Jan van Mersbergen: Zadnji pobeg

+ + + +

Migranti med nami

Ko si enkrat brezposeln, odpadejo vse skrbi, da te bodo vrgli iz službe. Se pa pojavijo nove, povezane recimo z obupom pri iskanju nove službe, pa občutek brezsmiselnosti in zavrženosti, a predvsem pridobiš veliko prostega časa, ki ga je treba z nečim zapolniti. Pripovedovalec v Zadnjem pobegu je ob nogiranju najprej zmeden, vendar kmalu najde zgled in mu začne slediti. Takrat se začne njegova rehabilitacija.

Zgled je begunec Ivan, ki ga nikoli natančno ne locira, vendar nam da vedeti, da je z vojnih območij v Jugoslaviji. Možak, ki izvaja hudinijevsko zabavljaško točko na ulici in v kafičih, se sreča s sinom, potem ko se ta nauči odkleniti materin telefon, kjer je njegova, očetova številka. Še prej materi malo težači o očetovem imenu in mati, naivna in podcenjujoča hekerske sposobnosti desetletnika, mu ga pove. Ne sluti, da bo mali, ki se sicer druži s pripovedovalčevim sinom pri borilnih veščinah, oboje povezal in očeta poklical. Začne se najprej tajno, potem pa vse bolj javno druženje očeta in sina, ki ne bi smela vedeti drug za drugega, če bi obveljala materina.

Druženje obeh pobov postane tudi izgovor za druženje možakov, za njuno popivanje in postopno prehajanje znanja z Ivana na holandskega gostitelja o osvajanju bejb in širjenju in zavzemanju prostora ob prvem stiku in izbiri žrtve. Z vojno zaznamovana Ivanova usoda pa njegovo permanentno bežanje, ko se zadeve zaostrijo (najprej pred vojno v tujino, potem po različnih segmentih tujine), vse to prekine sinov klic in Ivan, ki je izgubil – oziroma ob odhodu doma pustil – brata, se zdaj, mrcvarjen od krivde, za sina v celoti zavzame. Tako zelo, da ga ugrabi in odpelje v »zavičaj«, v prostor izvira in začetkov.

Sliši se moralizatorsko, pa ni, ker se Jan van Mersbergen temu ravno s potujitvami in pozicioniranjem pripovedovalca v živahen promiskuitetni vrvež migrantskih amsterdamskih predmestij in nočnega življenja izogne. Vendar ob Ivanovem novovzniklem navdušenju nad sinom in prekinitvijo begov tudi brezposelni pripovedovalec odkrije družinske vrednote. Ne v smislu nečesa nespremenljivega, kjer bogovi kaznujejo vsako oddaljevanje od sheme mati plus oče plus otrok, bolj kot zavest o tem, da so nekatere stvari pač neprecenljive in nepovratne. Da je druženje staršev in otrok, ki ga v tem primeru omogoči izguba službe, v nekem obdobju odraščanja nenadomestljivo, da je bližino škoda izgubiti zaradi takšnih banalnosti, kot sta prezaposlenost in strah pred izgubo prezaposlenosti.

Van Mersbergenova knjiga se težav odraščanja loteva s toplino, hkrati pa tudi naratološko podmazano, to pomeni, da se zelo zaveda učinkov pripovedi in jih zavija v prizore skupinskih in navzkrižnih veseljačenj in kopulacij, da bi delno prikril patos šokantnega srečanja očeta in sina odraščajnika, ki nista vedela drug za drugega. In nam mogoče sporoča, da se lahko učimo uživati tudi ob posnemanju tistih, na katerih bi se včasih raje konstituirali in jih prezrli.