Miha Kovač, Rok Gregorin: Ime česa je konec knjige

Čeravno poglavjem ne uspe, da bi se naravno prelivala drugo v drugega, pa knjiga odpira serijo družbenih vprašanj. Denimo, koliko ljudi prebere knjigo do konca. Nekoč se je o tem lahko le ugibalo, zdaj obstaja študija bralcev e-knjige, ki prinaša šokanten podatek: četrtina preneha brati po 20 straneh, polovica po 80, le četrtina prebere čtivo v celoti!

Miljenko Jergović: Psi na jezeru

Miljenko Jergović je eden opaznejših piscev z območja nekdanje skupne države, rodil se je v Sarajevu, zdaj živi in piše v Zagrebu ter je ob obširnem in nagrajevanem proznem opusu po pesniških začetkih s kolumnističnimi in sploh mnenjskimi prispevki izpostavljen rezoner v javnem življenju. Tudi zato, ker vidi na obe strani, ta zdaj in tisti včeraj, in se spominja – vsaj bosanske – multikulturnosti in je ob izgubi te, pa tudi sicer pri pisanju malo nostalgičen. Psi na jezeru so na tej sledi, zgoščajo nekdanje življenje v Sarajevu in prekletstvo migrantstva kot posledico vojn in neznosnega stanja vobče, se polemično popasejo na novokomponiranem Dubrovniku in njegovi ikonografiji in še marsičem.

John Romer: Zgodovina starega Egipta

Zgodovine Egipta se vrtijo okoli piramid in faraonskih dinastij, arheologa Romerja pa zanimajo detajli. Kaj pomeni najdba okroglih jam s shrambami hrane iz obdobja pred sedmimi tisočletji? – Trenutek, ko so tamkajšnji prebivalci začeli kmetovati, gojiti domače živali in opuščati lov ter nabiralništvo. Ko pregleduje grobove Badarijcev, v njih najdeva okostja starcev in večino nepoškodovanih kosti, iz česar izpelje, da je šlo za miroljubno ljudstvo. V enem izmed grobov v Nakadi najdejo okostja, katerih lastniki so imeli v primerjavi s pokopanimi v drugih grobovih slabo razvite mišice – torej gre za elito, ki se ni znojila na poljih in v lončarskih delavnicah. Spet drugod naleti na poslikano keramiko, ki ima tako občutljiv pigment, da bi ne prenesel kuhinjskih postopkov, in pomisli, da so bile podobe rastlin in živali namenjene odkrivanju in meditaciji. Ko v kraju Maadi začno predelovati baker, namesto orodja iz kremena ustvarijo bakrene žage, kar omogoči razmah finega tesarstva in izdelave pohištva. Ko gradijo jadrnice za čolne na Nilu, se dogodi trgovinska revolucija, saj se samozadostne skupnosti začno med seboj povezovati. Potem se sprašuje: zakaj so se Nakadci selili proti severu, zakaj je naenkrat iz razdrobljenih ljudstev nastala država s kraljem, ko omeni navado, da so ob smrti vladarja pobili več kot tisoč ljudi in jih pokopali z njim, jo racionalizira z verovanjem v posmrtno življenje, spet drugod iz množične gradnje piramid zapelje misel v razvoj kmetijstva, ki je pridelalo toliko presežkov, da so lahko nahranili še gradbene delavce.

Tomo Podstenšek: Papir, kamen, škarje

Tomo Podstenšek je eden tistih mlajših piscev, ki jih zanima predvsem etika; odgovornost posameznika do družbe in do lastnih dejanj. Enkrat se tega loti z opisovanjem nekakšne vstajniške skupine, recimo v Sodbi v imenu ljudstva, drugič postavi pred nas povzročitelja prometne nesreče, ki v zaporu ne premisli dovolj o svojem dejanju in bolečini, ki jo je povzročil, pa ga zato »sreča« nagradi s popolno in skoraj pravljično rehabilitacijo, kot se najprej zdi. Res pa je, da je včasih v teh literarnih »procesih« rahlo shematičen, da gre bolj za laboratorijsko okolje, za skoraj abstraktno premišljevanje o odgovornosti in kazni.

