-
Sin ameriškega modernega komornika je običajno priklopljen na ojačevalec. To pot lokuje "na suho" po strunah violine in viole. Njegov oče Joe Maneri, eden bolj pregnanih "strukturalistov" v novi muziki, tegale po svojih načelih ne bi ravno objel iz srca - saj, komorna, "tazaresna" muzika, pa naj raziskuje mikrotonalnost ali kaj drugega, je tule, jazzovska...
-
Luke Slater: Alright On The Top
Nekaj indicev - kaka kičasta, po osemdesetih zaudarjajoča eurotrash simfonija ali cukreni electropop drobiž - bi govorilo celo v prid domnevam, da se je tehno, nazadnje pa v electro spreobrnjeni veteran in vrhunski didžej Luke Slater tokrat namenil pohecati. Ampak s heci v muziki je v nasprotju z resnobnejšimi zastavki že tako, da jih znajo, ne da bi dolgočasili ali banaliziral...
-
Morda pa bi si veljalo čakajoč vse redkejših pošiljk domačega, kaj inertnega uvozništva elektronike, malce oddahniti ob poljudno speljani, glede na obvezni delež balasta na kompilacijah še dovolj dostojni zbirki hladil in ujčkal, dediščini sedaj že bivše, za ambientalo specializirane londonske trgovine. Od natransiranega duba do na založbo Rephlex spominjajočih čudaštev, z nekaterimi perlami, pa tudi v nebo...
-
Nemoralna tolpa avstralskih divjakov, ki se skriva pod imenom Blood Duster ne muči sluh le z bizarnosti na svoji zadnji digitalni plošči, temveč tudi z izborom odlomkov iz slabih splatter/porno filmov, ki zapolnijo tišino med komadi.
-
V zadnjem času se lotevam poslušanja slovenskih kantavtorjev in akustičarjev in po Mlakarju, Smolarju in Soddihaju je na vrsti Xenia, med vsemi ocenjevanimi najbolj odtrgana. Mračna (ženska) poezija, podložena s težkimi ritmi akustične kitare. Mariborčanka ne snema hitov, ne gruli poljudnih balad, ne zanima jo, ali jo poslušajo otroci v vrtcu, vseeno ji je, koliko točk ji bo namenilo telefonsko glasovanje.
-
Kateri virus je napadel enega veteranov evropske elektronike Iana Pooleya, ki v zadnjih letih prilaga razočaranje za razočaranjem - na primer: omledni album Since Then, kvečjemu še bolj mlahavo didžejanje na jadranski turneji pred letoma in tule recenzirani artefakt? Če izveste, javite na uredništvo.
-
Hja, Agnostic Front so eden tistih bendov, ki nikakor ne umre in se ob enem še vedno trudi nositi izročilo NYHC scene osemdesetih let. V svoji dolgoletni karieri so Roger Mirett in spremljajoča tetovirana banda preplavali od hardkora do metala in, kot kažejo s svojim zadnjim izdelkom, se vračajo globoko nazaj k svojim koreninam.
-
Vse večja težava jazzovske kitare postaja njen prislovično mehak, "topel", konvencionalno rahlo razmazan zven, ki kraljuje vsaj od novatorja Charlieja Christiana prek Wesa Montgomeryja naprej. Torej dobrih šestdeset let. Zasičenost, ki jo je vsaj spodbodel rock z odvodi, in vsesplošno kinkanje, plod neustavljivih strunskih in dratarskih egotripov, sta se vsaj začasno zaustavila.
-
William Topley: Feasting With Panthers
Kaj je zdaj to, so uspešno klonirali Vana Morrisona, pa o tem do zdaj nismo imeli pojma? So nam Jagger in družba konspirativno zatajili enega izmed svojih najbolj prominentnih članov?
-
Wibutee: Eight Domestic Challenges
Klinc pa takšna veselica, ko ob razvpitih "elektronskih inženirjih" še basist in bobnar ne moreta iz tirnic, se pravi iz metruma, na katerem so razpršeni zlahka določljivi ritmi. Še sreča, da je bend sposoben kakšnih postankov, kjer se malo poigravajo z zvenskimi plastmi in sproti širijo harmonije ob izstopajoči vlogi pihalca Kornstada.
