Taraf de Haidouks

Po Fanfarah vnovič godejo še Taraf, drugi veliki romunski izvozni artikel world music. Ambiciozno zasnovana plošča je bila posneta na treh koncertih v Bukarešti za izbrane agente distribucije, za domačo in "domačo" publiko, ki ciganski bend nikdar poprej ni videla v prestolnici, kar je ob razplamtelem protiromskem šovinizmu v Romuniji lahko doprinesek takšnih...

Dilated Peoples: Expansion Team

Bili so dnevi, ko smo hiphopovsko Kalifornijo povezovali zgolj za gangsta rap stereotipnimi muzičnimi proizvodi, katerih temelj je bil mehak, sočen & debel bas, dopolnjen s palstičnim bobnanjem in nadgrajen s sintetizatorsko popačenimi melodijami, ki jih je tu in tam prekinil napitchan pisk iz istega vezja. Pač muzika, ki paše v pet-in-večmetrske kabriolete in pripadajoče metrske verysubwooferje, ki...

Hank Williams: Timeless

Sporočilo tega izjemnega, na konkretne obletnice nevezanega posvetila Hanku Williamsu je, da se glasbeniki, katerih legendarnosti niti generacijske turbulence ne postavijo pod vprašaj, obnašajo kot energija: ne prihajajo iz nič in ne morejo se v nič pretvoriti.

Fanfare Ciocarlia: Iag Bari

Najhitrejša plehnata ciganska banda na Balkanu, kakor zvončkljajo oglasi, je neizmerno hitra. A ni vse v hitrosti. Verjetno se bo kmalu nekje našla še kakšna s šestim pogonom. To velja prepustiti novodobnim godbosledcem in razkrivalcem odkritij. Stara zgodba, ki se v folkniškem krogu s podaljški v sejme world music venomer uspešno ponavlja.

The Jodie Christian Trio: Reminiscing

Tole pospominjanje odstira enega tistih prebiralcev tipk, ki je po svoje obeležil povojni čikaški in vseameriški jazzovski klavir. Danes veteran, ki je od petdesetih naprej preigral vse in zaigral skorajda z vsakim bopovcem in tistimi, ki so zavijali vstran, v mainstream, ali pa v čudne luknje, kjer je malodane v osami vznikala godba prismuhnjenih domislic in oblik, se tule pre...

Elevators: Elevators Music

Elevatorji so v modi in po njihovem koncertu v KUD-u spoznavamo nove in nove fane, ki si jih želijo še. Med podobne bi sicer lahko uvrstil celo kakega Satchija, ki se mi zdi vseeno malce inventivnejši, morda pa je to tudi stvar okusa. Ploščo, ki naj bi bila sicer veliko pozitivno presenečenje, smo torej slišali in vseeno ugotovili, da ne gre za kaj posebno presenetljivega.

The Corrs: The Best of The Corrs

S prepovedanimi užitki naljažje shajaš tako, da jih ne analiziraš in zatiraš, ampak se jim kratkomalo prepustiš, in je, kar je. Tale irska glasbena familija je moj guilty pleasure že od samega začetka. Morda zato, ker lepo pojejo. Morda zato, ker lepo izgledajo. Morda zato, ker so navkljub slavi ohranili dostojanstvo in se vzdržali mesijanskih popadkov, ki dokaj pogosto obsed...

Club Lounge - Groovy Dance Tunes

Medtem ko so se ploščki nove pošiljke nemškega distributerja EFA razlezli čez celo Kacinovo domačijo in si je gospodar, preklinjajoč poduhovljene povzpetniške žolce, navazelinjene poltrone in nastavljače, bolehne mamine sinčke in iz pete roke prevzeti latino jazz, med kompilacijami, ki so vse po vrsti oblubljale groove, iskal imena vrednega housa, bi skoro spregledal nevpadljivo kompilacijo še posebno bebavega...

Eels: Souljacker

Novokaina za dušo očitno ni in ni, zato je prisrčnega in samo zmerno motenega geeky guy a začasno zamenjal nekoliko shirani Bedanec v nevarni kapuci in z ušivo brado. E je želel na tem albumu delati nekoliko tršo muziko, kar mu niti ni uspelo, je pa to še ena zareza na pasu sedaj tudi kontinuirano izvrstnih Jegulj.

[komfort.labor] presents Oceanclub

Pričujoči, ne toliko miks kot nevsakdanje sosledje z vseh vetrov zbranih trakov, tople ambientale, nežnih MDMA-jevskih uspavank, koelnskega minimalizma in berlinskega duba, med katerega zareže celo kaka kalipso ali Arta Lindsaya viža, je delo veterana elektronike Thomasa Fehlmanna ( Palais Schaumburg, The Orb, Sun Electric ) in nekdanje članice Malarie Gudrun Gut, ki že vrsto let, berlinskim poležuhom in lounge...