Ines Unetič: Kultura vrtov: oblikovane zelene površine v Ljubljani od sredine 18. stoletja do zgodnjega 19. stoletja

Trpka knjiga, ki govori o zelenih paradižih, za katerimi je ostal samo spomin. Turjaški grofje si v 17. stoletju omislijo viseče vrtove z limonovci, stoletje kasneje baron Zois podre del mestnega obzidja, vendar na tistem mestu ne postavi palače, temveč posadi 2500 dreves, ki segajo od Rimske ceste do Prešernove, potem pa svoje vrtove v duhu francoske revolucije odpre za javnost. Ko se leta 1790 v mestu ustavi princesa Elizabeta, si kot najlepši trenutek izbere sprehod po Zoisovem drevoredu.

Hanif Kureishi: Zadnja beseda

»Resnica je, da je vse, česar si resnično želimo, prepovedano, nemoralno ali nezdravo, če imamo srečo, pa vse troje naenkrat,« se ugotovitve starejšega kolega pisatelja spomni njegov biograf Henry, medtem ko v hotelu leži med pisateljevo oskrbnico in njeno prijateljico.

Héctor García (Kirai) in Francesc Miralles: Ikigaj

Avtorja sta odšla v deželo, kjer živi največ stoletnikov, da bi odkrila skrivnost njihove čilosti. Pred desetletji je bil to Kavkaz s skrivnostnim napitkom kefir, v zadnjem desetletju mediteranski stil življenja, še posebej francoski joie de vivre v podobi rdečega vina, oljčnega olja in obedov s prijatelji, ki menda znižuje raven holesterola in odganja bolezni srca. Na otoku Okinava je drugače, saj je zadovoljstvo skrito v drobcih, kar spominja na logoterapijo legendarnega psihiatra Viktorja Frankla. Seveda nekaj pomeni tudi hrana z antioksidanti, a ključno je veselje v drobnih ritualih. Česarkoli se tam človek loti, najsi bo pomenek s sosedom, priprava kosila iz vrtne zelenjave ali pa pešačenje do sosednjega kraja, v ničemer ne bo videl nadležne rutine, ampak svoje polno poslanstvo. Ideja, ki je za potrošniški svet šokantna.

Monika Maron: Animal triste

Čeprav pravi pregovor, da »posle nema kajanja«, je roman nemške pripovednice ravno zgodba o takšni globoki otožnosti. Kot beckettovski junaki, ki govorijo iz čudno brezčasne lege, slabega približka večnosti, je tudi pripovedovalka dezorientirana, ne ve, koliko je zares stara, niti kako dolgo je zveza s Franzem trajala, ne koliko je minilo od njenega konca. Ker se je takrat, ko se je zveza končala, čas zanjo ustavil.

Paul Verhaeghe: Identiteta

Še nikoli prej se nam na Zahodu ni godilo tako dobro in še nikoli se nismo počutili tako slabo. Kako? Avtor, ki seže v zgodovino filozofije, pa tudi v analizo delovanja zdravstva, psihiatrije, šolstva in znanosti, vidi vzrok v neoliberalizmu. Toda negativci niso le bankirji, menedžerji in druščina, problem ni zunaj nas, problem je naše sodelovanje v potrošniški družbi. Neoliberalna identiteta je manj stabilna. S tem ko dopoveduje, da je vse možno in dosegljivo, bo kajpak večina posameznikov doživela razočaranje, ko ji bo spodletelo. A zdaj ti ne bodo besni nad zlagano ideologijo vsedosegljivosti, temveč bodo za neuspeh krivili sebe ter zaradi tega padli v depresije ali druge anksioznosti. Vendar to stanje ni omejeno le na slehernike, generirajo ga vsi družbeni sistemi. Najsi bo »enronska družba« iskanja užitka na kredit ali pa univerzitetni promocijski sistem, kjer ni več v ospredju moč ideje in spoznanja, temveč tehnično merjenje točk za objave v anglosaških strokovnih revijah. Toda žrtve niso le posamezniki, temveč denimo tudi zdravstveni sistem z nepotrebnimi diagostičnimi pregledi in posegi, ki so v funkciji pridobivanja zaslužka za posamezno kliniko.

Kristian Lundberg: Yarden

Šved Kristian Lundberg je avtor več kot dvajsetih pesniških zbirk, preberemo, in potem nam je jasno, zakaj tak slog pripovedi. Oziroma natančneje: zakaj najprej opazimo slog in spotikanje pri branju in šele potem pripoved. Ker je vse povedano brez slasti pripovedovanja, vse je en sam dvom, muka, suho in nadrobljeno in sugestivno, včasih kakšne stvari pove tudi dvakrat, da je bolj zagotovo.

Dušan Kos: Zgodovina morale 2.