-
Andrej Šifrer: Zoboblues (25 let)
V navado nam je prišlo, da kupujemo kompilacije starih komadov. Najprej smo to počeli v osemdesetih, ko so nam svoje mixe prodajali pirati, ki so zdaj ugledni državljani z velikim avtomobili in komfortnimi bivališči. Potem, ko je to postalo nezakonito celo za našo policijo, so se kompilacij lotile založbe. Tuje kompilacije so izginile, pojavile so se naše.
-
Ko pogovor v hiphopovsko razgledani družbici nanese na Busto Rhymsa si ne moremo kaj, da ne bi kvakali o njegovih v kar dolgem mikrofonskem stažu izpričanih kvalitetah, predvsem o masivni mikrofonski prezenci in karizmi, ki ju poseduje, zlahka pa se je navduševati nad njegovimi brzostrelnimi, hiperenergetskimi, značilno raskavimi divjarijami.
-
Norvežani Tidfall ali po domače "Das Ende aller Zeiten" na svojem drugem celovečernem albumu namešajo simpatično kombinacijo black metala in elektronike, kar po dolgem času prispeva lahkoten premik na področju od vseh metalskih s hudičem najbolj spečane zvrsti. Mogoče se bo lahko zdaj pojavil termin industrial black metal ali, še bolje, techno black metal. B...
-
Malachi Thompson: Talking Horns
Ob odprti godbi čikaškega veterana, trobentarja Malachija Thompsona, ki je okrog sebe zbral kvintet s saksofonistoma iz sijajnega World Saxophone Quarteta, Hamieta Bluietta in Oliverja Laka, pozornost vzbuja njegova spremna beseda. Je upravičena in argumentirana ataka na v dominantnih trobilih hvaljeno televizijsko serijo Kena Burnsa o jazzu, kjer filmar postavlja tezo, da "zgodovina piše končane...
-
Anthony Braxton: Composition N. 169 + (186 + 206 + 214)
Profesor je tele posnetke sestavljene in notranje členjene kompozicije št. 169, ki so nam bolj blizu, kot bi sprva upali pomisliti, takole pospremil: "Rad bi ustvaril organski sijoč zvočni svet, ki je odprt za sveža presenečenja." Res jih je precej. Lev Fejgin je pohitel z objavo posnetkov Braxtonovega koncerta s tremi pomagači - gibalci, sodirigenti in muzičisti in godalnim orkestrom RTV...
-
V besno lajajoči grupi Lock Up se najdejo člani bendov kot so Napalm Death, Terrorizer, Dimmu Borgir, Hypocrisy in še kakšna eminenca metal scene, sicer pa neustrašno napade poslušalčev sluh v pravi grind core maniri in z malenkostno šizofreničnim glasbenim pristopom odpihne slehrno ušesno maslo predanega slušatelja.
-
Center za dehumanizacijo: Forma živa
Evo, tako se je kalilo jeklo udarne proletarske lirike, tako se je koval meč, ki je v industrijskem ritmu delovnih strojev strgal pozlato sistema, in tako so se izrisala rdeča platna, podobe dušenega telesa in duha.
-
Bad Religion: The Process of Belief
Če kdo, potem so prav tile pobje v prvi polovici devetdesetih bogato vplivali na invazijo nergavih smrkavcev v dragih supergah ter izdatno naoljili škripajoč predalček z napisom postpank. Kljub temu, da Gurewitz in njegovi prijatelji glasbe, ki zraven ranžiranja rokerske kariere redno hodijo tudi v resne službe, že dvaindvajseto leto širijo pozitivne vibracije pod blagovno znamko Bad Religion, na njihovi zvočni...
-
Pred petimi leti izklesana Carsica je povzročila kolektivni izbruh navdušenja. Gesamtkunstwerk, smo slišali. Multimedijski hepening, so dejali drugi, ki lebdi nad kraško deželo in pije nje prelesti. Inteligentna fuzija neštetih glasbenih stilov, tudi tistih, za katere je polovica slovenske estrade slišala prvič v življenju.
-
Fanfares en Delire : Golden Brass Summit
Trube grejo na zahod z dvojnim albumom, ki obhaja 40 let Guče in je antologija "največjega trobilskega festivala na svetu". Famozni trubači, ki od skromnih začetkov s štirimi bendi leta 1961 obsedajo Srbijo do množičnega delirija, so nadvse lično in poznavalsko zbrani skupaj. Fascinantno podjetje z zajetnim arhivskim delom, preposlušavanjem 1200 starih posnetkov iz festivalske fonoteke in solidno...
