Emily St. John Mandel: Postaja Enajst

Postaja Enajst kanadske avtorice Emily St. John Mandel (1979) je nastala pred kovidno socialno ohromitvijo, tako da ne zapade aktualizmu, čeprav ima z zadnjo pandemijo tesno navezo. Le virus gruzijske gripe s kar najkrajšo mogočo inkubacijsko dobo, ki hipoma pobere skoraj vse in zaradi katerega sledi zatemnitev nam znane civilizacije, je precej usodnejši in zato po opravljenem delu brez popisa represije in karantenskih prepovedi hitro izzveni. Preživelci pretežno po naključju tako razen ostalin civilizacije in okostnjakov, starejši tudi spominov na tehnologijo in prejšnjo normalo, nimajo stika s preteklim, to jim ne pomeni morebitne grožnje, prej prostor nostalgije. In postopoma ponuja upanje, da bo enkrat spet vsaj nekoliko bolje.

Ur. Damir Globočnik: Hinko Smrekar: poznal sem tokove sveta

Njegova pisma, življenjepis in zbadljive objave v časnikih, med njimi pa seve izbor njegovih ilustracij. Ki kažejo, kako je bil tudi mag pisanja. Bil je zvezdnik, ki je bil raje na ulici kot na Parnasu. Hinko Smrekar (1883–1942) je bil po avstrijskem policijskem zapisniku notorični alkoholik in razgrajač. Oglobljen je bil, ker je hodil po Šiški nespodobno oblečen; odet v kopalne hlače in rjuho. Tudi ko je objavil legendarne karikature Martina Krpana, mu je kritik očital, da ima narodni junak premajhno glavo in je predebel. In avtor mu v časopisnem odgovoru ni ostal dolžan. Spet kdaj je objavljal obešenjaške osmrtnice. Ko je pisal ocene razstav, si je širil krog antagonistov. O slavni slikarki je zapisal: »Čopič suče in udriha kot širok viteški meč. Precejkrat kar močno zdrkne. Pa ima človek toliko veselja nad tem bodrim mečevanjem, da teh spodrsljajev niti ne šteje in jih hote prezira.« Bil je vrelec idej: ob polemiki, kam bi prestavili Prešernov spomenik, je predlagal, naj spomenike na vozičkih po potrebi prestavljajo po mestu. Drugoval je s Cankarjem in si omislil pivsko tekmo, v kateri so pred Največjega prinašali pijačo, on in tovariši pa so mu pred nosom praznili kozarce, a nazadnje vsi skupaj končali v stanju, da nihče več ni vedel, kdo je odnesel palmo zmagovalca.

Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat

Že v prvi knjigi, Vsi moji grehi, avtobiografiji, za katero je v Bosni in Hercegovini rojeni pisatelj Feliks Plohl (1973), ki zdaj živi na Danskem, navdih in metodo dobil na delavnicah kreativnega pisanja v slovenskem zaporu, se je ukvarjal s potovanjem po deželi senc, z brodenjem po ameriškem in kanadskem socialnem dnu, med prostitutkami in prekupčevalci. Vmes se je malo považil s svojimi junaštvi, recimo z ustrahovanjem kolegov v času vojne v Bosni, pa z ljubezenskimi pustolovščinami, ampak vseh grehov, recimo tistega, zaradi katerega je pristal na mednarodni tiralici, seveda ni popisal, kar je kar zvijačno za nadaljevanje. In v primeru uspeha kliče po njem.

Aleš Berger: navsezadnje

Prevajalec in pisatelj, nekoč tudi urednik in kritik Aleš Berger (1946) si je izmislil nov literarni žanr, v katerem je spregovoril skozi starizem.

Kanae Minato: Izpovedi

Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.

Marc Bloch: O zgodovini, spominu in lažnih novicah 

Bloch (1886–1944), eden od ustanoviteljev znamenite analovske šole in avtor številnih zgodovinskih del, tokrat, žal, le z drobno knjižico zapiskov in predavanj, ki je izšla pol stoletja po njegovi smrti.

Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko

Vesna Lemaić (1981) je v prejšnjih zbirkah kratke proze in krajših romanih popisovala svoje sprotno družbeno življenje, od zasedbe trgca pred borzo in taborjenja na njem, potem pa v nagrajeni zbirki Dobrodošli spregovorila o različnih vidikih sprejemanja tujcev, tudi neolepšano in realistično – recimo o kregarijah mater okoli podarjenih koles, pa tudi o organizaciji in prostovoljcih, ki so se javili za lajšanje migrantskih usod. Tokrat je v zbirki šestih zgodb Trznil je, odprla je oko angažma usmerjen v popisovanje lastne zgodbe, kakor jo vidi skozi dedove oči, in čeprav je v ospredju on, borec in kasnejši oficir, hkrati gledamo postaje na pripovedovalkini poti.

Simon Barnes: Zeleni planet: skrivno življenje rastlin 

Ali lahko tekst tekmuje z dokumentarnimi posnetki, ki navdušujejo množice? Na ravni fascinacije nad živimi podobami je izgubljen, zatorej namesto nje ponuja razumevanje bivanja rastlin, ki jih predstavi kot najpresenetljivejše kreature. Ista vrsta znotraj sebe premore diametralno nasprotne oblike življenja. Baobab spada med čuda prirode. Ne le da zna skoraj brez vode rasti v puščavah, sposoben je obnoviti lubje, ki mu ga uničijo sloni, posebnež, katerega premer debla meri 14 metrov in ki običajno doživi tisoč, često tudi dva tisoč let. Njegov antipod je kratkoživi balzovec v tropskem gozdu, ki le v nekaj letih zraste 30 metrov v višino, je pač velemojster za črpanje vode, a tako mehkega lesa, da bi ga človek zgolj po otipu ne prepoznal kot drevesno vrsto. Knjiga po eni strani prinaša pahljačo nepredstavljivih oblik bivanja, po drugi pa ponudi metikulozne obrambne mehanizme. Liste divjega tobaka denimo napada veščec s svojimi gosenicami. Tobak se brani tako, da v liste pošlje strupene snovi in ustavi gostijo, obenem pa sprošča jasmonsko kislino, ki privabi hrošče, ki se prehranjujejo z gosenicami. Ker pa številne preživijo, udari tobak še enkrat – izpusti novo kislino in z njo pritegne kuščarje, da pospravijo velike odrasle gosenice. Temeljiteje ko bo pokončal sovražnika, lepše bo živel? Nikakor, ključ za njegovo razmnoževanje je prav veščec, katerega metulj oprašuje cvetove tobaka. Torej – preveč uspešna obramba je samomor! Tekst prinaša domiselne strategije bivanja rastlin v deževnih tropih, v vodah in puščavah, kjer veter habub dvigne tudi kilometrski zid trdnega materiala, ki ga prenaša s hitrostjo 60 kilometrov na uro, in s tem raznese semena rastlin na širne konce dežele. Če je kdo zaslužil naziv sir, je to Attenborough.

Per Petterson: Moški na mojem mestu

Norveški pisatelj Per Petterson (1952), ki je bil pred leti čtivo za maturitetni esej z romanom Konje krast, ta se je dogajal v času druge vojne na Norveškem, se tokrat loteva prebolevanja. Potem ko so pisatelju na goreči ladji, ki je seveda vsesplošno znana nesreča in pobere na ta račun precej sočutja pri soljudeh, umrli vsi najbližji, njegova primarna družina, se žena s tremi hčerami odseli. S puncami se najprej še redno sestajajo, dokler enkrat iz jeze ne zavijuga v jarek z njimi vred; potem se obiski razdredčijo.

