Plutarh: Spisi o živalski psihologiji

Da so njegova dela med najbolj ohranjenimi iz antike, ni naključje. Povzemali in prepisovali so ga številni, saj je imel občutek za izbiranje intrigantnih tem, kot denimo – Kako se lahko človek okoristi s sovražniki? in O pravilnem načinu poslušanja.

Isaac Asimov: Temelji I–III

Ameriški pisatelj in profesor biokemije na Univerzi v Bostonu Isaac Asimov (1920–1992) je Temelje najprej izdajal sproti, kot serijo kratkih romanov, osredotočenih na propad imperija, katerega krize spremlja več stoletij. Obširen literarni premislek o prihodnosti je spodbudila (tudi) kronika propada rimskega cesarstva, obenem zadrege z načrtovanjem in refleksijo smeri razvoja veljavnega svetovnega reda iz sredine prejšnjega stoletja. Vesolje, galaksija, vse naj bi bilo permanentno izpostavljeno vsakovrstnim grožnjam, vojnam, spletkam, in obsežen cikel se začne, ko Seldon, znanstvenik in izumitelj posebne znanosti o razvoju psihozgodovine, izsili, da ga s somišljeniki deportirajo na obrobje vesolja, v zavetje zakotja. Tam ustanovijo Temelje, ustanovo in skupino znanstvenikov, ki se borijo za ohranjanje znanja; ena od predpostavk psihozgodovine namreč kaže, da bo v razvoju prišlo do nazadovanja, predvsem pa je mogoče obdobje vojn skrajšati z ustreznimi ukrepi, mogoče je zaobiti ali vsaj skrajšati krize in jih narediti manj nevarne.

Jeff Deutsch: Hvalnica dobrim knjigarnam

Odkar je spletni trgovec zasedel večino trga, stavbe knjigarn izumirajo, na Slovenskem so bolj ali manj samo še prodajna niša knjižnih založb. Ni ga investitorja, ki bi denar naložil v prodajo knjig na policah.

Kazimir Kolar: Onečejevalec

Roman domačega pisatelja Kazimirja Kolarja (1979) se začne nedolžno, s popisi pojava čudnih lužic in še bolj čudnega obnašanja možaka, ki recimo zalije podhode z urinom ali se kako drugače podpiše na javnih mestih ali kaj pomaže z blatom, vstopa v varovane zgradbe in jih skrivnostno, neopazno zapušča. Dokler se v teh ustanovah, razširjenih po vsej celini, ne začnejo dogajati skrivnostni samomori in postanejo medijska senzacija.

Tomas Espedal: Peš.

V zadnjih letih se je nabrala vrsta prevodov s to tematiko: od režiserja Herzoga Hoja v ledu, pisatelja in popotnika Kaggeja Hoja do filozofov Thoreauja Hoja in Grossa Filozofija hoje.

Don DeLillo: Tehtnica

Tehtnica je konec osemdesetih let spisan roman velikega ameriškega pripovednika Dona DeLilla (1936) o dogodkih v Dallasu, ki so pretresli 20. stoletje in njegovo samodojemanje. Seveda gre za atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, njega pa zadolženi lastnik dallaških zabavišč takoj po aretaciji. V podobnem, pospešenem tempu so potem izginjali, se obešali, bili ustreljeni v tilnik ali glavo še številni, katerih niti vodijo do uboja JFK.

Andreas Malm: Fosilni kapital

Temo je švedski profesor človeške ekologije predstavil v minuciozni argumentaciji, v kateri se ni postavil a priori na eno stran, ampak je brskal po zgodovinskih dokumentih iz Anglije in Škotske 19. stoletja, iz katerih je postalo razvidno, zakaj je stroj na paro premagal vodno kolo. Izhodiščna dejstva so bila odločno na strani vodne energije: brezplačen vodni energent ob znatno daljšem roku trajanja vodne mašinerije. Toda potem ko si je ogledoval detajle, se je tehtnica nagnila na drugo stran. Tok rek je nestabilen, sploh takrat, ko pridejo sušna obdobja. Rešitev gre v smer gradnje prekopov, za to pa je nujna ubrana kolektivna akcija. Premog je zanesljivo dostopen na trgu vsakemu podjetniku, tu pa je potrebna skupna investicija posameznih tovarnarjev z diametralno nasprotnimi interesi, ki se ji pridružuje še hendikep pridobivanja delovne sile. Parne tovarne so gradili v obstoječih mestih, vodne gigante pa so postavljali ob rekah na podeželju, kar je produciralo fantomska naselja sredi divjine. Ob tem je pristaviti še fenomen »slabega« izkoristka delavcev: v parni tovarni delajo redno po urniku, v vodni ob sušah stroji često stojijo.

