Katalena: (Z)godbe

Po za tovrstno muziko izjemnem uspehu komada Da gora ta škrabinina je pred nami plošča skupine Katalena. Manj komercialna, bolj odtrgana, z več poskusi prinašanja novega v slovensko folk ali etno sceno.

Kindred Spirits: A Tribute to the Songs of Johnny Cash

Čeprav je bilo minulo leto leto Johnnyja Casha in njegove aktivne sedemdesetletnice, niti v najeminentnejših ploščarnah niso zaznali pretiranega navala ploščkov s “tribute to” predznakom. Smo pa zato dočakali digitalno prečiščene ter vsebinsko krepko nadgrajene ponatise mnogih legendarnih in tudi nekaterih kontroverznih Johnnyjevih albumov.

Asian Massive

Čudno (in, mimogrede, kompleksno vprašanje), ampak v najbolj razviti državi sveta, takorekoč modelu progresa, se elektronika ni prijela kar takoj, vzporedno z živahnim dogajanjem na stari celini začetek devetdesetih, temveč prihuljeno prodira šele sedaj. In se velikokrat - ne samo pri tolikanj raztrobljenih Thievery Corporation - sliši kot vokalno ojačani dežavu primerno odležane britanske muzike.

Fred Anderson: On the Run (Live at the Velvet Lounge)

Veteran čikaške jazzovske srenje je presegel sedemdeseto leto, toda zveni še vedno kakor tisti saksofonisti, ki uživajo v stalnem pogonu ritemske sekcije, jo pitajo in sproti razpenjajo svoje melodije, improvizacijske fraze, jih prebračajo in vodijo k nikdar povsem določenem koncu, ki ga ali pač ne markira korus.

Italian Treasury - Liguria: Polyphony of Ceriana / Baiardo and Imperia

Lomaxa je na skrajnem ligurijskem zahodu očaralo polifono petje, po katerem je regija slovela. Nič čudnega, saj je po tem snemanju takoj odpotoval proti vzhodu Imperije v Genovo, kjer se je zgodilo zgodovinsko srečanje s pristaniškimi trallaleri. Med tistimi, ki jih je nabral in posnel v Ceriani in Baiardu izstopa starejša balada A barca, ki jo je odpel vaški mešani zbor.

Burnt Friedman&Jaki Liebezeit: Secret Rhythms

CD Nonplace '02, distribucija Nika

Fake Orchestra: Fake Life

Subjekt in naslov ne zavajata - preveč je eksoticističnih praznin, pa obenem nanosov tehničnega preludiranja, da bi ne zaznali, da gre za potvorbo: Zavezujoči in tudi na teh straneh že večkrat jasno, prenicljivo, fokusirano umeščeni izrazi kakor free jazz, svetovne godbe, organska glasba, harmolodika, kot jih beremo v knjižici, niso upravičeni, ni sledu o ustreznem pouku.

Roy Campbell Pyramid Trio: Ethnic Stew And Brew

Tole je predober album, da bi ga zaradi kasnega okušanja pustili vnemar. Trobentar Roy Campbell je "izven" dominantne scene, vendar je od sedemdesetih dejaven na novatorski jazzovski sceni. Bil je ustvarjalen, hvaležen soigralec številnim: Cecilu Taylorju, Broetzmannu, Williamu Parkerju, Davidu S. Waru, Matthewu Shippu.

Bob Dylan: The Bootleg Series Vol. 5 - Live 1975: The Rolling Thunder Revue

Vkolikor ne sodite med potrjene bobologe, naj vas najprej obvarujemo pred idiotskim vetrom, ki raznaša zlohotne dezinformacije, da lahko zdaj, ko je naposled na voljo tale mojstrovina iz Dylanove neizčrpne koncertne zakladnice, škartirate kultni živi plošček z naslovom Hard Rain. Nasprotno, Hard Rain in peto kolo zbirke legaliziranih, digitalno zloščenih, poznavalsko opremljenih bootlegov s posnetki legendarnih...

The Parallax Corporation: Cocadisco

Na račun povpraševanja po electro clashu (tudi: neue welle, neo-electro, electro punk...) si je močno in kdove, če ne po pravici pozabljeni Felix Da Housecat omislil drugo mladost, se Miss Kittin oglaša že z vsakega desetega kosa plastike in kao vrti na Love Parade, je Kanadčan Tiga z enim hitom in s katastrofalno zmiksanim albumom mednarodna velezvezda, so iz naftalina potegnili Garyja Numana, se lahko DJ...

Ramirez: Remix Project

Z leti se stvari rade zanimivo obrnejo in, lej si ga no, sedaj lahko v promo tiskovinah prebereš, da je bil Ramirez začetek devetdesetih pojem inovacije in bogastva idej, da je bil začetnik (in obenem edini predstavnik, op.p.) techno-cumbie, fuzije kolumbijske folkore in takrat še čisto frišnega tehna... No, Ramireza vsekakor nismo pozabili iz malce drugačnih razlogov in se še vedno spomnimo njegovega bizarnega...