Splošna predstava o teh časih je slika brezpravja, v kateri so dékle služile gospodarjem tudi za spolno razvedrilo. Toda leta 1645 se je ena takšnih mladenk uprla in od delodajalca kirurga in okulista zahtevala, da prizna njeno hčer za svojo, njo pa poroči ali pa ji izplača 30 goldinarjev za izgubljeno devištvo. Ker je hotni gospod ostal gluh, ga je prijavila škofiji, ta pa mu je naložila prisilno poroko. Seveda to ni bil vsesplošni princip, tudi žene so le redkoma dosegle ločitev zaradi nasilja mož; ti so se na sodišču pač ubranili, da so jih s tepežem hoteli le »popraviti«. Zato so se po deželi začele množiti vdove, ki so se z arzenikom v juhi ali z zdrobljeno steklovino v močniku čudežno odkrižale mož. Tem je seveda sledil razvoj sodstva s forenzičnimi preiskavami in kdaj celo izkop trupel.

Feri Lainšček: Češnjev cvet

Krajši Lainščkov romanček – ali razširjena novela – je podnaslovljen kot »ljubezenski«, vendar je postavljen v bližino fantastike. Dogajanje sproži kriminalni naklep, zaradi katerega si protagonist uredi odhod v ludnico, da bi dobil alibi. Vendar gre bolj kot za ljubezen, kakršno nam s silnimi čustvi in še bolj preprekami predstavljajo ljubiči, za literarno spopadanje z velikimi skrivnostmi in prepadi duše, če uporabimo kar imanentno dikcijo te proze.

Lucy Hughes-Hallett: Ščuka

Vratolomna figura. Pesnik in vojni hujskač, svetovljan in fašist, bonvivan in studiozni menih. Vse v enem. Imel zobe v treh barvah: beli, rumeni in črni, a plemkinje in prostitutke so stale v vrsti pred njegovo spalnico. Ko se je leta 1915 iz Pariza pripeljal v Rim, ga je na železniški postaji pričakalo sto tisoč ljudi. Z ognjevitim govorom, v katerem je pozval k nasilju proti miroljubni vladi, je pospešil padec oblasti in vstop Italije v prvo svetovno vojno. Na soški fronti si je za soldate izmislil bojni krik po zgledu Ahila: Eja, eja, eja, alala! Tam nekje je izgubil oko, a kot ostrovidec vseeno iz aviona metal bombe in letake s svojo poezijo na Trst, zgolj bombe na Kotor in le poziv k vdaji na Dunaj.

Rosa Liksom: Temni paradiž

Da Skandinavcem težje zlezemo pod kožo in da se nam zdijo malo odštekani, tega smo se ob prebiranju že navadili. Že v Hamsunovem Gladu, recimo, je prepoznavna čudna in očitno geografsko – morda povezana tudi s protestantizmom – ukoreninjena vročičnost, drugačna od srednjeevropske kafkovske judovske na rob komičnega pretiravanja prignane paranoidnosti. Za zgodnjim Hamsunom so to odlepljenost od realnosti zgoščali paasillinovski prismuknjeni modeli, ki jih nekaj zmoti in se poženejo na še njim samim nerazumljiva romanja, v kolektivne samomore, letajo za zajci in sploh. Ker se je prijelo in je šlo, je dobil žanr mračne komedije kar nekaj slabih in par še slabših posnemovalcev, raznih stoletnikov, ki skačejo skozi okna in podobnih. Liksomova je mlajša in zato samosvoja in radikalnejša, njena proza koncentrirana in s širokim naborom značajskih karikatur, kolikor je karikatura predvsem redukcija na bistveno.

Mathias Enard: Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih

Francoski pisatelj je iz mnoštva tem izbral malo znano obdobje življenja Michelangela Buonarrotija, v katerem je ta umetnik na skrivaj odšel v Konstantinopel. Tja ga je povabil sultan Bajazit II., ker je želel, da mu skonstruira svetovno čudo – most med Konstantinoplom in Pero. Dvojni izziv: nekaj let poprej so isti projekt ponudili tekmecu Leonardu da Vinciju in Michelangelo, razočaran nad ignoranco papeža Julija II., je našel še drugi motiv, da je presedlal v turško prestolnico, ki je veljala za drugi Rim.

