• Bernard Nežmah

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    Aleš Gabrič: V senci politike

    Knjiga o politični opoziciji večino na Slovenskem med letoma 1945 in 1959, ko je ukinjena Revija 57 in na devetletno zaporno kazen obsojen Jože Pučnik. Avtor se je lotil nemogočega projekta: ker pojem opozicija predpostavlja večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v povojni Jugoslaviji sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli opoziciji. Iz te zagate se je spretno rešil, ko je poudaril, da so bili nekateri člani nekomunističnih strank na prvih volitvah izvoljeni v skupščino. V kasnejših letih, ko so bile stranke prepovedane, je našel sledi opozicije v posameznikih, ki so jih nekoč vodili. Še kasneje je moral med opozicijo prišteti mladega Pučnika, ki je bil takrat član KP, in kriterij opozicijski razširiti na revijalno kritiko politike. Pred tem je v zanimivem poglavju našel nepričakovano opozicijo v predvojnih najvišjih komunističnih funkcionarjih D. Gustinčiču in P. Vorancu, ki ju nomenklatura ni pripustila v visoko politiko, onadva pa sta poskušala kar neposredno kandidirati na volitvah. V obdobju diktature partijskega monizma je kajpak razumljivo, da je zgodovinar k opoziciji vštel še oporečništvo. Nekako nerazumljiv je časovni okvir; bralec bi pričakoval, da bo delo zajelo celotno obdobje komunističnega režima. Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati. Konec leta 1945 bi morala skupščina z aklamacijo sprejeti zakone, a se je k besedi javil D. Jovanović in ostro in na dolgo napadel poglede E. Kardelja in M. Pijadeja. Med njimi se je vnel oster besedni spopad, ne da bi zaradi tega nastopa poslanca zaprli; no, na devetletni zapor so ga obsodili čez nekaj let. Toda: ali je bila to res javna polemika? Časniki in radio o njej sploh niso poročali, tako da je bila omejena na zaprt politični krog. Skratka, tema, o kateri se bo še pisalo. Več

  • Matej Bogataj

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa

    Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem. Več

  • Bernard Nežmah

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

    Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

    Italijanski filozof je po študijskih esejih Nihilizem in mladi, Miti našega časa in O ljubezni objavil pogovore iz svoje rubrike v tedniku La Repubblica. Namesto običajnih psiholoških svetovalnic je v časopisu odprl prostor za mlade, ki se nanj v pismih obračajo s svojimi življenjskimi stiskami, on pa jim odgovarja kot filozof. Torej – filozofska svetovalnica. Več

  • Matej Bogataj

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

    Hjalmar Söderberg: Doktor Glas

    »Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev. Več

  • Bernard Nežmah

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Knjiga

    Henry David Thoreau: Hoja

    Knjiga iz leta 1862 seveda ne našteva koristi za krvni obtok, srce ali premagovanje stresa. Tudi ne trasira smeri sodobnega norveškega esejista Erlinga Kaggeja, ki pešači tam, kjer drugi uporabljajo avtomobile in letala. Pri Thoreauju hoja ni alternativna oblika gibanja, temveč smisel bivanja: »Da bi ohranil zdrav duh, potrebujem vsaj štiri ure pohajanja prek gozdov, hribov in polj.« Danes gledano popolna potrata časa, sploh če pomislimo, koliko informacij in dejavnosti je vmes zamudil. Toda filozof, esejist in okoljevarstvenik Thoreau v resnici niti ni hodil, pohajkoval je. Ni bil kot današnji hribolazci ali moderni romarji v Santiago de Compostela, ki imajo pred seboj plan in se držijo itinerarja. Svoboda pred diktatom turističnih agencij mu ni zadoščala. Od doma je odhajal brez načrta, kam se bo podal. Se med potjo domislil, da bi splezal na visok borovec, ki mu je kajpak odprl nove horizonte. Več

  • Matej Bogataj

    19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Knjiga

    Shirley Jackson: Loterija in druge zgodbe

    Zbirka Jacksonove (1916–1965) je že kompozicijsko izredno premišljena. Epilog je pravzaprav kar škotska ljudska balada o zapeljivcu, ki na razkošni in zlato sijoči ladji pogubi pošteno dekle in ladjo potopi, torej balada o nekakšnem maritimnem povodnem možu z neimenovano Urško. Pred epilogom so štirje deli s po pol ducata zgodb, vsakega od delov pa uvaja odlomek iz protičarovniškega priročnika s podrobnostmi, ki so jih med mučenjem priznale tiste, ki so se spečale s črnim možem. O Jacksonovi je menda kritika zapisala, da piše z metlo, ravno zaradi zanimanja za čarovništvo in z njim (torej z ekscesom in krivdo) povezano vzdraženo duševnostjo junakinj. Zadnja in naslovna zgodba, Loterija, ki je izšla v literarni reviji kar med drugimi članki, je menda povzročila škandal, saj govori o vsakoletnem žrebanju, najprej glave za družino, nakar še mlajših družinskih članov, zadetek pa naravnost v glavo, saj gre za kamenjanje. Surova zgodba o družbeni konsolidaciji na žrtveni kozi, nič čudnega, da so kje na severu to žlahtno tradicijo opustili, pravijo. Več

