Alan Mikhail: Božja senca: Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta

Osvojil je celotno sredozemsko Afriko razen Maroka, segel v Etiopijo, še prej v Sirijo in Jeruzalem, se približal Indiji, skratka osvajalec, ki je šel po sledeh Aleksandra Velikega. A težji kot vladavina na treh kontinentih je bil spopad za sultanski prestol – ne le med tremi brati, ampak tudi med očetom in sinom. Kar je šlo kajpak iz roda v rod. Že oče Bajazit se je vojskoval z bratom Đelimom, ki je kot poraženec utekel na Rodos, potem pa brez vojske postajal vse močnejši. Gostili so ga evropski vladarji, ki so preračunavali, da lahko prek njega napravijo razpoko med Osmani in v novi križarski vojni porazijo tedanjega sultana. Diplomacija je sicer tekla tudi v drugo smer, saj je sam Bajazit ponujal papežu 120 tisoč dukatov (več, kot je znašal rimski proračun), da upornega brata vzdržuje v luksuzu in daleč od Istanbula.

Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste

Piknik na robu ceste, roman bratov Arkadija (1925–1991) in Borisa (1933–2012) Strugackega, ki je prvič izšel leta 1972, popisuje skrivnostno Cono, v kateri se v nekaj desetletjih zgodi kar nekaj sprememb. Proti koncu so okoli nje nebotičniki in živahna dejavnost vseh, ki bi se radi čisto ali malo manj legalno polastili predmetov, ki jih je ob Obisku na zemljišču delujočega rudnika pustila neznana civilizacija s še bolj nejasnimi nameni. V teh desetletjih se spremenijo tudi stalkerji, tisti, ki ilegalno in kljub kaznim odhajajo v Cono in iz nje nosijo stvari. Te potem proučujejo znanstveniki in jih zlorabljajo vsi drugi, včasih tudi mimo izvirne rabe; tiktaki so recimo baterije, ki jih vgrajujejo v avte, neznana sta namen in način njihovega delovanja, se pa v nekaterih razmerah razmnožujejo. Pa so tiktaki samo ena od najdb v Coni, preostale so pogubnejše. Enkrat ti sapice ožgejo hrbet in še kaj, drugič ti zmehčajo noge v žolco, mesoreznica je sploh pogubna. Za prehod mimo nje je pač treba enega žrtvovati.

Žužkasta poezija

Najprej spoznajmo Ota. Črv je, še mladiček, in živi kar razburljivo življenje. Enkrat ima bližnje srečanje s ptičem, drugič ga črviči po trebuhu, ker je pojedel celo bombonjero – a ne čokolatinov, teh ne mara, pač pa karton in celofan. Vmes se zgodi še marsikaj – črv Oto pade v joto, črv Rene pa v pire, tu so še gliste, ki se skrivajo v špagetih, gosenice, ki jim burja izmaliči pričesko, pikapolonice, ki skušajo modnim smernicam slediti ob pomoči popartističnih slikark, čebele delavke, ki se spominjajo za vedno minulih žurerskih časov, polži, ki trenirajo za vzpon na Triglav, pa pijavka, paramecij, rogač, muhe, mušice, muha cece, hrošč govnač. Slednjega so nekoč, v starem Egiptu, častili kot boga, danes pa ... »Tam sem bitje bil duhovno, / tukaj pa sem zadnje govno!«

Iztok Geister: Tako imenovane stvari

Okoljski aktivisti branijo naravo pred posegi industrije in politike s čustvenim angažmajem, Geister se ji približuje. Tako da jo ogovarja, da jo prikliče z imeni. Ampak tu ne zadoščajo več emocije, temveč vednost. Torej brska po stari literaturi, kjer pri Zoisu najde ime za kragulja – golobar. Drugod pomišlja ob izrazih – plaža, nabrežje, obrežje, breg, obala, ki jih ne jemlje kot sinonime, saj se razlikujejo v potankostih. Spet drugod išče drobne razlike med pojmoma gol in nag, neporaščen vs. slečen, a tako, da besedne zveze postavi v svet ljudi, živali, rastlin in skal. Ga pritegne izpuhteli spol: čeprav je sliva ženska oblika, so marmeladi spremenili spol – namesto slivina govorijo slivova, tudi smreka ne daje smrekinega medu; toda to igrivo premišljevanje zapelje v pomensko natančnost: lipov list je generični pojem, lipin list pa utrgan z drevesa pred nami. Lov je danes samoumevno moškega spola, nekoč so poznali tudi ženski spol: ribja in ptičja lov, a s pomenskim odtenkom – ujeta žival je bila živa, torej bi jo lahko tudi izpustili.