Xenia & No Phobia Orchestra: L'humanite nouvelle

Xenia se je tokrat odločila za večjo ekipo glasbenikov, ki jo spremljajo, in za več različnih glasbenih izrazov - od ambientalnih začetkov prek hipijevskega akustičnega kantavtorstva do ciganskih poskočnic in kup osebno izpovednih besedil, ki včasih mejijo na šansone, drugič pa gredo do povsem abstraktno povezanih delcev stavkov.

Matej Košir s prijatelji: Vesolja dlan

Matej Košir na domači sceni ni prvoligaško zabavljaško ime, znan naj bi bil kot poustvarjalec glasbe The Beatles. Nič nenavadnega torej, da se je ob 20-obletnici atentata na Johna Lennona odločil posneti priredbe in memoriam pokojnemu pevcu in skupini, ki je najtežje zaznamovala razvojni odmik od rock'n'rolla proti popu.

Ololiuqui: Reverse Engineering

Pa ravno zadnjič smo v Kacinovi domačiji vlagali ploščke in minidiske in mp3je in šimfali. Kako se veliko transerjev zadovolji že z eno samo frazo, v bistvu - že vnaprej sestavi celo vižo, potem pa, brez kakega posebej pregnanega dela z ritmi, dodaja in odvzema, da pride do tistega, že stokrat slišanega uvoda in teme in kao suspenza in lajnanja teme do neslavnega konca, kot da se ni nič zgodilo niti se ni moglo...

Illinois Jacquet: Jumpin' at Apollo

Vnazajsko se jih je prijel naziv 'teksaški tenorji', saksofonisti, puhači, kričači, rjoveči robati obrabljevavci jezičkov, ki so ob silovitem pihanju v kovinske naprave pokali kot za stavo. Ne, niso bili dandanašnje stadionske zvezde opernih arij. Bolj prizemeljeni, bolj subkulturni, spočetka predvsem črnski saksofonisti so od srede štiridesetih let v ZDA butnili z enonotnim, a gostim, razpotegnjenim solom, ki je...

International Observer: Seen

Tom Bailey (ex- Thompson Twins!?) seveda ni ušpičil kakega prevrata ali bognedaj revolucije, ki se dubu, pač vštevši njegovo lagodno nrav, itak primerijo le na vsake kvatre enkrat. Bo pa zato izdatno pihnil na dušo vsem, ki v tem času veselega pričakovanja hrepenijo po soundtracku za ples prvih snežink, ploščku, ki bi z med sabo se navezujočimi vižami, v katerih igrajo diskretno vlogo digitalni podobniki...

Ohgr: Welt

Gospod Ogre, ki je včasih izvajal vragolije v skupini Skinny Puppy, si je po nekaj letih aktivnega mirovanja omislil resničen glasbeni projekt. Dvojec Ohgr proizvaja godbo dokaj neidentificiranega sloga, ki svoje ideje črpa nekje iz mehanskega industriala, elektra osemdesetih, breakbeata devetdesetih in popa (!).

Ks!ht.: ... in profit = duša

Skupina Siddharta je lahko ponosna na to, da se je po njej pri nas ustanovilo toliko vzporednih, podobnih in enakih Siddhart. V tej zgodbi nastopajo tudi ksihti z vsemi atributi, kot so nežni, čuteči in ravno prav ostri. Morda studijsko malo manj dodelani, s slabšo promocijo, z manj natančno izraženimi liki posameznih udeležencev. Tako projektu do astronomskih naklad še veliko manjka in ob besedilih (že besedila...

Cephalic Carnage: Lucid Interval

Ob poslušanju Cephalic Carnage se lahko vedno znova vprašaš "Kaj za hudiča je to?", in tako je tudi z novo, tretjo ploščo Lucid Interval (več kot primeren naslov), visoko kvalitetnim izdelkom, ki se ga je čakalo dobri dve leti in ves ta čas Cephalic Carnage vsekakor niso zapravili tja v tri dni samo za kajenje njim tako ljube marihuane. V petnajstih skladbicah, ki zdrvijo v slabi uri, lahko povprečen bend najde...

Andy Votel: All Ten Fingers

Poučenim bi v dovolj močno priporočilo menda zadoščale že trivialnosti, ki jih je o v Angliji zelo čislanem Andyju Votlu polno omrežje in med katerimi so posebej povedni podatki o sodelovanju angleškega didžeja, producenta in kompanjona Badly Drawn Boya z Mouse on Mars, Mr. Scruffom, Add N to X, Homelife, Avalanches... Tudi, ko ne bi s ploščka, ki so ga v Dallasu vtaknili v predal s kitarami in na polico z...