-
Malo pred božičem je izšla nova zadeva Autodafeja. Kombinacije pesnika in pevca Matjaža Pikala in mega družine Hawlina. Če je bil prvi album bolj ali manj namerno minimalističen, so se zdaj pobje odločili za prestižnejšo ploščo. Že ovitek je visoko proračunski, da o specialnih gostih, ki se prebijajo skozi parte iz filmske glasbe Ko to tamo peva, niti ne govorimo.
-
The Chemical Brothers: Come With Us
Kot kaže, sta keramična brata že tako v letih, da se, dobro dekado od angleškega poletja ljubezni in še dlje od usodnih šestdesetih, posvečata podoživljanju nekdanjih vrhuncev. Kar, glede na jakost, zafankanost in plesnost vrhuncev, niti ne bi smelo motiti predvsem frišnejše publike.
-
Kahil el Zabar/Billy Bang: Spirits Entering
Kahil El Zabar je čikaški tolkalec, vodja različnih postav The Ethnic Heritage Ensemble, Billy Bang je naprednjaški newyorški violinist, še pred desetimi, petnajstimi leti čislan, celo slišan v Mariboru, potem pa je ob novemu konservativizmu v jazzu "poniknil" oziroma so ga umaknili iz prvih vrst, četudi jazzovski violinisti niso bili ravno pogosti.
-
Medtem ko se domači vladarji plesišč raje posvečajo produkciji ter potrjevanju na tujih tržiščih - in so za gramofoni menda dosegli vse, kar se doseči da? - se je lakoto, ki nedvomno kruli v ušesih slovenskega tehno najstništva in jo med tednom gasijo kvečjemu neuradni posnetki setov najbolj priljubljenih didžejev, namenil potešiti famozni dr. Silvano, ki suče plošče na Radiu Salomon.
-
Riblja Čorba: Pišanje uz vetar
Majstor Bora pravi, da je za vse skupaj krivo sistematično zatiranje rokenrola v njegovi zadnje desetletje močno skrčeni domovini. Tudi za to, da se terapija s pivom in lozo navkljub splošnemu prepričanju za njegova jetra ni izkazala za najbolj zdravilno. Posledice so na dlani. Srkanje brezalkoholnega piva, odstop z mesta predsednika Partije običnih pijanaca in albumi, ki se namesto v ironično globino raztezajo...
-
Đorđe Balašević: Dnevnik starog momka
Kot se za starega fanta spodobi, se spomini iz njegovega dnevnika tokrat sučejo izključno okoli žensk. Dvanajst s pomenljivim akrostihom povezanih imen, dvanajst izgubljenih in ponovno najdenih priložnosti, dvanajst romantičnih situacij in dvanajst vrhunsko aranžiranih vaj v prepoznavnem melanholičnem slogu, ki vračajo vero v vezano besedo kantavtorskega porekla.
-
Včasih pa kdo preseneti. Glede na vse napisano v promo materialih je že bilo misliti, da gre za nov narodno pop projekt iz katerega se kanita cediti med in mleko, ljubezen do matere ter domovine in želja po nastopih na čestitkah.
-
Žagajoče pošasti Dew-Scented še vedno prisegajo na plapolajoče se čupe in grozeče kitare. Peklenska četvorka skozi celoten album niti za trenutek ne popusti v svoji poblazneli viziji thrash death metala in na koncu nenajavljeno počasti slušatelja s komadom mesa, ki je prišel izpod noža glavnih klavcev, Slayer. Mirnega srca lahko rečemo: če ne bi bilo Slayer, tudi Dew-Scented ne bi bili to, kar so -...
-
Ekvilibrij je nenavadna, če že ne čudaška muzika za tele kraje, ki, ko je govor o akustični kitari, capljajo kot ubožni kantavtorski derivati ali pa "poustvarjajo" in reproducirajo puristične norme klasične kitare. Vse drugo so redki poskusi posameznikov, bolj samotarjev kot ne. Ni še gotovo, ali je čas polstoletne prevlade priučljivega in ekonomsko prijaznega domačijskega glasbila, kitare,...
-
Ob popolni glasbeni/vizualni kontroli svojih izdelkov so angleški kovinarji Godflesh odpilili nov morbiden izdelek surovega jekla. Digitalna cirkularka Hymns nosi trinajst zapovedi Božjega mesa, moduliranih v industrijsko formo glasbe, kjer Godflesh razkrijejo svoje mrakobno srce.
Iskanje brez piškotkov ni možno