Irena Svetek: Beli volk

Že v Rdeči kapici, prvem iz niza romanov domače avtorice Irene Svetek (1975) o problematičnem tožilcu Miu, zasvojenem s hazardom in podloženem s popivanjem, je bilo jasno, da ne gre za kriminalko, ki naj bi kot enigmatični žanr bralcu omogočala pošten, torej s preiskovalčevim sočasen vpogled v razvozlavanje kriminalnega dejanja in iskanje krivcev. Truplo umorjenega dekleta, oblečenega v rdeč plašček in nič drugega, je razkrilo še veliko več od storilca – dobili smo zapleteno zgodbo s koreninami v eni južnih regij nekdanje Jugoslavije, predvsem pa vpogled v družbeno patologijo, v paleto skoraj dosledno travmatiziranih posameznikov, ki jih po zlorabah vseh vrst v otroštvu tudi v zrelih letih goni in peha v prekoračenja, tudi krvna.

Damir Barbarić: Filozofske disputacije

Najbolj zlorabljen pojem sodobnosti je demokracija, ki je postala prazna lupina, brez smisla, pravzaprav krinka, pod katero prek množičnih medijev vladajo globalni in lokalni plutokrati ter oligarhi. A Barbarić je radoveden, in da bi razumel sedanjost, stopi na začetek, v antično mestno državico. Atene niso bile država, temveč polis, katerega značilnost je bila, da so v politiki sodelovali vsi, ki so imeli status državljanov. In ti so bili med seboj enakopravni. Strogo dobesedno – vsak je lahko postal svetnik, a samo za eno leto, skupaj največ dvakrat v življenju. S tem so eliminirali razred poklicnih politikov. Sploh, ker so namesto volitev opravili žreb in tako onemogočili lobiranje za kandidate ter delovanje neformalnih centrov moči. So potem meščani usodo na slepo prepustili odločitvam svetnikov? Nikakor, deloval je princip prisotne demokracije. Zbirali so se v agori, na javnih zborovanjih pod milim nebom, kjer so razpravljali, presojali, svetovali in se prepričevali. Katerokoli dejanje je mestna oblast podvzela, so ga najprej meščani družno premišljevali, si vzeli čas za disput, četudi se je polisu bližala sovražna vojska. Razložiti in obraniti misli v javnosti je bil način politike, ki je Atene postavil za središče demokracije. Svobodni ljudje niso preložili odločitev na izžrebane svetnike in se medtem posvečali svojim opravilom. Nasprotno, v neposredni demokraciji so ob vseh pomembnih odločitvah pustili posle in prišli v agoro, saj so bili prepričani, da šele kosanje v razpravi privede do dobrih odločitev. Prva vrednota polisa je bila tako sodelovati s someščani v kolektivnem razmišljanju, in to pri vseh zadevah.

Tana French: V gozdu

Preiskovalci zločinov radi nastopajo v parih, v kriminalnih romanih, seveda. Recimo v romanih Tadeja Goloba je ob Tarasu vedno nekje, ne glede na njegov trenutni status, simpatična in pronicljiva kolegica, junak J. K. Rowling Cormoran Strike ima pomočnico in tudi pri Tani French je tako: Ryan, z nejasno travmatično izkušnjo iz otroštva, ima partnerico Cassie s podobno, pa ne tako radikalno, iz časov študija. Najboljša prijatelja, ki jima prenikavi zločinski um očitno nastavlja lažne indice, inscenira zavajajoče prizore in manipulira z izjavami vpletenih, se morata hkrati boriti še proti temu, da se zdita drug drugemu telesno privlačna. Kot najboljša prijatelja skupaj preživljata prosti čas in sta čudno brez kakšnih partnerjev s strani in samo čakamo lahko, kdaj bo počilo.