Jesús Carrasco: Pelji me domov

Španski pripovednik Jesús Carrasco (1972) je v prvencu, romanu Na prostem, posameznika izpostavil neugodnemu podnebju. Fantič iz romana je preganjan in nemočen, dežela pa pusta in okrutna, nad vsem je veličastna figura mogočneža, ki je na strani zla. Podobno gospodovalno vlogo ima v romanu Zemlja, po kateri stopamo upokojeni bivši vojak, na katerega vrtu se nastani pritepenec. Izvemo, da je nekje v kazenskem taborišču na robu preživetja sekal drevje, in pripovedna optika postopno simpatizira z neznancem na račun predsodkov in ravnanja kolonizatorja.

Mihail Afanasjevič Bulgakov: Bela garda

Bela garda je roman o sovjetski državljanski vojni, ki je v nekaj odlomkih izšel v literarnih revijah, pisatelj pa ga je napisal z mislijo, kako bi zapisal prepovedano. Bil je namreč simpatizer carske Rusije, katere predstavniki so pod komunizmom veljali za izmečke družbe, in nasprotnik nasilja, ki so ga vršili Stalinovi boljševiki. Idejna norma je zapovedovala črno-belo pravljico, izmaknil se ji je tako, da pozitivcev v delo sploh ni neposredno vključil, nastopajo le v govoricah in mitih, negativce pa je opisoval v njihovi simpatični pitoresknosti. Bela garda je obkoljena v mestu brez imena, v katerem vlada nadrealizem. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kdo je streljal na koga. Tam so nemški junkerji, samooklicana Hetmanova ukrajinska oblast, ruske carske čete, v bližnji Odesi so se izkrcali odredi Senegalcev, zunaj pa boljševik Petljuga, poveljnik armade, ki je nihče ne vidi, a večina verjame, da šteje vsaj milijon vojakov. Nobenega reda, nobenega uvida. »Nemški vojaki, ki so imeli slabo navado, da so se ponoči sami potikali po okolici, so začeli izginjati. Ponoči so izginili, podnevi pa se je izkazalo, da so jih ubili.« Avtor popisuje dogodke, obnašanje in smrti lahkotno, dobesedno mimogrede in z razdalje kronista, ki poudarja individualizem, vzvišen nad ideološkim in vojaškim angažmajem. Denimo poveljnika topniškega voda, ki je pesnik in bonvivan, postopa s cilindrom na glavi, recitira svoje domislice v salonih, potem pa utrujen zaspi, ne da bi enoto odposlal na bojni položaj.

Roman Rozina: Tujintuj

O migrantih in lovu nanje so domači avtorji in avtorice že pisali, recimo o pobiranju kadavrov nekje pred Lampeduso je pisal Andrej E. Skubic v Igrah brez meja, kjer pojem podjetništva in prostega trga raztegne tudi na trgovanje z utopljenci s čolnov pribežnikov. Vendar je novi krajši roman Tujintuj Romana Rozine (1960) – pisatelj je za predhodnika, roman Sto let slepote, leta 2022 prejel kresnika, domačo nagrado za najboljši roman – bolj, celo zelo podoben Skritemu gozdu Franja H. Najija, čeprav v njem ne umanjka niti pridobitniška linija: druži ju predvsem teza, da za raznimi vardami in varuhi meje, tokrat pri Rozini prikritih v lovsko družino s pravim domom, ki že na začetku pogori, stojijo interesi vlad, vladajočih. Druži ju teza, da si tisti na vrhu z nezakonitim početjem prostovoljcev pravzaprav umivajo roke, saj ob ravnanju, ki naj bi bilo nepodprto z vrha oblasti, njihovi represivni organi ne izstopajo z neprivlačnostjo za medije. Da torej varde opravljajo isto delo kot obmejna policija, kadar te nihče ne opazuje, in da so za to plačane v zakritih shemah izplačevanja z nejasnimi, prikritimi nameni.