Nude: Drugačna gravitacija

Včasih - zdaj povsem razpadajoča - založba kaset in plošč RTVS ni kazala velikega zanimanja za kake pankovske projekte. Takratni urednik Ivo Umek se je trudil, da je čim več takšne muzike odšljivil in po tem, ko je preposlušal trakove, je bil za velik del slovenskih rokerjev nedosegljiv. Rokerji niso mogli niti prek trupla njegove tajnice. Konservativec, aparatčik, varuh sistema, cenzor, avtocenzor...

The Chicago Underground Trio: Flamethrower

Ime benda je že ob vzletu zbujalo simpatije. Najprej duet, nato trio, celo orkester, pa nazaj trio, ki je kar kvartet. Gre za Čikagovce srednje dolgega staža, ki nadaljujejo tam, kjer je postala ali še postava AACM. Torej niso ozkogledi, a so tenkega posluha. Pred časom smo hvalili orkestrsko različico.

Technasia: Future Mix

Technasia sta v bistvu Hongkonžan Amil Khan in Francoz Charles Siegling, sicer tudi lastnika istoimenske neodvisne založbe in pobudnika prve radijske elektrotehnične oddaje Future Mix, ki enkrat tedensko razveseljuje prebivalce južnokitajske province Guangdong in iz katere so izrezani prisrčni jingli in napovedi, ki prečijo pričujoči prvenec.

Under The Influence - mixed by DJ Spooky

Prvi v nizu ploščkov, ki naj bi tekom miksa izbranih veščakov igle in potenciometrov razkrivali njihove korenine in vplive, je pripadel "that subliminal kidu", enemu kunštnejših in študiranejših didžejev, Newyorčanu Spookyju, ki se poslušalstvu, kakor mu je prešlo v navado, priporoča tudi s prigodnim traktatom o sinhroniji.

Billy Bob Thornton: Private Radio

Če ste v prejšnjem stoletju redno zahajali v kino, potem skorajda niste mogli spregledati kameleonske face Billyja Boba Thorntona, markantnega igralca, občasnega režiserja in scenarista, ki je v letu baročnega Angleškega pacienta udaril iz zasede in galantno snel oskarja za prirejeni scenarij morbidnega Rezila, fascinantne suburbane drame o retardirancu, ki ga dvajset let po umoru matere in njenega ljubimca...

Chimaria: Pass Out Of Existence

Šest mladeničev, ki se skrivajo pod skupnim imenom Chimaria nam v dobri digitalni uri predstavijo štirinajst skladbic novodobne metalske žagovine, prežete z dobro dozo elektronike.

Magnifico: Komplet

Če je v slovenskem pop rock prostoru kdo, ki ga velja za preteklo delo pohvaliti, je to koseški pevec in instrumentalist Robert Pešut alias Magnifico. Komplet je CD, na katerem ne manjka noben Pešutov šut, čeprav še posebej razveseli bonus klasično instrumentalne Silvie, ki ploščo simpatično zaokrožuje kot kak Cimerotičev parfait.

Takkyu Ishino: Karaoke Jack

Verjetno bo mojster Takkyu, ki ga skupaj z Denki Groove odnaša vse dlje in dlje v debilano, tudi z novim ploščkom pokadil tistim, ki ga bi radi še naprej gledali v predalu s tehnom. Kot na enem sintu narejeni Karaokejack, katerega idiotski, samodejni tok Ishino še tik pred dokončno utrujenostjo materiala preseka s petimi minutami za gumitvist, elektro švicom ali kot iz osemdesetih izcuzano balado, je namreč z...

Tori Amos: Strange Little Girls

Čudnih malih punčar je natanko trinajst, s tem da ima prav vsaka svojo pesem (dobro, Heart of Gold ima dva obraza), tale, ki pravkar zre v vas izza seksi klobuka, pa je od vseh verjetno najmarkantnejša. Nič ni narobe, če si človek sredi ustvarjalne poti vzame predah in namesto mukotrpnega klamfanja novih dosežkov prepesni pušeljc tuje muje - za tiste, ki ne veste, na Strange Little Girls so same priredbe -...

Tracy Chapman: The Collection

Pet albumov, pet draguljčkov, en bleščeč prerez. Od draguljčkov se morda malce manj bleščeče svetlika samo zadnji - Tellin Stories, a ker so z njega na Kolekcijo zapekli predvsem tiste ta boljše zadeve, se sploh ne opazi. Z osupljivo izjemo njenega najboljšega komada ever je res vse tu, in šele ko poslušalec to zapuščino uzre takole zbrano na kupu, se zave, kako potentna baba ...