Paolo Cognetti: Nikoli na vrh

Italijanski pisatelj, ki je v Divjem dečku predstavil življenje gorjana, se je podal na planote in prelaze pod Tibetom. Če se po Alpah lahko potikaš sam, greš po Himalaji v skupini, ki takoj naraste na 20 članov, s tovornimi osli še enkrat toliko. Tu avtor kajpak ni več suveren, ni gospodar svojih poti, zato delo tudi ne doseže moči predhodne knjige. Potrebuje berglo – med potjo prebira legendarno delo Matthiessena Snežni leopard, ki opisuje iste kraje izpred pol stoletja, in okoli katerega razvija svoje perspektive. Seveda je zvest svoji sposobnosti opazovanja, s katero gleda drugače kot alpinisti, ki popisujejo agonije osvajanja vrhov. V Katmanduju se opremi v prodajalni rabljene robe, kjer izbira med gomilami gojzarjev in vetrovk, ki so jih plezalci ob vrnitvi podarili revnim šerpam, ti pa prodali za drobiž preprodajalcem. Ne gleda v vrhove, ampak naokoli. A ne le v to, kar je, temveč v ono, kar bo: ko naleti na hribovski zaselek, v katerega so speljali cesto, pomisli na podobne italijanske vasice, katerim ni cesta prinesla nič; po njej so počasi odšli vsi domačini.

Avgust Demšar: Tajkun

Tajkun je druga kriminalka domačega pisca kriminalk Avgusta Demšarja iz trilogije Vodnjaki, v kateri so vse zgodbe tako ali drugače povezane s fiktivno vasico na obronkih Pohorja. Tam se je v prvem delu prelilo toliko krvi, da celo naslovni junak – ženo smo že spoznali – Štefan Matjašič premišlja o smiselnosti gradnje wellness glampinga in kar je še tako imenitnih poimenovanj; najprej sam, potem s partnerjem ocenita, da je človeški spomin kratek in bodo trupla, požgane hiše in podobno pozabljeni, naložba v luksuzno pozidavo ’zaklete’ odročne vasice pa dobičkonosna. A objestnost in buldožerske biznis taktite so kratke sape. Kmalu se mu začne dogajati in vse skupaj poteka po zanj najslabšem mogočem scenariju. Partner odstopi, v vodnjaku je spet truplo, ne prvo med tistimi iz njegove bližine, preiskava pa ovira delavce na gradbišču, in kot kaže, bodo ostaline gradbišča s trupli produktivno prizorišče tretjega dela.

Mario Rigoni Stern: Divjerasli arboretum

Manguel se je v Zgodovini branja spraševal, koliko knjig naj bo na policah, da jim lahko rečeš biblioteka, Stern pa je drevje ob svoji gorski hiši spontano popisal kot arboretum. Z razlogom, zakaj poleg kulturne in botanične predstavitve 20 vrst je skozi tekst pripovedoval še avtobiografijo srečevanja z njimi. Macesen je bil v prvi vojni prestreljen s kroglami, rane je potem zapolnila smola, tako je otroštvo preživel plezaje po njem. Murve, ki so v njegovih krajih izginjale, so mu s plodovi sladkale bridko vojno v Albaniji. Z vrb so pri njem ščipali omelo, božje seme, s katerim so za novo leto obdarovali prijatelje. Jerebike se spominja prek pogleda skozi okno, ko je njene polne veje rdečih jagod v hipu opustošila jata pegamov. Breze prek brezovine, ki so jo spremenili v smuči, drugače dveh ljubih topolov, ki ju je zasadil ded, čez desetletja pa ju je bil primoran lastnoročno posekati, da bi mu ne uničila doma, povsem drugače pa gorske sekvoje, ki jo je sam zasadil, edino zunaj naravnega rastišča, jo občudoval in zabičal potomcem, naj jo ohranijo, četudi bi morali zaradi nje izruti domačo hišo. Lahko bi rekli – knjiga o drevesnih prijateljih, a avtor intimo presega s podobami povezanosti domačinov z drevesi. Češki kmetje so iz jagod jerebike kuhali šnops, viničarji iz maklena izdelovali kole v vinogradih, iz kostanjev so gorjani od Kavkaza pa do Španije za martinovo pekli slavnostni kruh, pastirji alpskih dolin so iz zmečkanih tisovih listov delali obkladke za gadje pike, s polaganjem jabolčnih olupkov na lončene peči pa v bajture vnesli vonjave, ki jih celo v dobi parfumerije ne pozabiš.