Alain de Botton: Utehe filozofije

Med slovenskimi bralci so znane njegove uspešnice Umetnost potovanja, Kako ti Proust lahko spremeni življenje, Skrb za status, najbolj pa Utehe filozofije, katere prevod že dve desetletji doživlja nove izdaje. V tem delu avtor demonstrira uporabo filozofije pri soočanju s travmami, kot so trpljenje, ker si premalo priljubljen, tegobe misli, da imaš premalo denarja, občutki, da te imajo za norca, bolečine po koncu ljubezni etc.

Virginie Despentes: Vernon Subutex; druga knjiga

V prvi, za mednarodno nagrado booker nominirani knjigi iz trilogije francoske pisateljice Virginie Despentes (1969) o bivšem lastniku ploščarne, Vernonu, ki ga s spletnim nabiranjem glasbe in novimi tehnologijami povozi čas in zaklošari, se je protagonist, že dodobra oropan vsakršne poštenosti in družbenih norm, s čudaško druščino obstrancev drsal proti dnu. Proti bivanju v parku oziroma opuščeni hiši z vrtom, druženju s soklateži, predvsem pa proti vse večji osvobojenosti od občutka za čas, o katerem zavest počasi izginja. Vernon le še stežka oblikuje stavke, čeprav jih še razume. Vendar ga druščina, ki ga je na poti navzdol v prvem delu zapustila, tudi zaradi njegovih slabih manir in nekoliko premaknjenega razumevanja lastnine, v nadaljevanju spet poišče. Seveda so tudi tokrat v ospredju načrti s posnetim samogovorom oziroma samointervjujem priljubljenega pevca Alexa, ki se je predoziral, še prej pa Vernonu, svojemu zadnjemu prijatelju, zapustil trakove. Ti zdaj zanimajo vse, ki se hočejo potrditi na slavnem kadavru.

Igor Grdina: Med oklepom in ornatom 

Zgodovinar Grdina se je tu posvetil stoletnim spopadom med cesarji in papeži, zaradi katerih se nobeno veliko cesarstvo ni moglo uveljaviti. Značilnost stare celine je bila tako večsrediščnost, a ne zaradi modrosti neabsolutističnih oblasti, temveč iz nemoči, da bi kdorkoli – bodisi papež, bodisi cesar, bodisi kateri od kraljev – prevladal. Vzemimo pot v Canosso, ki se je ohranila kot gesta cesarja Henrika IV., ki se je pred papežem Gregorjem VII. pokesal; nekaj let prej ga je namreč odstavil. Velika papeževa zmaga? Nikakor, razmeroma šibek vladar, ki so se mu upirali knezi in kralji, je s kesom in umikom izobčenja pridobil nazaj versko legitimacijo. Poraženec je bil močni papež, ki je bil zaveznik cesarjevih nasprotnikov, a kot verski vladar je moral sprejeti cesarjevo kesanje, zavrnitev bi pač pomenila, da sprejema posvetno logiko premoči in uničevanja nasprotnika v trenutku, ko ta nastopa samo kot vernik. Čez nekaj let ga je Henrik IV. v drugo odstavil, Gregor VII. ga je najprej ponovno ekskomuniciral, a potem dokončno premagan končal kot begunec.