Uzodinma Iweala: Zveri brez domovine

Krajši roman nigerijskega avtorja se že začne v krvi, znoju, solzah in mrčesu. Prestrašenega fanta v neznani afriški državi zvlečejo iz skrivališča, ga malo prebutajo in mu ponudijo dneve neskončnih mor – vzamejo ga medse, v nekakšno uporniško paramilico, ki se dela, da se bojuje, vendar so njene metode, skrpucane uniforme in slaba oborožitev bolj razbojniške kot vojaške. Enota lakotnikov pod poveljstvom Komandanta, menda nekoč res oficirja, hara, kolje in požiga počez in na vse strani. Za iniciacijo in potrditev pripadnosti mora Agu, kot se mulo z muko spomni lastnega imena, z nožem izkrvaveti enega od civilistov, še bolj izstradanih od te enote raztrgancev, drugi medtem dokončajo sopotnike v konvoju.

Paulo Coelho: Vohunka

Po skoraj dvajsetih letih sem spet vzel v roke avtorja, čigar prevode najdete po vseh letaliških knjigarnah in na seznamih uspešnic. Navdušen nad Alkimistom sem se potem samo še čudil, kam je poniknil pisateljev slog v naslednjih delih Ob reki Piedri sem sedela in jokala in Peti gori. Kaj bo torej rutiner pripovedovanja napravil z največjim mitom vohunstva?

Milan Kleč: Nekaj centrov

O centrih so pisali že prej, recimo Uroš Zupan o nogometnih, klateži dharme o kalifornijskih duhovnih, nekaj vzhodnoevropskih popivalcev o razstrupljevalnih, Lojze Kovačič razglednice iz ljubljanskega centra in Orlando Uršič o Gosposki, torej mariborskem centru, vendar nobeden od njih z manj rezerve in z več pristnega pritrjevanja in celo navdušenja kot Kleč o nakupovalnih centrih. V tem veselo razsvetljenem podzemlju kraljujejo nizki nakupovalni nagoni, ki jih najraje obsojamo in se jih sramujemo, napol na skrivaj potrjujemo z abonmaji in točkami zvestobe – nikakor pa ne tudi Klečev nakupovalni »flaneur« in že skoraj tudi fetišist, ki se tam zares počuti kot doma.

Paolo Rumiz: Kot konji, ki spijo stoje

V esejistiki je to znan princip, iz bližnjih krajev sta po njem znana Claudio Magris s knjigo Donava in Predrag Matvejević z Drugačnimi Benetkami. Široko branje zgodovine, potopisov, spominov in kakšna osebna izkušnja so materiali, ki jih pisatelj preoblikuje v pripoved. Tržaški novinar, vojni dopisnik in avtor številnih knjig Paolo Rumiz pa je projekt zasnoval žurnalistično. Za izhodišče je vzel nacionalni tabu – italijanski vojaki na ruski fronti v prvi svetovni vojni. Več kot sto tisoč se jih je v uniformah Avstro-Ogrske tolklo po Galiciji, četrtina je tam za vedno obležala, preostali pa so po vrnitvi namesto na domovih končali v prevzgojnih internacijah velike Italije. A kako bo spoznal čas svojih dedov? Seveda, odpotoval je v dežele, kjer so pod zemljo končali milijoni, obiskoval pokopališča, se čudil, kako so Habsburžani že sredi vojne zbrali najboljše arhitekte, risarje, kamnoseke in tesarje, da so zasnovali pokopališča s križi vseh veroizpovedi, postavljena v zavetje lipovih in hrastovih dreves. Vmes je popisoval svoje spremljevalce, človeka, ki je izdelal kartografijo vseh vojaških pokopališč in organiziral njihovo obnovo, v tekst vtikal spomine s fronte, prave klavnice, hodil po travnikih in gričih, tam trgal božanske brusnice (metamorfoza), sledil latinskemu reku, da kraj najbolje spoznaš, če tam zaspiš …, posebej omenil slovenske vojake, ki so se v svojem jeziku sporazumeli z ruskimi in z njimi sredi fronte sklenili nočni mir, v katerem so si delili plen s krompirjeve njive.

Colm Tóibín: Marijin testament

Nihče ni prerok v svoji domovini, pravi pregovor, in o Njem, ki je zastavil vse, čisto vse, da bi ga potrdil, čeprav je nastal o Njem in na podlagi Njegovih neuspehov, piše v kratkem romanu irski pripovednik Colm Tóibín. Piše skozi oči matere, ki zdaj, na stara leta, obnavlja spomine, na veliko grozo tistih, ki se čutijo poklicani, da bi jih zapisali in s tem manipulirali s prihodnostjo.