Primož Mlačnik: Otok psov

Domačemu avtorju Primožu Mlačniku (1990), sicer doktorju kulturologije, se pozna, da prihaja iz akademske sfere: že takoj v uvodu romana Otok psov – tega je LUD Literatura na lanskem natečaju za izvirni slovenski roman izbrala za najboljšega in nedavno je izšel – na oddelku za politične vede v Las Palmasu na Kanarskih otokih odjekne eksplozija in ubit je priznani profesor. V bližini je tudi glavni lokalni politik, znanstvenik in človek sumljivih prijemov in še bolj sumljivih značajskih lastnosti – seveda izkoristi priložnost in trdi, da je šlo verjetno za spodletel atentat, namenjen njemu. In napove ukrepe.

Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe 

Bravo Maestro, Samo enkrat se ljubi, Karavla, Naj ostane med nami … Luis Buñuel, Ingmar Bergman in Dušan Jovanović so pred bralci odprli tajne, norosti in sramote svoje preteklosti, Grlić je aseptičen. Nobenega zla, nikakršnih prevar, bog ne daj drugih žensk. Avtor preprosto ne secira samega sebe, razen v benignih popisih ljubezni do sirov in vina. Torej polomija? Nikakor, ima deda, starše, prijatelje in tovariše, ki so polni zgodb, on pa jih zna povedati tako, da so boljše od originalov. Kot režiser si je izmislil formo pisanja po kopitu filmske enciklopedije, kar mu omogoča lahkotno preskakovanje po časovni osi. Seveda ima tudi sam več kot pol stoletja staža prodornega cineasta in je poln anekdot od Prage šestdesetih let, ki pa jih ne pripoveduje štosersko, ampak skoznje sestavlja duha časa. Kdor bi hotel razumeti zgodovino povojnih mentalitet vzhodne Evrope, je bolje, da seže po Grliću kot po zgodovinskih knjigah.

Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj

Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.

Viki Grošelj: Križ čez Nepal

Ima kaj povedati: tja je odšel 55-krat, tam preživel pet let, plezal v 20 odpravah na visoke vrhove Himalaje. Kajpak bodo osrednji del zmagoviti vzponi, neverjetni spust s smučmi s Čo Ojuja (8201 m), podvigi torej, ki jih slehernik lahko primerja le s herojstvi antičnih junakov. Tu ni refleksa kot pri modernih potopisih, kjer bralec takoj pomisli, da bi to šel tudi sam izkusit. Identifikacija je nemogoča: ko se Grošelj spušča z osemtisočaka in se znajde v viharju, ki mu vzame orientacijo, lahko potegneš iz spomina kvečjemu meglo v mraku z domačega hribovja in občutek pomnožiš s sto. Tu je branje stvar osuplosti in občudovanja. Toda avtor poleg svoje zgodbe, likov šerp, domačinov in dežele prinaša še posebno spoznanje – naravo. Potem ko se je umaknil iz osvajanja še nekaj neosvojenih vrhov, si je zastavil načrt prekrižariti Nepal od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Medtem pa je doživel potres 2015, ko se sredi sončnega dne začne tresti cesta, potem pa z gore proti njegovi skupini začnejo leteti skale – od nekaj kilogramov do nekaj ton – in opustošijo cele vasi. Človek jemlje neživo naravo kot nekaj togega, kar stoji in čaka. A zdaj pozor – pride pod ledenik, ki je spolzel 40 metrov nižje, kot se ga je spominjal izpred 20 let. Še huje – ploščadi pod goro ni več, vmes je zgrmela v prepad. In najhuje – Anapurna, ki mu je nekajkrat ni uspelo osvojiti, je zakleta: potres je odnesel ledeno pobočje, nekdanje pristopne trase ni.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.

Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta! Eseji o teorijah zarot 

Opozori na razlike med slabo utemeljenimi in neutemeljenimi sklepi, odsotnost empiričnosti, ko zadovoljno trdim, da je za blokom nevidni dinozaver, saj me sogovorec ne more demantirati. Primere jemlje iz pogovorov slehernikov, priključi pa jim precej dociranja, ko preskakuje v ekskurze zdaj k Aristotelu zdaj k Don Kihotu etc., s čimer iz eseja zaide v predavanje.

Zora del Buono: Maršalinja

Zora del Bouno (1962, Zürich) je ime dobila po babici, ki je na Bovškem po prvi vojni spoznala italijanskega vojaka, enega prvih rentgenologov, in sta se preselila k njegovim tja dol na jug v času, ko se je dvigoval fašizem. Bila sta oponenta, vključena in tudi sicer politično aktivna. Zora in malo tudi njuni sinovi so zoprvali fašizmu, sama je imela v načrtu celo nekakšno ekspedicijo z zdravili za partizane, vendar so jo zvijačno premamili z opero v Trstu in je pustolovščino opustila, z izdatno pomočjo bližnjih, ki so njen odhod med hostarje zavlekli in preprečili. Mož Pietro pa je v Parizu zdravil Tita in potem še enkrat, ko so ga hoteli v času stalinizma operirati ob obisku v Moskvi, kjer se verjetno ne bi zbudil iz narkoze.

Kenneth M. Adams in Alexander P. Morgan: Poročen z mamo

Tu seveda sin ni poročen z materjo, pač pa mati zanj nevidno določa izbire partneric, oblike odnosov in način čustvenega življenja, ki travmira njegove družice. Delo sta spisala klinični psiholog Adams, ki je prispeval 25 let izkušenj, in pisatelj Morgan, ki je oblikoval slog pripovedi.

Lenart Zajc: Odred

Po neposrednih pričevalcih in udeležencih narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je v času modernizma obstajala literatura, ki se je z bojišča preselila v imanenco, v kaotična beganja po notranjih meandrih v spremenjenem, vojščaškem času. Takšna sta bila roman Zdenka Kodriča o Pohorskem bataljonu in Raza Ferija Lainščka. V zadnjem času realistična partizanarica dobiva nov zagon, pred desetletjem recimo z romanoma Maruše Krese Da me je strah? in Maje Haderlap Angel pozabe in zdaj z Odredom Lenarta Zajca. V novejši, sodobni literaturi je NOB popisan bolj zgodovinsko, enkrat je pisanje naslonjeno na pričevanja in rekonstrukcijo vloge staršev, v Angelu pozabe na koroško partizanjenje, drugič, recimo pri Zajcu, na spomine udeležencev, predvsem na zapise Stanka Semiča - Dakija.

Juan Carlos Kreimer: Kolesarski zen 

Ko kolo ni sredstvo, s katerim nabiraš kilometre ali ga uporabljaš kot prevozno sredstvo, ampak je v prvi vrsti modus vivendi. Knjiga je pisana kot hvalnica filozofije zena, a kljub temu pritegne kolesarje vseh vrst, še posebej potepuhe in pohajkovalce. Perspektiva in hitrost bicikla prinašata poglede na ulice in stavbe, ki jih drugače zgrešite. Možnost, da vsakič izbereš malce drugačno pot po mestu. Sladko svobodo, ko se izmuzneš cestnim gnečam, in priložnost, da se mojstriš v spretnosti, saj te v vsakem hipu lahko preseneti avto, drug kolesar, luknja na stezi, skiro ali pešec. S tem pa prvo pravilo, da se na kolesu ne jeziš na druge, ampak sprejmeš igro nepredvidljivosti. Kamor spadajo tudi prekrški, ki jih povzdigne v alegalno vožnjo. Ključ je paradoksalna povezava pozornosti in hkrati sproščenosti. Avtor pravi, da sta s kolesom eno. In zavije v svojo smer meditacije, ko se na vožnji povsem osredotoči na dihanje. Njegov moto bo kajpak – kolesarim zato, da kolesarim. In je dosleden, saj še vedno prekolesari na dan od 32 do 48 kilometrov. Spada med tiste, za katere velja, da jih je zadela največja milost, ker niso umrli v hospicu, ampak na kolesu.