Ana Marwan: Lipitsch

Na Dunaju živeča slovenska literatka Ana Marwan (1980), ki piše v nemščini in slovenščini ter jo najbolj poznamo po drugem romanu Zabubljena in karantenski noveli Krota, se pogosto z ironijo in humorjem loteva protagonistov – velja za oba spola – svojih pisarij. Zabubljena je zgodba o psihično načeti in negotovi punci, ki se zaljubi v samozagledanega in družbeno obrobnega možaka, v dvojezični Kroti (ta ji je prinesla ugledno nagrado Ingeborg Bachmann, eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem prostoru) pa popisuje selitev na podeželje. Tam je izpostavljena samoti v času izolacije zaradi skrivnostne epidemije nekje zunaj, zato se zateka k redkim in zaradi tega toliko pomembnejšim stikom z ljudmi, ki jih srečuje po dolžnosti: z okoljevarstveniki, ki ji dajejo nasvete o prebivalki bazena iz naslova, s poštarjem. V njeni prozi je ves čas prisotna misel na prihodnost in so popisane zagate z načrtovanjem te.

Richard Brennan: Znova v ravnovesju

F. M. Alexander (1869–1955), avstralski igralec, je razvil posebno tehniko, ki je postala alternativna oblika zdravljenja in velja za komplementarno sodobni medicini. Brennan je bil več kot tri desetletja učitelj te tehnike, je predavatelj in pisec številnih knjig. Njegova tarča je 80 odstotkov prebivalstva zahodnega sveta, saj ima toliko ljudi težave z bolečinami v hrbtenici, ki so očitno posebna oblika epidemije. Z njo se ukvarjajo ortopedi, fizioterapevti, maserji, kirurgi, učitelji pilatesa in joge, kiropraktiki, akupunktura etc. Avtor knjige pa sledi preprosti Alexandrovi misli, da je vzrok težav v nepravilni drži oziroma gibanju telesa. Ugotoviš, kaj počneš napak, in boš spet fit? Tu nastopi težava – človek, ki dolga leta napačno uporablja telo, to počne popolnoma spontano, predvsem pa je izgubil občutek zaznavanja telesa, tako da sam zlepa ne prepozna izvora svojih težav. Moraš torej na tečaj, ki je v praksi že stoletje, kar mu daje kredibilnost, da je očitno uspešen. Večina drugih metod ponuja preoblikovanje telesa z rednim delanjem ustreznih vaj, ta je elegantnejša – vrniti se je k začetkom. Otroci, prvobitna ljudstva Aboriginov, Berberov in Indijancev tovrstnih težav nimajo. Ob izdatni količini gibanja evidentno sledijo prvinskim vzgibom, sodobnik bi se moral naučiti prvih korakov: kako dihati, kako sedeti, kako pobrati predmet, kako hoditi. Poanta torej ni, kako izvežbati telo, da bo bolj čvrsto in prožno, temveč kako telo drugače uporabljati. Smo torej na koncu človeške civilizacije, ko posameznik ni več sposoben elementarnih potez in gibov. Ko za običajna opravila čezmerno uporablja mišice in s tem ustvarja pretirano mišično napetost, namesto da bi znal v sebi poiskati ravnovesje.

Lale Gül: Živela bom

Lale Gül (1997), 26-letna nizozemska avtorica turškega rodu, napol izpovedni roman Živela bom nalašč zastavi protislovno; glas da 20-letni pripovedovalki, ki se na zunaj podreja strogim zapovedim islama in turške skupnosti, v resnici pa išče prostor svobode do meje, ki ji še omogoča pripadati. Vsak nadaljnji korak vstran od tradicije bi resno ogrozil njene stike z domačimi in jo osamil od sorojencev. Živela bom je vzklik na koncu romana, ko se zave, da sedenje na dveh stolih v času polnoletnosti ni več mogoče, da se bo uklonila zahtevam tradicionalne družine ali pa se vključila v običaje dežele, v kateri se je rodila.

Josef Škvorecky: Mirakel

Avtor resda piše o miraklu, ki ga je inscenirala partijska tajna policija – svetnik je po čudežu premaknil roko –, toda še večji mirakel je njegov istoimenski roman, ki je bil na Češkem ena najbolj branih knjig, čeprav je v knjigarnah sploh niso prodajali. Pisatelj, ki je konec šestdesetih let emigriral, ga je objavil leta 1972 v Kanadi na osrednjo temo praške pomladi ’68, a je bil v domovini prepovedan. Pretihotapljeni izvodi, ki so krožili iz rok v roke, so bili tako zdelani, da so jim rekli kar »solatna izdaja«.