Al Green / Othello Anderson Quintet: Mr. Lucky

Neodvisni jazz/blues založbi Delmark gre vsa pohvala, da tako vztrajno brska po Chicagu in daje obilo studijskih priložnosti. Tokrat starcema, klubskima in radijskima mačkoma še izza 50. let, ki sta brez pretenzij, celo nehote prišla do prvega uradnega albuma. Al Green seveda ni tisti istoimenski pridigar iz Memphisa, ki je v 70. letih pel tako soul kot gospel e.

The Roots: Phrenology

The Roots so že kar nekaj časa band, za katerega je jasno, da je prerasel samega sebe - nenazadnje so pobje po štirih studijskih in enem koncertenem albumu iz korenin hiphopovske zemlje zrasli v visoko, fletno in na vse smeri raztezajoče se drevo. Kolektiv hiperaktivnih, idej polnih in neutudno koncertirajočih philadelphijskih pobov tokrat frenetično predstavlja svoj peti studijski album, ki obenem predstavlja...

Andrej Šifrer: Spremenite protokol

Naj še tako stikam po domači estradi, težko najdem koga, ki bi se vsakič znova tako srčno in obenem s toliko obrtniške spretnosti vživljal v vlogo ljudskega godca, kot to počne Andrej Šifrer. In to v vlogo ljudskega godca, ki se mu ne ljubi časa čakati, da bi njegovi songi ponarodeli, zato jih najraje ponarodi kar sam. Res je, drek se dela iz muzikantov, ki na veselicah kombinirajo sonetne vence iz kvantaškega...

Cicala Mvta Ohkuma Wataru Unit: Deko Boko

Nekdanji panker z Japonske, godbeni pouličar, ki je s kitare presedlal na klarinete, je po svoje revivalist. Ohkuma Vataru in bend Šikala muta bezata iz tradicije "manjvrednih", a živih uličnih godb japonskih mest - iz čindona - in jih analoško cepita na zgodovinske plehnate, kjer je klarinetov les zavzemal ugleden položaj; na neworleanske, na klezmer, na jazz, na balkanske.

Peter Brotzmann Chicago Tentet Plus Two: Broken English

Oba monolita, "Stonewater" in naslovnega uvede tolkalec svetovnih godb Hamid Drake. Prvega z glasom, s predano mohamedansko molitvijo, v katero se skoz zvito arabesko nasnujeta vodja benda s tarogatom in Michael Zerang na darbuki. Drugi štikl inavgurirajo Drakovi prsti in dlani na tamburinu, vezni člen do poznejših dram pa je čelist Fred Lonberg-Holm. Ubira docela svojske linije.

Suicide: American Supreme

O Alanu Vegi in Martyju Revu si seveda lahko mislimo, da sta zadnjih deset let brez novega ploščka preživela v kakem newyorškem bunkerju in si zato upata prijaviti tako ploščato in monotono sodobno elektronsko - menda tudi "tehno", "haus", "breakbeat", "trip-hop"... - podlago za Vegine krike, hujskanja in jadikovanje na četrt Iggyja in šestino Morrisona. Lahko pa tudi sežemo po smotki.

Mark Knopfler: The Ragpicker's Dream

Ko je v drugi polovici devetdesetih s svetovnih odrov dokončno mrknila stadionska atrakcija po imenu Dire Straits, je njen vodja vzel samostojno pot pod noge in postal simbol sentimentalnega davljenja kitare za potrebe filmske industrije ter zvočnih kulis nočnih programov.

Virtual Voodoo: Bugi-vugi

TehNika izdaja ploščke ljubljanskega elektrotehničnega krožka v še pred letom dni nepojmljivem ritmu, in ni dvoma, da bo na ugoden odziv naletel tudi izdelek Iztoka Turka, saj gre vendarle za fotra, ki je delal muziko Laibachom, Umeku in Vrtnarju. Akopa bi se rado Bugi-vugiju pritaknilo tudi, da gre za invencijo v tekkničnem polju, bi bilo treba upoštevati naslednje.

Gušti: Dolce vita

Zdaj že bivši kitarist BFM se je odločil za solo kariero, ki prinaša trd kruh permanentnega izdajanja plošč. Na poslušani disketki se je odločil za malo manj kitarski pop, kot bi pričakovali od človeka, ki je tako ružil. Sposodil si je kup bolj ali manj znanih pevcev, ki prepevajo njegove nove (popevkarske) komade. (Najpomembnejša sta Bajaga in Anđa Marič.)

Aaly Trio / Dkv Trio: Double or Nothing

Skandinavsko-čikaška naveza je v free jazz u utečena - učeč se, igra dovolj upičeno. Preskuša avtorsko tematsko prakso, si deli bolj ali manj skromna sredstva, snema, igra con tutta la forza domala vsak večer in rada prevprašuje historicizme. To počne v kritičnem času, ko je obče navzoča sila popularna nevarnost, da je vsakršna muzika izpred ene ure, sicer "bolje, da je sploh ni"...