglavja: to srhljivko jih sestavlja skoraj 70, kar deluje dramatično, sočasno pa lahko odlaga rešitev. Hkrati seveda nagovarja bralca kot užaloščenega in žalujočega očeta na sledi sinovemu grobu, ki mu vmes ni nič jasno; a nagovarja ga, naj spregleda. Naj ugotovi, kaj je zadaj, pri tem pa uporablja pripovedne trike, ki ga od rešitve pravzaprav oddaljujejo, čeprav je ravno preoblačenje pacientke v direktorico ključ. Vendar kot na psihiatriji ne pomislimo, da so vloge zamenjane, čeprav bi morali. Razen morda tistih, ki so poznavalci osebnostnih deviacij in sposobni najdrznejših spekulativnih obratov, ne moremo predvideti vseh fabulativnih preobratov in lupingov. Kar je nekakšen izziv.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.