Navid Kermani: Ob jarkih

Potopis, ki ga po naročilu nemške revije Spiegel napiše Navid Kermani (1967), nemški novinar iranskih korenin, o poti iz zahodne Nemčije v ravničarska prostranstva in čez, ima podnaslov »potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana«. Začne v osrčju Nemčije, obišče sirske begunce in tiste, ki skrbijo za njihovo integracijo, tudi srečanje AfD, skrajne desničarske alternative, ki si po mnenju udeležencev mitinga edina upa postavljati prava vprašanja o sobivanju.

Herman Pontzer: Pokuriti 

Redno jo najdemo v časopisih, kjer kratek članek razkrije vse modrosti. Evolucijski antropolog Pontzer pa jo razčleni na skoraj 500 straneh.

Jasmin B. Frelih: Ledeni možje

Romana domačega pisatelja Jasmina B. Freliha (1986) Na/pol in Piksli že z naslovom, še bolj s samo pisavo opozarjata na fragmentarnost, tudi nezaključenost celote, ki ostaja prikrita z detajli in nadrobljenostjo, zato so zgodbeni obrati včasih znotrajliterarni. Ob tem so avtorsko prepoznavni izbrušenost in visoka jezikovna artikulacija, spretno preigravanje različnih glasov in prepoznavnih, tudi drugostopenjskih – medbesedilnih – leg izjavljanja.

Chantal Delsol: Konec krščanske civilizacije

Filozofinja in katoličanka liberalno-konservativnih nazorov začne štetje s časom, ko krščanstvo postane državna religija, ko poseže v najširše pore družbe. Danes je v politični manjšini, celo s poslednjima režimoma, ki sta krščanske vrednote propagirala, s frankizmom in fašizmom, se več ne postavlja. Sočasno vznikajo nove oblike religije, kamor prišteje tudi ekološka gibanja.

Blaž Kutin: Kenozoik

V zbirki kratkih zgodb Tempirana bomba je Blaž Kutin (1970), sicer tudi scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec, bralca soočil z liki, ki jim je bila skupna kompulzivnost. Delovali so nerazumno – ali pa so stvari naivno vzeli preveč dobesedno. Pri tem so imeli dogajalni prostori nezgrešljiv tuj pridih, zgodbam se je poznalo, da avtor deluje na tujem, v Berlinu, in temu so bile prilagojene tudi situacije, ki jih je zaznamovala izkušnja dvodomnosti. Opazna sta bila posmehljivost do domačijskosti in samozagledanosti pa spogledovanje s scenaristiko. Proza je bila spisana kot niz živahnih krajših uvidov v zakulisje vsakdanjika, pogoste so bile fantastične in groteskne izpeljave, absurdnost situacij se je v popolnosti razvila in ves čas opozarjala na naključnost in negotovost eksistence. Vse to je bilo izpisano humorno in blago posmehljivo, nekje med zaostritvijo groze vsakdanjika in ironičnim komentarjem.