Vaclav Smil: Kako v resnici deluje svet

Pojasni šest tem: goriva in elektriko, proizvodnjo hrane s fosilnimi gorivi, civilizacijo amonijaka, jekla in plastike, globalizacijo, nevarnosti – od virusov, kontaminirane hrane do Sončevih izbruhov – ter razumevanje okolja in prihodnosti. Čeprav te vsebine sodijo v šolski kurikul, slehernika kvečjemu oplazijo med sledenjem priložnostnim medijskim zapisom. Smil jih je strnil v esejistično formo, kajpak podprto s podatki. Vzemimo prehrano – v pol stoletja se je število prebivalcev Zemlje zaradi uporabe nafte v pogonu kmetijstva in v transportu ter pesticidov in umetnih gnojil povečalo za pet milijard. Podatki z žitnih polj v Kansasu prinašajo primerjavo količine človeškega dela, potrebnega za kilogram pšenice, v obdobju dveh stoletij. Z desetih minut se je zmanjšala na manj kot dve sekundi!!! Avtor vzame v pretres tudi siromašenje grude zaradi industrijskega kmetijstva in kontaminiranost hrane z insekticidi, fungicidi in množično rabo antibiotikov v živalski reji. Tako zastavi tudi alternativni pogled v prihodnost, ko bi se denimo vrnili v idealno sonaravno kmetovanje in bi se ljudje množično selili nazaj na podeželje. Ker je količina razpoložljive plodne zemlje omejena, bi s predindustrijsko pridelavo lahko prehranili le polovico sedanjega prebivalstva. A pisec ne obupa, ozre se proti sodobni porabi kalorij: neaktivna oseba jih potrebuje 2000, poje pa jih za 3000 do 4000. Rešitev, ki je na dlani, je pa neuporabna, saj v družbi pač ni asketizma. Še huje, ljudje niso sposobni misliti velikih števil. Najpremožnejši imajo po sto milijard, ubožni afriški priseljenec pa ima vrednost deset dolarjev v razcapanih oblačilih in ponošenih čevljih. Matematična razlika med njimi je 1011 proti 101, torej deset velikostnih razredov. A za nematematika, ki si velikost predstavlja le z množenjem – nepredstavljiva.

Tina Vrščaj: Na Klancu

Roman Tine Vrščaj Na Klancu, dobitnik lanske nagrade modra ptica, v naslovu seveda priklicuje Ivana Cankarja in popis življenja njegove matere Francke, te večno hrepeneče in za vozom tekoče podobe močne, občudovanja vredne matere. Vendar Na Klancu tokrat govori o odnosu do matere in njenega življenja drugače in posodobljeno glede na načine dela in produkcije; tudi mater je več, na eni strani Eva, ki ima dva otroka z Gregorjem, in potem njena mati, ki se zdi najprej hladna in pretirano kaznovalna, čeprav se potem izkaže, kje ždi vsota njenih strahov, in to je seveda odsotni mož oziroma oče in njegovo z leti napredujoče vedenje.

Sylvain Tesson: Snežni leopard

Ne le pičlo število primerkov, ampak sposobnost te živali, da se tako priliči okolju, da je pred teboj in je ne vidiš. Fotograf Munier je nekoč ujel v objektiv sokola, ki sedi v skalovju. Ko je čez mesece razvil film, je ugledal zraven še oči leoparda, zlitega z apnenčasto skalo, ki so zrle vanj.

Anne Mette Hancock: Brazgotine

Novinarka Heloise, ki so ji v prejšnji kriminalki danske avtorice Anne Mette Hancock (1979), Smrdljivki, poimenovani po eksotični roži, pošiljali pisma iz tujine in navedke iz korespondence med Abelardom in Heloizo, osebnostma iz 12. stoletja, kar je kazalo na premeten zločinski um, se zdaj znajde pred novo nalogo. Namesto v posttravmatske motnje tistih, ki pridejo z danskih vojaških misij po svetu, pri čemer naj bi jim pomagala njena najboljša prijateljica, ki dela kot psihologinja v vojski, naj bi se poglobila v izginotje desetletnika, s katerim se mediji veliko ukvarjajo.