Gl. ur. Jerica Snoj: Sinonimni slovar slovenskega jezika

Orjak poltretjega kilograma na 1292 straneh in z 78 tisoč sinonimi. Knjiga je dragocen pripomoček za novinarje ter tekstopisce, da malce popestrijo kdaj utrujajoči besedno omejeni žargon, in seveda za vse, ki bi hoteli obogatiti svoje izražanje. Kot je rekel Wittgenstein: meje jezika so meje mojega sveta. Vendar je pri rabi potrebna pazljivost. Dasiravno so besede zamenljive z drugimi, se z drugačno izbiro vsakič malce spremeni tudi pomen. Deklica mojih sanj prinaša povsem drug ton opisa odnosa kot frkljica in še bolj drastično v primeru polulanke.

Patrick Modiano: Dora Bruder

Patrick Modiano, kolikor sem ga prebral do krajšega romana Dora Bruder, se mi je zdel malo brezstrasten, pikolovski in odveč. Nista mi legla na rob samonamembnosti prignana želja po katalogiziranju in popisovanju podrobnosti, kolikor že artikulirana, in njegovo nobelovstvo; kavarne, v katerih se zbirajo boemi, ali pa obskurne ulice z butiki, za katere ne vemo, zakaj bi si sploh prislužile pisateljsko pozornost, posamezni liki, ki vznikajo in izginjajo, predvsem pa atmosfera s starih razglednic in zgoščanje zgodb z detajli iz preteklosti, vse se je zdelo kot vaja iz nostalgije in vzvišenega občutja ob izginjanju nekdanjega sveta.

Ur. Gregor Antoličič: Franc Jožef

Po monografiji o Mariji Tereziji sedaj še drugi Habsburžan pred sodobnimi bralci. Moj ded, ki je doživel tudi Tita, Hitlerja, tri srbske kralje, cesarja Karla, ni bil nikoli v dilemi: največji vladar je bil zanj Franc Jožef. Sicer pa – dlje ko sega aktualna produkcija zgodovine, bogatejša je sedanjost, saj jo lahko merimo v primerjavi z nekdanjimi vladavinami.

Rok Vilčnik rokgre: Človek s pogledom

Vilčnikov roman je postavljen v prepoznavno okolje, to so Studenci, in ta mariborski okraj je poseljen z različnimi precej pikaresknimi figurami, ki jim obisk hipnotizerja v športni dvorani dodobra premeša štrene. Tudi zato, ker se ob nastopu, ki se začne kar najbolj benigno, pokaže, kaj ti ljudje so – in morda kaj bi lahko bili.

Martin Brecelj: Anatomija političnega zločina

Pesnika, pisatelja in antifašista dr. Stanka Vuka, ki se je pripravljal na odhod v partizane, so neznanci ustrelili v njegovem stanovanju skupaj z ženo in prijateljem, ki je bil takrat na obisku. NOB-literatura je uboj pripisala plavi gardi, toda zadnji zgodovinski zapisi so stvar postavili na glavo, saj so kot likvidatorje navedli agente VOS po nalogu Komunistične partije Slovenije. A ustna izpoved priče, ki ni hotela biti imenovana, je za trdno argumentacijo vseeno prešibka. Avtor se je zato problema lotil skozi logično prebiranje vsebine dokumentov in pričevanj. Dopušča vse možnosti, nato pa sledi koherentnosti posameznih razlag. Skratka: zasebni rop, gestapo, domobranci, četniški ali vosovski agenti? Ker prve razlage niso podprla dejstva, ker tedaj uradni oboroženi formaciji (gestapo, domobranci) žrtev nista pobijali po domovih, ampak po ječah in taboriščih, je dilema zvedena le na agente dveh ilegalnih skupin. Ker se ni zdelo verjetno, da bi VOS likvidiral človeka, ki se je hotel pridružiti partizanom, je pisec preiskoval znane evidence o Vukovem odnosu do NOB in ugotovil, da se je pritoževal pri partijskem vrhu zaradi pobojev civilistov v Cerknem.

Umberto Eco: Nulta številka

Od p(r)oznega prvenca Ime rože se Eco ukvarja s teorijami zarote; v njegovih romanih se drenjajo pisci protokolov sionskih modrecev, prostozidarji, rozenkrojcerji, združbe sedmerih čednosti in svete preproščine, skrivne bratovščine in bradati asasini, skupine za podtalno delovanje. Šele z uvidom v ta podzemni tok zgodovine in politike naj bi razumeli, zakaj je svet narobe. Oziroma tak, kot je. Tudi tokrat ne popusti in zgodbo o zaroti, ki sproducira čisto pravega mrliča, naseli v časopisno redakcijo.