David Graeber: Bulšihti

Ameriški antropolog in anarhistični aktivist Graeber (1961–2020), ki je objavljal prodorne kritike birokracije, pisal o zgodovini dolga in se zavzemal za univerzalni temeljni dohodek, je tu obdelal posebni fenomen bulšihtov: množice del, pri katerih se zaposleni pretvarjajo in dajejo videz, da delajo. Udari z absurdom, ko španski javni uslužbenec šest let sploh ni hodil v službo, a je prejemal plačo, pa tega nihče ni opazil. Drugod s cinizmom, ko so odpustili učitelja, potem pa ga zaposlili v državnem uradu, kjer je proučeval družbene posledice odpuščanja učiteljev. Trume uradnikov, zaposlenih v oglaševanju, kulturi, programiranju, a tudi v bankah, zavarovalnicah in zdravstvu, se danes ukvarjajo s tem, da merijo in ocenjujejo, kako uspešno delajo drugi. Poplava nepotrebnih in nekoristnih služb, ki so jih nekoč producirali komunistični režimi, je zajela ves zahodni svet. Nova socialna pravičnost, ki ljudi zaposluje, četudi za to ni ekonomskega razloga? Nikakor, ko je programer v veliki banki ponudil program, ki bi aparat 60 tisoč zaposlenih zmanjšal za 46 tisoč (!), so ga vodilni odpustili. Zakaj se niso odločili za ta ekstra profit? Preprosto, tako bi izgubili množico podrejenih vazalov in s tem družbeno moč. Novi fenomen bulšihtov tako poveže s fevdalizacijo in formiranjem razreda menedžerskih fevdalcev. Od kod pa jemlje objekt analize? Ko je objavil revijalni članek o bulšihtih, so ga posamezniki zasuli s pismi, v katerih so opisovali svoje nesmiselne in duhamorne zaposlitve, uničujoče duševno stanje, ko človek nima nobenega vpliva na okolico. Ne le sleherniki, podobno se godi v filmski industriji, kjer namesto nekdanjega vrhovnega producenta, ki je odločal o scenariju, sedaj odločajo producentska mnoštva, v katerih bo vsak spremenil vsaj po en stavek predloge, da upraviči svojo zaposlitev. Nekoč znanstvena fantastika je postala običajna praksa sedanjosti.

Édouard Louis: Spremeniti se: metoda

Francoski kvirovski pričevalec Édouard Louis (1992) – intervju z njim lahko preberete v naši poletni izdaji Mladina Intervju – se v Opraviti z Eddyjem, prejšnji prevedeni knjigi, ki enako kot avtobiografsko in avtofikcijsko pričevanje Spremeniti se: metoda govori o tem, kako si je želel preobrazbe, pobega, loti natančnega popisa okolja, iz katerega izhaja. Revnega francoskega proletarskega severozahoda, Pikardije, kjer je možačenje in zasmehovanje najbolj priljubljena moška športna disciplina, poleg pitja in domačega nasilja. Eddy, ki izstopa po feminilnosti, je na začetku zasmehovalne verige, zato na vsakem koraku deležen batin in mobinga in premišlja samo o begu, o fini šoli, v kakršni psovka »peder« ne boli zares.

Zdenko Vrdlovec: Matrica fikcije

Delo, ki je razčlenjeno na skoraj 30 poglavij, začne s prizori iz prvih nemih filmov, a takoj prestopi v poslikave v jamah, kot sta Altamira in Lascaux. Da bi razumeli sedanjost, je potreben skok 17 tisočletij v preteklost. Knjiga se bere kot napet film: bralec ne ve, kam ga pelje tekst, kaj bo tema naslednjega poglavja, a z zanimanjem vztraja. Vsebina prvih jamskih poslikav so živali, edina človeška podoba je mrlič. Podobno, a hkrati drugače v antiki, kjer podoba zaznamuje odsotnost, zlasti v Rimu, kjer ima plemstvo pravico do posmrtne maske, pravico do odtisa za potomstvo. Toda koga predstavlja podoba? Torinski mrtvaški prt je neposredna vez s Kristusom in njegovo smrtjo; znanstvena ekspertiza je po sledeh telesnih sokov dokazala, da je podoba res Kristusova. Ampak to je le ahiropoetična podoba odrešenika. Kje najti natančnejši posnetek upodobljenih? Jasno, ogledalo, najsibo antično na kovini ali stekleno s pozlačenim okvirjem, ki je v Franciji 18. stoletja stalo več od Rafaelove slike, kar je napovedovalo smrtni udarec slikarstvu. Avtor svojo pot tlakuje s citati in anekdotami iz literature, etnologije, umetnostne zgodovine, kajpak filozofije, tako da prinaša še kulturno zgodovino tem, kot so odtisi, dvojniki, narcisi, matrice fikcije, figura hudiča; slednjo je konec srednjega veka v liku Princa teme lansirala religiozna in monarhična oblast in z njo vzpostavila socialni model, ki je krepil versko pobožnost in civilno ubogljivost. Od jamskih, posmrtnih, zrcalnih in slikarskih podob nas delo pripelje do fotografije in od nje do filma, ki je umetnost perspektive, posnemanja, iluzije, še zlati trompe l’oeil.