Ian McEwan: Stroji kot jaz

Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.

Iztok Geister O zaupanju v naravo

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

Manka Kremenšek Križman: Tujci

Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

Richard Askwirth: Češka lokomotiva: Emil Zatopek

Biografija izpostavlja tri njegove posebnosti: športni, tovariški in politični angažma. Fantič, ki je delal po osem ur kot čevljar, si je izmislil edinstveni sistem treninga, s katerim je bil tako suveren, da je tekmece premagoval za krog in več. Ker češke partijske oblasti prijatelju tekaču niso izdale vizuma za olimpijado, se tudi sam ni vkrcal na letalo in je zastavil svojo kariero, dokler nista čez dva dni odletela oba. S tekmeci je med tekmami rad poklepetal, na zadnji olimpijadi 1956, ko ga je premagal dolgoletni rival Mimoun, je zmagovalca objel in poljubil. Desetletje kasneje se je srečal z Ronom Clarkom, nesrečnim zunajserijskim rekorderjem, ki nikoli ni dobil olimpijskega zlata, in mu je podaril svoje.

Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

Dragan Radulović: Auschwitz Café

Čeprav kritiki poudarjajo, da je po žanru znanstvena fantastika, sem jo bral kot realistično verzijo stvarnosti, v kateri oblast vpelje režim, kjer javnost sprejme samopašnost kot lokalno vsakdanjost, zoper katero ne protestira. V Boki Kotorski, kjer je bila po zakonu obala javno dobro, si je predsednikov brat postavil palačo na robu kopnega in jo zagradil z visokim zidom še 50 metrov v morje. O tem vzdušju pripoveduje avtor, o dolgih lovkah »ekscelence«, ki sežejo celo do obdukcijske mize. Kako izpeljati revolt v polisu, kjer se vrhovnik dogovori celo z nihilistom, da bi ta zbral okoli sebe skupino oponentov, ki bi jo potem na dlani ponudil v eksekucijo?

Roman Rozina: Sto let slepote

Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.

Samo Rugelj: Soncu naproti

Delo ne pripada redu del potopiscev, ki mesece ali celo leta stopajo po daljnih deželah in potem opišejo popotne izkušnje s srečanji z domačini. Avtor je reč poenostavil na desetdnevni dopust v paru z družico. Žanrsko zato malo spominja na Branka Gradišnika in njegove družinske izlete po Irski in Siciliji. S pomembno razliko – Rugelj ne stremi za prigodami z lokalci, njegova tema je pohodniški podvig pod peklenskim soncem. Kaj tam običajno počno turisti v vročem juniju? Pohajkujejo od zaliva do zaliva, posedajo po tavernah in se slastijo s prvinsko grško hrano. Knjiga obrne perspektivo: namesto da bi sledila agencijskim itinerarjem industrije prostega časa, si omisli avtorski pristop. Pohod od svita do mraka po kozjih stezicah gorovja, po katerem v tem letnem času ne bo stopala živa duša, pač – Krečani znajo povedati, da je nekaj turistov drznost pokončala.

Svens Kuzmins: Hohma

Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.

Biti mlad v kapitalizmu

Roman Luster (naslov bi lahko prevedli kot Lesk) zadnje leto kraljuje na lestvicah vrhuncev milenijske književnosti. »Napeta, ostra, zabavna knjiga o tem, kako je biti mlad ta hip. Brutalna je in briljantna,« ga je posrečeno opisala znana britanska pisateljica Zadie Smith, ki je njegovo avtorico le nekaj let prej poučevala na Univerzi v New Yorku. Gre za Američanko Raven Leilani, rojeno leta 1990, ki je diplomirala iz angleščine in psihologije, ukvarja pa se tudi z vizualno umetnostjo. Roman Luster je njen prvenec in takoj po izidu konec leta 2020 se je v ZDA zavihtel na lestvico najbolje prodajanih knjig, prejel je nagrado kirkus za leposlovje, nagrado Dylana Thomasa, bil nominiran za žensko nagrado za leposlovje in druge. V slovenskem prevodu ga še nimamo, a zaradi aktualnosti in odlično ujetega zeitgeista si kljub temu zasluži pozornost.