Sašo Radovanovič in Lara Dreu: Bombardiranje Slovenije 1944–1945

Avtorja sta kronološko prikazala bombardiranje britanskih in ameriških letalskih sil več deset slovenskih mest pod nemško okupacijo. Ker so zavezniki posneli učinke bombnih napadov, je delo podprto z bogatim slikovnim gradivom. Sestavni del so tudi močna nemška topovska obramba in akcije lovcev Messerschmittov, predvsem pa poimenski seznami žrtev, med zavezniškimi letalci, nemškimi vojaki in slovenskimi civilisti. Osrednja zgodba je mesto Maribor, kraj močne nemške vojaške industrije. V dobrem letu je doživel 38 večjih bombnih napadov, nebroj alarmov in predalarmov, polovica stavb je bila porušena in krepko poškodovana. Vzemimo pekel 1. aprila 1945. Ob 10.22 se je začelo bombardiranje, trajalo je dobri dve uri, nad mesto pa je prišlo deset valov bombnikov. Prizor je bil bibličen: v zraku 125 bombnikov in 48 lovcev, ki so nad mestom odvrgli skoraj 400 ton bomb. Avtor sicer ni popisoval občutja meščanov: so se veselili zadetkov zaveznikov ali nemške obrambe, ki je sestrelila tri letala? Glavni namen akcije je bil uničiti železniški most, a ga niso zadeli. Strateško bombardiranje je namreč potekalo z višine nekaj tisoč metrov, statistika pa pravi, da je ameriško letalstvo v Evropi leta 1944 dosegalo sedemodstotno zadevanje ciljev. Posebno poglavje so neeksplodirane bombe. Okupatorska vojska je bila resda dejavna pri dezaktiviranju, toda v mestu je še danes 2300 neaktiviranih bomb oziroma tisoč ton eksploziva. Ker so v večini padle v okolici tedanjega mesta in so prodrle globoko v tla, ki jih je z leti preraslo zelenje, na katerem so nato desetletja gradili nova naselja, domujejo danes številni Mariborčani nad bombnim eksplozivom. Tiste, ki so zadele samo mesto in niso eksplodirale, niti jih niso nikoli dezaktivirali, pa je avtor lociral s poimenskimi naslovi uličnih številk. Knjiga kot bomba.

Mojca Kumerdej: Gluha soba

Gluha soba je zvočno izoliran prostor, v katerem smo zaradi blokade zvokov od zunaj izpostavljeni lastnim notranjim procesom, poslušanju peristaltike, utripanja srca in krvožilnih magistral, zaradi tega je – menda – bivanje v takšnem zatesnjenem prostoru časovno omejeno, na dolgi rok tudi nevarno ali celo pogubno. Mojca Kumerdej je po zbirkah Fragma in Temna snov že z naslovom dala vedeti, kje je odmik od prejšnjih zbirk: to je predvsem določen čas, ko smo bili izolirani, socialno izpostavljeni vojaško odločnim in tudi glede mentalnega dometa temu primernim medijskim glasovom o kataklizmi zunaj, sicer pa zaprti v stanovanja in obsojeni na družabljenje na nedružabnih medijih. To je bil čas koronskega socialnega eksperimenta.

Michael Martens: V požaru svetov: Ivo Andrić 

Nobelovec Andrić (1892–1975) je z naskokom najodmevnejši ex-yu pisatelj. Njegov življenjepis je zvezdniško tlakovan: že kot gimnazijec je objavljal v revijah, bil je sošolec Gavrila Principa, med I. vojno zaprt kot nasprotnik habsburške monarhije, v novi državi diplomat in cenjen literat, ko je bil ambasador v Berlinu, se je srečeval s Hitlerjem in Göringom, med II. vojno je živel v Beogradu in je ni niti opazil, saj je čas posvečal pisanju svojih največjih romanov Most na Drini in Travniška kronika. Po osvoboditvi kot nekdanji monarhist stopi v komunistično partijo, postane predsednik pisateljskega društva, s Titom se ne marata, a drug drugemu izkazujeta naklonjenost, po njegovih delih sta hotela posneti film zdaj Bergman, zdaj Wajda, vendar so avtor in njegovi teksti neprestavljivi v filmski jezik.