Avgust Demšar: Estonia: trilogija Vodnjaki III

Iz Maribora – ta v kriminalkah domačega pisatelja, ki ustvarja pod psevdonimom Avgust Demšar (1962), doživlja za večja mesta značilne preobrazbe in ambientalne spremembe ter tudi tokrat sicer ostaja kriminalistično izhodišče – se kriminal seli v vasico Vodnjaki nekje nad Bistrico v bližini štajerske prestolnice. V prejšnjem delu, v Tajkunu, so se investitorji spraševali, kako bosta na njihovo zamisel o wellness glampingu vplivala vsa prelita kri in slab sloves vasi, zdaj s tem ni nobene težave več: Vodnjaki imajo poleg opustošenih hiš iz prvih dveh delov nekaj obnovljenih. V eno se naseli dobrodušna in družabna ruska upokojenka, v drugo hči staršev, ki so umrli ob brodolomu trajekta Estonia, v tretjo pa dedinja zmagovalca na lotu, že dobro navlečena in obubožana. Vendar je ponos Vodnjakov rekreacijski center za kolesarje, pogosto premožne in pretežno električne.

Emi Yagi: Briljantna domislica gospodične Šibata

Naslov dela, katerega pomen je v angleškem, francoskem, španskem, srbskem in večini drugih prevodov dnevnik praznine, je v slovenskem prevodu kalk nemškega in italijanskega naslova. S tem kajpak potegne bralca, ki bo kratkemu romanu sledil do konca, domislico namreč avtorica prav spretno vrti med – je res ali ni. A četudi se počuti opeharjenega, novi literatki nima kaj očitati, saj je sam precenil moč besede briljantno: peripetije, osrednja junakinja in slog knjige pač ne povzdignejo med velika dela.

Vladimir Nabokov: Kralj, dama, fant

Franc iz romana, ki se v poimenovanju igralnih kart skriva pod »fant«, se poln gnusa in strahu odpravlja od doma v službo k stricu v metropolo in tam se pokaže njegova povzpetna narava: ker težko, tudi sam začetnik v potovanju, zato toliko bolj namazan s predsodki in gnusom vseh vrst, trpi sopotnike, se odloči in prestopi v drugi razred. Tam je vse drugače, ženske privlačne, možaki uglajeni, pri čemer ima še dodano srečo, saj sta njegova sopotnika v kupeju ugledni in uspešni stric in njegova prelestna nadčedna, če že ne tudi čednostna žena. Franc je pečen, že vnaprej pripravljen slepo slediti njenim pričakovanjem, ki jih potem podkrepi še z meseno avanturo in zahtevo po eliminaciji tekmeca.

Marie-Janine Calic: Tito – večni partizan

Za slovenske bralce knjiga ne pade z neba, tema jim je blizu iz osebnih izkušenj, družinskih spominov, predvsem pa prek treh voluminoznih biografij: Vladimirja Dedijerja, Slavka in Iva Goldsteina ter Jožeta Pirjevca. Kaj torej prinaša avtoričin pogled z distance?

Sara Gordan: Noč

Vse se začne divje in napeto: najstnica s sladkorno boleznijo izgine in se tudi pozno v noč ne vrne, kot se je zgodilo že kdaj prej, in prestrašena mati, pripovedovalka z doktoratom iz ponavljanja, iz serij v literaturi in filmu, jo nerazumno išče, po podzemni, pokopališču, povsod, s črnimi mislimi in krutimi slikami v glavi. Vse skupaj namreč ni prvič, niti ni bilo najprej s hčerko. Odkrivanje ponovitev, ugledanje cikličnega vzorca, s katerim se z otroki vrača v bolnišnice, vedno znova, z istimi strahovi za preživetje potomcev, z istimi svarili medicinskega osebja, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se tokrat ni, je dalo tudi temu delu repetitivno, zazankano formo in ga medbesedilno naslonilo na slog francoske pisateljice Marguerite Duras.