Orlando "Cachaito" Lopez: Cachaito

Iz zguncane in hegemonistične fabrike (polpreteklih) kubanskih godb, ki jih pokriva ime nekdanjega poniklega družabnega kluba, je Cachaito njen daleč najbolj novatorski odvod. Ni nič manj preračunljiv, a vsaj na silo ne "aktualizira". Zreli šestdesetletnik "Tamali Cachao", Orlando Lopez, je na svojem prvencu zavezan povsem določeni družinski tradiciji, pravi dinastiji izrednih...

Leonard Cohen: Ten New Songs

Če črtamo žive projekte, koncertne posnetke in kompilacije ter pobrskamo po spominu, vidimo, da si je stari čudak za deset novih pesmi vzel kar devet let časa. Toliko je namreč minilo od njegovega zadnjega, turobnega, a kljub temu izjemno pronicljivega studijskega albuma The Future, na prvi ugriz dokaj žilavega zalogaja celo za potrjene Cohenove slušatelje.

Robert Earl Keen: Gravitational Forces

Robert Earl Keen je eden tistih Teksačanov, ki se navkljub očesu za prezrte podrobnosti, ušesu za trdožive melodije ter prijateljski pomoči Lyla Lovetta in Steva Earla v Nashvillu ni počutil najudobneje. Njegovo Lone Star State Of Mind domotožje, kot je nekoč prepeval Don Williams, je šlo v cvet šele leta 1992, ko je Joe Ely posnel Keenovi pesmi Whenever Kindness Fails in The Road Goes On Forever, ki sta...

Zmelkoow: Superheroji v akciji

Zmelkoow so predvsem besedila in ne toliko glasba. Primorci se vračajo in hočejo konkurenco zmesti s parodičnim, zabavnim in odštekanim projektom. Pa je med potrošništvom še zanimanje za njihovo hecanje? Ali morebitna publika razume tale sestavek (Rokerji pod stresom): "Čau, mi smo rokerji pod stresom / in prosim ne nam težit / pridemo samo, če imate topel bekstejđ / v njem kavč in kaj za popit.

Marilyn Crispell/Gary Peacock/Paul Motian: Amaryllis

Ko je trio pred letoma priobčil pesmarico Annette Peacock, se nismo mogli načuditi prefinjenosti in nenavadni letargiji, ki kar ni šla vkup s pianizmom ene močnejših in trdovratnejših avantgardistk. Marilyn Crispell v najboljših pianističnih letih odkriva počasen tempo, baladno raztegovanje harmonij in premolke. Saj ne, da tega ne bi storila že pri svojem albumu-posvetilu Johnu Coltranu, ampak pri...

Luigi Archetti & Bo Wiget: Low Tide Digitals

Prva, ki nista Norvežana pri založbi, ki razveseljuje z nevsakdanjo, nepopulistično muziko. Švicarska državljana, muzična improvizatorja, upravljavca z elektronskimi generatorji zvoka nista ravno po župi priplavala. Vsaj kitarista Archettija smo srečevali naokrog. Violončelo igra Bo Wiget. Godba je upočasnjeno “nazankana”, zadeto gradualistična z vmesnimi inštrumentalnimi posegi.

Cormega: The Realness

Ob Cormegovi plošči, še bolj po ob njegovih življensjko poslovnih pripetljajih v zadnjih letih si človek ne more kaj, da se ne bi globoko zamislil o čudnostih in nepredvidljivostih, ki jih v življenja mladih raperjev polaga Gospod. Pri čemer pod veliki G ne vodimo inkarnacije neoprijemljive nebeške sile, ampak konkretno mesorezniško mašinerijo glasbene industrije.

O.S.T.: 8 mm

"Ostrinci so nadaljevanje Siddharte z drugimi sredstvi. O.S.T. je presenečenje letošnje jeseni in v splošni razprodaji tisočih šopačev, ki so se vrgli na prodajne police, najbolj zanimiv." Ja, takele poslušam zadnje dni in ni druge, kupil sem si to CD-ploskovje in ga preposlušal.

Jimmy Eat World: Bleed American

Redko lahko človek pripopa pet zvezdic, še redkeje s takim prepričanjem in užitkom. Zgodba je sicer stara - na pogled precej nemarkantni luleti in v resnici pravi gejzirji emocij in opažanj - a pomeni zadeva že ob prvem poslušanju tako produkcijsko kot melodično pomembno osvojeno točko za ameriški kitarski pop/rock.

Stereo Total: Musique Automatique

Le odkod se je vzel berlinski mutant, ki sliši na ime Stereo Total? Iz fascinacije s Sergom Gainsburgom, ki bi še kako cenil dekliški glas "fuer immer 16" let stare Francoise Cactus, najsi žgoli v rodni francoščini ali, z značilnim naglasom, v nemščini, angleščini, španščini ali celo turščini?