Eva Baltasar: Permafrost

»Medikacija, medikacija in še enkrat medikacija. Dandanes je uspešen samomorilec pravi heroj. Na svetu je polno nerazumevajočih ljudi s certifikatom prve pomoči, vsepovsod so, neopazni in sivi kot golobice, toda agresivni kot matere. Kljubujejo smrti z masažami srca in učinkovitim heimlichovim prijemom,« je eno tipičnih usajanj pripovedovalke fragmentarne proze, ki se zaradi osrediščenosti okoli seksa in samomora sprime v romanček, izpod peresa Eve Baltasar (1978), sicer katalonske pesnice. Permafrost je njen prozni prvenec in menda predtekač v trilogiji, ki postavlja v ospredje pripoved žensk.

Wilhelm Reich: Funkcija orgazma

Avstrijski psihoanalitik Reich (1897–1957) je rokopis za rojstni dan podaril Freudu, ta pa je delo priporočil za objavo. Knjiga je bila na črni listi za časa nacizma, enako nezaželena je bila v deželah komunizma. Avtorjeva teza je bila in je še vedno šokantna – večina ljudi trpi za orgazmično nemočjo! Na delu je torej kolektivna duševna bolezen, ki onemogoča sposobnost prepuščanja na vrhuncu vzburjenosti med spolnim aktom. Njene posledice se kažejo kot sadizem, mazohizem, anksioznost in druge oblike destruktivnosti. Reich seveda ni posebej priljubljen, vzrok te kuge najdeva v avtoritarnosti, najsi bo v puritanski vzgoji mladostnikov ali pa v konceptu monogamnosti. Ideal najde pri ljudstvu Trobriandov, kjer niso poznali ne Ojdipovega kompleksa (otrok ni vzgajal oče, ampak materin brat), ne psihonevroz (zakonska zveza je bila prostovoljna in jo je bilo mogoče razdreti kadarkoli, brez težav). A ker je živel in delal v Nemčiji, Skandinaviji in ZDA, je imel na voljo nebroj pacientov in tako ustvarjal znanstveno disciplino po imenu seksualna ekonomija. Za guruja pa ga niso vzela niti gibanja svobodne ljubezni, še manj pornografska industrija. Je namreč posebna vrsta konservativca, ki fenomena biološke energije ne najdeva v instantnih srečanjih, ampak v povezanosti heteroseksualnega para. Zato pri njem tudi ni recepta, ki se na videz ponuja v krilatici, da je seks zdravilo za travme. Velja nasprotno – odprava nevroz etc. je prvi pogoj za usklajenost telesa in duševnosti. Enostavno rečeno, toda kako to doseči? Individualne terapije, ki jih opisuje, so trajale po leto in več, kot dediščino pa je zapustil vegetoterapijo, ki odpravlja mišično zakrčenost, telesno stran procesa potlačitve in temelj njenega ohranjanja. Knjiga, ki je izziv tudi za zgodovinsko primerjavo: Reich je pisal, da v njegovem času 60 do 80 odstotkov ljudi trpi za nevrotičnimi motnjami, kolikšen je odstotek danes?

László Krasznahorkai: Satanov tango

Satanov tango je prvenec madžarskega pripovednika Lászla Krasznahorkaia (1954), ki ga poznamo po zbirki fragmentov in fingiranih izjav, govorov in zametkov zgodb Svet gre naprej. Tam se z vsega sveta nabrani pripovedovalci ob različnih priložnostih ukvarjajo z razmislekom o redu, smislu obstoja in sploh vsem, ti fragmenti pa so potem polni čudnih izpeljav in skoraj čudežnih preobratov – eden od njih je recimo, da je naš planet že raj in da ne potrebuje nikakšnega popravila, korekcije. Krasznahorkaia poznamo tudi po romanu Vojna in vojna, v katerem varuh in avtor mesijanskega rokopisa in mračnega evangelija Kolim potuje v New York, da bi rokopis spravil na splet in mu omogočil splošno dostopnost. Delo je pravzaprav legenda o Kolimu, mračnem pričevalcu, in njegovih duhovnih, včasih pa tudi brutalno zemeljskih in prizemljenih epizodah.