  • Bernard Nežmah

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

    Bruno Latour Prizemljitev: Politična usmeritev za Novi podnebni režim

    Francoski antropolog in filozof v eseju razpira aktualno vprašanje: kam se lahko zatečemo pred podnebnimi spremembami? – V nacionalno državo, ki zapre svoje meje??? Po takem zastavku bi pričakovali, da bomo brali knjigo o odprtih mejah za begunce, solidarnosti in proti finančnemu globalizmu. Ne, avtor ni politik, ampak mislec, ki sega onkraj šablon vladajočih idej. Zahodnjaki so širili mondializacijo v imenu modernosti in napredka. Ter tako uničevali drugačne kulturne in bivanjske vzorce. A zdaj se je dogodil nov podnebni režim, katerega značilnost je to, da ne vemo več, od česa je odvisno naše preživetje. – Če trošimo preveč energije, izpuščamo fatalne količine ogljikovega dioksida, s pesticidi zastrupljamo zemljo, vodo in zrak, kaj in za koliko je to skrčiti, da bi lahko preživeli? Namesto tavanja v nerešljivem napelje na koncept zemljana, ki pa ni le človek, ni le delavec ali bankir, temveč tudi osa, bakterija, drevo, alga, skratka – vsa živa bitja. Od antropocentričnega pogleda, kako si lahko na račun drugih zemljanov dvignemo standard, k učenju, kako biti odvisni od njih. Od sistema produkcije v sistem porajanja. Vendar pa odgovor ni umik v divjino, temveč rešpekt do življenjskih terenov. Preprosto: bivati tako, da bivanje dopustimo ne le emigrantom, temveč tudi vsem drugim bivanjem in virom, ki tvorijo svet. Latour ne prinaša rešitev, ampak iskanje in vprašanja. Mondializem je privlačen, saj osvobaja in navdušuje, a hkrati tudi omogoča, da se sploh ne zmenimo za drugo, druga pot pa terja veliko skrbi, časa, pozornosti in diplomacije. Tudi Latourov esej ni privlačen ne duhovit niti ni prežet z miselnimi obrati, a ker ni dovolj sveta, kamor bi se umaknili, preostane le prizemljitev. Več

  • Matej Bogataj

    12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Knjiga

    John Grisham: Velika prevara

    Podobno, kot so Dumasovi Trije mušketirji pravzaprav zgodba o četrtem, se tudi zaplet treh prijateljev in nadomestne punce, za katero zaročenka ne ve, suklja okoli njihovega maničnega prijatelja. Ta se naliva, neha jemati medikamente in neprišteven skoči z mostu v ledeno reko. Doma pusti shemo s povezavami med slamnatimi podjetji, ki lastninijo osem pravnih univerz, in ključek, ki potrjuje zapleteno in neetično hobotnično ravnanje. Več

  • Bernard Nežmah

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Knjiga

    Isaak Babelj: Zgodbe iz Odese

    Ki pa zažarijo šele, če jih beremo s ključem. To je biografija pisatelja Bablja (1894–1949), ki je bil boljševik in nekaj časa najbolj opevani literat pod Stalinom. V času, ko se je vsa dežela tresla pred vodjo tajne policije Berijo, je z njim drugoval in hkrati še ljubimkal z njegovo ženo. Zaslovel je z romanom Rdeča konjenica, v katerem je nonšalantno popisoval početje rdečearmejcev, ki so požigali, posiljevali in klali pope ter druge nasprotnike novega režima. Ista knjiga je deset let kasneje, ko je oblast lakirala svojo podobo, končala med prepovedanim čtivom. Ko so ga v dobi čistk zaprli in obsodili na smrt, je prosil za odlog kazni, češ da bi rad dokončal še biografijo Gorkega in knjigo o kolhozih. Jasno, naslednji dan je končal pred strelskim vodom. Trdi boljševik, ki pa je bil avtor. Pisal ni po uradnih smernicah, ampak to, kar je videl in doživel. Medtem ko so novi socrealisti prikazovali bedo pod carskim režimom in bili polni idej o sovjetskem človeku, je on popisoval pitoreskni milje predrevolucionarne Odese. Tam so se še reveži veselili življenja: starec je našel naslado, ko je zagrizel v masten kos sočnega mesa. Prav tako avtor, ki pretepe in celo samomorilca, ko zadrgne vrv, naslika v poetičnem jeziku. Več

  • Matej Bogataj

    5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Knjiga

    Katja Perat: Mazohistka

    Na Freudovo lamentacijo, da po vseh bolj ali manj uspešnih poskusih, da bi se približal človeški psihi in jo razumel, še vedno ne ve, kaj ženska pravzaprav hoče, nedvoumno odgovarjata roman Peratove in njegova nosilna heroina Nadežda: v ljubezni želi biti kot moški, torej avtonomna in aktivna, predvsem pa hoče svoj lastni glas. Zlasti po tem, ko jo ta nekajkrat, ko poskuša spregovoriti iz svoje družbene pogojenosti, zapusti. Več