Jiři Bezlaj: Evangelij za pitbule

Avtor – kipar, sin največjega slovenskega etimologa in 35 let profesor umetnosti – je združil tri veščine: oblikovanje najtršega materiala, prefinjen občutek za jezik in desetletja guru drugovanja z dijaki. Izhodišče je kajpak nadrealistično, ko upokojeni učitelj spregovori kot sedemnajstletnica: »Seveda lahko povem. O vsem lahko govorim, tudi o najbolj intimnih zadevah. Nimam česa skrivati in nimam predsodkov!« Kajpak iz tega ne bosta nastala Blaže in Nežica (M. Slomšek), tudi Gimnazijka (A. Ingolič) je prenedolžna, asociacija leti še najbolj na Ch. Bukowskega v mehki varianti.

Kamel Daoud: Primer Meursault

V Camusovem Tujcu Meursault, ki pride na materin pogreb in je čudno otopel in brezbolečinski ob smrti, lokalnemu alžirskemu zvodniku sestavi pismo in potem jima nejasno pretijo Arabci in enega od njih na plaži ustreli. Sodijo mu in v zaporu razmišlja o kazni in absurdu, si želi podivjanih krikov množice ob usmrtitvi, prava vaja iz dostojevščine.

Maratonec

So literarni znanstveniki, ki vztrajajo, da je avtobiografija v svojem temelju globoko katoliški žanr, nekakšen podaljšani in razdelani odvod spovedi, ki je zaživel lastno življenje. Če boste v roke prijeli svežo Springsteenovo izpoved Born to run, se boste z njimi nemara prisiljeni strinjati. Bruce že na začetku pove: potomec irskih in italijanskih priseljencev tako rekoč ni imel možnosti, da bi se izognil dolgi roki katolicizma, in čeprav nikdar ni bil fant od fare, njenemu vplivu ni mogel ubežati. Zato ne preseneča, da je eno prevladujočih čustev, s katerimi obračunava v dobrih 500 strani dolgi izpovedi – krivda. Bruce Springsteen ve, da je bil od nekdaj kriv: kriv, ker se je z lažjo izmuznil Vietnamu, kriv, ker je obogatel, kriv, ker se je prepozno začel zavedati strahu pred bližino in je uničil dolgo vrsto ljubezenskih razmerij, ki bi lahko zaživela, pa niso. »Prihajam iz mesta, kjer je skoraj vse vsaj malo potvorjeno. Tudi jaz,« pove o sebi v uvodnih vzdihih knjige in doda, da je umetnik z malo začetnico, eden tistih, ki že vse življenje lažejo, da bi služili resnici. Prav ta talent, se zdi, je tisto, kar mu je hkrati prineslo slavo in milijone, ki so ga rešili socialnega dna, in sočasno izdatno prispevalo h globoki temi, ki je z leti zagospodarila nad njegovo možnostjo za srečo. »Z vsakim letom postaja cena za zavračanje obračuna s samim sabo vse višja in višja,« nas opomni. Prav ima. Leta je opazoval očeta, ki se nikdar ni odločil, da bi se spoprijel s svojimi demoni, kako izginja za zidom potlačene jeze, in na svoji koži je lahko izmeril škodo, ki jo je s tem povzročal bližnjim, ki jih ni zmogel obvarovati pred sabo. Zato je na neki točki sklenil, da te tradicije raje ne bi nasledil. Ali kot pravi: »Starše počastimo s tem, da najboljše, kar je v njih, prenesemo naprej, drugo pa odložimo. S tem, da se spoprimemo z demoni, ki so onesposobili njih in zdaj počivajo v nas, in jih udomačimo. Če imamo srečo, je to največ, na kar lahko upamo.« On, še doda, je to srečo imel.

Lojze Kovačič: Kristalni čas

Razglasitev romana zadnje četrtine stoletja zgreši bit književnosti, bivajoče prav skozi različnosti, ki so med seboj težko primerljive, kaj šele, da bi jih lahko razvrstili po stopnicah lestvice. Predvsem pa okus skupine literarnih žirantov povzdigne v splošno vrednost. »Kristalni čas« je vsekakor velika knjiga, je pa v njej zelo malo romana. Avtobiografski roman v obliki dnevnika je sicer domiselna klasifikacija, vendar delo ni pisano niti v formi dnevnika niti avtobiografije. Še najbolj spominja na samospraševanje, ki ga pisec linearno zapisuje.