Politični triler brez epiloga

Glasbeniki imajo prednost, ko vstopijo v literarni svet. Zaradi prepoznavnosti. A hkrati imajo težavo, ker prepoznavnost zapreči pogled na novo perspektivo, nov izraz. Tudi drugod, denimo v teatru, je podobno. Pokojni Jernej Šugman je svojčas znal povedati, kako te kakšna vloga omreži, te neizbrisno in nepozabno zaznamuje. Šugman je za del (manj poznavalski in zahteven) gledališkega občinstva ostal lik, ki ga je nekoč igral. Kajpak Veso iz neke televizijske serije. Pa naj je igral kogarkoli, čeprav danskega kraljeviča. No, ni bil edini. Tudi v filmu je pogosto tako. Publika ne gleda igralca zdaj v tej, zdaj v oni vlogi, ampak ga skozi ikonični lik vnaprej prepoznava, ne obratno. Morda je eden najbolj razvpitih primerov lik Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu. Nadarjeni Anthony Perkins je v dolgoletni karieri nabral lepo število vlog, a dolga senca norega Batesa ga ni nikoli zapustila. Za vedno je ostal Hitchcockov nepozabni lik.

Tone Partljič: Veter z vzhoda

Literarno gledano osrednji junaki ne prinesejo velikih zgodb, toda delo ima izjemen narodopisni naboj. Poustvari duha časa, kjer je prvi akter mesto Maribor, ki ga tvorijo primorski begunci, nemška manjšina, ruski emigranti in gimnazijska mladež iz Slovenskih goric in Prlekije, zraven pa patrioti v podobi Maistrovih borcev, prihajajoči val komunistov in množica nacistov, ki se po neuspelem puču v Avstriji zateče prek meje v mesto ob Dravi. Naenkrat torej kozmopolitski milje.

Jedrt Maležič: Križci, krožci

Že zbirka kratkih zgodb Bojne barve domače avtorice Jedrt Maležič (1979), ki se skoraj brez izjem dogaja na lezbični in gejevski sceni ter obdela vse oblike ljubezni, od predvsem čustvenih do grobo telesnih, od takšnih, v katerih novinke še odlagajo avtiranje ali pa so ženske že prekaljene v zapeljevanju in prekinitvah zvez, se je končala z razhodom, z ločitvijo. V zadnji zgodbi iz te zbirke par po razvezi kljub turbulentnemu čustvenemu odnosu ohrani spomin na čase, ko je bilo še vse sanjsko, in si pomaga v nesreči. Zbirka je že prekinila viktimizacijo istospolne usmerjenosti in prinesla namesto jamranja svež, tudi ironičen in duhovit pogled, nekako v skladu z ugotovitvijo, da je ljubezen istospolnih parov kot vsaka druga, izročena času in včasih obsojena na propad, brez idealizacije.

Haruki Murakami: V prvi osebi ednine 

Ko ploden pisatelj izda nekaj ducatov knjig, se postavi vprašanje: koliko peripetij mu je še ostalo? Je ves čas hranil najboljše ali jih je na silo postrgal iz spomina?

Giulia Caminito: Voda v jezeru ni nikoli sladka

Italijanska pripovednica Guilia Caminito (1988) je z romanom Voda v jezeru ni nikoli sladka na vroči sledi uspeha rojakinje Elene Ferante, le da namesto juga škornja v času uveljavitve novih mafijskih metod opisuje Rim s predmestji na prelomu tisočletja in se ukvarja s socialnim dnom, s tistimi brez možnosti za družbeno napredovanje, trudu navkljub. Punca iz ospredja, pripovedovalka Gaia, je od prvega prizora, ko se mati zvijačno pririne k socialnim službam in kljub grožnjam in skoraj batinam noče zapustiti urada, dokler ne rešijo njenega problema, izpostavljena revščini, večnemu varčevanju, pomanjkanju, tudi starševske ljubezni in upoštevanja vrstnikov. Zato je jezna in nepredvidljiva v svojem pravičniškem srdu.

Lojze Kovačič: Resničnost

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

To temo si je izbral bolgarski pisatelj Gospodinov, ko je v roman postavil kliniko za preteklost. V njej seveda ne zdravi, pač pa zbira paciente, ki nenehno proizvajajo preteklost. Eden obuja II. vojno, ko na steno obesi frontni zemljevid z zastavicami, ki označujejo premike vojska, zraven pa prebira časnike iz teh časov, drugi skoči v šestdeseta, jasno z gramofonom in skladbami dobe, a zraven puha cigarete iz arhivske škatlice, se umiva z znamko takratnega mila ter se oblači v relikvijske kose oblačil.

Oliver Sacks: Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks (1933–2015) je sicer znan po delih o nevrologiji in nenavadnih posledicah motenj, zaradi katerih se pokažejo prej speče sposobnosti. Ta so pozornost zbudila tudi pri nas. Po njegovem kratkoročno uspešnem zdravljenju spalne bolezni in encefalitičnih okvar so denimo posneli slovenski film Prebujanja, Evald Flisar pa je v Sacksovi zbirki zgodovin bolezni Mož, ki je imel ženo za klobuk nanovačil svoje paciente v ustanovi za dramo Kaj pa Leonardo?.

Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

To je pred desetletjem storil francoski pisatelj in alpinist Tesson. Pol dneva hoda do prvega soseda, več kot sto kilometrov do prve vasi. Kritiki so knjigo pospremili z opisi, da je šel iskat samega sebe. Kar seveda ne drži, na koncu epopeje je bil tak kot na začetku. Sam avtor ponudi bolj ciničen odgovor – bil sem v zaostanku z branjem, pa sem moral to nadoknaditi. In priloži seznam 60 knjig, ki jih je skupaj s konzervami in opremo pripeljal v tajgo. Toda da bi si tam izbral le bralni kotiček? Jasno, prva je bila divjina – minus 35 februarja, minus 10 še na začetku maja in osrednji junak globoko zamrznjeno jezero, veliko za poldrugo Slovenijo. Tam drsanje ni športni užitek: ko od raztezanja poči led, nastane v njem 50 metrov dolga razpoka; ko je prek njega zapihal silni veter, se bi znašel na drugi strani, če bi po njem ne racal globoko sklonjen. Drugače pa sekanje drv, vzponi na gore, branje; znanilec pomladi ni zvonček, ampak zbujeni medved. Utaplja se v bogastvu neskončnega časa. Da ne bi trpel, manično piše; ko ne gre več, so tu zaloge vodke in tobaka. Luksuz je savna. Ko kdaj mimo prikolovrati Sergej, ne potrka, ampak plane v kočo. Prideta pomlad in poletje, ko drsalke zamenja s kajakom; pozimi je edina stalna obiskovalka sinica, zdaj ima ob sebi par mladih psov. Prehodi so abruptni – 48 ur majske nevihte in valovi odnesejo ledene plošče v nepovrat. Ko se pri vratih pojavi holandski turist, mu v zameno za skodelico čaja pusti izvod teden starega Herald Tribuna. Dogodek je tu iz drugačnih snovi.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Peter Božič (1932–2009) je bil eden stebrov slovenskega modernizma. Močan glas je prispeval s svojo deziluzijo, ki jo je doživel ob izkušnji delovnega taborišča v bližini Dresdna, ko se je v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talilo jeklo in steklo, še bolj zaradi popolnega razpada vrednot in vsakršnih etičnih standardov med vračanjem taboriščnikov in delovnih obveznikov iz rajha na njegovo obrobje, kar je popisal v svojem najbolj izdelanem in pretresljivem romanu Očeta Vincenca smrt (1979). Vse to ga je zaznamovalo in z Lojzetom Kovačičem, prišlekom, izgnanim zaradi slovenskega rodu iz Basla in potem tu prepoznanim za tujca, Nemca, sta začetnika moderne pisave. Kovačič z neposredno in neprizanesljivo introspekcijo, Božič z marginalnim eksistencializmom in absurdizmom ter večnim dvomom o realnosti. Marginalnim zato, ker je kljub službam živel na socialnem obrobju, napol klateško, in o teh letih je nastalo nekaj njegovih najudarnejših romanov, o brezdomcih, obiskovalcih bifejev, prelivanju med družbenimi vlogami, ki jih ogroženi preigravajo pred oblastjo.